V prvih mesecih življenja otrok doživlja izjemno hitre spremembe na vseh področjih, še posebej pa na področju gibalnega razvoja. Starši pogosto s skrbjo opazujejo, ali njihov malček dosega določene mejnike v pričakovanem času. Eden izmed takšnih mejnikov, ki lahko vzbudi vprašanja, je sposobnost opiranja na noge pri starosti okoli deset mesecev. Čeprav se vsak otrok razvija s svojim tempom, je pomembno razumeti, kaj je v tem obdobju pričakovano in kdaj je potreben posvet s strokovnjakom.
Razumevanje razvojnih mejnikov in individualnega napredka
Gibalni razvoj dojenčka je proces, ki se odvija postopoma in je pomembno razumeti, da se otroci med seboj razlikujejo. Medtem ko nekatere splošne smernice veljajo za večino, obstajajo naravna odstopanja, ki so še vedno del zdravega razvoja. Dojenčkov razvoj je namreč močno pogojen z genetsko informacijo, a tudi z dejavniki okolja, kar vodi v variabilnost.
Do približno tretjega meseca starosti je gibalni razvoj bolj enoten, kasneje pa se začnejo kazati razlike. Opis razvoja dojenčka je zato zgolj okviren. Gibalni razvoj v prvem letu življenja je ključen za nadaljnje učenje in raziskovanje sveta. Pomembno je poznati zaporedje motoričnih sposobnosti, da bi lahko lažje spremljali otrokov napredek in se zanj skrbeli.
Vemo, da obstajajo obdobja, ko otrok mora nekaj znati in narediti, vendar je ključno, kako to počne. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja. Zgodi se lahko, da se mejniki pri nekaterem otroku zgodijo malo prej, pri drugem malo kasneje, vendar se v povprečju dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih.
Gibalni razvoj dojenčka po mesecih: Od prvih gibov do prvih korakov
Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v prvih mesecih, si poglejmo ključne faze gibalnega razvoja:
- Prvi mesec: Gibanje je opisano kot "vse ali nič", saj novorojenček še nima selektivnih ali nadzorovanih gibov. Zaradi povečanega tonusa celo telo sodeluje v gibanju. V hrbtnem položaju poskuša glavo prinesti proti sredini, vendar ta pade nazaj. Na trebuhu ima pokrčene roke in noge, težišče je na glavi in vratu, dvig glave še ni uspešen.
- Drugi mesec: Gibanja se postopoma usmerjajo proti sredini. Obseg gibov se zmanjša. Glavo že zadrži na sredini za kratek čas in fiksira pogled. Asimetrični tonični vratni refleks prispeva k občutku sredine in strani telesa. Na trebuhu lahko dvigne glavo toliko, da nos dvigne od podlage.
- Tretji mesec: Glavo že zadrži v sredini in pogleda levo in desno. Noge postavi v položaj s koleni nad boki, stopala se dotikajo in gibajo. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu. Prisotno je drobno gibanje celega telesa ("drencanje") za stabilnost. Na trebuhu ima komolce bolj naprej od ramen za stabilen položaj.
- Četrti mesec: Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Dvigne medenico od podlage, noge prosto v prostoru. Prekucne se na bok, glavo za kratek čas dvigne od podlage. Na trebuhu na komolcih giba z glavo v vse smeri. S prekucom na bok se lahko obrne na hrbet.
- Peti mesec: Dvig medenice v hrbtnem položaju je močnejši, zanimajo ga stopala in prstki. Na trebuhu med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši. Pojavi se "plavanje" z iztegnjenimi nogami in dvignjenimi rokami.
- Šesti mesec: Na trebuhu se začne vrteti v levo ali desno (pivotiranje). Dlani se hoteno odpirajo in zapirajo. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Ko je na trebuhu oprt na dlani, se lahko odrine nazaj na vse štiri.
- Sedmi mesec: Začne se premikati po vseh štirih. Lahko se samostojno usede z zasukom na eno stran. Gibanje postane bolj svobodno za raziskovanje okolja. Z dvigovanjem ob opori in postavljanjem na noge se začne po tem, ko obvlada premikanje po vseh štirih.
Stoja in hoja: Naravni proces osvajanja pokončnega položaja
Ko otrok obvlada premikanje po vseh štirih, sledi osvajanje stoje. Prvi poizkusi vključujejo vlečenje ob opori. Sprva se otrok ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato pade na zadnjico. S ponavljanje se nauči odrivati z nogami in se postopoma spuščati nazaj.
Prva stoja je negotova in širokobazna. Z vajo otrok pridobiva stabilnost in ravnotežje. Na začetku se drži z obema rokama, nato z eno, na koncu stoji brez držanja. Če ga kaj zanima, se dvigne tudi na prste.
Hoja se začne z hojo ob opori, najprej z rokami na predmetih, nato samo z eno roko. Ko otrok ne potrebuje več opore rok, kar pomeni dovolj stabilnosti in ravnotežja, začne hoditi naprej. Prva hoja je negotova, širokobazna, z rokami visoko. Postopoma postaja hoja bolj gotova, stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna.
Pomembno je poudariti, da se otrok ne sme prisiljevati v stoje ali hojo. Otrok bo shodilo takrat, ko bo na to pripravljen. Zmotno je mišljenje, da bo otrok shodil prej, če ga bomo že zgodaj postavljali na noge. Takšno nasilno postavljanje na noge tistih otrok, ki tega še ne zmorejo, je lahko škodljivo. Če pa otrok to počne sam, ne more biti nič narobe.
Kaj pa, če se desetmesečni dojenček ne opira na noge?
V primeru, ko se desetmesečni dojenček še ne opira na noge ali kaže druge znake kasnejšega razvoja, je pomembno ostati miren, a pozoren. V Reha Medical centru s pomočjo razvojno nevrološke obravnave ocenijo stanje otroka in možne vzroke za to. Pri tem se uporabljajo različne tehnike za spodbujanje željenih gibalnih vzorcev, prenosa teže, krepitev posturalnih reakcij, mišičnega tonusa, moči in sklepne stabilnosti.
V starosti 10-12 mesecev naj bi otrok že razvijal ustrezno posturalno kontrolo ter vzravnalne in ravnotežne reakcije, ki mu omogočajo prehod v stoječ položaj. Če temu ni tako, je priporočljivo, da se posvetujete s strokovnjakom.
Pomembno pravočasnega odkritja razvojnih težav pri dojenčku
Kaj so prestrezne reakcije in zakaj so pomembne?
Prestrezne reakcije so naravni zaščitni refleksi, s katerimi se otrok pri padcu zaščiti z rokami (se ujame na roke). Razvijati se začnejo okoli 6. meseca starosti in so do 12. meseca običajno že dobro razvite. So ključnega pomena za otrokovo varnost in razvoj ravnotežja, saj mu omogočajo, da se ob izgubi stabilnosti refleksno zaščiti. Če pri otroku opazite, da teh reakcij ne razvija ustrezno ali se ne opira na roke pri padcu, je to lahko znak, da potrebuje dodatno podporo pri razvoju.
Pincetni prijem in finomotorične spretnosti
Pincetni prijem je finomotorična spretnost, s katero otrok prime majhen predmet s konicami prsta palca in kazalca. Ta spretnost se običajno razvije okoli 9. do 12. meseca starosti. Če pri otroku opažate slab in neustrezen pincetni prijem, lahko to kasneje pomeni težavo v finomotoričnih spretnostih, pri hranjenju, risanju in pri grafomotoriki.
Primer iz prakse: Ko skrb postane vprašanje
Na forumih se pogosto pojavljajo vprašanja staršev, ki jih skrbijo razvojni mejniki njihovih otrok. Ena izmed mamic je delila svojo izkušnjo z 10,5-mesečno hčerko, ki se ni sama posedla, ni se postavila na vse štiri, plazila se je po vojaško nazaj in se ob postavitvi v stoječ položaj odrivala, a ni stala. Sama se ni vsedla, čeprav je ob posaditvi imela dobro ravnotežje.
V takšnih primerih je ključnega pomena posvet s strokovnjakom. Pediater Tanč je v takšnem primeru pojasnil, da gre lahko za blag razvojni gibalni zaostanek. Če ni bilo dejavnikov tveganja med nosečnostjo, porodom ali po njem, bi bil potreben nasvet nevrofizioterapevta. Če pa obstaja kakršenkoli dejavnik tveganja, je otroka bolje najprej pregledati razvojni pediater.
Sčasoma se je stanje izboljšalo: pri 11,5 mesecih se je deklica postavila na vse štiri, zibala sem ter tja, kobaca še ni, se je pa plazila naprej. Sama se je usedla iz trebušnega položaja. Vendar pa še vedno ni bilo znakov postavljanja na noge. Glede na porod, ki je bil sprožen v 37. tednu zaradi zastoja rasti, je bil otrok nato dobro napredoval in ni bil napoten k razvojnemu pediatru. Ob takšnem napredku in izboljšanju je sklepati, da kakšne resnejše poškodbe ni bilo, zato tudi kasneje niso pričakovane težave z učenjem.
Drug primer je bil sin, rojen s 37 tedni, ki se pri 10,5 mesecih ni sam vsedel, niti se ni plazil. Po napotitvi k razvojnemu pediatru in čakanju na termin se je situacija obrnila: sin se je sam vsedel, začel plaziti, pri 11,5 mesecih je že vstal ob opori. V razvojni ambulanti so potrdili, da je vse v redu. To potrjuje, da se otroci res različno razvijajo.
Kdaj je čas za ukrepanje?
Če vaš otrok pri starosti 10 mesecev ne kaže znakov opiranja na noge, ne kaže ustreznega razvoja prestrezne reakcije ali ima težave s pincetnim prijemom, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. Ta bo ocenil otrokov razvoj in vas po potrebi napotil k specialistu, kot je razvojni nevrolog ali fizioterapevt.
Pomembno je poudariti, da otroka nikoli ne smemo posedati sami, saj mora otrok sam doseči sedeč položaj, da lahko ustrezno razvija mišice, ravnotežje ter se nauči aktivirati mišice trupa. Kljub temu, da se otroci razvijajo z različnim tempom, je pri starosti do 12 mesecev že pričakovano in priporočljivo, da se samostojno posedejo in sedijo brez opore. Če otrok tega še ne zmore, je pomembno, da mu ponudite čim več priložnosti za gibanje in se posvetujete s strokovnjakom, ki bo otroka pregledal in vam svetoval glede njegovega razvoja.
Otrok je odvetnik svojega razvoja. Vedno se vprašajte: "Ali je to in to za otroka dobro?" ne glede na interese, mnenja ali prepričanja drugih. Vse bo v redu na koncu. Če ni v redu, še ni konec. Zato bodite potrpežljivi in pozorni na otrokov napredek.