Prvi nasmeh, prvi zvok, prvi korak - starši si pogosto zapomnijo vsak napredek svojega otroka. Med najpomembnejše mejnike v prvem letu življenja spadajo tudi trenutki, ko se dojenček začne sam obračati. To je namreč ne le izraz njegove naraščajoče moči in koordinacije, temveč tudi napoved drugih veščin, kot so plazenje ali sedenje. Vsak otrok se razvija s svojim tempom, zato ni razloga za skrb, če se otrok obrača nekoliko prej ali kasneje od vrstnikov.
Gibalni razvoj v prvih mesecih
Prvih šest tednov dojenček veliko spi in veliko je. Roke in noge ima bolj kot ne pokrčene ter dlani malokdaj odpre. Glavo bi moral obračati na obe strani. V primeru, da jo obrača samo na eno stran, bi se bilo dobro posvetovati s specialistom. Od 6. tedna do tretjega meseca se dojenček uči dvigovati glavo na trebuščku, odpirati dlani, raztegovati zgornje in spodnje okončine. Tudi na trebuščku bi moral obračati glavo na vse strani.
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj zanj še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
V tretjem mesecu glavico že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Obračanje kot ključni mejnik
Od 3. do 6. meseca se dojenček začenja obračati na bok in postopoma se obrne tudi s hrbta na trebušček. Pomembno je, da je obračanje brez loka ter da je izvedeno na obe strani. Eden prvih gibalnih mejnikov je pri večini dojenčkov obračanje s trebuščka na hrbet. To se običajno zgodi med tretjim in petim mesecem življenja. Ni redkost, da se nekateri dojenčki prvič prevrnejo "po nesreči", na primer pri poskusu obrniti glavo za zvokom ali igračko. Tak trenutek, ko starš najde otroka ležečega povsem drugače, pogosto pride nepričakovano - in z začudenjem ter veseljem.
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
V petem mesecu dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Nasprotno pa je obračanje s hrbta na trebuh zahtevnejše gibanje, ki običajno pride nekoliko kasneje - med petim in sedmim mesecem. Zahteva večjo moč trebušnih mišic in boljšo koordinacijo celotnega telesa. Starši lahko otroka motivirajo z igračkami ali lastno prisotnostjo - na primer, da se uležete poleg njega in ga podpirate z glasom. Pomembno je, da je okolje varno in da ima otrok dovolj prostora za gibanje. Običajno je, da se nekateri otroci začnejo obračati prej, drugi kasneje. Ni treba takoj skrbeti, če se otrok pri šestih mesecih še ne obrača s hrbta na trebušček - pomembno je spremljati celoten razvoj. Če ima dojenček dovolj moči v okončinah, se odziva na dražljaje, dviguje glavo in je aktiven pri igri na trebuščku, morda to ni problem.
Aktivnosti z dojenčkom 3 - 6 mesecev / Obračanje in rokovanje
Kaj storiti, če se dojenček ne obrača pravočasno?
Če opazujemo otroka, ki se pri šestih mesecih obrača s hrbta na trebuh, vidimo, da se v trenutku, ko je na boku, zgornja roka pomakne proti nasprotni strani, zgornja noga vse bolj upogne, spodnja pa iztegne - to zelo spominja na položaje okončin med hojo. Otrok se najprej obrača na eno stran, pri sedmih mesecih pa že enako dobro na obe strani, s korakom podobnimi gibi. Pri osmih mesecih se lahko obrne tudi v nasprotno smer - s trebuha na hrbet. Med menjavanjem položajev se pogosto zadrži na boku, naslonjen na eno roko, medtem ko se z drugo igra. S tem uravnava ravnotežje in krepi mišice, ki ga bodo kasneje podpirale v pokončnem položaju. Vse te dejavnosti so priprava na avtomatizem hoje. Če dojenčku, ki leži na trebuhu, ponudite igračo nad glavo, se bo oprel na eno roko in z drugo segel po njej. Takšen gib roke je pomemben predpogoj za kasnejše vstajanje.
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
V primeru, da dojenček nima dovolj okrepljenih trebušnih in hrbtnih mišic in zaradi tega ne more v položaj na vse štiri, išče alternativni mehanizem gibanja. Ali začnejo valjati sode ali pa se plazijo naprej. Tudi pri plazenju bi moralo biti navzkrižno gibanje. Okoli 9. meseca ponavadi že kobacajo vsi dojenčki. Zelo hitro po kobacanju se otrok postavi v prvi stoječi ali prvi sedeči položaj. Dojenček se v stoječi položaj dviguje čez nakoračenje ene noge in najhitreje bi se moral naučiti priti nazaj dol.
Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu. Starši bi morali imeti v mislih, da je dovolj časa, preživetega na trebuščku čez dan. Doma vadite, če ste že imeli 6 mesečno posvetovalnico, potem pojdite do pediatra in pokažite ponovno. Če še niste imeli, počakajte na redni pregled. Pomagate mu z vztrajnim obračanjem preko boka, pomembno je, da pri obratu zamahne z rokico in si s tem pomaga v obrat in nato preko boka na trebuh. Vsakodnevna vadba, večkrat po nekaj obratov v obe smeri, pa bo.
Eden izmed pogostih strahov staršev je, da bi otrok padel s postelje, zato ga nenehno držijo ob sebi. Vendar stalno nošenje v naročju ne spodbuja otrokove aktivnosti, prav tako ne ležanje na hrbtu v nosilki ali vozičku. Bivanje v omejenem prostoru in hkrati hitra telesna rast lahko pri dojenčku ustvarita občutek, da se ne more svobodno gibati, tudi ko leži na postelji. To se začne kazati po tretjem mesecu, ko otrok postopoma začne nadzorovati svoje telo.
Proti koncu četrtega meseca je otrok dovolj stabilen na trebuhu, da se lahko v tem položaju igra. Najprej mu ponudite igračo, ki jo lahko doseže z minimalnim dvigom roke s podlage - najbolje tanke plišaste ali šumeče, saj ga bo zvok dodatno spodbudil. Nato mu ponudite nekoliko večjo igračo, da bo moral roko bolj dvigniti, postopoma pa tako visoko, da se bo moral opreti samo na eno podlaket in prenesti težo na eno stran ter s tem uravnavati ravnotežje. Za to je potrebna trdna, ravna površina - na blazini ali drugi čvrsti podlagi (podloga za vadbo, penaste sestavljanke), najbolje kar na tleh, saj je tam najvarneje. Obvladovanje ravnotežja je izredno pomemben razvojni mejnik, zato je treba otroku zagotoviti pogoje, da to lahko doseže. Če otrok še vedno vleče komolce nazaj ali ne obrača glave, ko ga spodbujate, o tem obvestite zdravnika.
Zagotovite otroku varne pogoje za prosto obračanje. Da se bo otrok lahko nemoteno obračal, mora biti na trdi, ravni podlagi - ne na mehki postelji. Najbolj varno je, da podlogo položite na tla, kjer je dovolj prostora in ni nevarnosti padca. Spodbujajte ga z najljubšo igračo, ki jo premikate tako, da ga motivirate k obračanju. Noge ne smejo biti utesnjene z oblačili, ki omejujejo gibanje. Če otrok kljub vsem pogojem in dodatni spodbudi ne poskuša obračati s hrbta na trebuh ali se takoj po namestitvi na trebuh obrne nazaj na hrbet, se vsekakor posvetujte z zdravnikom.
Motorični razvoj otroka v prvem letu poteka po določenem zaporedju, ki ga ne smemo motiti z zunanjimi vplivi, kot je posedanje ali postavljanje v pokončni položaj, preden je otrok na to pripravljen in to stori samostojno.
Zaupanje v naravni razvoj
Vsak od teh korakov predpostavlja, da ima otrok možnost, da se svobodno giblje, raziskuje in je motiviran. Ena najbolj znanih pediatrinj, dr. Emmi Pikler, je poudarjala: "Razvoj otroka ni tekma. Razvoj dojenčka je fascinanten proces, med katerim iz nemočnega novorojenčka postane radoveden malček. Obračanje je eden prvih korakov k temu cilju - in čeprav se lahko zdi drobno, je to ogromen napredek na poti k samostojnosti. Zaupanje v naravni razvoj, podpora gibanju in opazovanje lastnega otroka lahko staršem pomagajo razumeti, kaj prav njihov dojenček potrebuje. In morda je to prav eden tistih trenutkov, ki se za vedno zapišejo v spomin.