Odločitev, kdaj je čas za slovo, je verjetno ena najtežjih odločitev, pred katerimi se znajde pasji skrbnik. Hkrati pa čas, ko je ljubljenček v agoniji, ko trpi, tudi ni čas za sebičnost. Veterinarji lastniku vedno predstavijo potek in postopek evtanazije. Ta živali nikakor ne povzroča dodatne bolečine. Žival najprej dobi pomirjevalo v stegensko mišico, kar traja približno 10 minut. Nato sledi dajanje intravenske kanile, preko katere žival dobi splošno narkozo. Sledi uspavanje živali s sredstvom za evtanazijo. Iz stanja narkoze do zastoja dihanja in srca navadno preteče nekaj sekund.
Ali živali čutijo, kaj se dogaja?
»Živali čutijo, kaj se dogaja. Vendar je tako, da bolnik, ki pride na evtanazijo, navadno oboleva za hudo neozdravljivo boleznijo. Ta obolenja spremlja bolečina in osebno se mi zdi, da živali čutijo, da jim z evtanazijo želijo lastniki prihraniti nadaljnje trpljenje. Tako da večinoma zelo mirno prenesejo vse postopke pri evtanaziji - sprejem živali, pregled, dajanje pomirjevala, narkozo in zaključek s sredstvom za evtanazijo,« iz izkušenj pove Ana Hudobivnik, dr. vet.
Ljudje smo si različni in nekateri enostavno ne zmorejo biti ob psu, ko pride njegov čas. Sogovornica pravi, da so včasih lastniki zraven samo do dajanja pomirjevala, da žival pospremijo v narkozo. Sama tudi svetuje, da če le ni čustveno vse skupaj preveč težko, je lastnik zraven vsaj v tej prvi fazi. Živali so po njenih izkušnjah tako bolj mirne, saj vedo, da je lastnik zraven. »Opažam, da je več tistih lastnikov, ki ostanejo ob živali ves čas postopka evtanazije.«
Dilema lastnika: Kdaj je pravi čas?
Odločitev o evtanaziji je globoko osebna in pogosto spremljana s številnimi vprašanji in dvomi. Ko premišljujemo o evtanaziji, se moramo vprašati naslednja preprosta vprašanja: Ima naš kuža še vedno tek in uživa v preprostih radostih življenja? Se lahko premika brez neznosnih bolečin? Ima kako drugo kronično bolezen, ki mu povzroča neznosne muke? Je sploh kakšna realna možnost preživetja, žival pa trpi? Kakšna je trenutna kakovost življenja našega kužka ali mucka? Lahko opravlja malo in veliko potrebo sam, brez pomoči? Trpi bolečine? V trenutku, ko si odgovarjamo na zgornja vprašanja, moramo misliti predvsem na žival, ne na sebe, ki si brezpogojno želimo ob sebi svojega najboljšega prijatelja. Vsekakor pa svojega kužka ali mucka poznate vi sami najbolje, vaš veterinar pa vam pri tej težki odločitvi nedvomno lahko pomaga.
Včasih je mogoče odložiti evtanazijo za kak dan ali dva, ne da bi s tem povzročali živali trpljenje. Ta trenutek lahko izkoristite za zadnje slovo, obrok, ki ga ima najrajši.
Proces evtanazije: Korak za korakom
Beseda evtanazija je sestavljena iz dveh besed. "Eu" - dobro in "thanatos" - smrt, torej dobra smrt. Veterinarji se v soglasju z lastnikom psa odločijo ali opravijo evtanazijo v primeru, da je žival zelo bolna, neozdravljivo bolna, ji bolezen povzroča vedno večje trpljenje. Je human in popolnoma neboleč (brez krčev in druge oblike trpljenja) način usmrtitve.
Pes najprej dobi pomirjevalo v stegensko mišico, kar traja približno 10 minut. V tem času se žival umiri in rahlo zaspi, vse bolečine popustijo. Sledi dajanje intravenske kanile, preko katere žival dobi splošno narkozo. Žival izgubi zavest, mišični tonus popusti. Nato sledi še tretja, zadnja injekcija, sredstvo za evtanazijo. Učinek te je takojšen. Žival preneha dihati, srce začne biti aritmično in se nato ustavi. Veterinar nato posluša srce in potrdi klinično smrt. Iz stanja narkoze do zastoja dihanja in srca navadno preteče nekaj sekund.
Evtanazija našega jazbečarja @ Home Euthanasia
Prisotnost lastnika: Težko, a pomirjujoče
Večina ljudi se odloči, da bo pri evtanaziji navzoča. Nekateri želijo biti prisotni le, dokler žival ne zadrema, nekaterim pa je ta trenutek čustveno pretežak. Kljub temu so že številni lastniki pozneje obžalovali, da niso bili prisotni ob svojem najboljšem prijatelju v trenutku smrti, še nikoli pa niso srečali lastnika, ki bi mu bilo pozneje žal, da je bil v tem trenutku navzoč. Pravzaprav so nekateri skoraj presenečeni, kako mirno je žival zaspala. Včasih smo pomirjeni, da so bolečine prešle v dolgo spanje in da je trpljenje izginilo.
Žival v času umiranja ne razume, zakaj so jo zapustili. Prosim, ne pustite jih samih. Ne dovolite, da zapustijo ta svet v sobi, polni tujcev, ki jim niso všeč. Umirajoča žival s pogledom po prostoru išče svojega lastnika. Biti zraven ali ne je osebna odločitev in nekateri tega ne zmorejo, kar je povsem razumljivo. Menim, da je za žival bolje, da je lastnik navzoč, čeprav je to zelo težko. Žival vsekakor čuti strah in negotovost, zato je prisotnost lastnika zanjo pomirjujoča.
Alternativne poti in stroški: Ko denar postane ovira
Včasih se lastniki soočajo z etičnimi dilemami, kot denimo dejstvo, da za žival obstaja zdravljenje, pa se lastnik zanj ne odloči zaradi stroška, ali ko je žival hudo bolna in zdravljenje podaljšuje trpljenje, lastnik pa ne želi evtanazije, ampak nadaljevanje lajšanja zdravstvenih težav. Tu je definitivno tanka meja in vsak si sam interpretira, kaj je prav in kaj ne.
Nekateri veterinarji v takih primerih poskušajo pomagati s popusti ali omogočijo plačilo na obroke. Vendar pa se žal dogaja tudi, da nekateri veterinarji izkoristijo stisko lastnikov in ponujajo drage posege, ki morda niso nujno potrebni ali pa ne bodo uspešni. Zato je pomembno izbrati zaupanja vrednega veterinarja z dobro referenco.
Poleg stroškov zdravljenja se lastniki soočajo tudi z vprašanjem, kaj storiti s truplom po evtanaziji. Na voljo so štiri možnosti: odvoz s strani veterinarsko-higienske službe, pokop trupla na primernem mestu, kremacija (individualna ali skupinska) ali pokop na pokopališču za živali. Vsaka od teh možnosti ima svoje stroške in zahteve.
Nevarnost in vedenjske težave: Ko evtanazija postane edina možnost
Posebno poglavje so vedenjski razlogi za evtanazijo, predvsem pri psih. V tujini t.i. behavioral euthanasia ni tako redka, predvsem na račun ljudi, ki se nepremišljeno odločajo za neprimerne pse. Veterinar lahko evtanazira zdravo žival, če je ta nevarna za okolico, povzroča občutno škodo, ki je v bodoče ni mogoče zagotovo preprečiti. Odločitev za takšno evtanazijo je morda še težja kot pri bolezni živali, a če ta predstavlja nevarnost za družino ter okolico ali zase (samopoškodovanje) in je tudi oskrba same živali otežena ali onemogočena, varne alternative pa ni, potem je evtanazija zaradi vedenjskih težav morda najbolj humana možnost za vse. Absolutno pa je treba najprej izključiti vse potencialne zdravstvene vzroke za morebitno agresivno vedenje, sploh, če se ta pojavi nenadoma.
Družinsko zavarovanje za hišne ljubljenčke: Ideja za prihodnost?
Nekateri predlagajo uvedbo nekakšnega zavarovanja za hišne ljubljenčke, podobno kot ga imajo ljudje. Mesečni prispevek bi pokril stroške zdravljenja v primeru bolezni ali nesreče. Vendar pa je vprašanje, ali bi ljudje to želeli ali zmogli plačevati. Nekatere zavarovalnice že ponujajo tovrstna zavarovanja, vendar so le-ta pogosto omejena samo na čistokrvne pse z rodovnikom in imajo lahko zapletene pogoje.
Žalovanje: Proces, ki zahteva čas
Izguba ljubljenčka je globoka izguba, ki jo vsakdo doživlja drugače. Žalovanje je proces, ki je za vsakogar drugačen. Tu ni navodil, kako naj bi človek čutil, kako naj bi se obnašal. Nekateri potrebujejo dolgo časa, da prebolijo izgubo. Nekateri se odločijo za novo žival takoj po smrti prejšnje, kar ni vedno dobra ideja. Žalovanje terja svoj čas in prehitra odločitev za novo žival mnogokrat privede do nenehnega primerjanja s prejšnjim štirinožcem. Predvsem pri psih je pomembno, da si vzamemo čas za novonastalega mladiča, saj ta zahteva veliko pozornosti in ukvarjanja. V času, ko smo ranjeni in občutljivi po izgubi zvestega prijatelja, je dela z mladičem lahko enostavno preveč.
Pomembno je, da si dovolimo žalovati in da počastimo spomin na našega ljubljenčka. Čas res celi rane, a mu moramo to dovoliti. Počastimo našega prijatelja tako, da ravnamo, kot ravna tudi sam - živimo polno življenje in bodimo prisotni v trenutku.