Vprašanje splava je že vrsto let v ospredju intenzivnih razprav po vsej Evropi, ki se dotikajo pravnih, etičnih in globoko osebnih vidikov. Nedavna izjava evropskega poslanca Mateja Tonina, da je "v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen", je ponovno razživela debato, zlasti v kontekstu evropske državljanske pobude "Moj glas, moja odločitev" (My Voice, My Choice). Ta pobuda, ki jo vodi slovenski Inštitut 8. marec, poziva Evropsko unijo k vzpostavitvi finančnega mehanizma za zagotavljanje varnega in dostopnega splava v državah članicah. Ključno vprašanje, ki se odpira, je, ali je splav v EU res enako dostopen in dovoljen v praksi, kot to nakazuje formalna zakonodaja.
Pravna oblika splava: Izjema ali temeljna pravica?
Trditev, da je splav v vseh državah EU dovoljen, je treba obravnavati z določeno mero previdnosti. Kot pojasnjuje socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, prvopodpisnica pobude "Moj glas, moja odločitev", je zakonsko dovoljen splav pogosto oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi splava, ne pa kot stoodstotna pravica. Nemška zakonodaja na primer, splav še vedno neposredno opredeljuje kot nezakonitega, razen v primeru življenjske ogroženosti nosečnice, ko ga ob izpolnjevanju določenih pogojev ne kaznuje. To pomeni, da je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v vseh državah EU tako pravno kot dejansko omejena.
V številnih članicah je dostopnost splava iz različnih razlogov otežena, kar pomeni, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen. Za te ženske je dejstvo, da je splav uzakonjen, praktično nerelevantno. Kot poudarja Mencinova, je prav ta nedostopnost zakonsko dovoljenega splava glavni razlog za pobudo Inštituta 8. marec.
Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, je Toninovo trditev označila za zavajajočo. Opozarja, da takšne izjave zmanjšujejo resnične izkušnje žensk in spregledajo sistemske ter praktične ovire, ki so v mnogih evropskih državah zelo resne in lahko pomembno vplivajo na njihovo zdravje in življenjske okoliščine. Toninova trditev zanemarja dejstvo, da formalnopravna ureditev dostopnosti splava v 27 državah EU ni enotna, obenem pa formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi. Dejanska dostopnost po njenem mnenju pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo. Primera Poljske in Malte jasno kažeta, da zakonodaja ni povsod enaka in da splav v nekaterih državah tudi formalnopravno ni dostopen pod enakimi pogoji.
Primeri Poljske in Malte: Zakonodaja v praksi
Po aktualni različici poljskega zakona o načrtovanju družine, zaščiti človeškega zarodka in pogojih za dopustnost splava, ki velja od leta 2021, je splav dovoljen ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja. Izjemoma je dopusten tudi, če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja, kot je posilstvo. Kljub temu pa so podatki zaskrbljujoči. Odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov (FEMM) je v sporočilu za javnost z dne 11. novembra 2021 navedel, da so v desetih mesecih tega leta na Poljskem splav zaradi ogroženosti življenja in zdravja v bolnišnicah opravili le 300 ženskam. Human Rights Watch je v poročilu, objavljenem 14. septembra 2023, pojasnil, da je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub za življenje in zdravje ogrožajočim zapletom niso prekinili nosečnosti, čeprav je to po tamkajšnji zakonodaji dopusten razlog za splav.
Novela malteškega kazenskega zakonika, veljavna od leta 2023, določa, da je splav dovoljen, kadar je opravljen z namenom reševanja nosečničinega življenja in varovanja njenega zdravja. Dovoljeno ga je izvesti tudi, če nosečnica trpi zaradi zdravstvenega zapleta, ki lahko neposredno ogrozi njeno življenje ali zdravje in povzroči smrt. Izvedbo posega morajo odobriti trije zdravniki. Avtorji članka, objavljenega v BMJ Sexual and Reproductive Health, so pojasnili, da so bile možnosti za prekinitev neželene nosečnosti za ženske na Malti vedno omejene. V preteklosti so Maltežanke, ki so želele opraviti splav, bodisi odpotovale v katero od držav, kjer je bil poseg zakonit, bodisi so obdržale plod. Neuradna ocena sicer navaja, da vsako leto najmanj 300 žensk s stalnim prebivališčem na Malti prekine nosečnost, čeprav Malta nima uradnih statističnih podatkov o splavih. Po malteškem kazenskem zakoniku pa so za tistega, ki povzroči splav, zagrožene kazni od osemnajst mesecev do tri leta zapora, enaka kazen doleti tudi žensko, ki sama prekine nosečnost ali privoli v uporabo sredstev za izvedbo prekinitve nosečnosti.
Ovire pri dostopnosti: Od gestacijske dobe do ugovora vesti
Poročilo Amnesty International o dostopnosti splava v Evropi navaja, da je umetna prekinitev nosečnosti na nosečničino zahtevo v večini držav EU, tudi v Sloveniji, dovoljena pod pogojem, da se poseg izvede do določenega tedna nosečnosti. Splav je po Evropi na splošno reguliran v nacionalnih kazenskih zakonikih, a na različnih ravneh, pri čemer vsa določila ne vplivajo negativno na dostopnost splava. Italijanski zakon na primer skupinam »z ustreznimi izkušnjami na področju podpore materinstvu« omogoča dostop do javnih podpornih centrov, v katere se ženske, ki razmišljajo o splavu, zatečejo po nasvet.
Nemška zakonodaja sicer določa, da umetna prekinitev nosečnosti ni kazniva, če nosečnica poseg zahteva sama in zdravniku z izjavo dokaže, da se je o tem posvetovala vsaj tri dni pred izvedbo. Poleg tega mora prekinitev opraviti zdravnik, od spočetja pa ne sme miniti več kot 12 tednov. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je za izvajalca zagrožena kazen do tri leta zapora ali denarna kazen, nosečnico pa lahko kaznujejo z zaporom do enega leta ali denarno kaznijo. Kazniv je tudi poskus prekinitve nosečnosti, a se nosečnice zanj ne kaznuje.
Poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije, dostop do splava ovirajo tudi visoki stroški posega v državah, kjer nacionalni zdravstveni sistem ne krije te storitve, kot so denimo Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija in Latvija. Veliko je tudi primerov zavračanja izvedbe posega zaradi ugovora vesti, ki so še posebej razširjeni v Italiji in na Hrvaškem. V Italiji je opravljanje tega posega zavračalo 64,6 odstotka ginekologov. Nekatere hrvaške nosečnice prekinitev nosečnosti izvedejo v Sloveniji, kjer je med letoma 2019 in 2024 splav opravilo 1260 prebivalk Hrvaške.
Ugovor vesti in strokovnost v javnem zdravstvu
Na problematičnost ugovora vesti posebej opozarja Jasna Podreka. Pojasnjuje, da se ta pojavlja v institucijah, ki bi morale po svoji naravi zagotavljati enakopravno obravnavo vseh pacientk. "V javnem zdravstvu mora veljati strokovnost, ne osebna moralnost. Pravica v praksi ni pravica, če je njena uresničitev odvisna od osebnih prepričanj posameznika znotraj sistema."
Matej Tonin je sicer pojasnil, da je svojo trditev izluščil iz istih informacij, kot so jih zbrali v uredništvu, in dodal: "Niti v eni članici EU od leta 2023 dalje splav ni prepovedan." Vendar pa je pomembno poudariti, da je objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, manipulacija, ki lahko pripelje do napačnih ali nepravilnih zaključkov.
Zavestna odločitev za splav: Čustveni vidiki
Glede na to, da je tema splava politično zelo obremenjena, mnogi ljudje to vidijo kot nikoli končano bitko med tistimi, ki so »za življenje« in drugimi, ki so za svobodno izbiro. Toda v resničnem življenju ima ta odločitev in vsi pripadajoči občutki veliko širši spekter. Ženska, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov samovoljno odloči za prekinitev nosečnosti, se po posegu pogosto sprašuje, ali se je odločila prav. Nekatere so celo prepričane, da v tem primeru nimajo pravice žalovati, saj da je bil splav njihova izbira.
Dejstvo je, da je odločitev za splav zelo osebna zadeva, ki jo vsaka ženska dojema in sprejema drugače in na svoj način. Za nekatere je odločitev za prekinitev nosečnosti sprva nekaj zelo preprostega, kasneje pa lahko sproži tesnobo ali celo depresijo. Velikokrat se pojavita tudi dva nasprotujoča si občutka - po eni strani olajšanje, po drugi obžalovanje. Vsak zaključek oz. prekinitev nosečnosti je namreč tudi prekinitev nekega hormonskega stanja, ki lahko sproži težja čustva, zelo podobna tistim, ki se pojavijo pri spontanem splavu. Poleg vseh običajnih čustev, ki spremljajo žalovanje, se lahko pri ženski pojavijo tudi težave s spanjem, težave s samopodobo, težave v odnosih, suicidalne misli. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.
Urša, 32 let, je delila svojo izkušnjo: »Na začetku je bilo čisto enostavno. Rekla sem si, pač ga ne bom imela, saj je bil plod kratke afere, zato se mi je zdelo samoumevno, da grem splavit. A čez nekaj dni po tem dejanju, me je začelo razjedati vprašanje, kaj pa če sem storila narobe? Kakšen bi bil? Kako bi bilo živeti z njim? Nisem mogla narediti reza - zdaj je pa konec, gremo naprej, ni se zgodilo. Pač ne gre tako … rabila sem tri mesece, da sem predelala misli in občutke. Ni tako enostavno.«
Spontani splav: Neizrečena bolečina in proces žalovanja
Če pustimo zavestno določitev za splav ob strani, pa se v določenih primerih zgodi, da pride do spontanega splava, ki je za žensko čustveno zelo boleč. Ob tem ženska doživlja celoten spekter občutkov, kot so bes, jeza, žalost, obžalovanje, šok, krivda, sram, občutki nevrednosti in podobno. Vsi načrti, sanje in upanje v prihodnost se nenadoma razblinijo, ostane le še praznina, ki močno boli. Ne glede na to, na kakšen način žaluje ženska, je pomembno, da si vzame čas za priznanje in izražanje vseh občutkov in da jih ne skuša potlačiti. Nekatere namreč zmotno mislijo, da bodo pometle vse doživeto pod preprogo in šle naprej, kot da se ni nič zgodilo. To pa ni najboljša ideja, saj občutkov s tem ne izničimo, pač pa so še vedno prisotni. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.
Mnogim pomaga izgubo preoblikovati skozi ustvarjanje, kot je denimo:
- risanje ali slikanje občutkov;
- pisanje pisma nerojenemu otroku;
- pisanje pesmi o občutkih ali pisanje pesmi nerojenemu otroku;
- pisanje zgodbe o splavu, od trenutka ko je ženska izvedela za nosečnost pa do zdaj.
Pomagajo tudi druge oblike izražanja, kot so ples, petje, igranje inštrumenta (če je ženska glasbenica), različne oblike športnih aktivnosti, sprehodi v naravo.
Dejstvo je namreč, da se nekatere ženske z izkušnjo splava, pa naj bo ta zavesten ali spontan, počutijo v svojih izkušnjah osamljene, zato mnoge ne čutijo, da bi izkušnjo lahko delile z drugimi. To je precej pogosto v primeru, če ženska prihaja iz zelo konzervativne družine ali okolja. Splav je ponekod še vedno tema, ki je povezana z velikim obsojanjem, ne glede na razlog izgube otroka.
Podpora partnerja in strokovna pomoč
Celovita podpora partnerja je velikega pomena, saj se izguba otroka nanaša tudi nanj. Potrebno je poudariti, da tudi moški občutijo izgubo, le da na nekoliko drugačen način. V primeru izgube zaželenega otroka, je pomembno, da se partnerja zmoreta pogovarjati o tej temi odprto, iskreno in brez kakršnegakoli obtoževanja. Pomembno je sočutje in razumevanje na obeh straneh. Tako kot pri vseh drugih kritičnih življenjskih obdobjih, lahko tudi to prinese utrditev partnerske zveze in dodatno zbližanje. V nekaterih primerih, pogosteje pa tam, kjer so bile med partnerjema že prej prisotna nesoglasja, pa lahko dogodek partnerja tudi razdvoji. To se zgodi zlasti v primerih, če partnerjeva reakcija, obnašanje in podpora niso takšni, kot si ženska predstavlja. Treba je vedeti, da moški žalujejo in se soočajo s težjimi temami nekoliko drugače. A če strnemo, si lahko oba vzajemno zagotovita dragoceno podporo, zato je pomembno, da se o občutkih pogovarjata in seveda poiščeta strokovno pomoč, če se to izkaže za potrebno.
Če partnerski odnos zaradi kakršnihkoli razlogov ne nudi tolikšne bližine in zaupanja, potem je koristno, da si ženska v primeru težjih in dlje časa trajajočih občutkov poišče pomoč pri strokovnjaku, ki pozna področje žalovanja po izgubah. Varen prostor, kjer ni prostora za obsojanje ter sočutje neodvisne osebe je v večini primerov zelo osvobajajoča izkušnja, ki pripomore k lažjemu in bolj učinkovitemu soočanju z izgubo.
Pogosti vzroki za spontani splav in starostna meja
Dr. Žiga Jan, specialist ginekologije, pojasnjuje, da so najpogostejši vzroki za nenačrtovano predčasno prekinitev nosečnosti genetske napake zarodka, večinoma naključne, ki pojasnijo 40% spontanih splavov. Pogosto se tudi ne razvije zarodek, zlasti pri spontanih splavih pred osmim tednom nosečnosti. Med pogostejšimi vzroki so še antifosfolipidni sindrom ter nezadostno delovanje rumenega telesca (kar vodi v relativno pomanjkanje progesterona). Med znane vzroke prištevamo sladkorno bolezen nosečnice ali pa miome maternice.
Primerjava s podatki iz preteklosti glede pogostosti spontanih splavov ni povsem mogoča, saj je bila ginekologija drugačna. Danes več žensk uporablja kontracepcijo, redkeje zanosi in nosečnost tudi časovno bolj načrtuje. Na voljo so tudi zelo natančni domači testi za nosečnost. Po drugi strani je povprečna starost nosečnic narasla, kar pomeni, da se ženske kasneje odločajo za družino. Ravno starost pa je eden poglavitnih dejavnikov tveganja za spontani splav: pri tridesetletnici je jajčece že 30 let zaustavljeno pri delitvi kromosomov, zato po 35. letu vsako leto prinaša dodatno tveganje za kromosomske napake. Kljub temu pa se ocenjuje, da 10-20% nosečnosti še vedno konča s spontanim splavom. Po 35. letu se spontani splavi povečajo na 25%, po 40. letu pa še naprej. Verjetnost, da bo ženska imela dva zaporedna spontana splava, je manj kot 3%, verjetnost, da bo imela tri zaporedne spontane splave, pa je manj kot 1%, kar pomeni, da ima ženska s kar tremi spontanimi splavi zagotovo medicinski razlog. Ob pretehtanju individualnih dejavnikov posamezne pacientke se ginekologi dostikrat odločijo za preiskave že po drugem spontanem splavu, še posebej za pacientke, starejše od 35 let. Nekje 3-5% spontanih splavov je zaradi genetske napake, ki jo prenašajo starši.
Vpliv življenjskega sloga in etična dilema uporabe tkiva
Opustitev kajenja in alkohola ter zdrav življenjski slog lahko preprečita marsikakšen spontani splav. Glede ravnanja s človeškim tkivom po splavu je poudarjeno, da se z njim ravna spoštljivo. Prevzeti ga mora specializirano podjetje, ponavadi se ga kremira. Velikokrat potrebujemo tkivo za dodatne preiskave, npr. patološki pregled ali genetsko analizo. Uporaba zarodka za medicinske raziskave ni dovoljena brez soglasja pacientke, odstop drugim npr. farmacevtskim podjetjem pa je prepovedan. Če gre že za malo večje plode, se jih velikokrat pokoplje v skupnem grobu.
Ginekologi se zavedajo stiske ob izgubi nosečnosti. Ko se ženska znajde v situaciji, ko je nepričakovano zanosila ali pa se kot noseča sooča z velikimi spremembami, zaradi katerih svoje nosečnosti več ne sprejema, se lahko znajde v hudi čustveni stiski, o kateri govorijo tudi mnogi strokovnjaki. Ramovš (1990) meni, da je dana družbena pomoč na tem področju pomanjkljiva, saj je najboljše sistemsko, družbeno in strokovno izdelana ponudba splav. V javnomnenjski raziskavi (Tisu in Mahnič, 2010), ki jo je naročil zavod Iskreni.net, se je pokazalo, da se 91 % ljudi strinja s trditvijo, da »je pred posegom splava svetovanje s strokovnjakom nujno«. Svetovanje pred splavom pri nas ženske dobijo v največji meri pri ginekologu, na Ginekološki kliniki v Ljubljani pa imajo možnost pogovora tudi s socialno delavko ali psihologinjo. Ker pa je v zdravstveni sistem v Sloveniji splav vključen kot svobodna izbira, alternative splava, kot je bivanje v materinskem domu ali posvojitev, svetujejo le v primeru, da v ženski sami opazijo dvom ali kadar je nosečnost že višja in bi bili postopki splava bolj komplicirani. Drugače svetovanje pred splavom ženske lahko najdejo tudi v drugih oblikah svetovanj, terapij, ki prvotno niso namenjene temu področju, a ga ne izključujejo.
Kot sem že omenila, se ženskam, ki se odločijo, da bodo otroka obdržale, a so se znašle v hudi socialni stiski, kot je na primer nasilje doma, spolne zlorabe, brezdomstvo, rejništvo, alkoholizem v družini, ločitev staršev … (Jerebic, v Gržan, 2000), lahko ponudi pomoč v obliki začasnega bivanja v materinskem domu. Druga alternativa je možnost oddaje otroka v posvojitev. Bevc (1999, str. 35) je zapisala: »Ob dejstvu, da se je ženska kljub družbeno sprejemljivi in izborjeni pravici do abortiranja v svoji stiski odločila, da donosi in rodi otroka ter ga odda v posvojitev, vidimo njeno odgovornost v pravih razsežnostih.« Sama je kritična do tistih, ki obsojajo odločitev oddaje otroka v posvojitev. Zavedati se moramo, da ta odločitev za žensko ni lahka, saj mora nosečnost pred svojo okolico skrivati, prebroditi mora čustveno bolečino, ki se pogosto pojavi po oddaji otroka. V času, odkar je splav dovoljen, se je število otrok, ki so na voljo za posvojitev, precej zmanjšalo. Število otrok je v primerjavi s številom parov, ki si želijo otroka posvojiti, manjše (Zupančič, 1987; Miloševič-Arnold idr., 2002).
Razmišljala sem, da bi bilo dobro, če bi v našem prostoru odpirali še nove alternative, možnosti, kamor bi se ženske, ki se znajdejo v stiski zaradi splava, lahko obrnile. V tujini obstajajo nosečniški centri, ki bodočim mamicam nudijo oporo na različne načine in skušajo omiliti težko situacijo, v kateri se lahko znajdejo (prim. www.pregnancycentereast.com). Tudi pri nas bi lahko obstajal podoben center. Lahko bi odprli telefonsko linijo, ki bi bila namenjena ženam v stiski zaradi odločanja o splavu. Posredno bi situacijo mladih pri odločanju za otroke lahko omilili s spodbujanjem medgeneracijskega sodelovanja in s prizadevanjem za boljše odnose v družinah. Ker je velika ovira pri odločanju za družino med mladimi tudi strah in negotova prihodnost, saj se zaradi dolgega šolanja in negotovih služb težje in kasneje osamosvajajo, bi bil izziv tudi spreminjanje samega sistema na področju zaposlovanja, stanovanjske in družinske politike. Veliko bi se lahko naredilo na področju odpiranja novih delovnih mest. Sama razmišljam, da bi lahko obstajala tudi svetovalnica pred splavom, ki bi bila neodvisna od zdravstvene organizacije. Svetovanje pred splavom bi opravljal nekdo, ki bi se znal vživeti v vlogo ženske in zares prisluhnil njeni zgodbi. Skupaj z njo bi ovrednotil njeno situacijo in ji pomagal odkriti vire moči v njej sami, s katerimi se bo lahko spoprijela s situacijo. Svetovalec naj bi ji znal ponuditi tudi informacije o zunanjih virih, ki so ji na voljo, in z njo poiskal različne možne izbire. Prav je, da se v trenutku odločanja svetovalec odmakne, da ženska lahko svojo odločitev naredi v miru in brez prisile. V družbi, v kateri je splav vgrajen v sistem in med množico sprejet kot nekaj normalnega, pričakujem na področju delovanja, ki temelji na predpostavki, da splav ne more biti dobra izbira, tudi močna nasprotovanja različnih ljudi, skupin in organizacij.
Nosečnost se po spočetju odvija sama od sebe, otrok raste, trebuh raste, hormoni divjajo, nosečnica pa lahko vse skupaj le opazuje. Ta nemoč v kombinaciji s strahom prebuja obupno potrebo po tem, da bi spet dobila nadzor nad svojim telesom in življenjem. Splav je videti kot edino orodje, s katerim lahko to doseže - kot klik na vsemogočni gumb Undo (Razveljavi) v računalniških programih in spet bo vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi.
Tehnično gledano bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Koliko pa se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti? Ker je ozadje vsakega splava drugačno, ker je različno družinsko ozadje ter odnos ženske do nosečnosti in materinstva, so tudi psihološke posledice splava nekoliko različne.
Glede na raziskave okrog 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pa tudi protislovni čutenji: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto je razumsko utemeljevanje - sama sebe prepričuje, da ni mogla storiti drugače. Za nosečnost ne čuti odgovornosti in svojo vlogo pasivizira, saj hrepeni po tem, da bi dobila oporo v partnerju ali starših, ki se po splavu čustveno umaknejo, kot da ni bilo nič. Ona pa ostane sama z bolečo čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.
Opisana čutenja se kasneje sicer pogosto preoblikujejo: občutka krivde in izgube otopita in zamenjajo ju druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom. Najpogosteje gre za različna negativna čutenja proti sami sebi in zlasti svojemu telesu. Načet je občutek lastne vrednosti. Tudi kasneje (po več letih) nastopi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad. Viri: Psihološke posledice prekinitve nosečnosti, dr. Tehnično gledano bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Koliko pa se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti? Občutka krivde in izgube otopita in zamenjajo ju druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom.
tags: #diskusijska #vprasanja #o #splavu