Sesanje prsta je pogosta in naravna dejavnost pri dojenčkih in malčkih, ki pogosto vzbuja skrb pri starših. Čeprav je sesanje del naravnega razvojnega procesa, ki služi pomiritvi in raziskovanju, lahko dolgotrajno in intenzivno sesanje prinese s seboj določene posledice, predvsem na področju razvoja ustne votline in zobovja. Ta članek bo podrobno raziskal vzroke za sesanje prsta, morebitne negativne vplive ter ponudil praktične nasvete za starše, kako otroka na prijazen način odvaditi te navade.
Refleks sesanja: Naravna potreba za preživetje in pomiritev
Refleks sesanja je eden prvih in najpomembnejših sesalnih refleksov, s katerim se otrok rodi, prisoten pa je že v maternici. Ta refleks je ključen za preživetje, saj omogoča dojenju in s tem pridobivanju hranil. To je njegova vaja za kasnejše hranjenje in je del preživetvenega nagona. S sesanjem se dojenčki pomirjajo, uspavajo, hranijo, povezujejo z mamo in je v tem smislu sesanje življenjskega pomena. S pravilnim sesanjem se sproščajo tudi napetosti v glavi. Zelo prisoten je v primarni obliki do 4 mesece. Pri nekaterih je ta refleks močnejši, pri drugih pa šibkejši.
Pomembno je razlikovati med naravnim sesanjem bradavice med dojenjem in sesanjem dude ali stekleničke. Sesanje bradavice je bolj celostno in stimulira različne dele ustne votline, kar pozitivno vpliva na razvoj čeljusti in celotnega ustnega sistema. Bradavica med dojenjem seže do konca trdega neba, kar ob sesanju stimulira kraniosakralne kosti. Ta stimulacija aktivira sproščanje hormonov ugodja, zadovoljstva, pomiritve in sprostitve. Sesanje cuclja stekleničke ali dude se razlikuje od dojenja in drugače vpliva na razvoj čeljusti. Vsekakor je smiselno vzpodbujati dojenje in vztrajati pri njem, če je le mogoče. Včasih pa dojenje iz različnih razlogov ne steče in takrat je hranjenje po steklenički neizogibno. Obstajajo različna mnenja, kaj je optimalna izbira za vašega dojenčka, saj ima oboje svoje pluse in minuse.
Vzroki za sesanje palca: Več kot le navada
Potreba po sesanju je lahko prisotna tudi po tem, ko dojenček preseže začetno fazo refleksne potrebe. Sesanje prstka je bolj naravno in prstki so vedno v bližini in na voljo. S sesanjem prstka otrok stimulira področje ust in spoznava svet in sebe preko senzorike ust stimulira področja govoril, se pomirja in tolaži. Obstaja več razlogov, zakaj se dojenček ali malček zateče k sesanju palca:
- Potreba po povezanosti in pomiritvi: Otrok se želi povezati z mamo ali drugo skrbno osebo, poiskati tolažbo ali se preprosto pomiriti v trenutkih stresa, strahu, zadrege ali dolgčasa. S sesanjem palca mu daje občutek varnosti in nadzora. Dojenček se želi povezati z mamo, se pomiriti, morda želi le sprostiti kakšne napetosti, ki jih ne zna identificirati, vseeno pa čuti neugodje.
- Iskanje pozornosti: Včasih je sesanje palca način, kako otrok pritegne pozornost staršev.
- Utrujenost ali dolgčas: Ko je otrok utrujen ali mu je dolgčas, se lahko zateče k sesanju palca kot k načinu za samopomiritev ali zapolnitev časa. Utrujenost, dolgočasje, stres, otožnost, frustracija ali nesigurnost so po navadi vzroki za grizenje nohtov, vrtanje po nosu, sesanje prsta.
- Zobobol ali neugodje: V času izbijanja zob lahko otrok sesa palec, da si olajša bolečino ali pritisne na dlesni. Prav tako lahko sesa palec, če čuti drugo obliko neugodja, ki ga ne zna drugače izraziti.
- Raziskovanje sveta: Zlasti pri mlajših dojenčkih je sesanje palca del raziskovanja lastnega telesa in sveta okoli sebe. Prsti so vedno na voljo in predstavljajo varen način za spoznavanje čutov.
Pri nekaterih otrocih je sesalni refleks izraziteje prisoten kot pri drugih. Vendar pa je pomembno prepoznati, kdaj sesanje postane več kot le začasna navada. Gre za naravno razvojno fazo, ki mine sama od sebe. Običajno do 1. leta, najkasneje pa naj bi s sesanjem prstka prenehali do 3. leta.
Potencialne posledice dolgotrajnega sesanja palca
Čeprav večina malčkov sama opusti sesanje palca med drugim in tretjim letom starosti, lahko dolgotrajno in intenzivno sesanje pusti sledi. Ameriška akademija pediatrov opozarja, da lahko dolgotrajno sesanje palca povzroči resne škodljive posledice, čeprav te niso vselej prisotne. Predolgo oz. prepogosto in intenzivno sesanje palčka lahko negativno vpliva na razvoj čeljusti, izrast zob in ovira razvoj govora.
- Nepravilen razvoj čeljusti in sprememba oblike obraza: Najbolj pogosta posledica je nepravilen razvoj čeljusti. Pri otrocih, ki dolgo sesajo palec, se zgornji sekalci nagnejo naprej proti ustnici, spodnji pa nazaj proti jeziku. Posledično zobje ne dosežejo pravilnega medzobnega stika. Pogosto in močno sesanje torej privede do nepravilnega ugriza, znanega kot odprt ugriz, kjer se sprednji zobje ne srečajo. V skrajnih primerih lahko pride celo do spremembe oblike obraza, saj se zgornja čeljust lahko zoži, kar vpliva na položaj zob. Vprašanje, ki ga zastavljajo nekateri starši, je, ali napačno izoblikovan nebni lok povzroča težave okoli sinosov ali dihanja. Torej, če so usta zaprta, je jezik na nebu, če pa so odprta, jezik pade dol in počiva na spodnjem delu. Otrok, ki sesa palec ali kateri drugi prst, pa ima usta odprta in tako jezik ni na mestu, kjer bi moral biti. V takem položaju se zgodi, da je zgornja čeljust preozka, zobje zato lezejo naprej, predvsem pa jih naprej potiska jezik.
- Deformacija palca: Dolgotrajno sesanje lahko povzroči deformacijo samega palca, ki lahko postane sploščen ali celo spremeni obliko, kar je posledica stalnega pritiska zob.
- Težave z govorom: Nepravilen položaj zob in ugriza lahko vplivata tudi na razvoj govora. Nepravilna postavitev jezika in zob lahko oteži izgovorjavo določenih glasov.
- Potreba po ortodontskem zdravljenju: V primerih, ko sesanje palca povzroči pomembne nepravilnosti v razvoju čeljusti in zobovja, je pogosto potrebna ortodontska obravnava z zobnim aparatom, ki lahko traja več let.
Zanimivo je, da obstajajo tudi primeri, ko otroci sesajo palec zelo dolgo, a kljub temu nimajo vidnih posledic na zobovju ali čeljusti. Vendar pa je tveganje prisotno in ga je treba jemati resno.
Kdaj ukrepati in kako?
Čeprav otroci praviloma s sesanjem palca prenehajo sami, je pomembno, da starši spremljajo otrokovo navado. Če se razvada vleče v starost, ko ni več primerna (običajno po tretjem letu starosti), je treba ukrepati. Sesanje palca sodi med relativno pogoste navade pri otrocih. V prvih mesecih življenja je sesanje prstov normalen pojav, ki načeloma izzveni sam po sebi najkasneje do četrtega leta. Če otrok nikakor ne preneha s sesanjem prsta, se posvetujte s psihologom.
- Opazujte vzroke: Starši naj bodo pozorni na to, kdaj se otrok zateče k sesanju palca. Je tedaj utrujen, mu je dolgčas, je nervozen, ga je strah, je v zadregi? Razumevanje teh sprožilcev je prvi korak k uspešnemu odvajanju.
- Pojasnite posledice (starosti primerno): Otroku je treba na enostaven način razložiti, da sesanje palca ni zdravo in da lahko s tem v usta vnaša številne bakterije. Pomembno je, da so starši potrpežljivi in razumevajoči, saj otrok sesanje palca pogosto uporablja kot sredstvo za pomiritev in zagotavljanje občutka varnosti. Pri enajstih letih lahko najbrž računate, da bi realne informacije o estetskih in zdravstvenih posledicah sesanja palca na rast stalnega zobovja (štrleči prednji zobje, neustrezen ugriz…) načeloma pomenile dovolj močan razlog. Poiščite slike (npr. na spletu) deformacij, ki so lahko posledica te razvade, morda se domenite še za skupen pogovor pri zobozdravniku.
- Ponudite alternativne rešitve:
- Čustvena podpora: Če otrok sesa palec zaradi čustvene stiske, mu ponudite drugo obliko izražanja čustev, kot je pogovor, risanje, igra, bližina, crkljanje ali pomiritev z igračko. V teh primerih mu ponudimo drugačne oblike izražanja čustev (pogovor, risba, igra), pomiritve in uspavanje z bližino, crkljanjem, pomiritve z igračko in z preusmerjanjem oz. drugačno zaposlitvijo.
- Zaposlitev rok: Ko je otrok zaposlen z igro ali drugimi dejavnostmi, ima manj časa in želje po sesanju palca. Otrok, ki sesa palec ali kateri drugi prst, pa ima usta odprta in tako jezik ni na mestu, kjer bi moral biti. V takem položaju se zgodi, da je zgornja čeljust preozka, zobje zato lezejo naprej, predvsem pa jih naprej potiska jezik. Če pa je vaš otrok že dopolnil tri leta, je čas, da to navado prekinete. Otroka lahko zamotite tudi s kakšno novo stvarjo, knjigo, igračo …
- Duda kot prehodna rešitev: V nekaterih primerih je duda lahko začasna rešitev, saj je otroka lažje odvaditi od dude kot od sesanja palca. Vendar pa je treba tudi z dudo ravnati premišljeno in ne pretirano. Negativna plat dude je, da se je (pre)hitro poslužujemo preveč npr. kot mašilo za vsak otrokov jok, čeprav nam sicer z jokom nakazuje na različne potrebe, ki bi jih naj prepoznali. Prepogosta in predolga uporaba dude tudi negativno vpliva na izrast zob in razvoj govora.
Trigger Finger & Trigger Thumb - Everything You Need To Know - Dr. Nabil Ebraheim
Postopno odvajanje: Odvajanje naj poteka postopoma, potrpežljivo, z določenimi pravili in dosledno. Nikakor ne na obsojajoč, zastrašujoč ali poniževalen način. Brez nenehnega opominjanja.
- Določite prostor in čas: Dogovorite se, da palec lahko sesa samo na določenem mestu (npr. na svojem stolčku) ali ob določenem času (npr. pred spanjem). S tem omejite pogostost in intenzivnost sesanja.
- Nagrade in motivacija: Uporabite nalepke ali druge nagrade za spodbudo otroka. Skupaj označujte dneve na koledarju, ko otrok ni sesal palca. Berite ali pripovedujte zgodbice na to temo, da otroka motivirate. V pomoč vam je lahko tudi poseben koledar, ki ga obesite na vidno mesto. Vsak dan, ko otrok ne bo sesal prsta, nalepite 'smeškota' ali narišite sonček. Na koncu tedna ali meseca otroka nagradite.
- Ne nenehno opominjanje: Nenehno opominjanje lahko otroka samo dodatno vznemiri. Raje se osredotočite na pozitivno spodbujanje in opozarjanje le, ko je to nujno.
Uporaba pripomočkov: Obstajajo različni pripomočki, ki lahko pomagajo pri odvajanju. Plastični naprstniki, ki kratijo užitek ob sesanju, so ena od možnosti. Mazanje prsta z grenkim lakom za nohte je lahko učinkovito, vendar je treba paziti, da otroka ne prestrašite. V nekaterih primerih je lahko rešitev tudi duda, sicer ne najboljša, a dejstvo je, da je otroka veliko lažje odvaditi od dude kot pa od sesanja palca.
Trajanje odvajanja je odvisno od starosti in zrelosti otroka. Ključnega pomena sta potrpežljivost in doslednost staršev. Če se otrok ne more odvaditi pretiranega ali predolgega sesanja, je potrebno poiskati vzroke in postopati v skladu z njimi. Če pa to ne bo zaleglo, bi bil morda na mestu pogovor z razvojnim psihologom, kaj je razlog (kaj ji povzoča napetosti), da se ne zmore odreči pomirjanju s sesanjem.
Če je otrok sesanje prenehal do četrtega leta, posledice niso tako hude, če pa se to nadaljuje tudi pozneje, ortodonti opozarjajo, da lahko nastane sprememba funkcije v celotnem ustnem sistemu, pojavijo pa se tudi težave z izgovorjavo. Vsekakor pa ne na obsojajoč, zastrašujoč ali poniževalen način.