V sodobni družbi se vse pogosteje soočamo z vprašanji, ki jih prinaša napredek medicine, zlasti na področju reproduktivnih tehnologij. Umetna oploditev (IVF - In Vitro Fertilization) je ena izmed teh tehnologij, ki ponuja upanje parom in posameznikom, ki se soočajo s težavami pri zanositvi. Vendar pa ta tehnologija prinaša s seboj tudi številne etične, moralne in pravne dileme, ki v slovenski javnosti povzročajo intenzivno razpravo.
Izkušnje, ki burijo duhove
Primer ameriškega para, Tiffany Score in Steven Mills, ki sta z IVF-om dobila temnopolto deklico, kljub temu, da sta belca, je osvetlil eno izmed najbolj srhljivih možnosti, ki jih prinaša ta postopek: možnost zamenjave zarodkov. Par je po rojstvu deklice takoj posumil, da je prišlo do napake na kliniki za zdravljenje neplodnosti IVF Life iz Orlanda, kjer so leta 2020 shranili tri zarodke. Genetski testi so potrdili njune sume, kar je par postavilo pred hudo moralno in pravno dilemo. Poleg čustvene navezanosti na otroka, ki ga imata neizmerno rada, jih bremeni tudi skrb, kje so njuni biološki zarodki. Obstaja utemeljen sum, da je bil kateri od njunih zarodkov vstavljen drugi osebi, kar pomeni, da nekje morda živi njun biološki otrok, ne da bi ga vzgojitelji za to vedeli. Ta primer poudarja pomen natančnosti in nadzora v postopkih IVF ter odprta vprašanja glede odgovornosti klinik.
Pravni in etični vidiki: Samske ženske in pravica do otroka
V Sloveniji se v javni razpravi krešejo različna stališča glede dostopa do umetne oploditve za samske ženske in ženske v istospolnih skupnostih. Del predlagateljev novele zakona o zdravljenju neplodnosti poudarja, da zakon, ki pravice ne priznava samskim ženskam, čeprav so medicinsko ugotovljeno neplodne, ni ustrezen, saj izključuje zdrave ženske, ki iz različnih razlogov nimajo partnerja. Docent za pravo človekovih pravic, dr. Mitja Kovačič, opozarja, da se tukaj srečujejo želje samskih posameznic po otroku, varstvo pravic otrok in argumenti, da ima otrok pravico tako do matere kot do očeta. Odgovor na to vprašanje je odvisen od strpnosti, pluralnosti in širokosrčnosti družbe ter od opredelitve človekovega dostojanstva.
Evropsko sodišče za človekove pravice sicer daje državam članicam prosto presojo pri urejanju teh vprašanj, a hkrati varuje pravice otroka. Leta 2011 je sodišče odločilo, da Avstrija ni kršila pravice do družinskega in zasebnega življenja s tem, ko zakon o umetni oploditvi ni dovoljeval uporabe spolnih celic darovalcev.
Nekdanja predsednica ustavnega sodišča, Dragica Wedam Lukić, izpostavlja, da 55. člen Ustave zagotavlja pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine, kar se razume kot pravica do zdravljenja neplodnosti. Vendar pa se postavlja vprašanje, kako daleč seže ta pravica in kaj razumemo pod pojmom zdravljenja. Zakonodajalec je sicer omogočil uporabo darovanih celic, a le za poročene ali pare v zunajzakonski skupnosti. Wedam Lukićeva meni, da ureditev ni nujno neustavna, če je razumna, nearbitrarna in v prevladujočem javnem interesu.
Nekdanji ustavni sodnik Janez Čebulj pa meni, da ureditev, ki samskim ženskam ne dovoljuje dostopa do postopkov, posega v pravico do zasebnosti in človekovo dostojanstvo. Kritičen je tudi do zadnjega odstavka 5. člena zakona o zdravljenju neplodnosti in umetni oploditvi (OBMP), ki določa, da mora zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost obstajati v času vnosa spolnih celic ali zarodkov, kar po njegovem mnenju še bolj posega v človekovo dostojanstvo. Odločitev ustavnega sodišča bo mejnik, odvisna pa bo od vrednot, ki jim bodo sodniki dali prednost.
Fertility inequality: How single women are facing IVF discrimination
Pogledi Katoliške cerkve in moralnih teologov
Katoliška cerkev ima vprašanje umetne oploditve obravnavano v svojih dokumentih, pri čemer poudarja dva vidika: razvoj medicine v dobrobit človeka in stisko neplodnih parov. Kljub temu pa Cerkev umetne oploditve ne sprejema kot edino sredstvo pomoči, temveč poudarja pomen terapevtskih posegov za ohranjanje potencialne rodovitnosti ter psihosomatske razloge za neplodnost. Frančiškan in moralni teolog dr. Tadej Strehovec poudarja, da Cerkev gleda na človeka kot na telesno in duhovno enovito bitje, ki ga ni mogoče reducirati na biološko maso. Dostojanstvo človeka zahteva njegovo varovanje od spočetja do smrti. Cerkev zagovarja monogamno družino in meni, da govoriti o individualni pravici do otroka ni sprejemljivo, saj je otrok dar, ne pravica.
Dr. Strehovec izpostavlja tudi etične, pravne in ekonomske probleme, povezane z umetno oploditvijo, kot so zamrzovanje zarodkov, trgovina z materinstvom in komercializacija spolnih celic. Komisija Pravičnost in mir poziva k prenosu razprave na raven strok, ki se ukvarjajo s človekom. Kljub temu Cerkev ne vsiljuje svojega stališča in vabi k spoštovanju in sprejetju družin, ki so otroke spočele s pomočjo umetne oploditve, ter k sočutju do otrok, spočetih s tem postopkom.
Argumenti proti in za umetno oploditev
V slovenski javnosti se vrstijo argumenti proti noveli zakona o zdravljenju neplodnosti. Med njimi so: otroku jemlje pravico do očeta, ne gre za zdravljenje v primeru samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah, razvrednotenje človekovega zarodka na nivo tržnega produkta ter sprejemanje zakona po aktivistični poti. Psiholog dr. Andrej Perko poudarja, da gre za neodgovorno dejanje, saj bodo otroci v teh primerih odraščali brez očeta, ter da se premalo govori o odgovornosti do otroka.
Na drugi strani pa ankete kažejo, da večina Američanov podpira zaščito postopka IVF (62%). Vendar pa se nekateri "pro-life" podporniki zavedajo, da IVF v resnici uničuje več zarodkov kot splav in predstavlja "razčlovečenje" nedolžnih bitij. Zarodki se izbirajo na osnovi "najvišje kvalitete", kar jih degradira na nivo predmetov. Pogosto ostanejo neuporabljeni ali pa so ustvarjeni v večjem številu, kot je potrebno, kar vodi v uničenje ali zamrznitev. V ZDA je ocenjeno, da je zamrznjenih 1,5 milijona zarodkov, najmanj 1,7 milijona pa jih je umrlo med postopkom. V nekaterih primerih pride do večplodne nosečnosti, ki je nevarna, kar ponuja izbiro med splavom, nošenjem vseh otrok ali feticidom.
Medicinski vidiki in alternativne metode
Ginekologinja Milena Igličar opaža večjo empatijo in upoštevanje mnenj s strani zdravnikov v zadnjih letih, vendar pari še vedno ne dobijo vseh relevantnih informacij. Sama se je za specializacijo iz ginekologije odločila po uveljavitvi ugovora vesti za opravljanje splava. Po izobraževanju o NaPro metodi lahko v določenih primerih učinkoviteje pomaga. Doc. dr. Janez Rifel se že 10 let ukvarja s NaPro tehnologijo - naravnim zdravljenjem neplodnosti, ki je cenejša in neinvazivna v primerjavi z IVF.
Katarina Nzobandora iz Zavoda Živim poudarja, da se življenje znanstveno dokazano začne s spočetjem, in opozarja na čustvene posledice splava ter na primere, ko pari niso seznanjeni z možnimi posledicami svojih odločitev glede IVF. Meni, da gre pri teh dejavnostih za duhovni boj in da zavod nudi konkretno, materialno, finančno in čustveno pomoč.
Simona Hari, ustanoviteljica zavoda Neplodnost, poudarja, da je otrok dar in da je umetna oploditev etično in moralno nesprejemljiva. Parom, ki ne morejo zanositi, svetuje sprejemanje življenja, raziskovanje naravnih metod in iskanje podpore.
Prim. mag. Uršula Reš, ki se že 25 let ukvarja z neplodnostjo, ocenjuje, da ima vsak šesti par težave pri zanositvi. Vzroki so lahko starost, bolezni, okoljski dejavniki, vendar je preventiva na tem področju še v povojih. Težava je tudi v tem, da se pari vse pozneje odločajo za otroke.
Zaključne misli in prihodnost
Razprava o umetni oploditvi je kompleksna in se dotika globokih etičnih, moralnih, pravnih in osebnih vprašanj. Medtem ko znanost ponuja nove možnosti, je ključno, da se pri tem ohrani spoštovanje do človeškega življenja od spočetja do smrti ter da se upoštevajo pravice vseh vpletenih, zlasti otroka. Prihodnost bo prinesla nadaljnje soočanje s temi vprašanji, pri čemer bo pomembno najti ravnovesje med napredkom medicine, osebnimi željami in temeljnim spoštovanjem do človeškega dostojanstva.
