V sodobnem svetu, kjer so elektronski mediji vseprisotni, se starši pogosto sprašujejo o vplivu televizije in drugih digitalnih vsebin na svoje najmlajše. Še posebej zaskrbljujoče je vplivanje na dojenčke in malčke, katerih razvoj je v najzgodnejših fazah izjemno občutljiv. Raziskave o vplivu pasivnih medijev, kot sta televizija in video, na dojenčke so pokazale, da imajo ti mediji, ne glede na to, ali so prižgani le v ozadju ali narejeni kot izobraževalno orodje za dojenčke, "možne negativne učinke in nobenega znanega pozitivnega učinka na otroke, mlajše od dveh let". Ta ugotovitev je ključnega pomena za razumevanje, zakaj je pozornost usmerjena v omejevanje izpostavljenosti dojenčkov tovrstnim vsebinam.
Posledice gledanja televizije v zgodnjem otroštvu
Posledice zgodnjega izpostavljanja televiziji se pogosto pokažejo šele kasneje v otrokovem razvoju. Kot poročajo pri American Academy of Pediatrics (AAP), povprečni enoletnik ob gledanju pasivnih medijev preživi eno do dve uri dnevno. Zanimivo je, da se otroci do drugega leta starosti še ne zavedajo, kaj se na televizijskem zaslonu dejansko dogaja. Do drugega leta tako televizija otroku predstavlja le očarljivo, svetlečo škatlo, ki mu sicer lahko pomaga zaspati. Vendar pa ima tudi to, na videz neškodljivo dejanje, lahko poznejše negativne posledice. Otroci, ki zaspijo ob prižgani televiziji, namreč pogosteje trpijo za motnjami spanca in se bolj pogosto zbujajo.
Izpostavljenost pasivnim medijem ovira tudi otrokov govorni razvoj. Ko starši gledajo televizijo, se posledično manj pogovarjajo z otrokom, pogovor pa je za otrokov razvoj izjemno pomemben. Tri študije so pokazale, da je gledanje televizije povezano z zaostanki v razvoju, tudi če je televizija prižgana le v ozadju. Takrat namreč moti otroka pri igri, ki je za njegov razvoj zelo koristna. Pediatrinja Ari Brown staršem svetuje, da takrat, ko morajo kaj postoriti, namesto da otroka posedejo pred televizijo, prednj postavijo nekaj igrač in mu dovolijo, da se igra sam. "Samostojna igra je dragocena. Ko se dojenček igra samostojno, rešuje težave, uporablja svojo domišljijo, razmišlja ustvarjalno in se zabava," pravi. Skozi igro se otrok razvija, zato bi to dejavnost morali spodbujati.
Profesor Dimitri A. Christakis iz Raziskovalnega inštituta na Univerzi v Washingtonu, ki je v zadnjih 25 letih opravil že veliko raziskav na to temo, je poudaril, da nobena od 78 analiziranih študij ni pokazala pozitivnih učinkov gledanja televizije pri majhnih otrocih, čeprav so bile določene oddaje primerne posebej za to starostno skupino. "TV-oddaje lahko povzročijo zamudo govorni razvoj pri otrocih. Televizor otroku ne da nobenih povratnih informacij, jih ne popravi, se ne pogovarja z njimi in jih ne spodbuja. Pozornost namenjena branju in spominskim sposobnostim se lahko poslabša pri otrocih, ki so pogosto gledali televizijo že pred starostjo treh let." Ugotovljeno je bilo, da hitro spreminjajoče slike in zvok presežejo otroške možgane. Dojenčki in otroci do starosti dveh let in pol naj ne bi gledali televizije. Pri otrocih starih tri do pet let naj gledanje televizije ne presega pol ure dnevno. Mlajši otroci so manj odporni, zato jih je treba manj izpostaviti temu mediju. V Ameriki ima več kot polovica predšolskih otrok v svoji sobi televizor. Raziskave so pokazale, da ti otroci kasneje dosegajo slabše rezultate v šoli, imajo težave s spanjem, prekomerno težo in hitreje postanejo odvisni od kajenja. Prav tako manj berejo, manj se igrajo s sovrstniki in družijo s starši. So brezvoljni in v odnosih manj čustveno odzivni.
Zasloni lahko vplivajo na razvoj možganov vašega otroka | Boljše | NBC News
Nasilje v medijih in otrokovo dojemanje
Vendar raziskave na tem področju še niso končane. Nasilje je vedno pogostejša in nepogrešljiva tema v medijih, zato se otroci že v predšolskem obdobju "spoznajo z njim". Otroci večinoma ne dojemajo risank kot nasilnih, čeprav so ravno risanke na vrhu lestvice najbolj nasilnih programov. Večina današnjih otrok že od malih nog odrašča v multimedijski, predvsem televizijski in računalniški stvarnosti, saj se otroci preko televizije najprej srečajo z risankami, preko računalnika pa z igricami. Obe obliki zabave zaradi naraščajoče prisotnosti nasilnih prizorov čedalje bolj postajata tarči kritik, predvsem s strani staršev, medtem ko raziskovalci opozarjajo tudi na negativne učinke, ki se lahko pojavijo, kot so agresivnost, zasvojenost in tudi strah, ki vplivajo posebej na mlajše gledalce in igralce.
Raziskav o tem, kako predšolski otroci razumejo in doživljajo nasilje na zaslonu, zaenkrat še ni veliko, a vendarle imajo raziskovalci že določene rezultate. Dokazano je, da otroci dojemajo nasilje na zaslonu drugače kot odrasli. Na primer, otroci večinoma ne dojemajo risank kot nasilnih, čeprav so ravno risanke na vrhu lestvice najbolj nasilnih programov. Zaznavanje nasilja je povezano s starostjo otroka in s kontekstom prikazanega nasilja. Otroci pri petih do šestih letih še ne poznajo besede nasilje, a če jim obrazložimo, kaj beseda pomeni, ugotovijo, da nasilje obstaja v risankah, ki jih gledajo, in igricah, ki jih igrajo. Otroci po navadi razumejo nasilje kot fizično nasilje s hudimi posledicami, pri petih do šestih letih pa so tudi sposobni uporabiti znanje, prepričanje in mišljenje realnega sveta in določiti verodostojnost tega, kar gledajo, ter si ustvariti lastno mnenje. Nasilje so sposobni razlikovati glede na primerjavo z realnostjo, verjetja v nadnaravno, glede na medij in žanr ter v povezavi s smešno-resnim nasiljem.
Realnost in fikcija: Meje dojemanja
Otroci večinoma ločijo med realnostjo in fikcijo v omenjenih vsebinah, znajo potegniti ločnico med resničnim in namišljenim nasiljem, čeprav se zgodi, da dečkom razlikovanje lahko povzroča preglavice. To dejstvo si lahko razlagamo s tem, da ravno dečki gledajo nasilnejše risanke in igrajo nasilnejše igrice, zato zaradi občudovanja junakov (na primer Ninja želv) in verjetja v nadnaravno pogosto zamenjujejo med tistim, kar se zdi, in tistim, kar dejansko je.
Vsak otrok ima enega, če ne več junakov, ki so mu všeč zaradi različnih lastnosti: fizične moči, komičnosti, lepote ali specifičnih lastnosti, te lastnosti pa radi tudi posnemajo. Predvsem dečki večkrat posnemajo nasilne junake, s tem pa tudi nasilne prizore. Pri tem pride do izraza njihova fizična aktivnost, ki se odraža tudi pri igranju igric. Otroci so mentalno aktivni pri sprejemanju vseh risank, računalniških in video iger, kar se kaže skozi njihovo kritično ocenjevanje - ponavadi obsojajo nasilje nad pozitivnimi junaki in v primerih, ko se identificirajo z žrtvijo, po drugi strani pa opravičujejo nasilje do hudobnih junakov in nasilje, ki nima realnih posledic.
Vloga staršev pri usmerjanju otrokovega gledanja
Negativne posledice, ki se lahko pojavijo ob gledanju in igranju omenjenih vsebin, so največkrat predvsem posledica neustrezne uporabe, zato je ključno, da se nadzor in omejitve gledanja in igranja nasilnih vsebin določijo v krogu družine. Starši so tisti, ki morajo otrokom pojasniti, kaj je resnično in kaj ni, zakaj je kaj na takšen ali drugačen način predstavljeno, da se bodo lahko kritično spoprijeli z nasiljem in ga razumeli, saj bo elektronske medije v prihodnosti vedno težje obseči in nadzorovati. To je ključno že v otrokovem predšolskem obdobju, saj otroci začnejo omejitve z leti kršiti. Določitev prave mere je stvar osebne presoje, a vendarle moramo imeti v mislih pametno (razumno) ravnotežje med igranjem igric in gledanjem nasilnih risank, ki naj bodo le občasna zabava in sprostitev, ter ostalimi dejavnostmi.
Profesor in psiholog Leonard H. Epstein pravi, da imajo starši otrok s televizorjem v sobi ponavadi tudi sami televizor v spalnici. Poudarja, da se ne zavedajo, koliko časa dejansko njihov otrok preživi pred televizijskim ekranom, saj menijo, da imajo nad njimi nadzor. Otroku televizija predstavlja močan in privlačen dražljaj, za katerega se začne zelo zgodaj zanimati. Ob tem pa ne sme biti prepuščen samemu sebi. Starši mu moramo pri seznanjanju s televizijo stati ob strani, si TV-vsebine ogledati skupaj z njim in se o njih pogovoriti, sicer si jih bo lahko napačno razlagal. Otrok naj začne s preprostimi, kratkimi, vsebinami, ki jih zmore in lahko polno doživi ter nato postopno napreduje proti bolj zahtevnim.
Martina Peštaj, univ. dipl. psih., pojasni, da se otroci že v materinem trebuhu odzivajo na televizijo in da morajo starši že takrat razmisliti o tem, kakšen gledalec želijo, da postane njihov otrok. Naloga staršev je namreč, da otroke naučijo pravilnega gledanja televizije. Otrok se odziva na zvoke s televizije že v materinem trebuhu. Znane so študije, v katerih so materam predvajali isto glasbo iz uvodnih špic in ugotavljali, da so se novorojenčki nanjo odzivali podobno, kot če mamice pojejo svojim otrokom in se potem otroci ob pesmi pomirijo. Ugotavljali so, da ima enak učinek televizija, kar pomeni, da gre za zelo močen dražljaj. Ko otrok začne obračati glavo in ga prinesete v prostor, kjer je prižgana televizija, sploh zdaj, ko so velike, se začne zelo hitro obračati proti njej. Impulzi potem zelo spontano hitijo. Dojenček pri 8 mesecih že vidi povezavo med daljincem in televizijo. Nekoč je veljalo, da dojenčki vidijo le kontraste, a to ni res. Zelo hitro začnejo prepoznavati podobe in jih povezovati s stvarmi iz vsakodnevnega življenja. Če ima psa v svojem prostoru in ga vidi na televiziji, hitro poveže, da je to pes. Zelo hitro se začne odzivati tudi na glasbo s televizije in poplesavati ob njej. Televizija torej vstopi v otrokovo življenje zelo hitro in intenzivno, zlasti danes, ko imamo v porodniškem obdobju matere pogosto prižgano televizijo. Starši morajo razmišljati o tem, kako bodo njihovi otroci gledali televizijo že takrat, ko so še v trebuhu. Če imate vzpostavljen sistem o tem, kakšen gledalec želite, da postane otrok, ni dovolj, da o tem začnete razmišljati pri treh letih, ko ugotovite, da otrok preveč gleda televizijo.
Moje osnovno mnenje je, da se mora otrok tako, kot se v svojem življenju nauči vsega, naučiti tudi gledanja televizije. Televizija ni nekaj samo po sebi umevnega, kar je v naših stanovanjih in se prižge in gleda, ampak se mora otrok podobno, kot se nauči najprej plaziti, hoditi, govoriti, brati, naučiti tudi gledati televizijo. To pomeni, gledati vsebino, da zna prepoznavati, kaj je za njega ustrezno, kaj mu je všeč, in tudi čas, kdaj lahko gleda, kaj lahko gleda in pri tem potrebuje pomoč odraslih. Te odgovornosti ne moremo prepuščati otroku.
tags: #ali #gledanje #televizije #skoduje #dojencku