Vprašanje, ali se dojenček lahko razvadi, je pogosto predmet živahnih razprav med starši, strokovnjaki in širšo družbo. Nekateri razvajenost pripisujejo joku, ki se kljub hranjenju in previtju ne neha. Vendar sodobne raziskave in psihološki pristopi poudarjajo, da dojenčki v prvih mesecih življenja ne morejo biti razvajeni v tradicionalnem pomenu besede. Njihovo vedenje, vključno z jokom, je predvsem izraz osnovnih potreb in način komunikacije za preživetje.
Dojenčkov jok: Klic po povezanosti, ne manipulacija
To, da otrok potrebuje le hrano in toploto, ne drži. Prav tako kot mi, odrasli, tudi dojenček potrebuje nežnost, crkljanje in človeški stik. Potreba po povezanosti je pri njem enako močna kot potreba po hrani. Ko dojenček zajoka, je to zanesljiv znak, da mu nekaj ne ustreza. Ne gre za manipulacijo ali poskus izsiljevanja, temveč za izraz osnovne potrebe, ki jo mora okolica prepoznati in zadovoljiti. V tem zgodnjem obdobju je odziv staršev na jok ključen za razvoj temeljnega zaupanja v svet.
Razvajen je otrok, ki pričakuje, da mu bo okolica takoj ustregla, da mu bodo drugi izpolnili vse želje in da je njegova želja ukaz staršem. Mali človeček še tega ne zmore in prav gotovo še ne more biti razvajen, pač pa vas potrebuje in vam z jokom to sporoča. Dojenčki zahtevajo takojšnjo in popolno izpolnitev svojih želja. Kadar so lačni, želijo piti tisti hip in jih je treba ne glede na čas prejšnjega hranjenja nahraniti. Kadar so mokri in pokakani, jokajo, da opozorijo na to. Kadar jim je dolgčas, cmevkajo in s tem prisilijo odrasle, da jih vzamejo v naročje.
Kako se to razlikuje od razvajenosti? V tem, da je tako ravnanje dojenčkov način preživetja in da noben dojenček s svojimi odzivi ne manipulira. Kadar zajoka dojenček, ste lahko gotovi, da mu nekaj ne ustreza. In vaša naloga je ugotoviti, kaj je to. Tu grešijo tisti starši, ki otroku takoj potlačijo dojko ali stekleničko v usta, češ morda je pa lačen. Dobro je predvidevati, kaj mu ta hip manjka.
Zgodnje otroštvo: Okno priložnosti za razvoj možganov
Zgodnje otroštvo predstavlja ključno obdobje za razvoj možganov, saj lahko v tem času otrokovi možgani tvorijo do 1000 novih povezav na sekundo. Ta hitrost tvorjenja možganskih povezav predstavlja temelj za odraslo dobo, vpliva na čustveno in socialno inteligenco otroka. Starši imajo s svojim odzivom, povezanostjo in čustvenimi stanji pomemben vpliv na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Način, kako poslušamo svojega dojenčka, se z njim igramo in crkljamo, ga pomirimo, mu pojemo pesmice in mu posvečamo pozornost - vse to je za dojenčka pomembno. Skozi starše se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi starše se nauči, kako varen in sprejet je. Pomanjkanje čustvenega ugodja lahko okrni razvoj teh ključnih povezav.
Različna mnenja in izkušnje staršev
Na forumih in v pogovorih se pogosto srečujemo z nasprotujočimi si mnenji. Nekateri starši menijo, da je treba dojenčka že zgodaj navaditi na red in disciplino, medtem ko drugi poudarjajo, da so dojenčki v prvih mesecih preveč nezreli za razvajenost in da njihov jok vedno izraža potrebo.
Ena izmed mamic deli svojo izkušnjo: "Eni mi pravijo, da sem tamalo (2.5 mes) že razvadila, ker joka dokler se ne začnem z njo ukvarjat. Ker otrok mora tut jokat, da se nauči samostojnosti. Drugi pa zagovarjajo mnenje, da so dojenčki še premalo pametni, da bi se lahko razvadili. Da jok pač vedno pomeni, da dojenček nekaj rabi - pa magari it v naročje." Sama priznava, da ne zdrži dolgotrajnega joka in da jo neustavljivo vleče k otroku. Sprašuje se, ali je to refleks in ali je to prav. Pomisli na mamice v tretjem svetu, ki otroke nonstop prenašajo v bisagah, kar ji nošenje še bolj približa kot naraven pojav.
Druga mamica odgovarja: "Tudi jaz sem pristaš takšne vzgoje. Moji starši so pri večih otrocih enako počeli kot ti in ni bilo z nobenim kasneje večjih problemov."
Tretja mamica pripoveduje: "Moja hčerkica je praktično prve tri mesece preživela na mojih rokah… Sedaj je stara 8m in se krasno zamoti sama… Tudi moja tašča je non stop pametovala kako jo razvajam in da mora malo jokat,… pa sem jo kar odslovila. In danes vidim, da sem ravnala popolnoma prav!"
A ne vsi starši delijo isto mnenje. Ena izmed mamic priznava: "Tudi jaz sem jo imela ves čas v naročju in pokonci že zaradi velikega polivanja, sedaj je stara 10 mesecev in sem pa tja kdaj se za zelo malo časa zamoti sama, večinoma jo moram pa jaz zabavati… Mi pa ni žal, ker čas hitro beži in bo še prehitro brez mene, ko bom morala v službo, edino kar bi delala drugače je to, da je res ne bi toliko nosila kot sem jo, seveda če ne bi zelo polivala."
Strokovni pogled: Pomen zgodnjega odziva za razvoj zaupanja
Psihologi in vzgojni svetovalci poudarjajo pomen zgodnjega odziva na potrebe dojenčka. To, da otroka pravočasno potolažiš, mu koristi za vse življenje. Privzel bo občutek varnosti, sprejetosti. Da bi otrok nekoč lahko bil samostojen, mora biti v sebi trden. Vse življenje bo potreboval tvojo ljubezen in občutek sprejetosti. Trenutno je na takšni fazi razvoja, da potrebuje pač tvoje naročje, pravočasno hranjenje, suho pleničko. Sčasoma bo potreboval drugačne stvari. Nesamostojen zaradi tega ne bo, kvečjemu prej bo samostojen, saj ne bo zmeden, prestrašen in v sebi negotov.
Da se ravnaš po svojem lastnem notranjem občutku, dolgoročno ne koristi le otroku, pač pa tudi tebi, da se ne boš nekoč po nepotrebnem sekirala zaradi napak, ki si jih zavestno naredila in občutkov krivde pred malo večjim otrokom. Zelo je pomembno, res. Več nošenja in tovrstne pozornosti potrebujejo samo nekaj mesecev, vredno se je potruditi, življenje namreč traja potem še leta in leta.
Nasprotno, starši, ki so bili sami trdo vzgajani, v današnjem času pogosto nehote začnejo razvajati, ker nočejo biti tako trdi, strogi, kot so bili njihovi starši. V današnjem času pa je mnogo razvajanja tudi na neki način medijsko pogojeno. V zadnjih desetletjih se je namreč zelo izostrila splošna občutljivost za otrokove pravice, izostrila se je tudi kritičnost do nasilja pri vzgoji. Vse to je sicer čudovit dosežek naše dobe - a spet se dogaja, da v preveliki vnemi in skrbi za otrokove pravice pravzaprav otroke razvajamo. Svoje pa seveda doda še blagostanje, hiter materialni razvoj naše zahodne civilizacije, kar še povečuje izzive, skušnjave in pasti za razvajanje. Iz izkušenj si avtorji upajo trditi, da je razvajanja danes veliko več kot pred desetletji.
Razvajenost: Pojem in sodobna interpretacija
Psiholog Bogdan Žorž v svoji knjigi "Razvajenost - rak sodobne vzgoje" išče odgovore na vprašanja, ki si jih starši, vzgojitelji, kateheti in sorodniki postavljajo glede vzgoje odgovorne osebnosti in zavarovanja otroka pred zankami življenja. Pod besedo razvajenost običajno razumemo prekomerno zahtevnost v materialnem pogledu, prekomerno izbirčnost v hrani, morda še neko lenobnost, neurejenost glede pospravljanja in podobno. Vendar je razvajenost že od nekdaj bila veliko širši pojem. Bistvo razvajanja in razvajenosti je v tem, da starši v vzgojnem procesu otroka ne naučijo (raz-vaditi lahko razumemo kot ne navaditi, ali, še bolje, narobe, nasprotno navaditi), da zna sam poskrbeti zase, da prevzema odgovornost za svoja dejanja.
Pogosto zelo zmotno mislimo, da so razvajenci srečni, zadovoljni, brezskrbni ljudje. To še posebej mislimo o otrocih. Razvajeni otroci, s katerimi se srečujejo strokovnjaki, trpijo za nekakšnim kroničnim nezadovoljstvom. Kar naprej nekaj želijo, kar naprej jim nečesa manjka, največkrat pa še sami ne vedo, kaj si pravzaprav želijo - in od tod njihovo kronično nezadovoljstvo. Modro vzgojeni otroci znajo biti razposajeni, živahni. Razvajeni pa niso več razposajeni, ampak razbrzdani, saj gre njihova (lažna, navidezna) razposajenost preko vseh meja.
Nežni dotik in razvoj možganov
Nedavne raziskave potrjujejo, da koža-na-koža stik z dojenčkom vodi do boljšega nevro-psihološkega razvoja, višjega IQ-ja in manj agresivne osebnosti. V raziskavah so opazili, da imajo nedonošenčki v večini manjše odzive na dotik kot ostali novorojenčki, še posebej tisti, ki so bili izpostavljeni bolečim zdravstvenim posegom. Tisti, ki so bili izpostavljeni t. i. ”nežnemu dotiku” pa so imeli močnejši odziv na dotik kot tisti novorojenčki, ki takega dotikanja niso bili deležni. Ugotovili so, da ima izpostavljenost nežnim dotikom vpliv na to, kako možgani dojemajo dotik. Kot "nežen dotik" so šteli namerne, podporne dotike, ko so starši ali skrbniki otroka namerno božali in stiskali k sebi. Take vrste dotik smatrajo kot absolutno ključnega pomena za otrokove razvijajoče se možgane.
Vse novopečene mamice in očki si lahko oddahnete in ignorirate vse, kar ste slišali o tem, da preveč crkljanja lahko razvadi dojenčka. Svojega dojenčka lahko objemate, nosite, crkljate, božate kakor pogosto želite! Seveda to nikakor ne pomeni, da dojenčka ne smete nikoli odložiti in da ga morate ves čas nositi in popolnoma pozabiti na svoje potrebe. Bistvo je, da se nikoli, ampak res nikoli ne bojite držati, nositi in crkljati svojega otroka! Tako izkazovanje ljubezni in skrbi bo imelo na otroka zgolj pozitivne učinke na njegov razvoj. Zato pozabite na vse nasvete, ki so namigovali na to, da lahko preveč ljubezni razvadi otroka.
Vzgoja kot dolgoročni proces
Vzgoja traja od prvega do zadnjega dne. Ne strinjamo se z mamicami, ki pravijo, da jih je potrebno crkljati in nositi in razvajati, ko so majhni (ker kdaj jih pa bomo) in da se ne moremo razvaditi v 1. letu. Crkljanje v mejah normale nima nič skupnega z razvajenostjo. Eno je biti ljubeča in odgovorna mamica, drugo pa mamica, ki ne more poslušati otroka kako joče, kasneje se meče po tleh in cepeta, še kasneje jezika,….. Starši smo zato, da otroka naučimo kakšno vedenje je sprejemljivo, kakšno obnašanje zaželjeno. Mi smo odgovorni za svoje otroke. Učimo se vsi. Od prvega dneva dalje. Hhudo nam je, ko mamice, ki so na začetku vse in še več naredile namesto dojenčkov in otrok, naenkrat ne morejo več in se znajdejo v slepi ulici. Potem pa so krivi vsi drugi in otrokov karakter. Ne zavedamo se, da otrokom s popustljivostjo delamo medvedje usluge. Nekateri starši so starši na dolge proge, vse več je staršev, ki razmišljajo kratkoročno.
Pomembno je, da najdemo pravo ravnovesje. Lahko dojenčka razvadim? Strokovnjaki trdijo, da dojenčka v prvi polovici prvega leta ne moremo razvaditi, tako da ga lahko mirne vesti zasujete s pozornostjo. Celo priporočljivo se je z dojenčkom čim več ukvarjati in pogovarjati, saj bo tako bolj zadovoljen in tudi bolj zgovoren.
Ključ do zdravega razvoja: Zaupanje in varnost
Osnovna razvojna naloga v prvem letu življenja je razvoj temeljnega zaupanja do sveta. Zaupanje se gradi skozi dosledno in ljubeče izpolnjevanje potreb dojenčka. Ko dojenček raste in se razvija, se bo večkrat za krajši čas sposoben samostojno zaposliti z njemu zanimivo aktivnostjo. Ne bo nenehno iskal pozornosti. Kadar bo potreboval pozornost, njegova potreba po njej ne bo izhajala iz paničnega strahu, da je popolnoma sam. Otroci, ki se že šolajo, so razumna, socialna bitja, ki se učijo, kako živeti v realnem svetu z drugimi ljudmi, s katerimi se morajo naučiti sodelovati na spoštljiv, civiliziran način. V nasprotju pa so dojenčki popolnoma nemočna bitja, katerih preživetje je odvisno od ljubeče skrbi njihovih staršev. Dejstvo je, da bo dojenček, ki uživa ljubečo pozornost svojih staršev, razvil zdravo zaupanje v ljudi, ki ga obkrožajo in bo zmogel prenesti tudi zavrnitve.
Ni le vreča refleksov, pač pa bitje z močnim samoohranitvenim nagonom. Jok ipd. so zgolj zunanji znak, izražanje potreb, da bi bile zadovoljene in da bi preživel to zanj sicer negotovo obdobje, ko je povsem odvisen od drugih. Navajanje otroka na neodvisnost se na tej ravni ne more začeti, ker ni sposoben biti samostojen v nobeni stvari. Vse to dobi samo, če zahteva. Če rabi, bo zahteval. Če ne bo dobil, bo RES nesrečen in prestrašen, saj ne more razumeti, kaj se dogaja in ne more najti drugega načina, da si pomaga.
Zaključek: Poslušajte svoj instinkt in zaupajte svojemu otroku
V končni fazi je najpomembneje, da starši poslušajo svoj notranji občutek in sledijo svojemu instinktu, ne pa zgolj nasvetom drugih ali splošnim pravilom. Vsak dojenček je drugačen in nekateri rabijo več pozornosti, drugi manj. Če mu nameniš toliko pozornosti, kot ti pokaže, da jo rabi, se ne bo razvadil, pač pa se naučil, da je pomemben, vreden ljubezni, da je lahko miren (in se ne boji za svoje življenje, ko ga lačnega pustimo jokati), da ima oporo. Bistvo je v iskanju pravega ravnovesja med zagotavljanjem varnosti in izpolnjevanjem potreb ter spodbujanjem samostojnosti, ko je otrok za to pripravljen.