Gibalni razvoj otroka od prvih mesecev naprej obsega več faz, pri čemer je ključnega pomena spremljanje, ali potekajo skladno s pričakovanimi smernicami. Vse več je namreč različnih gibalnih težav, ki lahko vplivajo tudi na kasnejše gibanje v odrasli dobi. Ena najpomembnejših faz za dojenčka v prvih treh mesecih življenja je položaj na trebuhu z opiranjem na dlani ter dvigom glave navzgor, pogovorno rečeno »pasenje ovac«. S tem dojenček krepi različne mišice, vendar ta faza ne poteka vselej brez zapletov. Pojavi se lahko tako imenovana ekstenzija pri dojenčku, in kot starši moramo zaznati, kako izgleda ekstenzijski vzorec pri našem otroku. Te težave izvirajo bodisi iz asimetričnosti ali pa manjšega mišičnega tonusa, ker starši otroka niso ustrezno držali ali mu pomagali krepiti določenih mišic. Predolgo sedenje v različnih vrstah sedežev ter tudi v naročju ne vpliva ugodno, zato zagotovimo dovolj gibanja, ravno tako pa prilagodimo pestovanje oziroma nošenje v različnih položajih. Tudi pri tako zgodnji starosti je namreč potrebno uvesti primerno fizično aktivnost, in sicer v trajanju vsaj pol ure na dan, še boljše pa seveda, če nam uspe več od tega. Namen poze »pasenja ovac« je preiti v štirinožni položaj, ravno tako pa okrepiti mišični tonus simetrično - tako na trebušni in hrbtni strani ter na ramenih in vratu. To bo tudi osnova za fazo kobacanja.
Kaj je ekstenzijski vzorec?
Ekstenzijski vzorec, oziroma pretirano upogibanje hrbtenice pri dojenčkih, je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju otroka, katerega je potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, ko odložijo otroka na bok ali trebuh, da pretirano izteguje glavico nazaj in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo povišan mišični tonus hrbtenice, zato prekomerno iztegujejo glavico in zadnjico nazaj, prsi in trebuh pa potiskajo naprej, tako da usločijo hrbtenico ter iztegujejo rokice nazaj. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo, neustrezen mišični tonus, bolečine in težave z ravnotežjem. Razumevanje tega pojava je ključnega pomena za starše, saj lahko ob prepoznem ukrepanju kasneje povzroča težave v razvoju in funkcionalnosti.
Razlika med normalno in patološko ekstenzijo
Ko dojenček usvoji položaj na trebuščku, se kmalu začne opirati na podlahti, kasneje pa še na dlani in dvigovati glavo v zrak. Pri tem je pomembno, da je glava v središčni liniji, poravnana s trupom in se ne izteguje nazaj. Na tak način krepi ramenski obroč. Pogosto opazimo tudi »plavanje« dojenčka, ko v trebušnem položaju privzdigne roke in noge od podlage in jih za nekaj sekund zadrži v zraku. Na tak način počiva roke in ramenski obroč. Pri tem pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to normalen pojav, ki se pri dojenčku razvije okrog 5. ali 6. meseca starosti in nato počasi preide v naslednjo fazo razvoja. Pozorni pa moramo biti, da v tem vzorcu ne vztraja predolgo časa, da ne izteguje glavo pretirano nazaj in se ne steguje nazaj tudi v bočnem položaju. V tem primeru obstaja tveganje za patološko ekstenzijo in se priporoča preventivni pregled pri fizioterapevtu.
Vzroki za pretirano ekstenzijo pri dojenčkih
Dojenček se lahko pretirano in pogosto izteguje nazaj v ekstenzijo zaradi več vzrokov, med katere uvrščamo:
- Nepravilno rokovanje z dojenčkom
- Pogosto ležanje dojenčka na hrbtu
- Šibek mišični tonus na trebušni strani
- Povišan mišični tonus na hrbtni strani
- Nekateri neintegrirani primarni refleksi (MNRI)
- Čustven odziv (razburjenost, jok)
- Kolike, refluks
- Cerebralna paraliza
- Razne nevrološke okvare… avtizem, ADHD…
Janja iz centra gibalnega razvoja dojenčkov in otrok Pedosana poudarja, da se gibalni razvoj otroka zgodi sam od sebe, če ima dojenček le dovolj priložnosti za to. Današnja težava, ki jo vse pogosteje opažajo v njihovem centru, je v tem, da so dojenčki premalo na tleh in preveč v naročju, vozičku ali počivalniku. To pomeni, da imajo premalo priložnosti za premikanje, spoznavanje svojega telesa, postopno učenje koordinacije rok in nog. V Pedosani tako na prijazen in sproščen način učijo starše, kako dojenčku omogočiti pravo pot v gibalni razvoj. Pri tem sledijo dojenčkovemu naravnemu razvoju in jih nežno usmerjajo, da lažje in pravilneje usvojijo določen položaj. Dojenček namreč za posamezen premik ali položaj v povprečju potrebuje do 4.000 ponovitev, preden ga usvoji. V Pedosani želijo starše naučiti, da lahko svoje dojenčke v pravilen razvoj vodijo preko igre, ne s treningom in kakšnimi hudimi vajami. Zraven jim lahko tudi prepevajo. Pomembno je, da starši niso obremenjeni in prestrašeni, ampak razvoj spodbujajo mimogrede - med previjanjem, oblačenjem, hranjenjem … In da razumejo, zakaj je nekaj dobro, ne da se učijo prijemov na pamet.
Kako prepoznati ekstenzijski vzorec pri dojenčku?
Prepoznavanje ekstenzijskega vzorca je ključnega pomena za pravočasno ukrepanje. Nekateri ključni znaki vključujejo:
- Siljenje z glavico nazaj
- Usločenje hrbtenice in iztegovanje rokic ter nogic nazaj
- Omejena gibljivost ter težave pri gibanju sklepov in okončin
- Jok v položaju na trebuščku
- Zategnjenost v nogicah
- Pogosto gledanje dojenčka nazaj
- Nestabilnost pri sedenju ali stoji
- Napetost v mišicah
- Položaj pri spanju (rad spi z glavo iztegnjeno nazaj)
Če opazite katerega od teh znakov ali če ste zaskrbljeni glede vašega dojenčka, je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom ali fizioterapevtom. Pravočasna obravnava lahko pomaga razjasniti diagnozo in zagotoviti ustrezno skrb za otroka.
Vpliv ekstenzijskega vzorca na razvoj in funkcionalnost
Ekstenzijski vzorec lahko pomembno vpliva na otrokov razvoj in vsakodnevno funkcionalnost. Po navadi imajo otroci z močnimi hrbtnimi ekstenzorji šibek trup in trebušne mišice, kar lahko vodi v centralno hipotonijo in posledično težje doseganje gibalnih vzorcev. Otroci, ki imajo to težavo, se včasih soočajo s težavami pri razvoju motoričnih spretnosti. Na primer, omejena gibljivost sklepov lahko vpliva na sposobnost sedenja ali plazenja. Posledično lahko otroci potrebujejo več časa in truda za dosego motoričnih mejnikov. Vpliva lahko na razvoj mišic in sklepov, pogosto se začnejo pojavljati asociacijski gibi otroka, ki so drugače abnormalni in ne željeni, zato lahko pride do asimetrije in težav s hrbtenico in sklepi. Vpliva lahko tudi na biomehaniko hoje, držo in spretnost.
Poleg omejitev pri gibanju lahko ekstenzija pri dojenčku prinese tudi druge zaplete. To vključuje nepravilno oblikovane sklepe, povečano napetost v mišicah in nelagodje pri otroku. Zapleti se lahko razlikujejo glede na resnost ekstenzije in se lahko kažejo na različne načine.
Zato je ključnega pomena, da starši in skrbniki skrbno spremljajo razvoj svojih otrok in se posvetujejo z zdravnikom ali razvojnim fizioterapevtom, če opazijo znake ekstenzije pri dojenčku. Pravočasna obravnava lahko pomaga zmanjšati morebitne dolgoročne posledice in zaplete ter omogoči otroku boljšo kakovost življenja.
Ni vsaka ekstenzija dojenčka napačna!
Pri dojenčku pogosto opazimo »plavanje«, ko v trebušnem položaju privzdigne roke in noge od podlage in jih za nekaj sekund zadrži v zraku. Pri tem pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to čisto normalen del gibalnega razvoja dojenčka. Razvije se okrog 5. ali 6. meseca starosti in nato počasi preide v naslednjo fazo razvoja. Pozorni pa moramo biti, da v tem vzorcu ne vztraja predolgo časa in da ne izteguje glave preveč nazaj.
Prav tako se dojenček, ko usvoji položaj na trebuščku, kmalu začne opirati na podlahti, kasneje pa še na dlani in se od njih odrivati višje. Hkrati dviguje v zrak tudi glavo. Tudi pri tem položaju pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to spet popolnoma normalen del njegovega razvoja. V tem položaju je pomembno, da je glava v središčni liniji, poravnana s trupom in je ne izteguje preveč nazaj.
Pravilno ravnanje in tehnika striženja ovc ter nega parkljev pri drobnici
Postopki zdravljenja in terapevtski pristopi
Ko se soočate z ekstenzijskim vzorcem pri dojenčku, je pomembno, da razmislite o različnih terapevtskih pristopih in metodah zdravljenja.
Fizioterapevtska obravnava
Bistvenega pomena je hitro ugotavljanje in pravočasno ukrepanje. V primeru, da pri svojem otroku opazimo znake ekstenzijskega vzorca, je priporočljiv posvet s pediatrom, ki nas usmeri na nevrofizioterapijo. Pravočasno ukrepanje pomeni odpravo nepravilnih vzorcev in preprečevanje nastanka posledic. Pomembna je pravilna edukacija staršev, rokovanje dojenčka, ter izvajanje vaj tudi v domačem okolju.
Specializirani fizioterapevti lahko izvajajo različne vaje in tehnike, ki pomagajo izboljšati gibljivost sklepov in okončin. To vključuje nežne vaje za raztezanje mišic, krepitev trebuščka in spodbujanje pravilnega gibanja ter zatiranje abnormalnih vzorcev gibanja. Prilagojena je posameznim potrebam otroka in se lahko izvaja že v zgodnji starosti.
Taja Plut, certificirana inštruktorica razvojno-gibalne vadbe za dojenčke, poudarja pomen pravilnega rokovanja. »Z ustreznim rokovanjem z dojenčkom ne obremenjujemo hrbtenice in drugih predelov, ki za take obremenitve niso prilagojeni, kar pomeni, da dojenčku ne škodujemo. Najpogostejša napaka pri rokovanju je dvigovanje s hrbta. V hrbtenici se mišice preveč okrepijo glede na osrednje trebušne mišice (zadnji del telesa je zato močnejši kot sprednji del), kar privede do neskladnega mišičnega tonusa, kar opazimo kot usločenost v hrbtenici in zategovanje glavice nazaj.«
Na uricah razvojno-gibalne vadbe starše učijo, kako pravilno izvajati vaje z dojenčkom. Urice so ločene po stopnjah razvoja dojenčka. Prva stopnja je bolj mirna in statična, gibi so počasni. Druga stopnja je že malenkost bolj dinamična, vključenih je več pesmic in pripomočkov. Tretja stopnja je že povsem dinamična, spodbudijo ga, da gibe izvaja sam. Četrta stopnja je zelo dinamična, gibe izvaja sam, le usmerjajo ga, da jih izvaja pravilno.
Ortopedski pripomočki
V nekaterih primerih lahko ortopedski pripomočki, kot so opornice ali ortoze, pomagajo pri korekciji ekstenzije pri dojenčku. Ti pripomočki lahko stabilizirajo sklepe in omogočajo boljše gibanje. Izbor in uporaba ortopedskih pripomočkov sta odvisna od resnosti primera in priporočil strokovnjaka.
Zdravila in kirurški poseg
V nekaterih primerih lahko zdravnik predpiše zdravila, ki pomagajo sprostiti mišice ali zmanjšati vnetje, kar lahko olajša ekstenzijo pri dojenčku. Vendar se ta metoda običajno uporablja v manjši meri in le po natančni oceni zdravnika. Kirurški poseg je izjemno redka možnost in se uporablja le v najtežjih primerih, ko druge metode zdravljenja ne prinašajo zadovoljivih rezultatov.
Nasveti staršem za odpravo in preprečevanje ekstenzijskega vzorca
Ko se soočate s prekomerno ekstenzijo pri dojenčku, je ključno, da kot starši sprejmete pravilne korake za podporo svojega otroka.
- Redni pregledi: Zagotovite, da vaš dojenček redno obiskuje pediatra ali specialista za otroški razvoj. To omogoča zgodnje prepoznavanje morebitnih težav in hitrejše ukrepanje.
- Fizioterapevtske vaje: Če je zdravnik priporočil fizioterapijo, redno izvajajte predpisane vaje doma. Upoštevajte navodila strokovnjaka in bodite dosledni.
- Pravilno rokovanje dojenčka (baby handling): V rokah ga ves čas nosimo v položaju lunice. To pomeni, da je medenica privzdignjena navzgor, skupaj z nogami, saj s tem preprečujemo zvijanje hrbtenice nazaj in nastanek ekstenzijskega vzorca. Pazimo, da podlagamo glavico, dokler še ni prave kontrole, oziroma v primeru, da jo rad steguje nazaj.
- Igra na tleh: Doma poskušamo imeti dojenčka čim več na tleh. Na tleh se gibalni razvoj zgodi prej in tudi bolj pravilno. Dojenčka doma večkrat na dan za kratek čas odlagamo tudi na trebušček in ves čas popravljamo rokice naprej.
- Spremljanje napredka: Zapisujte napredek in spremembe v otrokovem razvoju ter jih delite s svojim zdravnikom. To lahko pomaga pri prilagajanju terapevtskih pristopov.
- Izobraževanje: Raziskujte in se izobražujte o ekstenziji pri dojenčku. Bolje ko razumete stanje, bolje boste pripravljeni na ukrepanje.
- Pomirjanje in potrpežljivost: Bodite potrpežljivi s svojim otrokom in mu nudite ljubečo podporo. Vsak otrok se razvija po svojem tempu.
Zgodnja prepoznavnost in ukrepanje igrata ključno vlogo pri obvladovanju ekstenzije pri dojenčku. Gibalni razvoj otroka od prvih mesecev naprej obsega več faz, pri čemer je ključnega pomena spremljanje, ali potekajo skladno s pričakovanimi smernicami. Vse več je namreč različnih gibalnih težav, ki lahko vplivajo tudi na kasnejše gibanje v odrasli dobi. Ena najpomembnejših faz za dojenčka v prvih treh mesecih življenja je položaj na trebuhu z opiranjem na dlani ter dvigom glave navzgor, pogovorno rečeno »pasenje ovac«. S tem dojenček krepi različne mišice, vendar ta faza ne poteka vselej brez zapletov. Pojavi se lahko tako imenovana ekstenzija pri dojenčku, in kot starši moramo zaznati, kako izgleda ekstenzijski vzorec pri našem otroku. Te težave izvirajo bodisi iz asimetričnosti ali pa manjšega mišičnega tonusa, ker starši otroka niso ustrezno držali ali mu pomagali krepiti določenih mišic. Predolgo sedenje v različnih vrstah sedežev ter tudi v naročju ne vpliva ugodno, zato zagotovimo dovolj gibanja, ravno tako pa prilagodimo pestovanje oziroma nošenje v različnih položajih. Tudi pri tako zgodnji starosti je namreč potrebno uvesti primerno fizično aktivnost, in sicer v trajanju vsaj pol ure na dan, še boljše pa seveda, če nam uspe več od tega. Namen poze »pasenja ovac« je preiti v štirinožni položaj, ravno tako pa okrepiti mišični tonus simetrično - tako na trebušni in hrbtni strani ter na ramenih in vratu. To bo tudi osnova za fazo kobacanja.
Prvi mesec po rojstvu je namenjen predvsem prilagajanju novorojenčka na okolje zunaj maternice. To je tudi obdobje, ko družina spoznava novega člana. V drugem mesecu se pričenja obdobje dojenčka. Druga polovica leta pa je za starše izredno dinamična. Dojenček postane pravi raziskovalec. Sprva kobaca, nato pričenja hoditi. Dojenček v prvih treh mesecih zraste približno 3,5 cm na mesec, na teži pa dojenčki v prvih treh mesecih pridobivajo okrog 200 gramov tedensko. Naslednje tri mesece na teži pridobivajo nekoliko manj ‒ približno 140 gramov tedensko, v dolžino pa zrastejo približno 2 cm na mesec. Dojenček po tretjem mesecu že razlikuje med dnevom in nočjo, več spi ponoči - približno 10 ur, a še vedno potrebuje več dremežev tudi čez dan. Večina dojenčkov se za hranjenje še vedno zbuja enkrat do dvakrat na noč, nekateri pa spijo že po šest ur skupaj. Dojenček okoli šestega meseca že sedi ob opori, nekateri tudi že samostojno. Refleksni gibi jezička pričenjajo izginjati, dojenček uživa v družbi za mizo. Nadaljujemo z dojenjem oziroma hranjenjem po steklenički, uvajati pa začnemo tudi običajno hrano. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je pomembno ne le za rast telesa, pač pa tudi za razvoj organov govora. Rast se v drugi polovici leta upočasni. V dvanajstem mesecu večina otrok potroji svojo porodno težo, od rojstva pa v dolžino zraste približno 25 cm. Tako večina 12-mesečnikov tehta okoli 12 kilogramov in je visokih okoli 80 centimetrov. V drugem letu življenja se bo rast še dodatno upočasnila, tako da bo otrok v višino zrastel približno 1 cm mesečno, kar je približno 12 cm v celem letu. Teža se bo v drugem letu življenja povečala le še za približno 3 kilograme. Prvi mlečni zob prične običajno izraščati med 6. in 9. mesecem starosti. Najprej se pojavijo spodnji, nato zgornji sekalci. Dojenčkovo telo nam govori, da je pripravljeno na uvajanje mešane hrane. Treba je začeti s skrbno nego ustne votline. Najbolj enostaven ukrep je zamenjava stekleničke s kozarčkom, pitje vode za žejo in umivanje zob.
Pogosto zastavljena vprašanja
Kako vpliva ekstenzijski vzorec na razvoj otroka?Ekstenzijski vzorec lahko vpliva na razvoj otroka tako, da omeji gibljivost sklepov in okončin. To lahko vodi do težav pri razvoju motoričnih spretnosti, kot sta plazenje in hoja. Zgodnja obravnava in terapevtski pristopi so pomembni za pomoč otroku pri premagovanju teh omejitev in spodbujanju zdravega razvoja.
Kakšni so znaki ekstenzije pri dojenčku?Znaki ekstenzije pri dojenčku vključujejo pretirano iztegovanje okončin, glave in hrbtenice, težave s sklepno gibljivostjo, omejeno gibanje in napetost v mišicah. Otroci s to težavo se lahko težje gibljejo in težje dosegajo motorične mejnike.
Kdaj je najprimernejši čas za začetek terapije pri ekstenzijskem vzorcu dojenčka?Najprimernejši čas za začetek terapije je zgodnja starost, ko se ekstenzija prvič opazi. Hitro ukrepanje omogoča boljše možnosti za uspešno obravnavo.
Kaj lahko pričakujemo med fizioterapevtskimi obravnavami pri dojenčku?Med fizioterapevtskimi obravnavami se izvajajo vaje za izboljšanje gibljivosti sklepov, okončin in mišic. Vaje spodbujajo razvoj pravilnih, željenih vzorcev gibanj in preprečujejo nastanek abnormalnih vzorcev, ter korekcijo asimetrij.
Ali obstajajo naravni načini za pomoč otroku pri premagovanju ekstenzijskega vzorca?Naravni načini vključujejo spodbujanje igre, ki spodbuja gibanje in raztezanje, ter zagotavljanje podpore pri razvoju motoričnih spretnosti.
Kako lahko preprečimo dolgoročne posledice ekstenzijskega vzorca pri dojenčku?Preprečevanje dolgoročnih posledic vključuje zgodnjo obravnavo, dosledno terapijo in spremljanje napredka zdravljenja.
Kako naj se lotim pogovora s svojim pediatrom glede ekstenzijskega vzorca pri dojenčku?Pogovorite se s pediatrom o svojih opažanjih in pomislekih. Zdravnik bo otroka pregledal in svetoval nadaljnje korake in potrebne terapevtske pristope.
Ali lahko ekstenzijski vzorec vpliva na otrokov duševni razvoj?Ekstenzija pri dojenčku je predvsem fizični pojav, vendar lahko vpliva na otrokov duševni razvoj, če otrok doživlja težave pri razvoju motoričnih spretnosti, kar lahko vpliva na njegovo samozavest.
Kako lahko zagotovim, da bo moj otrok prejel ustrezno podporo pri obravnavi ekstenzijskega vzorca?Zagotovite zgodnjo obravnavo in dosledno upoštevanje terapevtskih priporočil.
Gibalni razvoj otroka v prvem letu življenja
Ko govorimo o normalnem razvoju, se bomo najprej zadržali na normalnem motoričnem razvoju v času prvega leta starosti, oz. do otrokove samostojne hoje. Zanimivo je, da se je o normalnem motoričnem razvoju otroka začelo razmišljati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, medtem, ko se je o nenormalnem motoričnem razvoju razmišljalo že mnogo prej. Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot npr. v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi«. (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vsekakor pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri vpliva na normalni razvoj genetska informacija o razvoju človeka (npr. za razliko od normalnega razvoja ptic). Vseeno, razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj razen genetske kode, ki je že sama različna od človeka do človeka, vpliva tudi faktor okolja, ki je prav tako odgovoren za variabilnost, ki jo najdemo v razvoju. Opis normalnega motoričnega razvoja se razlikuje od avtorja do avtorja. Glavni razlog je v tem, ker različni avtorji imajo različen odstotek otrok, ki dosežejo določeno sposobnost kot kriterij »normalnega«, vendar je povsem razumljivo, obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni dogodki. Opisali bomo normalni motorični razvoj po V.Vojti, izpopolnjen z izkušnjami Milene Stojčević Polovine. V.Vojta je kot kriterij normalnega, ali termin, ki ga je on uporabljal »idealnega » motoričnega razvoja jemal 50% otrok, kar pomeni motorične sposobnosti, ki jih ima 50% zdravih otrok v določenem obdobju. Otrok se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Vedeti moramo, da obstajajo obdobja, oz. čas, ko otrok mora nekaj znati in more napraviti, vendar je važno, kako to dela. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja. Razvoj gre svojim tokom, pri nekaterem otroku malo prej, pri drugem malo kasneje, tako, da se v povprečju mejniki dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih. Važno je poznati razvojno zaporedje motorike otroka, da bi lahko vedeli, kdaj se nekaj lahko pričakuje v razvoju, da bi ga lažje spremljali in se skrbeli zanj. Čeprav bomo tukaj opisali motorični razvoj otroka, je potrebno poudariti, da je mentalni razvoj otroka to, kar »sili« motorični razvoj.
Prvi mesec: Pri novorojenčkih je za trebušni položaj značilna močna zvitost vseh sklepov, posebno kolkov in kolen, ritka pa je malo dvignjena v zrak. Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Ne more je obrniti na drugo stran, ne da bi se pri tem dotikal podlage. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Otrok upogiba in izteguje roke in noge in je mirnejši v položaju na trebuhu, kot na hrbtu. Veliki sklepi so v glavnem upognjeni tudi v položaju na hrbtu. Glava otroka je nagnjena na stran, a hrbtenica upognjena. Roke so rahlo razširjene na podlagi in zvite v komolcih. Nogice so upognjene oz. Otrok živahno izteguje in upogiba noge. To je čas množične motorične spontane aktivnosti.
Drugi mesec: Počasi popušča upognjenost sklepov in otrok deluje bolj sproščeno, čeprav so še vedno veliki sklepi v glavnem zviti oz. upognjeni. Začenja se aktivnejši socialni stik otroka z okolico. Pri tem se naslanja na rokice, ki so privite ob telesu in upognjene v komolcu, a sama podpora je približno na polovici podlahtnic. V tem času se razvija »položaj mečevalca«, druga oblika množične spontane gibljivosti. Otrok, ki sedaj že lahko usmeri pogled, želi »ujeti mamo, a še vedno reagira množično, s celim telesom. Značilno za ta položaj je obrnjena glavica proti predmetu interesa, z iztegnjeno roko na tej strani, z odprto pestjo in palcem izven pesti ter iztegnjeno nogo. Otrok se začenja igrati s svojima rokama, kar imenujemo koordinacija roka-roka. Začenja dobivati sliko o lastnem telesu.
Tretji mesec: To je čas fiziološke (normalne) distone mobilnosti, tretje oblike množične gibljivosti otroka, ki ne sme trajati več kot 3 mesece, tj. do doseganja opore na komolce. Nadalje, otrok vse bolje in dalj časa drži dvignjeno glavo. Otrok se, poleg dvigovanja glave, dviguje tudi v ramenskem obroču za približno 45 º. Opora na roke se pomika na komolce, kar je izredno važen mejnik razvoja, ker predstavlja prvi antigravitacijski položaj otroka. Začenja se razvijati prijem. V tem času je otrok sposoben prenesti težo že na en komolec, da bi imel prosto drugo roko za prijemanje.
Četrti mesec: Otrok lahko neposredno ujame predmet na drugi strani in pri tem prenese težo telesa na stran. Otrok dosega oz. ujema predmete z večje razdalje, obrne se s hrbta na trebuh. Otroka, ki ga postavimo v sedeči položaj, lahko v tem ostane kratek čas z nekoliko upognjeno glavo in zaobljenim hrbtom. Pri tem otrok izteza roke naprej, naslanja se na pesti z razširjenimi prstki. To je sprednja obrambna reakcija.
Peti mesec: Začenja se usklajeno in kontrolirano obračati s trebuha na hrbet, brez »nestabilnosti« glavice, pri obračanju sodelujejo roke in noge. Razvija se bočni položaj, pri katerem se otrok naslanja na komolec ene roke, medenico in stegnenico. Če tako ne bo mogel doseči predmeta, ki ga želi, se bo dvignil na iztegnjeno roko in pri tem naslanjal na dlan. Otrok se začenja vleči po podlagi. Roke so upognjene ob podpori na komolce, noge so iztegnjene, ne sodelujejo pri tem. To se imenuje vojaško »plazenje« ali gibanje tjulenja. Otrok lahko tako preplazi kratko razdaljo.
Šesti mesec: Doseganje štirinožnega položaja je posledica prejšnjega usklajenega gibanja. Razvija se ti. pincetni prijem, najprej prijem s palcem in kazalcem, kasneje z drugimi prsti. Pri tem je eden prst iztegnjen, drugi zvit. Otrok začne plaziti in se pri tem naslanja na iztegnjene roke in kolena, medenica je dvignjena, kolena v širini medenice.
Sedmi mesec: Z osmimi meseci in pol se otrok lahko povleče v klečeči položaj. Otrok je zmožen samostojno sedeti in šele sedaj lahko govorimo o pravem sedenju. Sede lahko iz štirinožnega položaja, ali iz položaja vrtnega palčka. Na začetku je hrbtenica rahlo zaobljena, nog pa še ne more popolnoma iztegniti.
Osmi mesec: Plazenje je sedaj v celoti razvito. Hrbtenica je idealno zravnana, podkolenici paralelni, stopalo spremlja linijo podkolenic.
Deveti mesec: Samostojno sedenje je popolnoma razvito. Hrbtenica je popolnoma zravnana, tako kot noge. Sedi tako, da vzdržuje ravnotežje brez pomoči rok, z njimi se lahko igra, z obračanjem telesa pa si ustvarja večje možnosti za aktivnost rok. Od padcev proti nazaj se brani tako, da iztegne roke proti nazaj (zadnja obrambna reakcija).
Deseti in enajsti mesec: Razvoj finih motoričnih sposobnosti napreduje. Prijem z dvema prstoma napreduje tako, da so sedaj vsi prsti upognjeni oz. Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Prvo gre naprej ena roka in nasprotna noga, potem nasprotna roka in zopet noga. Z desetimi meseci je funkcija pesti vse boljša, otrok postaja vedno bolj spreten in začenja npr. kockico polagati v lonček.
Dvanajsti mesec: Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja se razlikuje od že razvite hoje. Hoja je nekolika širša; otrok hodi z več ali manj razširjenimi nogicami. Roke otroku bistveno pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Med enajstim in dvanajstim mesecem otrok zaradi svoje senzomotorične inteligence že usklajuje gibe rok in se začenja na poseben način igrati, npr. manjše predmete daje v večje, jih daje ven, predmete nosi in pušča kjerkoli in kdaj to želi. Lahko že sestavi stolp iz dveh ali treh kockic. Otrok lahko samostojno hodi, potrebuje vse manj podpore.
Leto dojenčka je polno raznovrstnih izzivov - tako za družino kot za dojenčka. Gibanje je ključno za celosten razvoj. Zgodnja prepoznavnost in ukrepanje igrata ključno vlogo pri obvladovanju ekstenzije pri dojenčku. S pravilno podporo in strokovnimi nasveti lahko pomagate svojemu otroku doseči najboljše rezultate v svojem razvoju in mu omogočite polno in razigrano otroštvo!