Dojenje je eden najpomembnejših trenutkov za dojenčka, saj je to njegova prva izkušnja bivanja v odnosu. Skozi dojenje se dojenček uči, kaj pomeni biti z drugim človekom, v tem primeru z materjo, ki ga ima instinktivno neskončno rada. Ti podatki se zaradi intenzivnega razvoja otrokovih možganov v zgodnjem otroštvu dobesedno vpišejo v njegove možgane in ostanejo z njim vse življenje. Blagodejni vpliv na otrokove možgane ima že samo materino mleko, ki je bogato z omega-3-maščobnimi kislinami, ključnimi za razvoj možganskih celic, ter vsebuje kazomorfine, naravne opioide, ki pomirjajo dojenčke in malčke. Ta pomiritev ni razvajanje, temveč trening možganov za učinkovit odziv na stres, kar dokazujejo študije, ki kažejo manj vedenjskih težav pri dalj časa dojenih otrocih, tudi v odrasli dobi. Učinek je sorazmerno večji, kolikor je bilo dojenje daljše.
Prednosti dojenja za otroka in mater
Dojenje ponuja številne prednosti tako za otroka kot za mater. Deluje preventivno proti mnogim boleznim sodobnega časa, kar nakazuje, da morda problem ni v sodobnem času, temveč v trendu zadnjih 70 let, ko je bila stopnja dojenja nizka. V zadnjih letih se trend dojenja, tudi po prvem letu, vrača, kar bo zanimivo spremljati v prihodnosti.
Ženske, ki so dojile, imajo v življenju večjo zaščito pred rakom na dojkah, maternici in rodilih, ki so sicer med najpogostejšimi rakavimi obolenji. Dojenje deluje preventivno tudi proti razvoju diabetesa tipa 2, revmatičnega artritisa, kardiovaskularnih bolezni in osteoporoze.
Otroci, ki so bili dojeni, imajo v otroštvu manj bolezni zgornjih dihal in gastrointestinalnega trakta. Dojenje zmanjša obolevnost za alergijami in diabetesom vsaj do adolescence. Materino mleko ščiti pred okužbami, dojeni otroci pa bolezni lažje prenašajo in imajo manj hospitalizacij zaradi dehidracije, saj se v času bolezni pogosto še vedno radi dojijo, četudi zavračajo drugo hrano in pijačo. Naloga mater je, da otrokovi potrebi po dojenju sledijo po najboljših močeh.
Do kdaj dojiti in kaj to pomeni?
Dobro je dojiti, dokler to ustreza mami in otroku. Dojenje je za otroka razvojna potreba, ki jo sami prerastejo, običajno med tretjim in četrtim letom, ko se zaključi pomembna etapa v razvoju možganov. Nekateri otroci se odstavijo prej, drugi kasneje.
Pogosto se v javnosti pojavlja mnenje, da je dojenje po prvem letu patološka potreba mater, kar podpirajo celo nekateri strokovnjaki. Vendar pa dojenčka ni mogoče prisiliti k dojenju, kar potrjujejo izkušnje z dojiljskimi stavkami ali kreganjem na dojki, ter moč otroške besede "Ne".
Za mame je dojenje po ritmu otroka lahko naporno, zlasti med poskoki rasti in pri nočnem dojenju. Ključnega pomena je podpora okolice, ki mame ne sme grajati, ampak ji nameniti spodbudne besede, pomoč pri gospodinjskih opravilih ali pa ji priskrbeti hrano in pijačo. Ko mama začuti, da želi zaključiti z dojenjem, potrebuje podporo, saj tega ne stori, ker ne bi želela dojiti, ampak ker ne zmore več tempa otrokove potrebe. Zato je pomembno pristopiti z razumevanjem in pomočjo pri prilagajanju dojenja na bolj obvladljive okvirje.
Dojenje ni razvajanje, temveč razvojna potreba
Nekateri povezujejo pozno dojenje z razvajanjem otroka, vendar dojenje nikoli ni razvajanje, temveč razvojna potreba otroka. To zavedanje v naši družbi še ni dovolj razširjeno. Mame, ki pogosto dojijo svoje otroke, so pogosto tarče očitkov, da jih razvajajo. Odzivanje na otrokove potrebe ni razvajanje, ampak običajno starševstvo. Vprašanje, zakaj bi odzivnost in ljubeznivost enačili z razvajanjem, je na mestu. Odzivnost, nežnost in ljubeznivost so nekaj, kar nam v odnosih pripada in nas dojenje uči od prvega dne življenja.
Nekoč in danes: Spremembe v dojiljski praksi
V zadnjih desetletjih se je povečala stopnja dojenja, medtem ko je bilo pred generacijo dojenja mnogo manj. Takrat so celo nekateri pediatri priporočali adaptirano mleko, saj so mame pogosto niso vedele, da lahko dojijo in da je materino mleko boljše od umetnega. Posledično starejše generacije pogosto ne razumejo sodobnih praks dojenja, svetujejo prenehanje dojenja, če otrok pogosto zahteva dojko, ali dvomijo v zadostno količino mleka. Ta stališča izhajajo iz nepoznavanja dojenja in pomanjkanja podpore, ki so je bile te ženske deležne same.
Najpogostejše skrbi in težave mamic ter kdaj vztrajati
Najpogostejše vprašanje, s katerim se mame srečujejo, je, zakaj otrok joka. Pogosto se jok pripisuje pomanjkanju mleka, premočnemu ali vodenemu mleku. Vendar pa obstaja tendenca potrjevanja stališča, da ženski nekaj manjka, da njeno telo ni zmožno ustvariti materinega mleka in da njeno naročje ni dovolj dobro za otroka. Zdi se, da jok ne sme obstajati. V resnici pa s samim jokom ni nič narobe; ključno je poiskati stik, ki jok pomiri. Pri dojenih otrocih je najučinkovitejši način dojenje.
Osebna izkušnja in družbena percepcija dojenja
Nekatere mame si o dojenju v času nosečnosti ne belijo glave in ne razmišljajo o tem, kako dolgo bi naj dojile. Ker je dojenje v naši družbi tabu tema, o njem ne razmišljamo veliko, dokler ne pride otrok. Vendar pa stik z otrokom odpre razsežnosti, ki jih prej nismo poznali. Ker je na tej poti odkritja dojenja opaziti veliko nepoznavanja in nerazumevanja v družbi, je nastala pobuda za pisanje priročnikov o dojenju po prvem letu.
Vpliv kulture na dojenje
Večina kultur na planetu je svoje potomce dojila od dve do štiri leta. V sodobni družbi se ta doba spreminja zaradi ponudbe adaptirane otroške prehrane ter zaposlitve mater zunaj doma. Dodaten vpliv je imela sprememba dojke iz organa za prehrano v seksualni simbol.
Miti o materinem mleku
Med mamami krožijo miti, da mleko sčasoma postane preveč vodeno in nima več vrednosti, ali da je otroka treba odstaviti ob "pravem času", sicer mu delamo škodo. Nobeden od teh mitov nima znanstvene osnove. Mleko se ves čas prilagaja otrokovim razvojnim potrebam, tudi v otroštvu. Mamino telo zazna, da se otrok manj doji, in v mleku koncentrira potrebne snovi. Mleko se celo prilagaja glede na spol otroka - fantki dobijo več beljakovin, deklice pa več maščob. V vsakem primeru ima mleko izjemno imunsko moč. Vodenost mleka je pogosto zmotna, saj je človeško mleko bolj prosojno od kravjega, a vsebuje vse potrebne snovi za zdrav razvoj.
Sledenje otroku in zaupanje
Otrok sam po sebi sede, vstane, začne hoditi in mu izraščajo zobje. Na teh področjih praviloma sledimo otroku, ko je zrel, naredi naslednji korak. Pri spanju in prehrani pa odrasli pogosto želijo vsiljevati svojo voljo. Primerno je otroku popolnoma zaupati, da bo sam pokazal, kdaj je čas za odstavljanje. Seveda je dojenje stvar dveh, in če kateremu od para ni več do nadaljevanja, se mora drugi prilagoditi.
Navezanost in odvisnost: Kaj pravi stroka?
Navezanost naj bi bila v redu, če ne gre za navezanost na živo, ljubečo osebo - mamo. Pogosto se sprašujemo, kako je z odvisnostjo. Zanimivo je, da se le redki "spotaknejo" ob stekleničke, dude in ninice, ko otrokovo "dojenčkasto" obdobje mine, medtem ko se dojenje pogosto obravnava kot problem.
Svetovna zdravstvena organizacija priporoča dojenje vsaj do drugega leta starosti, po tem pa še dlje, če to ustreza doječemu paru. La Leche League International pa meni, da je idealno, če otrok sam od sebe preraste potrebo po dojenju. Ker ne živimo v idealnem svetu in nismo vsi idealni, je ta odločitev ponavadi prepuščena mamicam, ki najbolje poznajo svoje otroke in imajo instinkt ter zdravo pamet, da vedo, kaj je najbolje za njihovega "mladiča", zanje in za njihovo družino.
Po prvem letu se sestava materinega mleka nekoliko spremeni - vsebuje več protiteles in zaščitnih snovi, kar je logično, saj so malčki bolj mobilni in izpostavljeni večjemu številu povzročiteljev bolezni. Dojeni otroci so običajno manj bolni in hitreje okrevajo. Materino mleko ne vsebuje praznih kalorij in ne škodi, nasprotno. Podaljšano dojenje je koristno tudi za mamice, saj zmanjšuje tveganje za raka na dojki in rodilih.
Strokovnjaki poudarjajo, da je pomembno, da mati otroka začuti in presodi, kaj je zanj ter zanjo optimalno. Škoda je poslušati "dobronamerne" nasvete drugih, ki pogosto bolj obremenijo kot pomagajo. Med otrokom in materjo se med dojenjem vzpostavi posebna čustvena vez, ki je zdrava podlaga za nadaljnji razvoj. V primerih, ko je mati ob dojenju sproščena in zadovoljna, se otrok počuti še posebej varno, sprejeto in ljubljeno. Ta čas je samo zanju in je nenadomestljiv ter pozitivno vpliva na izgrajevanje otrokove osebnosti. Dalj dojeni otroci imajo celo v mladostništvu manj težav z vedenjem, samopodobo, zdravjem in suverenostjo.
V obdobju leta in pol se otroci običajno začnejo vključevati v vrtec ali varstvo, s čimer razširijo svoj krog delovanja, spoznavajo nove ljudi in sklepajo nove zaveze. Zdravo se navezujejo najprej na nove odrasle osebe, v nekaj letih pa tudi spletejo vezi s sebi enakimi. Mama ni stalno ob njih, zato so se morali naučiti navezati na druge odrasle osebe in jih sprejeti. Odnosi se širijo, veliko je novih ljudi in izkušenj. V parku z igrali otrok teka naokoli, se kobaca po vzpetinah in driča po toboganu, opazuje ljudi, ki ga ogovarjajo, in začne dojemati, da je svet precej več od maminega naročja in domačega okolja. Začne dojemati, da z mamo nista ena oseba, ampak da je on sam svoj človek. To so prvi koraki zavedanja samega sebe kot individuum. Iz tega vidika je to rahlo stresno obdobje, zato se število podojev lahko poveča, saj otrok v dojenju najde svoj zapik, svojo varno cono.
V starosti okoli dveh let je otrok že dovolj zrel, da se skozi kratek in jasen pogovor lahko seznani z maminim počutjem in lahko že razume, da mama ne želi več tako veliko dojiti. Najbolje je, če otroku povemo, kot je: "Ponoči se ne bova več dojila toliko. Utrujena sem in rada bi spala. Če te veliko dojim, sem potem zelo utrujena in nisem dobre volje. Potem se čez dan ne morem toliko igrati s tabo. Ponoči boš začel počasi spati v svoji postelji. Jaz ti bom pri tem pomagala." Otrokom je treba zaupati, saj so veliko bolj iskreni v svojem početju kot odrasli.
Marsikdo dojenja po prvem letu ne pozna in zato ne more razumeti, da je zelo normalno, da se otrok pri letu in pol začne spet veliko dojiti. Mame so v precepu: intuicija jim pravi, naj prisluhnejo otroku, okolica pa jim pravi: "A si zmešana?". Mama naj se seveda odloči sama skupaj z otrokom. Samo razumeti je treba svojega otroka. Dogaja se mu sto na uro, zato ga je treba malo več crkljati in dojiti. Zaupajmo otrokom, saj tudi ta faza mine.