Prehod na gosto hrano je za dojenčka ključna prelomnica v njegovem prehranskem razvoju. Pri devetih mesecih dojenčki začnejo raziskovati nove okuse in teksture, kar predstavlja pomemben korak v njihovi rasti in razvoju. Zagotavljanje raznolike in uravnotežene prehrane v tem obdobju je ključnega pomena za zagotovitev, da otrok prejme vsa potrebna hranila. Slike hrane so lahko v veliko pomoč pri pripravi obrokov za vašega dojenčka, saj nudijo vizualne smernice in navdih.
Prehranske potrebe 9-mesečnega dojenčka
Dojenčki od 9. meseca naprej imajo specifične prehranske potrebe, ki so ključne za njihovo rast in razvoj. Eden izmed ključnih vidikov prehrane v tej starosti je zagotovitev zadostnega vnosa beljakovin, ki so gradniki telesa in bistvene za razvoj mišic in tkiv. Viri beljakovin, kot so drobno sesekljano meso, ribe, stročnice in jajca (če so že uvedena), morajo biti skrbno izbrani in ustrezno pripravljeni.
Sadje in zelenjava prav tako igrata pomembno vlogo v prehrani dojenčka. Breskve, lubenice, jagode, banane in mehke hruške zagotavljajo koristne vitamine in minerale, ki podpirajo njihovo rast in razvoj ter prispevajo k močnemu imunskemu sistemu. Zdrave maščobe, ki jih najdemo v avokadu, ribah ali rastlinskih oljih, so nujne za razvoj možganov in absorpcijo nekaterih vitaminov. Pravilna prehrana 9-mesečnih dojenčkov je tako ključnega pomena za njihovo zdravo rast in celostni razvoj.
Uvajanje goste hrane: Koraki in pristopi
Uvajanje goste hrane pri 9-mesečnem dojenčku je lahko razburljiv proces, ki zahteva potrpežljivost in prilagodljivost. Postopoma lahko preidete na teksture z bolj zrnato hrano, kot so kuskus, proso, riž in testenine, ki jih lahko ponudite v mehkih oblikah ali kot del zelenjavnih ali mesnih obar. Pomembno je, da se nekaterim živilom izogibamo, da zagotovimo varnost in dobro počutje otroka.
Med živila, ki se jim je treba izogibati, sodijo:
- Surove želejeve kocke: Te so trde in lahko predstavljajo nevarnost zadušitve.
- Med: Med lahko vsebuje bakterije, ki povzročajo botulizem, nevarno bolezen za dojenčke.
- Mehki siri in nepasterizirana živila: Ta živila so lahko vir bakterij listerije, ki so lahko škodljive za otroka.
- Dodani sladkorji: Živila, ki vsebujejo dodane sladkorje, so lahko neprimerna za 9-mesečnega otroka, saj lahko negativno vplivajo na njegov razvoj in povzročajo nezdrave prehranjevalne navade.
- Surovo ali premalo kuhano meso in ribe: Meso in ribe morajo biti popolnoma kuhani, da preprečite tveganje za bakterije, kot je salmonela. Zato je pomembno, da se izogibate surovemu ali premalo kuhanemu mesu in ribam za dojenčke od 9. meseca starosti.
- Sol in živila z visoko vsebnostjo natrija: Prekomerno uživanje soli in živil z visoko vsebnostjo natrija lahko škoduje otrokovim ledvicam.
Pomembno je omeniti, da kravje mleko ni priporočljivo kot samostojen obrok za dojenčke, stare 9 mesecev, saj ne zagotavlja vseh potrebnih hranil v pravi količini in lahko obremeni otrokov prebavni sistem.
Spremljanje razvoja in individualni pristop
Spremljajte otrokove motorične sposobnosti, ki so bistvene za trdno hranjenje, kot sta žvečenje in požiranje. Univerzalne formule za spremljanje prehranskega razvoja 9-mesečnega dojenčka ni, saj je vsak otrok edinstven in lahko odstopa od značilnih razvojnih vzorcev. Vsak otrok se razvija in napreduje s svojim tempom.
Nasveti pediatra so lahko zelo koristni pri spremljanju razvoja prehrane 9-mesečnega dojenčka in prehodu na različne teksture hrane. Eden od načinov spremljanja razvoja prehrane 9-mesečnega dojenčka je vodenje dnevnika prehrane. Zabeležite hrano, ki jo dojenček zaužije, kot tudi njegove reakcije na hrano. Drug način spremljanja je redna komunikacija s pediatrom. Zaupajte jim svoje pomisleke in postavite vprašanja o prehrani svojega dojenčka.
Ko se otrok razvija in raste, se spreminja tudi prehrana. Pomembno je, da ste informirani in svojo prehrano prilagodite otrokovim potrebam. Ne pozabite, da je vsak otrok edinstven in da se lahko prehrana spreminja glede na njegove potrebe in želje. Bodite pozorni na otrokovo motoriko in ga spodbujajte k samostojnemu raziskovanju hrane. S pravilno prehrano, podporo in ljubeznijo lahko zagotovite optimalno rast in razvoj vašega otroka v tem prehodnem obdobju.
Naj vaš dojenček vzljubi hrano (8 nasvetov za lažjo pot!)
Razumevanje otrokovega apetita in zavračanja hrane
Kako vedeti, koliko hrane naj bi pojedel naš dojenček? Najboljše je spremljati dojenčkov napredek v rasti in pridobivanju teže. Zaskrbljenost nad apetitom našega dojenčka je na mestu takrat, ko ta ne sledi rastni krivulji ali celo izgublja na teži. Če naš dojenček ni zainteresiran za hrano, je na mestu razmisliti o možnih vzrokih za to. Ob začetku uvajanja goste hrane je možno, da smo s tem bili prehitri in naš dojenček na uvajanje še ni pripravljen. Pomisliti moramo tudi na morebitne bolečine pri požiranju, ki so lahko posledica rasti zobkov ali vnetij, lahko mu hrana povzroča refluks ali jo zavrača, ker se po njej slabo počuti. Vedno sta torej potrebna posvet s pediatrom ter izključitev zdravstvenih težav.
Ko se dojenček srečuje z uvajanjem goste hrane, se sooča z ogromno novostmi: novi okusi, drugačna konsistenca, celo drugačna temperatura hrane, kot jo je vajen od materinega mleka. V usta ne dobi več mehke dojke, ampak trdno žličko, hrani se sede, ne leže, in tako naprej. Vse te novosti zahtevajo nekaj časa, da se jih dojenček privadi. Spoznavanje novih okusov naj tako vedno poteka ob sproščenem in prijetnem vzdušju, takrat ko se nam nikamor ne mudi. Dojenčka in tudi kasneje malčka z določeno jedjo ali živilom ne silimo ali ga zaradi hranjenja celo kaznujemo. Prav tako se ob hranjenju nanj ne jezimo, ko na primer hrano vrže na tla.
Najbolj naravno bo, če imamo dojenčka ob sebi, ko se hranimo mi, in svojih obrokov ne pojemo vmes, ko naš dojenček spi. Pri tem ga opazujemo. Če se oblizuje, cmoka, celo sega po hrani, s tem kaže, da je na gosto hrano pripravljen. Uvajanja se lotimo takrat. Dojenček naj nova živila in okuse spoznava, ko je sit, čeprav pogosto slišimo, naj hrano ponujamo ob lakoti. Lačen si ful drugačen - če pomislimo nase, navadno kar tečen, in prvi stik z gosto prehrano naj ne bo v tem stanju. Dojenčku naj novi okusi ne bodo ponujeni zaradi zagotavljanja hrane oz. namesto njegovega obroka, ampak bolj kot spoznavanje in igra. Nekateri dojenčki bodo novo hrano in okuse raje poskušali v naročju kot sami na stolčku. Če dojenčka hrana ne zanima, morda spremenimo čas hranjenja, poskusimo z drugim priborom ali pa le spremenimo temperaturo hrane, ki jo ponujamo. Navadno je bolje tudi to, da je dojenček pri pripravi hrane prisoten, jo vonja, opazuje, kaj se s hrano dogaja, in spoznava tudi na ta način.
Samo spoznavanje okusov se sicer začne že v maternici, tako da se že v času nosečnosti svetuje, da nosečnica uživa kar se da raznoliko hrano vseh okusov, predvsem tudi hrano, ki jo bo dojenček jedel doma. Spoznavanje okusov se nato nadaljuje preko materinega mleka. Tudi v času dojenja naj tako mlada mamica je kar se da raznoliko in po nepotrebnem ne izključuje živil ali celih skupin živil iz svoje prehrane. Predvsem to velja za grenka živila, npr. zelenjavo. Pogosto je nasvet mamici, da ta živila izključi iz prehrane, da dojenčka ne bodo napenjala ali mu povzročala kolik. Ta doktrina je že ovržena; kolike se enako pogosto pojavljajo pri dojenih dojenčkih in tistih na formuli. Materina prehrana tako na njih nima vpliva in izključevanje živil med dojenjem je potrebno le v primeru potrjene alergije dojenčka.
Dojenček bo okus spoznaval, tudi če hrane na koncu ne bo pojedel, in to je popolnoma v redu. Nova živila naj dojenček spoznava postopno. Nova živila naj dojenček spoznava postopno in kar se da raznoliko, pri tem pa s samim naborom živil vseeno ne pretiravajmo in jih ne menjavajmo preveč pogosto. Tako bomo lažje spremljali tudi morebitne reakcije živila pri dojenčku oz. morebitne alergije, intolerance … Bolj kot na to, da mu v enem tednu ponudimo 10 različnih vrst zelenjave, se osredotočimo na to, da bo dojenček zaužil vse osnovne okuse, poleg sladkega (sadja ali mleka) tudi grenko ali kislo oz. kombinacijo vsega, in mu določeno živilo raje ponudimo v različnih oblikah oz. teksturah. Če npr. izberemo korenček, ga lahko prekuhamo in spremenimo v kašico, ki jo enkrat spasiramo, drugič le pretlačimo z vilico, obenem pa zraven dojenčku ponudimo tudi cel prekuhan korenček, ki ga bo lahko prijel v roko, si ga ogledal, povonjal, polizal in podobno. Dojenček bo okus spoznaval, tudi če hrane na koncu ne bo pojedel, in to je popolnoma v redu. Morda bo naš dojenček živilo zavrnil večkrat, nato pa ga bo čudežno sprejel. Tekom rasti in razvoja se namreč spreminjajo tako njegovo zobovje kot tudi same brbončice. Okusa se torej dojenček priuči. Večina staršev preneha z uvajanjem določenega živila po štirih neuspešnih poskusih, med 12 in 17 pa jih je potrebnih, da se ga navadimo.
Predvsem pa se zavedajmo, da bo naš dojenček - hočeš nočeš - sledil našemu zgledu. Če torej njemu kuhamo čisto drugačna živila, kot jih bo opazil na naših krožnikih, je velika verjetnost, da ga ta ne bodo zanimala. Prav tako moramo biti zelo previdni pri komentiranju hrane, ki mu jo ponudimo. Če že sami ob njej vihamo nos (ali ga vihajo ostali družinski člani), te hrane dojenček najverjetneje ne bo sprejel z odprtimi rokami. Naj bo torej spoznavanje novih okusov čas v odraščanju našega dojenčka, na katerega gledamo kot raziskovanje in igro. Na tak način bo naša in njegova izkušnja veliko bolj prijetna.
Temeljna osnova pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, ki bi jo morali osvojiti prav vsi starši, je zavedanje, da so zgolj in samo oni tisti, ki odločajo o tem, kaj, kdaj in kako bodo ponudili otroku za jesti. Otrokova odločitev pa je, ali in koliko bo pojedel. Naloga odraslih je, da poskrbimo za čim bolj pestro ponudbo hrane na otroškem jedilniku, dovoljeni so tudi posladki (čim bolj zdravi seveda), vendar ob posebnih priložnostih in v omejenih količinah, poleg tega je priporočljivo, da jih otroku ponudite čim kasneje (sladki okusi jih hitro zasvojijo in lahko zaradi njih začnejo zavračati ostalo hrano). Četudi ugotovimo, da otrok sprva zavrača določeno hrano, to ne sme postati razlog, da mu je ne bi ponovno ponudili. Sama sem bila priča mnogim primerom, ko je otrok hrano prvič poizkusil šele po večih mesecih in do tega sigurno ne bi prišlo, če bi jo že kar ob prvem neuspelem poizkusu umaknila z jedilnika.
Kadar je obrok sestavljen iz večih hodov, mora otrok imeti možnost, da preizkusi vse, pa četudi mu ne paše nič drugega kot sladica. Na prvo žogo se morda s tem ne boste strinjali in vas bo zamikalo, da bi otroku postavili pogoj ”sladico dobiš, če poješ tudi glavno jed”, vendar ta način, ki vključuje prisilo, zvijačo in nagrado dolgoročno ne pomaga. Morda zaleže v nekaj poizkusih, večinoma pa otroka spravlja v stres in povzroča neprijetno vzdušje za mizo, kar pa ni dobro. Seveda v tem primeru ne smemo storiti napake, da bi otroku pustili, da poje neomejeno količino posladka - pripada mu samo en odmerjen kos, nato pa mora počakati do naslednjega obroka, četudi je lačen. Stremeti moramo namreč k temu, da so obroki mirni in prijetni skupinski dogodki, saj se lahko v nasprotnem primeru otroku hrana upre in lahko razvije celo motnje hranjenja. Prav tako se je potrebno izogibati vsem drugim trikom, s katerimi želimo otroka prelisičiti, da bi pojedel vsaj nekaj žlic obroka. Otrok mora hrano pojesti zavedno in samostojno (če še ne zna z žlico, naj poje čim več hrane z roko), poleg tega se je treba zavedati, da v mnogih drugih okoljih (vrtec, šola) vzgojitelji in učitelji teh trikov ne bodo izvajali, zato ima lahko otrok nepotrebne težave, če doma ni osvojil zdravih vzorcev prehranjevanja.
Pomembno je, da določite stalne termine obrokov (npr. tri glavne obroke in dve vmesni malici) in se izogibate ostalim vmesnim prigrizkom, tudi če otrok zadnjega obroka ni pojedel. Tako jih boste navadili, da jedo takrat, ko jim obrok pripravite in se ne bodo izmišljevali, da bi ga jedli čez pol ure, ko se vam že pohladi ali pa se vam mudi v službo. Če je vaš otrok zdrav, živahen in se lepo razvija, potem je verjetno primerno prehranjen. Pomembno je, da otroku zaupate, saj ima prirojeno sposobnost izbire prave hrane v pravi količini - pazimo le, da je ponudba hrane na mizi zdrava in uravnotežena, da ne vsebuje preveč sladkorja, soli, (nezdravih) maščob in umetnih dodatkov. Otrok ne sme biti tisti, ki določa, kaj bo na mizi, kdaj bodo obroki in kako bodo potekali (npr. pred televizijo, hodeč po stanovanju, v postelji). Te meje in pravila morajo postaviti odrasle osebe. Izjema so le dojenčki, ki še nimajo vzpostavljenega dnevnega ritma in se je potrebno v začetnih nekaj mesecih povsem prilagajati njihovim potrebam po hrani. Ker dojenčki po hranjenju radi zaspijo na dojki, lahko to vpliva na njihov spalni vzorec in bodo morda težko zaspali brez dojke, tudi če niso lačni. V kolikor vas to skrbi in bi se radi temu izognili, jih raje zbudite in odstavite, če med hranjenjem zaspijo. Nato jih budne odložite v posteljico in jih uspavajte na drug način, ki ga boste lahko vi in vsi ostali, ki redno ali občasno varujejo vašega otroka, dolgoročno izvajali (npr. poslušanje glasbe, petje pesmic).
Pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih vzorcev je pomembno tudi to, da otroku po dopolnjenem 6. mesecu starosti postopoma začnete uvajati gosto hrano, ki naj bo sprva pasirana ali grobo pretlačena, ko jim zrastejo prvi zobje pa jim hitro ponudite tudi hrano v koščkih. Žvečenje hrane pomembno vpliva na razvoj celotne ustne votline, čeljusti, jezika in pozitivno vpliva tudi na govorni razvoj v kasnejših mesecih. Prav tako je zaželjeno, da se otrok čim dlje časa doji, saj pri dojenju trenira številne ustne in obrazne mišice, do česar pri pitju iz flaške ne pride v tolikšni meri. V kolikor otroka zaradi različnih razlogov ne morete dojiti, kupite takšne flaške, ki ne povzročajo t. i. sesalne zmede (narejene so na način, da jih mora otrok podobno močno sesati kot dojko, če želi priti do tekočine).
Obvladate teorijo in vas preganjajo dvomi, ali boste svoje znanje sposobni udejanjiti tudi v praksi? To je pogost starševski problem pri marsikateri vzgojni dilemi, vendar vam resnično polagam na srce, da ste dosledni in odločni, kadar gre za tako pomembna vzgojna vprašanja. Ne obupajte pri prvem otrokovem uporu ali zavrnitvi obroka - vi ste odrasla oseba in morate razumeti, da je narava otrok pač takšna, da vedno iščejo ugodje in načine, da dosežejo svoje. Nekaterih odločitev jim v njihovo dobro enostavno ne smete prepustiti. Mnogi starši, še posebej pa stari starši, zaženejo vik in krik, če otrok izpusti kakšen dnevni obrok - to je resnično nepotrebno. Bistvenega pomena je predvsem, da pijejo dovolj vode ali čim bolj naravnih nesladkanih napitkov, ko bodo začutili lakoto pa bodo z veseljem pojedli tudi tisto kosilo, nad katerim so se dva dni nazaj zmrdovali v upanju, da vas prepričajo, da ponovno zavihtite kuhalnico in pripravite nov obrok.
Če otrok noče jesti, to največkrat ne pomeni nič drastičnega in opozorilnega. Nima vsak enakega teka, nekateri pojedo več, drugi manj in se ob tem povsem normalno razvijajo. Pomembno je, da se zavedate, da zna otrok, pa naj bo še tako majhen, zelo dobro odmeriti, koliko hrane potrebuje za najoptimalnejši razvoj. Seveda pa lahko, če vaš otrok noče jesti, sami malce raziščete, zakaj je tako. Morda je že po naravi neješč. Morda pa, če se neješčnost pokaže kar naenkrat, za njo vseeno tiči kakšen konkreten razlog. Morda je bolan ali se slabo počuti. Dodatna razlaga tu ni potrebna. Tudi vi, kadar ste bolni, nimate teka, kajne? Preverite, kako je s tem. Preprosto - ni lačen. Ali pa neke hrane ne mara. Morda je imel v času pred kosilom prigrizek ali pa je bila malica tako obilna, da ob času kosila še ne čuti lakote. Nič ne bo narobe, če enkrat en obrok preskoči. Naslednjič pa le preverite, kako je z morebitnimi vmesnimi prigrizki. Jih vzame sam, mu jih daje nekdo drug? Doživlja stisko in išče povezanost z vami. Povedano po domače - vzrok, da otrok noče jesti, je lahko tudi iskanje vaše pozornosti. Na ta način jo pridobi, pa četudi je ta izražena v obliki razočaranja ali jeze. Raje mu jo namenite v obliki skupnega časa, morda bo dovolj le deset ali dvajset minut, ki jih bosta preživela le sama. Brez sorojencev in drugih družinskih članov, brez telefona in televizije. Ve, da bo z upiranjem nekaj dosegel. Morda se kdaj zgodi, da otrok nekaj želi, ker je vaš odgovor nikalen, pa začne kričati, se metati po tleh, tarnati, celo jokati, metati stvari po tleh …. In ste mu potem ugodili zavoljo ljubega miru. Pri prejšnjem hranjenju (ali več njih) je doživel negativno izkušnjo. Lahko se zgodi, da otrok noče jesti zato, ker hrano povezuje z nečim negativnim oziroma z neprijetnimi občutki. Našteli smo le nekaj vzrokov, zakaj otrok pri obrokih protestira. Lahko bi jih razdelili na telesne in čustvene. Kadar ste prepričani, da je z njegovim zdravjem in telesnim počutjem vse v redu, pa še vedno noče jesti, se morate vprašati, kaj je narobe na emocionalnem področju. Nekaj situacij smo sicer našteli, lahko bi jih še več. In če nikakor ne razberete, zakaj otrok noče jesti, si zapomnite naslednje: hranjenje naj postane prijetna rutina, ki vzbuja lepe občutke. Da je rutina ob majhnih otrocih vaša najboljša prijateljica, ste najbrž že ugotovili. Tudi obroki naj potekajo po nekem ustaljenem tiru, vedno na enak način. Družina se za mizo zbere, če se le da, ob približno enakih urah, pa čeprav je to med tednom fizično mogoče le ob večerjah. Vzdušje za mizo naj bo prijetno, sproščeno, pri čemer nikogar ne silimo, da mora jesti, temveč zbranim ponudimo kar najbolj raznoliko hrano. Če otrok noče jesti, je vsekakor dobro, da ima na mizi nekaj na izbiro. Pri obedu tudi ne obljubljajte kakršnih koli nagrad, če bo nekdo ‘zlata ptička’. Ste se morda vprašali, kako se vi sami obnašate med hranjenjem? Pritisnite tipko ‘reset’ tudi pri sebi in se potrudite, da bodo obedi z vami zabavni, prijetni, vi pa nasmejani. Pomembno pa je še nekaj. Dokler je vesel, dobrovoljen in aktiven, ni nič narobe, če kakšen dan otrok noče jesti. V kolikor je razdražen, bolehen ali pa stanje ‘stradanja’ traja dlje časa, pa le raziščite, kaj se dogaja.
Če otrok noče jesti, strokovnjaki odsvetujejo siljenje s hrano, čeprav mora malček dobiti dovolj kalorij. Ljudje smo družabna bitja in to močno občutimo zlasti med obroki. Če bo vaš dojenček udeležen pri družinskih obedih, bo začel hitreje uživati v obrokih. Dojenčka zelo zanima, kaj je na vašem krožniku, zato poskrbite, da bo bližje mizi. Dojenčka lahko hranite z grižljaji s svojega krožnika. Ob tem mu recite: “En grižljaj zame, en grižljaj zate.” V tej starosti želi dojenček početi to, kar počnete vi. Ponudite mu hrano, ki jo je preostala družina. Ko se še navaja na tršo hrano, poskrbite, da bo ta v majhnih koščkih. Ko dojenček zgrabi žlico, vam sporoča, da je pripravljen na to, da se nahrani sam. Dovolite mu, da uporablja ročice. Seveda, veliko nereda bo, a se ne ozirajte na to in ne pregledujte vsakega grižljaja, ki ga naredi. Hrano dajte na njegov krožnik in mu predstavite, kaj je kaj. Če svojega otroka naučite znakovnega jezika za besede, kot so “mleko”, “še”, “končano”, “ni več” itd., bo lažje komuniciral z vami. Zdravo je, da dojenčkom, starim 6 mesecev, večino hrane predstavlja materino mleko in da počasi prehajajo na gosto hrano v naslednjih 6-12 mesecih. Dojenčki lahko jokajo in ne želijo jesti, če se počutijo napihnjene ali zaprte. Ne glede na načrt, ki ga boste izbrali, z njim poskušajte teden dni. Matere so zelo domiselne, kadar je potrebno nahraniti otroka: igrajo se, da je žlička letalo, otroku ponujajo eno žličko za mamico, eno za atija in tako naprej. Problemom pri prehranjevanju se izognemo tako, da otroku že od dne, ko se je rodil, zaupamo, saj sam ve, kdaj je lačen. Že ko ga dojite, bo pil toliko časa, dokler ne bo sit in zadovoljen.
Zakaj otrok noče jesti? Najverjetneje ni lačen. Želodec otroka je približno tako velik kot pest, starši pa pogosto precenjujemo količino hrane, ki naj bi jo otrok potreboval. V določenih razvojnih fazah otrok potrebuje manj hrane. Poleg tega otroci spoznavajo, na kaj so alergični. Znanilec alergije niso le rdeče pike na obrazu, vendar tudi razjede na želodcu, zaradi česar otroka boli želodec. Dojenčku ponudite gosto hrano približno pri šestih mesecih starosti. Otroci, hranjeni po steklenički, se običajno lažje navadijo na gosto hrano kot dojeni otroci. Zakaj? Preprosto zato, ker so z materinim mlekom dobili vse, kar so potrebovali. Skozi materino mleko spoznavajo okuse živil, ki jih je jedla njihova mama, zato bi raje kot kašico jedli kaj iz vašega krožnika. Otrok sicer prej ali slej sprejme hrano, ki mu jo ponudite, ni pa nujno, da mu bo všeč.
Hrane ne uporabljajte kot nagrado ali kazen. Tako se idealizira nezdrava hrana, zdrava pa se razvrednoti. Če boste otroka poslali spat brez večerje ali bo moral za kazen jesti zelenjavo, bo to imelo le negativne učinke, saj bo zdravo hrano enačil s kaznijo. Nikoli ne silite vašega otroka jesti, na kakršen koli način, v kakršnih koli okoliščinah ali iz kakršnega koli razloga. Ponudite mu različne jedi, med katerimi lahko izbira.
V primeru, da otrok zavrača hrano, se lahko pojavi vprašanje glivic v ustih, aft, refluksa, krčev ali alergij. V takšnih primerih je nujen posvet s pediatrom. Včasih pa je težava lahko tudi v tem, da je otrok preprosto ujet v pričakovanja glede količine hrane. Pri dojenčkih ni ničesar, kar bi bilo definirano v natančnih merah. 50 ml ali 75 ml ali 100 ml - nima veze. Dejansko je važno le, da otrok raste in pridobiva na teži. So otroci, ki nikoli niso spili več kot npr. 140 ml na obrok, tudi pri npr. 9 mesecih ne. Nekateri otroci se raje sami hranijo, zato jim ponudite hrano v grižljajih, ki jih lahko primejo v roko.
Včasih lahko pomaga poskus z drugim mlekom, mlečnimi kašicami ali pa z uvajanjem goste hrane. Če otrok ostalo hrano sprejme, se ne sekirajte zaradi mleka. Nekateri otroci ne pijejo več mleka ali pa ne marajo ničesar mlečnega, razen sadnega jogurta ali sira, pa jim nič ne manjka.
Če vas skrbi, da otrok premalo poje, ga lahko poskusite hraniti med spanjem, ko je bolj sproščen. Včasih je lahko težava v temperaturi ali gostoti hrane, zato poskusite z različnimi pristopi. Pomembno je, da ostajate mirni in potrpežljivi.
V primeru, da otrok zavrača hrano, se lahko pojavi vprašanje glivic v ustih, aft, refluksa, krčev ali alergij. V takšnih primerih je nujen posvet s pediatrom. Včasih pa je težava lahko tudi v tem, da je otrok preprosto ujet v pričakovanja glede količine hrane. Pri dojenčkih ni ničesar, kar bi bilo definirano v natančnih merah. 50 ml ali 75 ml ali 100 ml - nima veze. Dejansko je važno le, da otrok raste in pridobiva na teži. So otroci, ki nikoli niso spili več kot npr. 140 ml na obrok, tudi pri npr. 9 mesecih ne. Nekateri otroci se raje sami hranijo, zato jim ponudite hrano v grižljajih, ki jih lahko primejo v roko.
Včasih lahko pomaga poskus z drugim mlekom, mlečnimi kašicami ali pa z uvajanjem goste hrane. Če otrok ostalo hrano sprejme, se ne sekirajte zaradi mleka. Nekateri otroci ne pijejo več mleka ali pa ne marajo ničesar mlečnega, razen sadnega jogurta ali sira, pa jim nič ne manjka.
Če vas skrbi, da otrok premalo poje, ga lahko poskusite hraniti med spanjem, ko je bolj sproščen. Včasih je lahko težava v temperaturi ali gostoti hrane, zato poskusite z različnimi pristopi. Pomembno je, da ostajate mirni in potrpežljivi.