V svetu, kjer se prepletajo nepredvidljivi dogodki, se občasno pojavi zgodba, ki nam ponovno vzbudi vero v človeško dobroto, moč ljubezni in neizmernost življenja. Takšna je zgodba Grace Bell, ki je s pomočjo neznane darovalke in napredne medicine doživela čudež - postala je mama kljub redkemu sindromu, ki ji je nekoč odvzel upanje. Hkrati pa se zavedamo, da življenje prinaša tudi nepredstavljive tragedije, ki nas globoko pretresajo in nas silijo k razmisleku o ranljivosti človeškega obstoja.
Sindrom MRKH: izziv za življenje
Grace Bell je ena od približno 5000 žensk v Združenem kraljestvu, ki jih je prizadel sindrom MRKH (Mayer-Rokitansky-Küster-Hauser). Ta redka prirojena motnja pomeni, da se ženske s tem sindromom rodijo brez maternice in zgornjega dela nožnice. Kljub temu pa imajo običajno normalne jajčnike, kar pomeni, da imajo normalno raven estrogena in razvijejo sekundarne spolne značilnosti, kot so prsi in sramne dlake, med puberteto. Vendar pa odsotnost maternice pomeni, da ne morejo menstruirati in naravno zanositi. Grace so pri 16 letih povedali, da ne bo mogla nositi lastnega otroka. Ta novica je bila zanje kot strela z jasnega, saj je uničila njene sanje o materinstvu.
Presaditev maternice: pot do uresničitve sanj
Edina možnost za Grace in njenega partnerja Stevea Powella, da bi postala starša, je bila upanje na presaditev maternice ali pa nadomestno materinstvo. Ko je Grace prejela telefonski klic, v katerem so ji sporočili, da so dobili maternico od darovalke in da je presaditev mogoča, je bila v popolnem šoku in resnično navdušena. Vendar je bila tudi neizmerno hvaležna za neverjeten dar, ki ji bo omogočil, da nosi in rodi lastnega otroka. "Vsak dan mislim na svojo darovalko in njeno družino in molim, da najdejo nekaj miru v vedenju, da mi je njena hči dala največji dar: dar življenja. Del nje bo živel večno," je povedala novopečena mamica.
Operacija presaditve maternice je trajala 10 ur in so jo izvedli v bolnišnici Churchill v Oxfordu junija 2024. Po nekaj mesecih okrevanja in priprav je par začel z umetno oploditvijo. Uspešna presaditev maternice od umrle darovalke je le ena od desetih takšnih presaditev, ki potekajo v okviru kliničnega raziskovanja v Združenem kraljestvu. Tri so bile že opravljene, toda to je prvi otrok, rojen v okviru tega raziskovanja. Začetek leta 2025 je prinesel nov čudež - rodila se je deklica Amy, prva dojenčica, ki je bila spočeta in rojena po presaditvi maternice od žive darovalke v Združenem kraljestvu.
IVF Centar - Snimak LIVE-a Pitaj embriologa 07. 04. 2026. godine
Različne poti do presaditve maternice
Postopek presaditve maternice se lahko izvede na različne načine, odvisno od tega, ali je darovalka živa ali umrla. Pri presaditvi od žive darovalke, kot je bila tista pri Grace, postopek običajno vključuje odstranitev ene od dveh maternic darovalke. Ta metoda omogoča natančnejše načrtovanje posega in lahko vključuje temeljite zdravstvene preglede darovalke pred operacijo. Po drugi strani pa je presaditev od umrle darovalke odvisna od razpoložljivosti organa po nenadni smrti darovalke. V takšnih primerih je ključnega pomena hitra izvedba postopka, da se zagotovi vitalnost presajenega organa. Ne glede na način, je presaditev maternice izjemno kompleksen in obenem čudovit medicinski dosežek, ki ponuja upanje tisočim ženskam po vsem svetu.
Tragedija med porodom: srhljiva zgodba iz Brazilije
V popolnem nasprotju z zgodbo o upanju in čudežu, ki jo predstavlja Grace Bell, se pojavi srhljiva zgodba iz Brazilije, ki nas pusti brez besed ob grozi krutosti in neprevidnosti. Brazilskega porodničarja preiskujejo zaradi domnevnega nasilnega ravnanja med porodom, ki naj bi se končalo s smrtjo novorojenčka, saj naj bi mu med potegom iz maternice odtrgal glavo. Grozljivi dogodek naj bi se zgodil 1. aprila, ko je 34-letno žensko, ki je že imela devetletno hčerko, v 28. tednu nosečnosti odpeljali v bolnišnico zaradi povišanega krvnega tlaka.
Med porodom naj bi porodničar, ki ni bil imenovan, poklical očeta deklice, da bi pozorno opazoval postopek. Oče, ki je bil prisoten pri rojstvu svojega otroka skupaj s taščo, pravi, da je celo videl svojo hčerko, kako mežika in premika usta, kar je bil po njegovih besedah dokaz, da je deklica bila živa in zdrava. Vendar pa se je zgodilo nepredstavljivo. Policijsko poročilo navaja tudi, da je družina od zdravnika prejela opravičilo za to, kar se je zgodilo med porodom, pozneje pa naj bi se nanje obrnila tudi socialna delavka iz bolnišnice in povedala, da bo ustanova prevzela vse stroške pokopa otroka. Iz bolnišnice so sporočili, da primer "globoko obžalujejo", in hkrati navedli, da se bodo "potrudili, da raziščejo dejstva", medtem ko čakajo na poročilo obdukcije. Ta zgodba je opomnik na to, kako krhko je lahko življenje in kako pomembno je zaupanje v medicinsko osebje.
Grozota v Srbiji: detomor in obup
V Srbiji je prišlo do še enega pretresljivega primera, ki je šokiral javnost. 43-letna odvisnica naj bi po porodu novorojenčka potegnila v straniščno školjko in nato potegnila vodo, s čimer naj bi ga umorila. Po poročanju srbskega tiska je mati, ko je rodila, poklicala reševalce, vendar novorojenčku niso več mogli pomagati. "Otrok je bil v odvodni cevi straniščne školjke, z glavo obrnjen navzgor," je dejala babica, ki so jo poslali, da bi pomagala pri porodu. Mamo so odpeljali v bolnišnico, kjer so z obdukcijo potrdili, da je prišlo do detomora. 43-letnica je dolgoletna odvisnica, večkratni poskusi zdravljenja so bili neuspešni. Otroka naj bi se odločila umoriti zaradi težkega finančnega položaja. Izvenzakonskih zvez ima že štiri otroke. Ta primer poudarja uničujoče posledice odvisnosti in socialne stiske, ki lahko vodijo v nepredstavljive zločine.
Poškodbe v hrvaškem vrtcu: nepojasnjeni incident
Na Hrvaškem se je zgodil pretresljiv dogodek v vrtcu, kjer naj bi 15-mesečna deklica utrpela poškodbe glave. Zrinka Krištof Mihajlović je po poročanju portala Net.hr ob prihodu po hčerko v vrtec našla pretresljive prizore: deklica je imela na desni strani glave modrice, podplutbe in praske, pod desnim očesom pa krvavo prasko. "Ko mi je vzgojiteljica predala otroka, sem jo nemudoma zaslišala, kaj se je zgodilo. Ona pa mi je dejala, da ne ve in da naj o tem vprašam vzgojiteljico iz prve izmene," je povedala pretresena mama. Zaradi hudih poškodb se je z deklico takoj odpravila na urgenco. Nevrokirurg je po pregledu naročil staršem, naj jo spremljajo zaradi morebitnih notranjih krvavitev, vendar se je kasneje izkazalo, da je s punčko vse v redu.
Mama deklica želi izvedeti, kaj točno se je zgodilo: ali je dojenčica padla, jo je kdo udaril ali morda kaj drugega? Odgovora še ni dobila. Direktorica vrtca izraža obžalovanje in obsoja dejanja vzgojiteljic, ki so prejele hujšo kršitev delovnega razmerja. Poudarila je, da niso ravnali po varnostnem protokolu, saj niso obvestili ne staršev ne zdravstvenega vodje. Ena od vzgojiteljic je trenutno v bolniškem staležu, druga pa dela v drugi skupini. Zrinka Krištof Mihajlovićeva je zadevo prijavila vsem pristojnim službam, saj je prepričana, da bi morale vzgojiteljice, tudi če niso videle, kaj se je zgodilo, ravnati po protokolu in obvestiti starše, ko so poškodbe opazile. Policisti še vedno vodijo kriminalistično preiskavo. Starša sta zahtevala premestitev za svojo hčerko, v vrtec se od dogodka ni več vrnila.
Mednarodna zaščita in diskriminacija: zgodba srbskih Aškalov in Romov
Primer A.A. in C.C., državljanov Republike Srbije, ki so vložili prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, razkriva težko situacijo in diskriminacijo, s katero se soočajo Aškalci in Romi v Srbiji. V obrazložitvi sodne odločbe je navedeno, da sta prosilca skupaj z mladoletnimi otroci zapustila izvorno državo, ker v Srbiji ni življenja za Aškale in Rome. Ne dobijo dela, poleg tega je bil C.C. v preteklosti pretepen. Opisujejo diskriminacijo pri iskanju zaposlitve, zavračanje vpisa otrok v vrtec in šolo, pa tudi sovraštvo in napade s strani Srbov.
C.C. je bil pretepen, ko je iskal delo v avtopralnici. Napadla ga je skupina fantov, ki ga je pretepala in brcala. V ambulanti je dobil tri šive, policiji je povedal, kako izgledajo napadalci, vendar napadalcev na sodišču niso obsodili. Prosilec je kasneje izvedel, da napadalci niso bili obsojeni. Pred tem dogodkom je bil rezultat iskanja dela enak, saj delajo razliko med Srbi in njimi, takoj ko jih vidijo, zavrnejo možnost, da bi jih zaposlili. Po tem dogodku prosilec ni več iskal dela, ker se je bal oditi iz hiše. Živeli so od socialne pomoči, ki je bila izjemno nizka.
A.A. je v svoji prošnji navedla, da je Aškalijka in da ji Srbi govorijo, da so Albanci. Če je šla k zdravniku, jo je zdravstveno osebje vedno vprašalo, kateri jezik govori otrok, kar jih je zanimalo samo zato, ker so videli, kakšne polti je otrok. Če bi prosilka odgovorila, da govori otrok albansko, bi zahtevali, da govorijo srbsko. Ko je otroke vpisala v vrtec, so ji odgovorili, da mora počakati. Njena hči ima že šest let in bi morala že v šolo, pa je niso hoteli vpisati niti v vrtec. Poiskala je Karitas, kjer so jo sprejeli v njihov vrtec, ki pa je bil samo občasen. Prosilka je hotela dobiti otroški dodatek, pa so ji povedali, da nima pravice do njega, ker s partnerjem nista prijavljena na istem naslovu. Ona je bila namreč prijavljena na naslovu svojega očeta, njen partner pa drugje. Predlagali so ji, naj gre na sodišče in si pridobi potrdilo, da ne živi skupaj z izven zakonskim partnerjem, pa bo potem upravičena do otroškega dodatka kot samohranilka, česar pa ni hotela storiti, ker ni bilo res in bi lagala. Za celo družino je dobivala 10.000 din (cca 80 eur) socialne pomoči.
V Srbiji so se soočali tudi z napadi zaradi gradnje džamije in metanjem kamenja v njihove hiše. Prosilec je izrecno izpostavil, da zdravstvenih težav otroka ne navaja kot glavni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Živeli so od socialne podpore, partner je občasno delal na črno in nekaj malega zaslužil. Iz izvornih držav so se selili zaradi domačih težav z družino partnerja, gradili so hišo brez dovoljenj, saj niso imeli denarja za dovoljenja. Po rojstvu sina so ga morali vzeti na zdravljenje jeter in zaradi šuma na srcu. Zaradi slabih izkušenj na pregledih in poniževanja, ki ga je bila deležna, ni več hodila s sinom na preglede, čeprav je bila še vedno zaskrbljena za zdravstveno stanje svojega otroka.
Spopadanje s smrtjo in iskanje tolažbe
Zgodba Marjetke, ki je pred 30 leti izgubila sina Marka, starega komaj osem let, je globoko pretresljiva. Po njegovi smrti se je njeno življenje postavilo na glavo. Prva tri leta po sinovi smrti je dvakrat na dan hodila na grob in ure in ure na glas jokala, saj se je zavedala, da jo doma čaka še hčerka, toda njeno srce je pogrešalo sinove iskrive rjave oči, goste temne lase, navihan nasmeh. "Moje trpljenje je bilo z vsakim dnem večje … Znanci so me sicer tolažili, toda vse njihove besede se me niso dotaknile. Zavila sem se v meglo, počela sem vsakdanje stvari, ki me niso zanimale." Sreča se ji je ponovno nasmehnila pred šestimi leti, ko je prvič stisnila k sebi svojega vnučka Jana. V srcu je začutila toplino, mir. Pozorno je spremljala njegovo odraščanje, čutila je, da mora videti njegov prvi nasmeh, prvi zobek, prve korake. Ko je bila na obisku pri hčerini družini, mu je brala pravljice, se igrala z njim, ga vodila na dolge sprehode. V njegovih očeh vidi sijaj svojega sina. Ne verjame v reinkarnacijo, toda prepričana je, da v Janovem srcu živi delček Marka. Tudi vizualno vnuček ni podoben njeni hčerki, svoji mamici, temveč ima enako barvo las in oči kot njen preminuli sin.
Jan je na Markov grob na Dan spomina na mrtve sam od sebe objemal njegov doprsni kip in ga poljubljal. Pripovedovati mu je začel o Marjetki, kako ga ima rada in kako ga razvaja. Najbolj pa jo je presenetilo, da je Jan na pokopališču brez kakršnih koli opozoril zelo miren, tih in nenehno pogleduje v nebo. Nekega dne ga je vprašala, kaj išče tam gori, Jan pa ji je zelo odraslo odgovoril: "Na modrem nebu je posebna zvezda, ki mi pošilja moč in energijo, da znam tako dobro teči, da znam pisati in da sem zdrav. Ta zvezdica ti sporoča, da te ima neizmerno rada." Marjetka je v vnučku našla tolažbo.
IVF Centar - Snimak LIVE-a Pitaj embriologa 07. 04. 2026. godine
Te zgodbe, kljub svoji skrajni različnosti, delijo skupno nit: prikazujejo neizmerno moč človeškega duha, sposobnost preživetja v najtežjih okoliščinah in iskanje upanja tam, kjer se zdi, da ga ni več. Od čudežne rešitve za neplodnost do nepredstavljivih tragedij in diskriminacije, vsaka zgodba nas nagovarja, da cenimo življenje, sprejemamo drugačnost in si prizadevamo za boljši in pravičnejši svet.