Vprašanje splava je eno najkompleksnejših in najbolj čustveno nabitih v sodobni družbi. Ne gre le za medicinski poseg, temveč za preplet globokih etičnih, moralnih, pravnih in osebnih dilem. Današnja razprava se osredotoča na argumente, ki se nanašajo na moške in njihovo vlogo v tej delikatni temi, hkrati pa razširja pogled na širše družbene in pravne vidike.
Pravna in Etična Utemeljitev Stališč
Akademija Janeza Pavla II. je preko delovne skupine za etiko, ki ji predseduje ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, jasno opredelila svoja stališča proti splavu. Poudarjajo, da »s pravnega vidika evropska ali mednarodna zakonodaja ne priznava pravice do splava«. V odzivu na predlog za vključitev pravice do splava v Listino EU o temeljnih pravicah so opozorili, da bi takšen korak »uvedel novo temno obdobje barbarstva, ki ga v Evropi ni bilo od poraza nacistične Nemčije«. Dr. Jamnik je izpostavil načelo priznanja »enakega, univerzalnega in neizbrisnega dostojanstva vsakega člana človeške družine«, ki je bilo temelj obnove Evrope po grozodejstvih Tretjega rajha. Spomnil je, da so bili nacistični uradniki, odgovorni za dekriminalizacijo splava v okupirani Evropi, obsojeni na nürnberškem sodišču. Po njegovih besedah je splav še vedno neločljivo povezan z evgeniko, zlasti z odstranjevanjem invalidnih otrok ter napadi na ženske iz manjšinskih skupin in marginaliziranih skupin. Poudaril je, da člen 3b Listine EU o temeljnih pravicah prepoveduje tovrstne evgenične prakse. Splošna deklaracija človekovih pravic, kot temelj kasnejših listin, priznava, da »otrok zaradi svoje telesne in duševne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb, vključno z ustreznim pravnim varstvom, tako pred rojstvom kot tudi po njem«. To potrjuje tudi Konvencija o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice EU.
Izjava Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE) po Jamnikovih besedah pravilno opredeljuje nevarnost, ki jo predlog predstavlja za resnične človekove pravice. Uveljavitev pravice do splava bi namreč zatrela svobodo vesti in svobodo izražanja, sama pravica do življenja pa bi postala nesmiselna. Kongregacija za nauk vere je že priznala, da je neodtujljiva pravica do življenja vsakega nedolžnega človeka sestavni del civilne družbe. Cerkev že od prvega stoletja potrjuje, da je vsak umetni splav zločin. Formalno sodelovanje pri spodbujanju nasilja splava je hud prekršek, ki mu Cerkev upravičeno pripisuje kazen izobčenja. Zato morajo evropski škofje neustrašno oznanjati resnico o zlu splava za zveličanje duš in zaščito življenj neštetih nerojenih otrok.
Argumenti za Reproduktivno Avtonomijo
Na drugi strani pa zagovorniki reproduktivnih pravic poudarjajo, da je odločanje o lastnem telesu temeljna človekova pravica. Če ženska nima možnosti odločanja o svojem telesu, nima svobode. Prisiliti žensko, da donosi neželeno nosečnost, je kršitev njenih človekovih pravic, prav tako pa je kršitev njenih pravic, če je prisiljena opraviti splav v nevarnih okoliščinah. V prenekaterih delih sveta se reproduktivna avtonomija in pravica do odločanja o lastnem telesu omejujeta. Poglavitne ovire dostopa do varnega splava vključujejo zakonsko prepoved splava, stigmatiziranje ljudi, ki opravijo splav, ter marginalizacijo in diskriminacijo. Posebej nevarna je intersekcijska diskriminacija, ki nastane, ko je oseba žrtev diskriminacije zaradi več svojih okoliščin.
Amnesty International poziva k celoviti odpravi kriminalizacije splava, kar pomeni, da se ne sme kazensko preganjati ali kaznovati ne osebe, ki se odloči za splav, ne osebe, ki ji to omogoči ali opravi storitev. Dostop do splava mora postati univerzalen, kar vključuje tudi ustrezno oskrbo po splavu. Ljudje potrebujejo dostop do varnega splava. Tudi če je splav v neki državi prepovedan, ga nekatere osebe opravijo v nevarnih okoliščinah, namesto da bi zdravstveno storitev dobile v zdravstveni ustanovi, s tem pa ogrozijo svoje zdravje in morda tudi življenje. Nevarni splavi so pogosto opravljeni v nehigieničnih okoliščinah, nekatere osebe pa splav opravijo same.
Justyna Wydrzyńska iz Poljske, ki je bila vključena v globalno akcijo "Pišem za pravice 2023", opozarja na pomen dostopa do varnega splava. Po mednarodnem pravu človekovih pravic ima vsakdo pravico do življenja (ki se začne z rojstvom), do zasebnosti, do zdravja, do enakosti in nediskriminacije. Vsaka ženska, dekle ali druga oseba, ki lahko zanosi, ima pravico, da opravi splav v okoliščinah, v katerih se spoštujejo njene pravice, avtonomija, dostojanstvo in potrebe.
Moški v Razpravi o Splavu
Ob besedah »moški« in »splav« največkrat pomislimo na stereotip moškega, ki žensko sili v splav ali jo zapusti. Vendar pa ameriški spletni portal, namenjen očetom z izkušnjo splava, opozarja, da imajo moški pri splavu zelo različne vloge in da so pri odločitvi glede svojega otroka pogosto brez pravic, v procesu žalovanja pa prezrti. Moški se s splavom lastnega otroka soočajo različno. Očetje, ki so želeli splav preprečiti, se soočajo z globokimi čustvi jeze, besa, nemoči in nesposobnosti. Moški, ki splav podpirajo ali se z nosečnostjo ne morejo soočiti in partnerko zapustijo, se z občutki krivde največkrat soočijo šele čez leta.
Če moški želi zaščititi svojega otroka, je brez pravic. Čeprav je otrok sad obeh in imata po rojstvu oba starša do njega enake dolžnosti in pravice, nima oče nerojenega otroka nikakršnih pravic ali možnosti soodločanja, če želi otroka obdržati. Znane so zgodbe očetov, ki so bili pripravljeni otroka vzgajati sami in so se za njegovo življenje borili na sodišču, a brez uspeha. O življenju nerojenega otroka lahko odloča izključno mati. Medtem ko je siljenje k splavu s strani očeta ali širše družine nasilje nad žensko, ki se ne bi smelo dogajati, je nasilje nad očetom, ki nima nobene besede glede življenja lastnega otroka, popolnoma sistemsko in ga sprejema vsaka država, kjer je splav dovoljen.
Moški odzivi na splav so zelo različni. Nekateri moški, ki neuspešno poskušajo preprečiti splav, dogajanje doživljajo zelo silovito in pogosto imajo travme, soočajo se s žalostjo, tesnobo, krivdo, jezo, besom in občutkom nesposobnosti. Nekateri se zatečejo v zlorabo drog, alkohola ali spolnosti. Drugi moški so načeloma proti splavu, a zaradi pritiska družbe verjamejo, da morajo pri odločitvi podpreti partnerko. Tretjim se zdi, da je splav v danem trenutku najboljša možnost. Zgodi se, da dolga leta ne občutijo posledic splava, nato pa potlačeni občutki privrejo na dan zaradi določenega sprožilca. Nekateri moški se z nosečnostjo ne zmorejo soočiti in partnerko zapustijo. Takšni moški imajo morda za sabo več izkušenj splava, a za svoja dejanja niso sposobni prevzeti posledic. Obstajajo tudi moški, ki žensko prisilijo v splav ali ji grozijo z odhodom. Po takšnem prisilnem splavu zveza običajno razpade, saj je omajano temeljno zaupanje med partnerjema. Posebna kategorija so očetje, ki za splav svojega otroka izvejo šele naknadno. Običajno se odzovejo z zmedenostjo ali jezo, da se partnerka ni posvetovala z njimi.
Postabortivni sindrom prizadene tudi moške. Ti največkrat poročajo o jezi, impotenci, nenehnem premišljevanju o otroku, težavah v komunikaciji s partnerko, tveganem vedenju, zlorabi alkohola ali drog, žalovanju, nočnih morah, samomorilnosti in depresiji. Med simptomi spadajo tudi deloholizem, težave z zavezanostjo in avtoriteto, patološki strah, težave v partnerskem odnosu, nezaupanje do ljudi, bes, spolna disfunkcija, nespečnost in strah pred porazom.
Argumenti Proti Splavu in Vprašanje Življenja
Nasprotniki splava trdijo, da je splav uboj otroka. Čeprav je še v stanju zarodka, je od trenutka spočetja edinstveno in neponovljivo človeško bitje. Tudi če so okoliščine, ki navajajo žensko k splavu, tragične (npr. nosečnost zaradi posilstva ali huda bolezen otroka), ene tragedije ni mogoče odpraviti z drugo. Posilstva ni mogoče izbrisati z ubojem otroka. Kdor nasprotuje smrtni kazni, ne more podpirati splava. Osnovne človekove pravice bi morale biti zagotovljene vsem človeškim bitjem brez diskriminacije. Nerojeni otroci so prikrajšani za življenje samo na podlagi njihovega položaja in stopnje razvoja. Otrok si ne zasluži smrti zaradi zločinov očeta ali neodgovornosti staršev; otrok je popolnoma nedolžen.
Splav tudi škoduje ženski, saj lahko pusti škodljive posledice na čustvenem, duševnem, socialnem in telesnem nivoju. Ko nekdo od članov družine umre, preostali člani trpijo; to velja tudi za splav. Resničen otrok je bil ubit in starši, bratje in sestre ter stari starši zaradi tega trpijo. Posledic splava nikoli ni možno izbrisati. Čas ne izbriše umora niti resničnosti tega, kar se je zgodilo. Okrevanje, upanje in celjenje ran so možni, če se prizna greh in opravi žalovanje. Zakoni, ki obravnavajo splav, očetu pogosto odvzamejo kakršnokoli besedo pri odločanju, kar še poveča osamljenost ženske.
Ko se noseča ženska znajde v težavah in se obrne na socialne službe, ji kot rešitev največkrat predlagajo splav, medtem ko so prostovoljne organizacije v štiridesetih letih legalnega splava v Italiji ponujale tudi druge rešitve. Svoboda ubijanja ni prava svoboda; ni prava svoboda prikrajšati drugega za svobodo življenja. Osvoboditi žensko nosečnosti pomeni zanikati njeno najgloblje bistvo, sovražiti ženske in tisto, kar jih v resnici dela ženske.
Argumenti, ki jih uporabljajo zagovorniki splava, kot je pravica ženske do izbire ali zaupanje v njeno odločitev o nerojenem otroku, se soočajo s trditvijo, da so nerojeni otroci enakovredni rojenim. Pri rojenem otroku okoliščine, kot so finančna stiska, niso opravičljiv razlog za konec njegovega življenja - enako bi moralo veljati za nerojenega otroka. Odziv na probleme nosečnic bi moral temeljiti na zagotavljanju podpore in virov. Mnenje, da nasprotniki splava vsiljujejo verska prepričanja, je ovrženo z argumentom, da pro-life gibanje temelji na znanstvenih ugotovitvah in logiki, zato ga podpira tudi mnogo ne-religioznih ljudi.
Čeprav večina feministov meni, da spola brez legaliziranega splava ne moreta biti zares enakopravna, saj izzivi nosečnosti in rojevanja padejo izključno na ženski spol, pa morata ovire pri skrbi za otroka premagovati oba starša. Kljub različnim okoliščinam bi morala tako 5 let star otrok kot tudi nerojen otrok imeti enake pravice do življenja.
Pogled na Moško Vlogo v Kontekstu Odločanja
Pri novici o nenačrtovani nosečnosti moški pogosto doživljajo zaskrbljenost, nemoč, zmedenost, lahko tudi veselje. Pomembno je, da si dovolijo občutiti in izraziti ta čustva ter se s partnerko odkrito pogovorijo. Takšni pogovori so ključni za medsebojno razumevanje, čeprav so lahko zahtevni in čustveno naporni. V preteklosti so bili moški pri odločitvi o splavu pogosto odrinjeni, njihova mnenja in čustva pa prezrti. Današnja razprava stremi k bolj celostnemu razumevanju te tematike, kjer so vključeni vsi akterji, ki jih odločitev neposredno ali posredno zadeva.
Če bi bili nasprotniki splava sposobni vzeti neželene zarodke iz maternic in jih donositi v umetnih maternicah, bi bilo njihovo stališče drugačno. Vendar pa jih to ne zanima. Prav tako jih ne zanima nič, kar se zgodi pred nastankom prve zarodne celice. Ta celica je zanje človek, onemogočiti njen nadaljnji razvoj pa je umor. Vendar pa je zamrznitev zarodnih matičnih celic druga tematika.
Zagovorniki in nasprotniki splava se ne morejo strinjati, ker zagovorniki govorijo o osebnosti zarodka in zanikajo osebnost nosečnice, medtem ko nasprotniki govorijo o osebnosti nosečnice in zanikajo osebnost zarodka. Dejstvo je, da zarodek svoje osebnosti, tudi če jo ima, nikakor ne izraža. Izmed obeh lahko kakršnokoli odločitev sprejme samo nosečnica. Ko bodo nasprotniki splava med svojimi glasnogovorniki imeli tudi ženske, ki so splavile in jim je bilo potem žal, ter takšne, ki niso, pa so s to odločitvijo zadovoljne, bodo njihovi pogledi bolj tehtni. Resno pa se jih bo dalo jemati šele, ko bodo ustanavljali sklade in ustanove, ki bodo materam samohranilkam pomagale dostojno živeti.
Če bo v imenu reševanja življenj tekla kri, ne bo ne prvič ne zadnjič.