Dotik je eden prvih načinov, s katerimi dojenček spoznava svet. Že od rojstva naprej ima dotik ključno vlogo pri vzpostavljanju vezi med starši in otrokom ter pomembno vpliva na čustveni, socialni in telesni razvoj. Ta temeljna človeška potreba, ki se začne že v prenatalnem obdobju, postavlja osnovo za vsebinsko in zdravo življenje.
Prvi stik: Začetek neprecenljive vezi
Vez med mamo in dojenčkom se začne že s spočetjem. Nosečnost, bodisi načrtovana in željena ali pa neželena, oblikuje čustveno vez mame do bitja, ki ga nosi pod srcem. V devetih mesecih nosečnosti je otrok v varnem, toplem in udobnem okolju. Rojstvo predstavlja prvi večji pretres, saj iz udobnega okolja pride v hladno, glasno in svetlo sobo. V tem ključnem trenutku je prvi stik z mamo, idealno telo na telo, izjemno pomemben. Ta neposreden telesni stik omogoča obema, da se umirita. Dojenček začuti znano bitje srca, kar mu daje občutek varnosti, in če je le možno, se prisesa. Ta zgodnji stik je pomemben za nadaljnje dojenje, saj spodbuja pretok mleka pri materi in sesalni refleks pri otroku.
Dotik kot jezik ljubezni in varnosti
Dotik je eden prvih načinov, s katerimi dojenček spoznava svet. Že od rojstva naprej ima dotik ključno vlogo pri vzpostavljanju vezi med starši in otrokom ter pomembno vpliva na čustveni, socialni in telesni razvoj. Dotik aktivira živčne poti, ki pošiljajo signale v dojenčkove možgane. Ti signali pomagajo uravnavati srčni utrip, dihanje in celo raven stresnih hormonov. Poleg tega dotik spodbuja izločanje hormona oksitocina - t. i. hormona ljubezni, ki krepi občutek povezanosti in zaupanja.
Pozitiven dotik lahko pride v različnih oblikah in vsak od njih ima svoj pomen pri krepitvi vezi med staršem in dojenčkom. Prvih nekaj let življenja je obdobje intenzivnega razvoja možganov. Pozitivni dražljaji, kot je nežen dotik, prispevajo k oblikovanju nevronskih povezav, ki so osnova za kasnejše učenje, socialne veščine in čustveno uravnavanje. Dotik je osnovna potreba vsakega dojenčka in pomemben gradnik zdravega razvoja. S tem, ko v vsakdan vključujemo čim več pozitivnih, nežnih dotikov, otroku ne ponujamo le občutka varnosti, temveč tudi močno podlago za njegov čustveni in nevrološki razvoj.
Dojenje: Več kot le hrana
Dojenje je v prvem letu izrednega pomena. Ne samo, da je popolna hrana za dojenčka, daje mu veliko več. Dojenček navezuje stik preko sesanja, gre za tolažbo, prijetno doživljanje, pomirjanje. Tako da se dojenje v prvih dneh po rojstvu priporoča pogosto, predvsem ob neutolažljivem joku. Tudi ob nočnem zbujanju je dojenje in bližina mame tisto, kar bo dojenčka najhitreje pomirilo in uspavalo nazaj.
Dojenje je najbolj naraven način prehranjevanja dojenčkov in malih otrok ter eden izmed pomembnih indikatorjev odnosa med materjo in otrokom. Brazelton razlaga, da predstavlja novorojenemu otroku dojenje nekaj, kar je zelo podobno občutju, ki ga otrok pozna še iz maternice. Prav zato mu mnogi dražljaji in zaznave, ki jih je deležen v času dojenja, dajejo občutek varnosti in dobro vplivajo na razvoj centralnega živčnega sistema. Prvi podoj in stik matere z novorojenčkom »koža-na-kožo« po porodu sta za mater in otroka zelo pomembna. Prvi podoj s kolostrumom je namreč ključnega pomena pri razvoju otrokove telesne odpornosti, kasnejše uspešnosti dojenja ter sožitja matere in njenega otroka.
Šoster Olmerjeva primerja dojenje z nevidno popkovino, ki po rojstvu znova poveže otroka in mater. Najboljši čas za pristavljanje novorojenčka k materinim prsim je čas tridesetih minut po porodu, saj je ravno takrat otrokov sesalni instinkt najmočnejši. Če zamudimo to priložnost prvega pristavljanja k prsim takoj po porodu, je novorojenčka kasneje, na primer po enem ali dveh dnevih, težje pripraviti k dojenju. Palmer pravi, da ima otrok po rojstvu že vtisnjen spomin na vonj plodovnice. Ta spomin mu po porodu pomaga poiskati bradavico matere, ki ima zelo podoben vonj. Prve dni po rojstvu se otrok najhitreje pomiri ob dojenju, saj ga poznani vonj pomirja.
Laktacija je fiziološko obdobje ženskega reprodukcijskega cikla, pri katerem pride zaradi hormonskih sprememb v času nosečnosti in po porodu do izločanja mleka. Za dojenčka je materino mleko najprimernejša hrana. Mladiči vseh vrst sesalcev najbolje uspevajo ob mleku svoje matere. Za laktacijo in dojenje je potrebno usklajeno delovanje hormonov; prolaktina in oksitocina. Oksitocin je izrazito psihosomatski hormon, njegova naloga pa je izločanje mleka iz dojke. Intenzivno in pospešeno se sprošča medtem, ko mati opazuje svojega otroka, se ga dotika, ga vonja, sliši ali pa le misli nanj. Njegovo sproščanje pa zavirajo stres in bolečina, lahko tudi nekatera bolezenska stanja. Prolaktin je hormon, ki omogoča ponovno napolnjene dojke z mlekom, njegova količina je pogojena z otrokovim sesanjem.
Dojenje nima koristi le za otroka, temveč tudi za doječe matere, družine in širšo družbo. Koristi, ki jih ima dojenje za zdravje otroka, so številne. Takoj po porodu je v materinih prsih že pripravljena idealna hrana, mlezivo ali kolostrum. Medtem, ko mlečna formula za hranjenje novorojenčkov otroku predstavlja zgolj predmet prehranjevanja, pa vsebuje materino mleko poleg maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin vsebuje materino mleko tudi različne zaščitne snovi, ki so glavna obramba za otroka pred različnimi okužbami. Dokazano je, da materino mleko ščiti otroka pred gastrointestinalnimi, urinarnimi in dihalnimi okužbami, ter okužbami srednjega ušesa. Otroka varuje tudi pred atopično boleznijo, v kolikor je ta v družini prisotna, in pred sladkorno boleznijo tipa I, prav tako se pri dojenih otrocih močno zmanjša tveganje za pojav debelosti. Dojenje takoj po rojstvu zmanjša poporodno krvavitev in tako pomaga pri krčenju maternice, laktacijska amenoreja zaščiti žensko pred morebitno slabokrvnostjo, dojenje spodbuja pristen stik med materjo in dojenčkom ter spodbuja navezovanje. Prispeva tudi k hitrejši izgubi telesne teže, pridobljene v nosečnosti, in zmanjša možnost za nastanek poporodne depresije. Prednosti dojenja za mater vključujejo tudi zmanjšano tveganje za razvoj predmenopavzalnega raka dojk in nekaterih oblik raka jajčnikov ter zmanjša tveganje za osteoporozo v predmenopavzalnem obdobju.
Koristi dojenja iz kohortne študije CHILD © AllerGen 2020
Teorija navezanosti: Temelj za prihodnje odnose
Vsa ta odzivnost in uglašenost mamice z dojenčkom ali pa na drugi strani nepovezanost, nezmožnost poskrbeti za občutek varnosti in prepuščanje dojenčka samemu sebi tvori osnovni stil navezanosti. Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da na starševstvo najmočneje vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so shranjene v posameznikovem čutenju, doživljanju in zavesti ter se aktivirajo prek izkušenj ob lastnem otroku. In večina tega je skritega v podzavesti, zato za določene pristope starši težko najdejo pojasnilo ali opravičilo. Vedno delajo v dobri veri in kar je najbolje za otroka. Vendar dokler ne ozavestijo, kako so starši ravnali z njimi in kaj je bilo dobro ter kaj celo škodljivo, bodo težko spremenili vzorce in prepričanja o vzgoji. Zato se stili navezanosti ponavadi avtomatsko prenašajo iz generacije v generacijo.
Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, utrdila pa jo je Mary Ainsworth, ki je naredila preizkus s t.i. tujo situacijo. Kakšen stil navezanosti ima otrok, je pokazal odziv otroka.
Varno navezani otroci se pustijo mami potolažiti in se lahko hitro vrnejo v čustveno mirno stanje. Takšni starši so otroku na razpolago trajno in zanesljivo ter se odzivajo na otroške klice ter skušajo zaznati in oblažiti stisko, ki jo otrok doživlja. Varna čustvena navezanost pomeni, da so starši večino časa na razpolago otroku. Nudijo mu varno bazo, iz katere počasi hodi raziskovati svet okoli sebe in se po želji vrne, da dobi tolažbo, vzpodbudo in varnost.
Nevarno navezani otroci se delijo na tri tipe:
- Izogibajoči tip: Ti otroci ob odhodu skrbnika izkažejo minimalno mero vznemirjenosti ali joka, njihova igra poteka nemoteno naprej. Ko se mama vrne, ta otrok ne pokaže spremembe, niti nekega veselja in navdušenja. Zanje je značilno, da njihov odziv izpade kot apatija, ignoriranje starša oz. izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona. Ti otroci so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse to je posledica neprimernih odzivov na otrokovo stisko s strani staršev. Starši izogibajočih otrok so zanje namreč sposobni poskrbeti na fizičnem nivoju, na čustvenem pa jih prehitro vzgajajo za samostojnost. Ti otroci so tako pogosto sami in dejansko postanejo samozadostni. Če se ob starših ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko v smislu “to pa ni nič takega”, dobi otrok osnovo, da ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal, da se na nikogar ne sme zanesti, ker je v stiski čisto sam. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri starših. Kasneje, v partnerskem odnosu se izogibajoče navezani - kot pove že sama beseda - izogibajo. Ker so bili vzgajani ob starših, ki so jih vzgajali za samostojnost in v resnici za samozadostnost, si tega močno želijo tudi v partnerstvu. Ker se zavedajo, da to ni vedno možno, se partnerskih odnosov izogibajo, so raje samski, ali pa nekje na obrobju odnosa, kot pa z občutkom omejene svobode. Kljub temu, da si v notranjosti želijo povezanega partnerskega odnosa, tega ne pokažejo navzven. Tega (izražanja občutkov in potreb) se namreč doma niso naučili. Njihovo vedenje pogosto na krute načine sporoča, da ne želijo nikogar. Toda v resnici, v globini si želijo tega, česar nikoli niso imeli doma. Ob tej želji pa se pojavlja tudi strah, ki vsakič, ko pride do možne povezanosti, izogibajoče navezanega prav zablokira in zamrzne. Še preden se zavejo, se dogaja veliko: iz na začetku ljubečega odnosa zdaj hitijo stran in se tega sploh ne zavedajo. Občutek imajo namreč, da je takšna svoboda (čeprav morda pomeni prekinitev odnosa) popolnoma upravičena in normalna. To so lahko večni samotarji, ali pa osebe, ki hitro in veliko menjajo partnerje, tudi ljudje, ki so v (dolgotrajnih) aferah, ali pa ljudje, ki so sicer v nekem stanovskem, zavezujočem odnosu, pa vendar iz njega velikokrat bežijo. Še posebej če jih na drugi strani čaka nekdo, ki močno hrepeni po njihovi ljubezni - to pa ju skoraj po pravilu zaplete v izjemno boleč ples približevanja in umikovanja, kjer se izogibajoči vedno umika, le takrat ne, ko ima občutek, da je približevalca (čustveno ali povsem) izgubil.
Tesnobno-zaskrbljeni tip (anxious-preoccupied): To so otroci, ki kažejo potrebo po navezanosti na pretiran način, se starša močno oklepajo in želijo nenehno navzočnost. Težko se sami igrajo in iščejo stalno potrditev od mame. Ob odhodu mame doživijo neverjeten stres in ob prihodu hkrati iščejo in zavračajo stik z njo. Gre za otroke, ki veliko jokajo. Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno odzivanje staršev na njihove potrebe. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar sploh ne potrebuje pomoči. Ta navezanost nastane ob mami, ki je lahko sicer zelo topla, a ne zmore tega ves čas. Njeni odzivi so tesnobni, iz stiske, prehitri. Včasih izgleda, kot da otroku težko prepustijo padce… Ker je mama sama v notranji stiski, tudi ob otroku reagira tako: včasih prijazno, drugič hladno. Osnove takšnega stila so lahko že pri dojenčkih s hranjenjem na ure in ne po potrebi lakote. Ko se otrok začne sam igrati, mu mama dirigira, kako naj kaj zlaga in popravlja njegove poizkuse samostojnosti. To počne iz lastne stiske in ne zna drugače. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Tudi kot odrasli se ambivalentni vedejo podobno - v partnerstvu jim pripada vloga zasledovalcev, tistih, ki izjemno močno hrepenijo po zares globokem, intimnem, povezanem odnosu. Tega si želijo s tako vnemo, da vse svoje cilje, želje, ideje in potrebe pogosto podredijo partnerstvu. Na partnerje močno pritiskajo, od njih skoraj pričakujejo poleg bližine še odrešenje vseh čustvenih napetosti in tegob. Kot da so se od staršev naučili, da povezani odnosi pomenijo nenehno sožitje, nenehna skrb le za drugega, razdajanje, ki ga spremlja tesnoba. Ker je v ozadju lastna stiska in močan strah pred osamljenostjo, si pogosto najdejo partnerje, ki jim te težke občutke nehote prebujajo. Ob njih potem zares zaživijo, ker so ves čas vznemirjeni in napeti - ko so povezani, se sprašujejo, koliko časa bo to še trajalo, ko jih drugi zavrne ali zavrže, so živi v svoji bolečini trpljenja, ko so prizadeti, ker jim partner ne izraža dovolj ljubezni, pa lahko namesto napetosti, strahu in stiske izražajo pravi bes in impulzivnost. V resnici se nikoli povsem ne umirijo, saj jih njihova navezanost in možganska struktura, ter izjemno pogosto dejansko problematično vedenje partnerja silita v ambivalentna občutja: od globoke povezane ljubezni, do prezira in sovraštva. Zase imajo občutek, da so ogromno že predelali in čustveno okrevali od preteklih bolečin, a ko pride do partnerskih napetosti, se vedno znova oglasijo njihove stare rane, ki jih ne vidijo, ker imajo fokus izključno na partnerju. Resnica pa je, da si najdejo partnerje na podobnih čustvenih nivojih, z enakimi strahovi pred povezanostjo - to pa v praksi pomeni, da kljub temu, da navzven ves čas pritiskajo na partnerja, ga lovijo in prebujajo na različne načine, se tudi oni globljega partnerstva močno bojijo. V strahu pred intimo sta si umikovalec in zasledovalec izjemno podobna, čeprav to navzven sploh ne izgleda.
Neorganiziran tip (disorganized): Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Gre za to, da njihove reakcije niso najbolj smiselne, so nasprotne pričakovanemu. Opazili so, da so se ob maminem odhodu in ponovnem prihodu ji približali z obrazom, obrnjenim stran, ali pa so bili v močno zamrznjenem stanju, podobnem transu, ter imeli nenavadno držo telesa. Ker so ob starših ti otroci doživeli veliko nemira, nereda in nejasnosti, tudi sami na podoben način reagirajo. Kot da bi imeli hkrati v sebi željo po povezanosti in hkrati močno bolečino in celo zamero, ki se zapiše globoko v telo. Otroci s takšnim stilom navezanosti so bili ponavadi izpostavljeni hudim travmam, so žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka. To se lahko dogaja torej v primeru zasvojenosti in težjih psihopatoloških stanj. Njihova travmiranost se ob manjku strokovne pomoči nadaljuje tudi v odraslosti. V partnerstvu se zapletajo v nesrečne, boleče partnerske odnose, ki jih lahko spremljajo nasilje, zasvojenosti, prevare, ali pa celo vse od naštetega. Lahko ponavljajo svoje travme, tako v vlogi rablja kot žrtve, lahko so izvajalci nasilja, ali pa žrtve težkih odnosov, ki jih pogosto zaznamujejo tudi osebnostne motnje. V odnosih ne zmorejo povezovanja in njihove reakcije niso konsistentne: en dan je v partnerstvu vse v redu, naslednji dan nič več ni enako. Reakcije so lahko preburne, ali pa jih kakšen dan sploh ni. Včasih so zaradi teže trpkih izkušenj in zlorab zaznamovani tako močno, da v odnose niti ne vstopajo, ker to preprosto zanje ni varno. Lahko pa imajo veliko vzporednih odnosov, zmede, nejasnosti, kot so jo doživljali tudi sami v otroštvu. Pogosto se znajdejo v paru s kompatibilnim partnerjem in imamo na eni strani soodvisno osebo, na drugi pa zasvojenega, ki skozi partnerstvo potujeta z mnogo nemira ter čustvenih izbruhov. Terapije so v primerih nasilja ločene in tam se učimo osnovne regulacije občutkov, predelave težkih travm, vzpostavljamo stik z notranjim otrokom in podobno.
Obstajajo testi stilov navezanosti, ki so precej dostopni. Pred izpolnjevanjem je dobro vedeti, da nimamo samo enega stila, ampak se eden od stilov morda bolj izrazi, drugi pa v manjši meri. Navezanosti nas ne determinirajo za vedno. Ob enem partnerju se lahko izražamo kot bolj varno navezani, ob drugem nevarno. Čustvena navezanost se ne zgradi na podlagi redkih, enkratnih odzivov (če kdaj mama takoj ne pride k otroku, ko zajoka; je kdaj manj odzivna zaradi preutrujenosti itd.). Navezanost se gradi preko spontanih odzivov, ki se ponavljajo. Če večino časa dojenček dobi odziv na njegove stiske (hrana, tolažba), dobi občutek, da ni sam, da je vedno tam nekdo, ki poskrbi zanj. Odnos z mamo je varen, ljubeč, topel in prijeten. Po drugi strani pa je lahko mama zaradi svojih skrbi, strahov, izmučenosti in nezadovoljstva v partnerstvu pretirano skrbna, nekako vsiljiva ali pa nedosledno odgovarja na otrokove potrebe (včasih ga potolaži, drugič spet ignorira) in tako dobi dojenček osnovo za nevaren tip navezanosti. Seveda 100-odstotne navezanosti v praksi ni. Pomembno se je le zavedati, da je v prvem letu zelo pomembno poskrbeti zase, da je mama kolikor toliko čustveno in fizično ok, ker le tako bo lahko sproščeno prisluhnila sebi in poskrbela za otroka. Zelo pomembno je, da ima ženska v začetku materinstva nekoga, na katerega se lahko zane. Kasneje se da tudi tip navezanosti spremeniti in v terapiji govorimo o t.i. pridobljeni varni navezanosti. Ker se velikokrat v odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore bližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova.
Vloga očeta v zgodnjem razvoju
Čeprav se v razvoju dojenčka pogosto osredotočamo na vlogo matere, je vloga očeta prav tako pomembna. Očetje so tisti, ki otroke pogosto spodbujajo k bolj aktivnim igram, kot so metanje v zrak ali vrtenje okoli svoje osi. Ta vrsta stimulacije, ki jo v otrokovo življenje vnaša oče, spodbuja zdrav razvoj otrokovih možganov. Vloga očeta postaja še posebej izrazita po otrokovem psihološkem rojstvu, okoli tretjega leta starosti, ko otrok začne bolj samostojno raziskovati svet. Kljub temu pa ima oče dragoceno vlogo že od spočetja. S svojo podporo mami zagotavlja stabilno in varno okolje, kar je ključnega pomena za dobro počutje dojenčka.
Povezovalno starševstvo in pomembnost bližine
Sears in Sears sta na podlagi več desetletnih izkušenj utemeljila novo vzgojno metodo, imenovano “povezovalno starševstvo”, ki izpostavlja pomen nagonske, prvinske skrbi za otroka in poudarja pomembnost vzgajanja po svojem občutku. Povezovalno starševstvo tako opisujeta kot vzgojni pristop in ne niz strogo določenih pravil. Staršem, ki otroke vzgajajo po tej metodi, je skupno to, da matere dojijo, svoje otroke veliko pestujejo in jih vzgajajo s pozitivno spodbudo. Takšen pristop ima veliko prednosti, saj spodbuja umski razvoj, pripomore k trdnejšemu zdravju, vpliva na hitrejšo rast otroka, spodbuja intimnost in sočutnost, ter tako krepi navezanost med otrokom in njegovimi starši.
Najpomembnejši dejavniki, ki pripomorejo k uspešnemu povezovanju otroka in matere, so dojenje, dotik kože na kožo, sobivanje otroka in matere ter vloga hormona oksitocina.
Zaključek: Neprecenljiva vrednost zgodnje povezanosti
Vloga staršev je v zgodnjem otroštvu neprecenljiva. Zgodnje izkušnje ljubezni, nežnosti, skrbi in varnosti, ki jih otrok prejema od svojih primarnih skrbnikov, postavljajo temelje za njegovo celostno dobro počutje, samozavest in sposobnost oblikovanja zdravih odnosov v prihodnosti. Zavedanje o pomenu bližine, dotika in odzivnosti ter razumevanje teorije navezanosti omogočata staršem, da ustvarijo varno in podporno okolje, ki bo otroku omogočilo optimalen razvoj in bogato življenje.