Pred četrt stoletja je Karitas vstopila v slovenski prostor z bojevitimi koraki in hkrati z upanjem, da je v ozadju Bog, katerega bistvo je ljubezen, dobrota in usmiljenje. Kristjan, kadar izstopi iz sebe in se poda na pot k bližnjemu, čuti, da se ni približal samo tistemu, ki potrebuje njegovo bližino, temveč samemu Bogu. Kristjan s krstom postane Božji otrok, sleče »starega človeka« in »obleče Kristusa« ter se poda za njim, da bi ga v vsakdanjem življenju ne samo oznanjal z besedo in častil pri bogoslužju, ampak bi svojo vero živel in potrjeval z dobrimi deli, z deli sočutja in usmiljenja. V Apostolskih delih je prva krščanska skupnost predstavljena kot skupnost, ki je bila stanovitna v nauku apostolov, lomljenju kruha in molitvah, med njimi pa nihče ni trpel pomanjkanja. V Sloveniji smo dolgo čakali na trenutek, da se je politično ozračje toliko sprostilo, da je bila lahko ustanovljena Karitas. To pomeni, da so verni lahko v polnosti zaživeli svojo vero ne samo za obzidjem cerkve, temveč tudi tam, kjer se ljudje srečujejo z raznovrstnimi oblikami revščine, torej v vsakdanjem življenju.
Karitas je bila hitro soočena z izzivi, na katere je odgovorila v vsej iskrenosti in pokazala, da je dorasla situaciji. Razumela je, da se mora najprej vživeti v svet teh ljudi in iskati vzroke, ki človeka privedejo v določene težave, če želi odgovoriti na potrebe ljudi. Na človeka je vedno gledala kot na celoto - ne samo na njegove materialne, ampak tudi na duhovne potrebe. Ni iskala samo človeka, ki potrebuje hrano, obleko, zdravila …, ampak tudi človeka, ki išče bližino, toplino, sočutje, nasvet, besedo spodbude … Od vsega začetka je Karitas pokazala, da ne išče sebe in ne želi tekmovati z drugimi humanitarnimi organizacijami. Prispevati želi le svoj delež, na njej lasten način, ki je izraz srca, sočutja in ljubezni.
Začetki in navdih: Pot k bližnjemu skozi molitev
Pred 30 leti sem bil kot novinec Družbe Jezusove za dva meseca poslan k sestram Matere Terezije v Rim. Iz te izkušnje mi je najbolj ostalo to, da smo vsako jutro ali večer, preden smo šli na rimske ulice iskat uboge, preživeli eno uro v molitvi pred Najsvetejšim, da bi si »nadeli očala«, s katerimi bi v ljudeh, h katerim bomo pristopili, lahko prepoznali Kristusov obraz. Moč Karitas je ravno v tem, da so prostovoljci in prostovoljke ljudje živega odnosa z Bogom, ki svojo vero utrjujejo in krepijo v molitvi.
Ob 25-letnici ustanovitve Slovenske karitas gre najprej zahvala Bogu, da je ustanoviteljem navdihnil to idejo in jim dal pogum, da se niso ustrašili zaorati brazde v trdo ledino. Zahvala gre prvim voditeljem Karitas za iznajdljivost, da so znali takoj ustvariti mrežo sodelavcev, ki je še danes živa in učinkovita. Zahvala gre tudi vsem, ki so poskrbeli za vzgojo sodelavcev, kajti samo na ta način je pomoč prišla tja, kjer ni bilo nikogar, in je prišla na način, ki je bil učinkovit in človeka vreden. Zahvala gre tudi vsem, ki so znali ustvariti sistem zbiranja sredstev na pregleden način, ki je vlival zaupanje in ga še vedno uživa. Hvala tudi vsem, ki ste nas znali sproti obveščati tako o potrebah kot tudi o opravljenih nalogah in rezultatih. V teh 25 letih se je preko Karitas spletla veriga dobrote in sočutja. Lahko smo veseli in ponosni na vse, kar se je dobrega in plemenitega zgodilo. Pred nami so novi izzivi. Težji in zahtevnejši. Vse to izročimo v Božje roke in se pustimo voditi Božjemu Duhu. Samo tako bomo lahko hitro in pravilno odkrili, kje so potrebe in kako lahko nanje po svojih močeh najbolje odgovorimo.
Ob tem, ko se Bogu zahvaljujemo za vse, kar se je zgodilo dobrega in plemenitega v teh 25. letih, želim, da se Karitas ne bi zaprla vase, v svoj krog, ampak bi ustvarjala prostor, v katerega lahko vstopajo nove članice in člani, prostor, kjer je vsak dobrodošel, še posebej pa mladi. Danes večkrat slišim ljudi, ki vstopajo v pokoj, da ne vedo, kam se vključiti, da bi ohranili življenjsko svežino in bi bili koristni za druge. Karitas je gotovo prostor, kjer boste vedno dobrodošli, kajti področij dela je veliko, vedno več, saj so odgovor na nove probleme, s katerimi se srečujemo.
Karitas ne sme nikoli ostati samo pri »akciji«. Ob vsem je potrebno najti čas za Boga, molitev, pa tudi za strokovno izpopolnjevanje. Samo tako bo Karitas pristopila k človeku in v njem prebujala in utrjevala dostojanstvo. Človek se bo čutil sprejetega, iztrganega iz osame in vključenega v skupnost. V sebi bo začutil novo upanje. Drugi Vatikanski koncil je Cerkev označil kot »pot k človeku«, kot tisto, ki izstopa iz sebe in išče človeka, da mu prinese upanje, luč, odrešenje … Seveda so tisti, ki jih Karitas išče, v prvi vrsti ljudje v stiski, brez delitve na te ali one, na »naše« ali »tujce«, vsak človek je vreden svojega dostojanstva. »Bog je ljubezen in vse, kar dela, nosi podobo njegove ljubezni, najbolj pa človek, ki je Božji otrok.« Na tem temelji človekovo dostojanstvo in tudi poslanstvo Karitas, ki je posredovanje usmiljene Ljubezni človeku; v prvi vrsti seveda tistemu v težavah in stiskah življenja. Odgovor na probleme življenja je najprej človekovo lastno prizadevanje, ko pa to iz različnih vzrokov ni dovolj oziroma si človek ne more pomagati sam, je naloga skupnosti, od družine pa vse do države, da človeku solidarno pomaga. Takšen odgovor Cerkve na Slovenskem je Karitas.
Poštni predal dobrote in prvi koraki organizirane pomoči
V Ognjišču smo že septembra 1967 (tretje leto izhajanja) odprli Poštni predal dobrote. V njem smo spodbudili bralce, da bi si dopisovali z bolniki in invalidi, dajali svoj prispevek v Sklad škofa Antona Vovka za tiste, ki si ne morejo plačati Ognjišča (misijonarji, bolniki, upokojenci). Objavljali smo pisma darovalcev in obdarovanih. Tako se je spletla vedno bolj gosta mreža dobrodelnosti. V okviru te rubrike je nastala pobuda za Romanje invalidov in bolnikov na Brezje (1968), pa tudi denarna pomoč, ki smo jo posredovali revnim in misijonarjem. To seveda ni ostalo brez posledic in represije s strani državnih organov. Zasliševanja in pritiski so dosegli višek leta 1974, ko je bila hišna preiskava na uredništvu in so nam odvzeli potne liste (meni za tri leta). S širitvijo Predala dobrote smo pričeli zbirati tudi materialna sredstva, predvsem obleko in jo pošiljati revnim ljudem ali celo župnijam, ki so jo posredovale naprej. Za opravljanje te dejavnosti so prišli prvi prostovoljci in kupili smo tudi kombi. Ob tem se je pojavil prostorski problem. Najprej smo zbirali v enem stanovanju sredi Ljubljane, kasneje pa v stolnem župnišču v Ljubljani. Potrebnega materiala je bilo vse več, zato tudi ta prostor ni ustrezal. Uspelo nam je pridobiti prostore na Teološki fakulteti, kjer smo jih delno porabili za pisarno, delno pa za skladišče karitativnega dela. Veliko smo sodelovali z lazaristi, ki so pomagali bolnim, zbirali smo prostovoljce, jih poučevali o delu z bolnimi, organizirali skupne izlete itd. Pri dežurstvu so nam pomagale redovnice.
S političnimi spremembami konec osemdesetih smo tudi v Cerkvi videli možnost, da se spremeni zakon, v katerem je bilo Cerkvi prepovedano ukvarjanje s socialnim delom. Nekako deset let pred ustanovitvijo Karitas je bila ustanovljena komisija za diakonijo, katere namen je bil spodbujanje dobrodelne dejavnosti v Cerkvi. Pri ustanovitvi le-te sem aktivno sodeloval z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki je zelo podpiral dobrodelno dejavnost v okviru Cerkve. Ker javnost in kristjani do takrat niso razumeli pomena diakonije, smo aktivnosti usmerili na srečanja za starejše, bolne in invalide. Iz posebnega dneva starejših, bolnikov in invalidov so nastala srečanja in prve skupine za starejše.
Ustanovitev Slovenske Karitas: Hranjenje začenši od gorčičnega semena
Leta 1989 se je politično stanje v Sloveniji zelo spremenilo in začutili smo, da so možnosti za spremembe. Manjša skupina se je pričela mesečno srečevati in zbirati informacije kako ustanoviti Karitas. Z zbranimi informacijami smo prišli pred škofe z željo, da bi kljub zakonski prepovedi socialne dejavnosti Cerkve, razglasili ustanovitev Karitas. Kljub politični otoplitvi, je bil prisoten strah ob tem dejanju, vendar so se škofje odločili in 1. maja 1990 ustanovili Slovensko karitas (SK).
Ob koncu aprila 1990 smo bili škofje tedanje Jugoslavije zbrani na rednem zasedanju v Zagrebu. V popoldanskem času smo imeli slovenski škofje svojo posebno sejo, na kateri smo obravnavali vlogo, ki jo je poslal v imenu pripravljalnega odbora za ustanovitev Slovenske karitas v okviru Komisije za diakonijo direktor Franc Bole. Predlog smo v celoti sprejeli in s 1. majem 1990 ustanovili Slovensko karitas (SK). Izmed članov takratne Slovenske pokrajinske škofovske konference sem bil izbran za predsednika; za direktorja je bil imenovan predlagatelj Franc Bole. Imenovani so bili tudi zastopniki vseh treh škofij, člani nadzornega sveta in še trije strokovno usposobljeni sodelavci. Tako je bilo postavljeno prvo vodstvo. S tem dejanjem je bil prvič prebit idejni in ideološki obroč okoli Katoliške cerkve v Sloveniji. Dogodek lahko primerjam evangeljski prispodobi o gorčičnem semenu. Od začetka SK hranim in bom ohranil v nepozabnem spominu tri dogodke ali dogajanja. Že takoj na začetku, ko še nismo imeli izkušenj, nas je katastrofalna poplava v Savinjski dolini (nov. 1990) postavila pred zahtevni izpit. Bila je prva učna ura za Karitas. Drugo, kar me bo spremljalo, so bila vsakoletna evharistična srečanja vseh sodelavcev Karitas na Ponikvi. Tam smo doživljali Karitas prvih kristjanov, o katerih je zapisano, da »so bili stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in v molitvah. … Bili so kakor eno srce in ena duša.«
Poznavalci človeštva pravijo: »Človek piše zgodovino, a Bog ji daje naslove.« Z osamosvojitvijo in samostojnostjo Slovenije je po Božji previdnosti tudi v naši zgodovini zablestel nov naslov, še več, začeli smo pisati svojo zgodovinsko knjigo. Vendar zaradi hitrih sprememb v naši družbi in na političnem obrazu naše tedanje oblasti pot SK ni bila gladka in lahka. Bilo je potrebno veliko truda, da se je uveljavila, da je dobila status humanitarne ustanove in se enakovredno postavila ob druge humanitarne družbene organizacije. Toda SK je z delom pokazala, kaj je, kakšna je njena identiteta, kakšni so njeni nameni in vizija, komu služi. Njeno že opravljeno poslanstvo je pokazalo, da želi pomagati ubogim, odpisanim in odrinjenim na rob družbe, skratka človeku v stiski, - da ne dela razlike med prosilci, jih ne deli na »ene« in »druge«. Razen tega je SK prestopila meje svojega področja in posegla v reševanje revnih ljudi prek slovenskih meja, v mednarodno okolje, v BiH, Srbijo, Albanijo, celo v dežele na drugih celinah. Tako je SK postala ena največjih humanitarnih organizacij doma, ali »eden najpomembnejših stebrov izvajanja humanitarne dejavnosti v slovenski družbi in širše.« (prof. dr. Jože Možina). Ob vsem tem lahko rečem, da je SK ambasador naše Cerkve na slovenskih tleh in po svetu. Njeni člani niso le delavci, marveč tudi pričevalci za Kristusa, živijo njegovo poslanstvo, so »ljubeči obraz Cerkve za ljudi v stiski in so prepoznavni v naši družbi.« (Jerebic Imre, gen. sekretar Slovenske Karitas).
Teden Karitas: Promocija dobrote in šola služenja
Razvoj SK je potekal vzporedno z izzivi, ki so nastajali v naši družbi in v svetu. Ko se ob njenem srebrnem jubileju oziram v preteklost, morem reči, da je SK po svojih zmožnostih odgovarjala na izzive in znamenja časa, vendar še ostaja pred njo pot iskanja novih rešitev. Velike stvari se pogosto spočnejo in rodijo mimogrede in to brez velikega pompa ali dokazovanja kdo jih je spočel in spravil na svet. Tako je bilo z idejo tedna Karitas. V tistih začetnih letih ponovnega delovanja Karitas v slovenski družbi in Cerkvi smo potrebovali obojega: sistematičnega učenja služenja človeku v najrazličnejših stiskah in tudi dobrodelnosti je bilo potrebno narediti široko pot v javno življenje. Bili smo skoraj 50 let dediči socializma, ki je vse stiske reševal preko državnih služb in zato nismo potrebovali prostovoljcev, ki bi se učili služenja, in tudi ne učenja dobrodelnosti v družbi. Pot uveljavljanja tedna Karitas nam je prinesla veliko drugačnega dela. V dobrih dveh desetletjih smo preko tedna Karitas zelo dobro gradili samopodobo Karitas, še bolj pa samopodobo sodelavcev Karitas po vsej mreži Karitas. Teden Karitas je Karitas odpiral široka vrata v našo Cerkev in družbo ne glede kakšno vlado smo imeli. Teden Karitas je zvesta priča, da Cerkev in družba pri nas rabita promocijo dobrote in nenehno šolo učenja kako prostovoljno kot človek, človeku pomagati v stiski. Teden Karitas dokazuje, da so v kali dobrote in kali služenja bližnjemu v naših genih. Zato je teden Karitas potreba Cerkve in naše družbe. Teden Karitas nam je dal priložnost, da dobroti nadenemo angelska krila. V okviru ožje delovne skupine smo se zavedali, da mora Teden Karitas dati nekaj velikega in enkratnega nam sodelavcem Karitas. in zgodili sta se dve stvari. Slovenska škofovska konferenca je sprejela naš predlog, da je zaključek Tedna Karitas kronan z Nedeljo Karitas ter da bodo zbrani darovi namenjeni župnijskim in škofijskim Karitas.
Romarska cerkev sv. Martina na Ponikvi vabi in nagovarja s svojo duhovno in enkratno notranjo harmonijo, ki človeka objame, ga ustavi v Božji svet. Na Ponikvi sodelavci Karitas znova začutimo bližino do Boga, se srečamo s seboj in povežemo v molitvi.
Peter Leskovar, sedaj četrto leto župnik v Zrečah, pred tem osemnajst let v Slovenj Gradcu, še prej sedem let kaplan v stolnici v Mariboru - se je rodil v Konjiški vasi, župnija Slovenske Konjice. »Že doma sem odraščal ob izkušnji, da smo vsakemu obiskovalcu postregli. Iz pripovedovanja zgodb vaših revežev in tudi poseznežev pa sem spoznaval, da so imeli ljudje odnos do njih, niso jih odslovili, omogočili so jim vsaj majhen občutek človečnosti in jim tudi konkretno pomagali. Organizirano Karitas je nekako najbolj spoznal v času, ko je bil še kaplan v mariborski stolnici, in sicer v prvih dneh po njeni ustanovitvi in že malo prej. Nanjo so opozorili že poplave v Sloveniji in nato dogodki v nekdanji Jugoslaviji, ko so k nam prihajali begunci. V Mariboru, v neposredni bližini stolnice, v njihovi župniji in bližnjem centru škofijske Karitas na Slomškovem trgu 3 so začeli zbirati obleke, hrano in higienske potrebščine za ljudi, ki so pribežali v naše kraje, da bi vsaj delno našli človeka vredno, dostojno življenje. »Takrat me je zadeva malo ali zelo presenetila, predvsem ker nisem bil vajen velikih projektov, povezanih z deli do ubogih. Delo se je seveda razširilo in dalo delček tistega, kar pravzaprav vedno v sebi nosi Karitas. »Nadalje je ali so župnijske Karitas velika zgodba. V njih je skupina ljudi na poseben način vpet v karitativno delo, namreč da Karitas ni delo samo centralne ustanove. Na terenu se ljudje bolje poznajo. Imeti Karit…
tags: #csd #bezigrad #porodniska