Okna njunega stanovanja, ki gledajo na eno od glavnih ulic, so bila že večkrat razbita. Ne poznam veliko ljudi, ki bi doživljali toliko napadov in takšne kot onadva, prejemata tudi pisemske pošiljke z belim prahom. To traja od leta 1992. Se navadiš? Ne, nikoli, odgovorita. Ona je klasična filologinja, on arheolog. Intelektualca, ki ne stojita ob strani in pametujeta. Za njima so številne knjige, znanstvene študije, sodelovanje v razpravah o aktualnih stvareh, kolumne, brez dlake na jeziku. Njihova pot, ki se je začela v Grčiji, je bila polna izzivov, ideoloških prepirov in neomajne vere v humanistične vrednote.
Spoznanje v Atenah: Sovraštvo kot temelj odnosa
Svetlana se spominja 31. januarja 1974, večera, ki je bil rezerviran za veliko zabavo s pisano druščino prijateljev - Japonci, Sirci, Irci, Argentinci. Ko se je že odpravljala, je zazvonil telefon. Neti glas ji je sporočil, da je novi štipendist v Atenah prispel iz Jugoslavije. Načrtovani večer je bil propadel, morala se je dobiti s kolegom iz Jugoslavije. Takoj ga je zasovražila. Dogovorila sta se za srečanje na Sintagmi, v Caffé Americain. Ko je odložila slušalko, se je spomnila, da ga ni vprašala, kakšen je videti, niti on nje ne.
Njuno srečanje je bilo zaznamovano z intenzivnim sovraštvom že od začetka. Njzino razmerje je bilo nenehno tekmovanje, kdo bo vedel več, kdo bo pametnejši, kdo bo razumel bolje, kdo bo poznal več bibliografskih enot. Ta zveza je bila vse od začetka obsojena na propad. Svetlana je priznala, da je bil Božidar videti kot Slovenec - blond, eleganten, zelo vljuden, kar ji je takoj bilo antipatično.
Božidarjevi spomini na prva srečanja so drugačni. Svetlana se mu je zdela zanimiva, celo intrigantna. Seveda je bilo med njima tekmovanje. Jasno mu je bilo, kje so njene prednosti - kot klasična filologinja je poznala vse pomembne antične tekste in ozadja, medtem ko je on vztrajal pri pozitivnem arheološkem znanju, ki je bilo zanjo zelo dolgočasno. Nesporazumi so bili očitni, še posebno ko je šlo za Svetlanino »razredno pripadnost« in svetovno revolucijo, kot se spominja Božidar. Svetlana je dodala, da je bil Božidar takrat ignorantski glede teh zadev, saj je imel izkušnjo študentskih nemirov in zasedbe filozofske fakultete, a ni bil v jedru dogajanja, kot je bila ona.
Kljub začetnemu sovraštvu in tekmovalnosti je njuna zveza preživela. Naslednje leto sta objavila skupni članek, kar je bil znak solidarnosti. Božidar je dodal, da ljudje nočejo tvegati revščine in socialnega položaja, a da obstajajo tudi kritični intelektualci, ki so obdržali svojo držo, in da bi bilo brez njih nedvomno slabše. Svetlana ne verjame v kemijo med ljudmi, ampak v življenjske nazore in politična prepričanja, šele nato premišljuje o kemiji. Morda pa je bilo nekaj zanimivega, da njun odnos ni takoj razpadel. Takrat sta odpadla tudi dva »pretendenta«, Sirijec in Irec, popolnoma razočarana, ker se je Svetlana začela videvati z Jugoslovanom. Irec je bil nekdanji član IRA, izjemno prikupen in lep. Božidar je bil na to posebej ponosen.
Grška izkušnja: Upor kot kulturna konstanta
Poleti, ko je vojaška hunta padla, sta začela spoznavati ilegalno socialno mrežo, kulturo, lokale in glasbo Grčije. Tako sta se končno začela ukvarjati z živo Grčijo, in ko se začneš ukvarjati z nečim, ni poti nazaj. Se zgodovina v Grčiji nenehno ponavlja? Puči, polkovniki, upori, ljudje na cestah, trojka.
Svetlana je pojasnila, da so Grki, tako kot Francozi, navajeni, da gredo svoje mnenje povedat na ulico zelo pogosto in ne prenašajo tiranije. To je zgodovinsko in kulturno pogojeno; upor je običajen in razumljiv. Nenavadno je, če se druščina v taverni o čem strinja. Tudi če se, se razvijejo burne razprave, prepiri okoli detajlov so vedno plodni. To je kultura, v kateri je normalno biti proti. Božidar je dodal, da je to kultura, v kateri so razlike v stališčih povod za razpravo, dialog, ne pa za apriorno distanciranje.
Vendar pa so bila obdobja, ko je Svetlana z Grčijo pretrgala vse vezi. Vsako leto je šla s študenti tja na tečaje jezika in kulture. Leta 1993 je imela dovolj militantnih pogovorov o sovražnosti do muslimanov. Pretenciozno si je rekla, da jih ima dovolj, dokler se ne popravijo. Trajalo je 14 let. Prišla je nova kriza in Grki so začeli spet razmišljati, postali so bolj tolerantni, natančni v političnih stališčih, skratka taki, kot jih je poznala prej. Devetdeseta so bila zadnja leta Papandreuja, ki se je v želji, da bi ohranil oblast, odpovedal socialistični opredelitvi in padel v najbolj umazano zanko nacionalizma, poenostavljanja, poneumljanja. Nacionalizem je poneumljanje ljudi in nič drugega. Če kdo misli, da je današnji nacionalizem nastal iz socializma, ni res. Grčija je bila vedno grobo kapitalistična država in je padla v to brezno.
Pot v aktivizem: Od študentskih nemirov do feminističnega prebujanja
Kaj mora doživeti mlad človek, študent, da postane kritičen, zvedav in empatičen, kot sta bila ona dva? Svetlana je pripovedovala, da ko je bila mlada, ni nikoli razmišljala o karieri, stanovanju, avtu. To je posledica socialističnega izobraževanja in občutka enakosti, ki jima ga je vgradilo. Ta je najbolj pomemben, in še širina znanja. Zunaj klasične gimnazije je brala knjige in gledala filme v Kinoteki - še danes je filmski frik. Tako prideš do nekaterih pojmov, ki jih moraš sam sebi razjasniti. In poznati moraš ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš.
Leta 1968 v Beogradu ji je postalo jasno, kaj bo v življenju, obenem pa tudi, da bo zato tvegala. Vzeli so ji potni list in ji ga vrnili, ko je dobila štipendijo za Grčijo; bila je najboljša študentka beograjske univerze. Seveda so ji potni list spet vzeli takoj, ko se je iz Grčije vrnila v Beograd. Bilo ji je tudi jasno, da zanjo na beograjski univerzi ne bo prostora. Odločila se je, da bo znanstvenica, in s to mislijo je šla v Grčijo, tam pa je padla v središče nemirov, nanjo so streljali, videla je, kaj se dogaja, in bilo ji je jasno, da mora biti priča, če ne sopotnica dogajanja.
Za študenta arheologije takšna družbena angažiranost le ni običajna. Božidar je priznal, da ni bil tako angažiran kot Svetlana, čeprav je bil ves čas zraven. Seveda je korakal po Ljubljani, bil na filozofski fakulteti, a je bil nekako umaknjen. Svetlana je vplivala na njegovo spremembo, predvsem skozi Grčijo, ki je nanj delovala kot odkritje. V Grčiji so stvari bolj eksplicitne, zato jih lažje razumeš. Na obup njegovih profesorjev je začel brskati po novih knjigah, ki jih je našel tam; pritegnile so ga nove smeri in tendence v arheologiji. To ga je okupiralo. Torej ne samo zidovi, ostanki? Nove tendence so človeka postavile v naravni prostor, kot del sistema, na drugi strani pa se je na novo razmišljalo o družbeni vlogi arheologije, tudi kot delu in nosilcu problematičnih idej in praks v družbi.
Svetlana je izpostavila dogodek iz Beograda leta 1968, ko sta na zborovanju na dvorišču fakultete njeni kolegici hoteli govoriti o feminizmu, fantje pa so jima žvižgali. Vse pove. Tako je tudi postala feministka. In da bi vzdrževala ta svoj feministični plamen, je potem vsaj trikrat na mesec zahtevala ločitev.
Vrnitev v domovino: Ideološki spopadi in neomajna drža
Kaj je pomenila za vaju vrnitev iz Grčije v staro okolje? V Beograd in Ljubljano. Svetlana je pojasnila, da sta postala obsedena z idejo demokracije in parlamentarnih volitev, tako kot veliko njunih prijateljev. Ko se je vrnila, ji je bilo jasno, da je njen bazični, minimalistični program, brez katerega preprosto ne gre, demokracija, človekove pravice in svoboda izražanja. Takrat ji je prijateljica knjižničarka v britanski arheološki šoli v Atenah rekla: »Nikoli ne pozabi na pohlep.« Pojma nista imela, o čem govori. To nama je postalo jasno bistveno kasneje.
Leta 1985 je na sceno z vso močjo stopil nacionalizem in jasno se je izrisala meja med opozicijskimi (disidentskimi) skupinami, ki so zahtevale človekove pravice in svobodo izražanja, parlamentarno demokracijo, in tistimi, ki so zahtevale kolektivne pravice oziroma nacionalizem. Na koncu sta ostala v manjšini, Svetlana je izgubila veliko prijateljev. Ko je napisala kot predsednica Odbora za svobodo izražanja še peticijo za izpustitev kosovskega Albanca Adema Demacija (ki je zaradi verbalnega delikta sedel v zaporu leto dlje kot Nelson Mandela in so ga nekaj mesecev kasneje diskretno izpustili), je postala tarča medijev, sovražnica države in »vsega srbskega«. Izgubila je službo na inštitutu in so jo postavili pred sodišče na podlagi lažne prijave (za njo je stala kolegica, sestra predsednika predsedstva SFRJ). Aretirala jo je federalna policija, zaplenila potni list in v njem štipendijo, ki jo je pravkar dvignila v banki. Obtožnica je bila, da si je nameravala denar prisvojiti in ne oditi. Hoteli so ji podtakniti nekaj, zaradi česar bi šla v zapor. Bilo je tako prozorno, da je bila sodnica kmalu na njeni strani, tožilec pa je zapuščal sojenje, ker je izgubljal živce. Sodnica je sama pisala Udbi in zahtevala, naj ji vrnejo potni list, ker da gre za resno znanstvenico. Pismo ima spravljeno še danes. Sodnica jo je oprostila vsake krivde, a je izgubila službo, s čimer se je začelo najsrečnejše obdobje njenega življenja. Imela je potni list in zaslužila več kot prej, imela je honorarna predavanja na FF v Ljubljani. In potem je prišla vojna.
Božidar je bil zaposlen na arheološkem oddelku in prvič se je odkrito angažiral, ko je Matej Bor začel svoje najprej etruščanske in nato venetske blodnje. Začeli so objavljati članke proti. To je bil dober trening razmišljanja in pisanja, ker so nastopali proti ljudem, ki so imeli ugled in položaj v Sloveniji. Nastopali so z razumnimi argumenti in Bor je bil spoštovanja vreden nasprotnik. Kasneje so stvari degenerirale, in argumenti so bili ad personam: da je jugoslovenar, prodana duša, da jem njihov kruh. Po drugi strani pa se, denimo ob pobudi za odpravo smrtne kazni, srečuješ z ljudmi, o katerih domnevaš, da so na tvoji strani, a se izmikajo, nočejo sodelovati, pa si tega ne upajo povedat naravnost. To ni bila prijetna izkušnja.
Osemdeseta so bila polna pričakovanj nove, drugačne družbe. So pričakovali preveč? Svetlana je menila, da je nekaj ostalo od množične psihologije socializma, da lahko doma pred družbo, ki ji zaupaš, govoriš kar koli, zunaj pa se pretvarjaš in lažeš. Ta dvojnost je ostala pri mnogih. Drugo je koristoljubnost in zavist, s tem moraš računati pri vseh ljudeh. Tretje, kar je najhujše, je, da intelektualci pozabijo temeljne lekcije iz osnovnega pouka intelektualnosti - humanistične vrednote. Če te izgubiš, je konec. Leta 1992 se je začelo, umolknil je Mirovni inštitut in preostali mirovniki so se srečevali rekoč skrivaj. Njo so začeli zmerjati, da ima doma četniško gnezdo, ugledni razumniki so jo v uglednih revijah napadali kot Balkanko, ki se ne zna vesti v tuji hiši, neonacisti so jo napadali na tribunah, napadali so jo na ulici, vse sorte se je dogajalo.
Kaj je šlo v družbi narobe? Svetlana je pojasnila, da če se izoblikuje dovolj močan javni diskurz o vrednotah, ki jih poznamo kot evropske, humanistične, razumske, potem se lahko kaj izboljša. Če pa so napadane prav takšne skupine in takšna miselnost, je konec. Ko je leta 1994 odšla v Ameriko, si je rekla: »Oh, končno.« Imela je katedro na univerzi v New Jerseyju, ki je prva uvedla ženske študije, in to je res občutila kot svoje okolje. Ustrezalo ji je življenje v kampusu. Potem pa se je Božidar odločil, da morata nazaj v Slovenijo, pomagat prijateljem ustanovit novo humanistično institucijo. Tega mu ne bo nikoli oprostila.
Božidar je priznal, da bi bilo seveda bolj preprosto, če bi ostala. A ustanovitev Institutum Studiorum Humanitatis, načrtovanje programa, iskanje sodelavcev je bilo res kreativno obdobje, ko si soustvarjal nekaj, v kar si verjel, tudi zato, ker si verjel v ljudi, s katerimi si delal - mnenjske voditelje, resne znanstvenike, dobre strokovnjake in retorike. Potem pač pridejo razočaranja.
Svetlana je dodala, da je po vrnitvi 20 let delala na ISH, bila 10 let dekanka, uvedla dva nova študijska programa, imela veliko študentov, izpeljala številne magisterije in doktorate, institucijo vključila v močna mednarodna omrežja, prinesla je prvi doktorski program Marie Curie v Slovenijo. Vse to je delala z veseljem, a se v vsem tem času ni javno in kritično angažirala v kolumnah, predvsem zaradi svojih študentov, saj bi bila takoj napadena. Ni mogla tvegati krhkega položaja te institucije. Ko so jo prisilno upokojili, je dobila nazaj čas in se spet angažirala ter tvegala samo svoje ugodje in svoje življenje.
Vloga intelektualcev in boj proti sovraštvu
Božidar je poudaril, da je beseda edino orožje, ki ga obvladaš. Kaj drugega lahko počneš kot to, da razumno in jasno razlagaš, kakšne so nevarnosti sovraštva. Vprašanje konformizma je na eni strani, na drugi pa je naša potreba, da nekaj konstituiramo, da nekaj ustvarimo v družbenem smislu. Tisto, kar je problematično, je, da to dosežemo prej in lažje, če ponudimo usluge tisti politiki, ki temelji na načelih nacionalizma. Tega ni nikoli razumel. Če si intelektualec, to pomeni, da misliš s svojo glavo in imaš svoje stališče, in to je edino orodje, ki ga imaš. Če se mu odpoveš, je konec.
Svetlana se je ponovno navezala na dogodek iz Beograda leta 1968, ko sta na zborovanju na dvorišču fakultete njeni kolegici hoteli govoriti o feminizmu, fantje pa so jima žvižgali. Vse pove. Tako je tudi postala feministka. In da bi vzdrževala ta svoj feministični plamen, je potem vsaj trikrat na mesec zahtevala ločitev. Kar pa se intelektualcev tiče, zelo zlahka se verbalno odpovejo patriarhatu, a je uresničenje odvisno tudi od njihovega značaja in občutka za enakost, ki deluje ali ne. Večinoma ne - zato imamo tako malo feministov.
Empatija do ljudi. Božidar, se strinjate? Se. Ljudje nočejo tvegati revščine in socialnega položaja. Zgodovina tega nečastja je kar bogata. A so na drugi strani tudi kritični intelektualci, ki so obdržali svojo držo: ne vem, kakšna je lahko dejansko njihova moč, a bi bilo brez njih nedvomno slabše.
Ali je tak razvoj, kot se je zgodil, da se nekaj, kar je bilo zamišljeno kot polje svobode govora, človekovih pravic, parlamentarne demokracije, spremeni v nacionalizem, nujen? Kar sem pogrešala takoj po osamosvojitveni vojni, je skupina ljudi, ki bi razmišljala o prihodnosti države. Ne jutri, ampak čez deset, dvajset let. Božidar je menil, da je naloga politike, da si omisli tak thinkthank, ki ji potem pomaga, da oblikuje dolgoročno vizijo in politiko, ki vodi do zastavljenih ciljev. To ne manjka samo Sloveniji, ampak še marsikje drugje.
Svetlana je izpostavila, da so »pomladniki« spodbudili novi stalinizem, in ne demokracije. Avtoriteta, kult osebnosti, koruptivna hierarhija, falsificiranje zgodovine, enostavne naloge, besede in slogani, danes pa še laži in Goebbelsovska propaganda. Iz petine prebivalstva narediš sovražnike, ki jih lahko potem uporabiš za kar koli. Kaj je v človeku, da si dopusti, da prevladajo najnižje strasti, kot je sovraštvo?
Božidar je priznal, da to ni lahko za nikogar, niti za njiju ne. Glavno vprašanje je, kakšne posledice imajo taka stanja v družbi. Če bi šlo samo za osebne žalitve, bog pomagaj. Toda to, kar se dogaja, ima lahko daljnosežne strašljive posledice. Svetlana je omenila, da jo predsednik državnega sveta in akademik zmerjata na etnični osnovi. V medijih, če ti dajo besedo.
Božidar, zakaj vi ne pišete več? Svetlana mu to govori že 25 let, če ne več. Božidar je pojasnil, da ne ve. En razlog je, da veliko teže zastavi tekst v glavi v celoti, teže ga obvlada in z veliko zavistjo gleda Svetlano, ki sede in kar napiše. On se s tekstom bori in muči. Potrebuje več časa, zanj je to bolj naporno.
Svetlana je priznala, da je zanjo najbolj neprijetno, ko mora o teh zadevah razmišljati denimo v bolnišnici, kjer si popolnoma odvisen od naklonjene obravnave osebja. Kar nekajkrat je doživela neprijetnosti in se ni mogla otresti misli, da jo oseba morda gleda skozi ta očala. O tem se še posebno kregata. Ker uničuje njeno poetičnost. Božidar je menil, da je včasih to potrebno, da beseda doseže ljudi. Samo predlaga. Zato da bi se učinek, ki ga sluti v tekstu, obdržal. Svetlana razmišlja v številnih jezikih in pretakanje v slovenščino včasih ni tako preprosto. Ja, malce že. Sem pa prestara, da bi se zares bala.
Božidar je priznal, da ga je strah, če mu razbijejo okna, pošiljajo pisma z belim prahom, če ob vseh žaljivih komentarjih pišejo še, da bi bil čas, da crkneš, itd. Ob tem pa razmišlja, kaj se mora zgoditi, da se takšna čustva sprostijo. To je že doživljal, ko je pred leti sodeloval na znanstvenem simpoziju SDS o Venetih. Dvorana je bila polna zariplih osebkov, in ko je začel, so mu z žaljivimi pripombami segali v besedo.
Svetlana in Božidar Slapšak živita v središču Ljubljane. Med knjigami, z dvema mačkama, ki sta ju vzela iz zavetišča. Okna njunega stanovanja, ki gledajo na eno od glavnih ulic, so bila že večkrat razbita. Ne poznata veliko ljudi, ki bi doživljali toliko napadov in takšne kot onadva, prejemata tudi pisemske pošiljke z belim prahom. To traja od leta 1992. Se navadiš? Ne, nikoli, odgovorita.
