Mnogi novopečeni starši so ob prihodu iz porodnišnice domov negotovi, saj se jim zdi njihov novorojenček tako krhek, sami pa še niso samozavestni, kako natančno bi ravnali z njim. Da bi bilo mladim staršem lažje, v zadnjih letih v šolah za starše in pri pediatrih po vsej državi izvajajo t.i. handling oziroma pravilno ravnanje/rokovanje z novorojenčkom, kasneje pa dojenčkom in otrokom. Gre za določene prijeme, s katerimi pripomoremo k normalnemu gibalnemu razvoju otroka, hkrati pa na ta način razna opravila, kot so oblačenje, pestovanje, previjanje, itd. olajšamo tako sebi, kakor otroku. Lahko pa določena odstopanja pripeljejo do resnejših gibalnih težav kasneje v življenju. Zato je še kako pomembno, da z otrokom že v najzgodnejšem življenjskem obdobju ravnamo pravilno. Starši s pravilnim vsakodnevnim ravnanjem z dojenčkom gradijo njegovo telesno shemo ter usmerjajo in oblikujejo kakovost otrokovega gibanja. S pravilnimi prijemi mu pomagajo, da bolje čuti svoje telo ter lažje osvaja potrebne gibalne vzorce, ki jih bo uporabljal za funkcionalno gibanje vse življenje. Tako kot dojenček občuti svoje telo, tako se giblje.
Reševanje pogostih težav z novorojenčkom (7 strokovnih nasvetov)
Kako pravilno dvigamo in polagamo dojenčka
Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka je ključnega pomena za njegov razvoj in preprečevanje morebitnih težav. V prvih mesecih, ko dojenček še nima dobro razvitih mišic vratu in trupa, je namreč nujno zagotoviti celostno podporo njegovemu telesu.
Dvig dojenčka
Pri dvigu dojenčka iz boka, z levo roko držimo dojenčkovo pokrčeno desno nogo, in levo roko pomaknemo med nogicami vse do desne rame, kjer z dlanjo podpremo otrokovo desno lice (glavo). Z desno roko, od komolcev do prstov, podložimo otrokovo ritko, hrbet in glavo. S prsti moramo dobro prijeti glavico. Z desno roko nato otroka preložimo na levo roko, otroka rahlo stisnemo med obema rokama (med celima podlahtema obeh rok) in ga počasi dvignemo. Vrstni red je enak kakor prej - najprej glava, ramena, na koncu medenica. Ko otrok enkrat začne samostojno držati glavo, je postopek dviga enak, le da z roko sežemo le do ramen, saj glavo od podlage lahko dvigne sam. Pomembno je, da dvigujemo s telesno bližino, ne z iztegnjenimi rokami, saj s tem preprečimo nenadne sunke in zagotovimo varnost.
Polaganje dojenčka
Pri polaganju otroka na desni bok, damo levo roko med otrokove noge, mu podložimo trup in dojenčkovo desno ramo. Z desno roko tudi nadzorujemo položaj glavice in leve rame otroka. Ko se dojenček z medenico dotakne podlage, otroka še vedno čvrsto pridržimo. Otrokovo ramo spustimo na podlago šele, ko sta obe nogici usmerjeni naprej. Pri previjanju otroka ne dvigujemo tako, da ga primemo za stopala, pač pa ga primemo za stegno, kot kaže slika, in mu nogici pokrčimo proti trebuščku. Pri tem ritko privzdignemo le toliko, da lahko postavimo pleničko. Z enakim prijemom ga obrnemo na bok, ko ga začnemo po previjanju oblačiti. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh. To je pomemben položaj za razvoj, saj otrok v njem krepi mišice vratu in hrbta.
Pravilno držanje in pestovanje dojenčka
Pravilno držanje in pestovanje dojenčka je ključno za njegov celostni razvoj in občutek varnosti. V prvih mesecih je pomembno, da se izogibamo prekomernemu pokončnemu položaju in zagotovimo ustrezno oporo glavi in trupu.
Položaji v prvih mesecih
Mnogi starši delajo napako, da dojenčka prehitro pestujejo preveč v sedečem oz. dvignjenem položaju. Do 3. meseca naj bi dojenčka držali le v pol-ležečem položaju, na trebuščku, na boku in tako, da ga v naročju nosimo z njegovim hrbtom naslonjenega na naše telo. Manjši kot je dojenček, bolj je pomembno, da upoštevamo to pravilo. Pri novorojenčkih je zelo priporočljiv t.i. položaj lunice (pol-ležeč položaj), vsekakor pa morajo biti starši pozorni na zategovanje otroka in rinjenje glavice nazaj ali v eno smer. Do rinjenja glavice ali zategovanja celega telesa lahko prihaja pri krčih, ki so pogost spremljevalec prvih treh mesecev otrokovega življenja. Ne glede na to, v katerem položaju držimo majhnega dojenčka, je pomembno, da mu v zadostni meri podpiramo najširši del njegove glavice.
Simetrija in enakomeren razvoj
Da bi se otrok v obe strani telesa enakomerno razvijal in krepil svoje mišice, moramo starši skrbeti za to, da ga izmenično držimo na eni in na drugi strani svojega telesa in na ta način skrbimo za enakomeren razvoj. Pri držanju in pestovanju dojenčka v naročju je pomembno tudi, da ima dojenček vedno obe rokici spredaj in ne, da eno pušča zadaj, kar se pogosto dogaja. To namreč povzroča asimetrijo dojenčkovega telesa. Če ga nosimo obrnjenega na bok, potem mora biti njegov hrbet tesno ob našem trupu, zgornja nogica dojenčka pa naj bo pokrčena.
Trebušni položaj za lajšanje krčev
Trebušni položaj mnogim dojenčkom pomaga zlasti, če se pojavijo kolike oziroma krči, pri tem pa je pomembno, da s svojo dlanjo podpremo obrazek otroka in da sta obe dojenčkovi roki čez našo roko, s čimer preprečimo, da bi dojenček iztegoval glavico nazaj. V tem položaju otrok krepi hrbtne mišice in se uči nadzorovati svojo glavo.
Pravilno previjanje in oblačenje
Menjavanje pleničke in oblačenje sta vsakdanji opravili, ki lahko postane priložnost za krepitev vezi z dojenčkom in spodbujanje njegovega razvoja, če ju izvajamo pravilno.
Menjavanje pleničke
Ker je menjavanje pleničke eno izmed tistih opravil, ki za mlade starše hitro postane rutina, je pomembno, da se tega postopka oba starša naučita pravilno. Obstaja več različnih načinov, kako na pravilen način zamenjati dojenčkovo pleničko. Ena možnost je, da pleničko menjavamo z dvigom. Pri tem je zelo pomembno, da dvigujemo enkrat z eno roko, nato pa drugič z drugo. Če namreč vedno previjamo le z eno roko, s tem zaviramo otrokov enakomeren razvoj obeh strani telesa. Druga možnost je, da pleničko menjavamo tako, da dojenčka obrnemo na bok ali po diagonali. Pri tem vse rotiranje na bok ali po diagonali opravimo tako, da otroka primemo čez medenico (prsti roke so iztegnjeni čez otrokov trebušček) in ga zarotiramo oziroma prevalimo na en bok. Pri nameščanju pleničke je najbolj pomembno to, da je plenička vedno naravnost in čim bolj ozko med nogami. Slednje je pomembno zato, ker s tem dojenčku omogočimo, da se lahko prosto giba oziroma miga z nogicami.
Praktična oblačila in nežno oblačenje
Veliko lahko za lajšanje tega opravila, ki večini dojenčkov in majhnih otrok ni prav nič všeč, storimo že s tem, da izbiramo oblačila, ki so predvsem praktična in se jih da oblačiti na čim bolj enostaven način. To pomeni, da za novorojenčka kakšne ozke jeans hlačke ali ozki puloverčki, ki gredo težko čez glavo, morda niso najboljša izbira, pa tudi, če so videti še tako simpatično. Za novorojenčka je zato najbolje kupiti bodije na preklop, ki se jih oblači brez tega, da bi jih morali obleči preko dojenčkove glave. Pri oblačenju je pomembno pravilo predvsem to, da dojenčka pri oblačenju nikoli ne vlečemo za en ud. Dojenčka obrnemo na bok preko medenice in rokav oblačila oblečemo dojenčku tako, da najprej naberemo rokav in na nasprotni strani skozenj potisnemo svoje prste, s katerimi lažje primemo dojenčkovo dlan in nato lepo nežno potegnemo rokav po dojenčkovi rokici. Da bi oblekli še drugo roko, dojenčka prevalimo še na drug bok in postopek ponovimo. Hlačke ali žabice oblačimo tako, da jih najprej naberemo, nato pa nežno ulovimo dojenčkovo roko in jo s svojimi prsti nežno potisnemo skozi odprtino hlač oz. žabic. Ko želimo hlače potegniti preko ritke, nikoli ne dvigujemo dojenčka, ampak ga obrnemo na bok, hlače pa nežno potegnemo čez medenico.
Pomen pravilnega ravnanja za dolgoročni razvoj
Pravilno pestovanje, oblačenje in ravnanje z dojenčkom je bistvenega pomena pri zdravem razvoju. Pomembno je pravilno ravnanje z dojenčkom, da omejimo možne posledice v nadaljnjem razvoju. Veliko staršev se zaveda pomena pravilnega ravnanja šele, ko nastopijo težave, kot so kriva hrbtenica, bolečine v kolenih ali obračanje stopal navzven/navznoter. Čeprav se morda zdi, da je dojenčkov razvoj samoumeven, pa je način, kako z njim ravnamo v prvih mesecih, ključen za njegovo telesno in gibalno prihodnost.
Zavedanje in spremljanje otrokovega razvoja
Večina staršev se osredotoča na dosežke, kot so samostojno usedanje in hojanje, a kakovost gibanja je tisto, kar šteje. Če otrok že samostojno sedi in je dovolj aktiven, je pomembno, da ga začnemo oblačiti v tem položaju, namesto da ga vedno preoblačimo v ležečem položaju. S tem mu namreč odvzamemo priložnost, da uporabi svoje že osvojene sposobnosti. Tudi če otrok nima vidnih težav v razvoju, pravilno ravnanje z njim zagotavlja kvaliteto v razvoju, kar je še posebej pomembno za kasnejše obdobje.
Vloga staršev in širše družine
Starši so v prvi vrsti odgovorni za zagotavljanje optimalnih pogojev za kakovosten razvoj otroka. Vendar pa je pomembno, da svoje znanje in želje glede ravnanja z otrokom prenesejo tudi na dedke, babice, tete in strice, saj lahko starejše generacije pogosto še vedno ravnajo po ustaljenih navadah, ki morda niso več v skladu z najnovejšimi spoznanji o otrokovem razvoju. Naloga staršev je, da se seznanijo s sorodniki, da so stvari malo drugačne, da so šle naprej. Potrebno je spremljati otrokov razvoj in da ga ne silimo naprej v razvoj. Najboljše, kar lahko naredi starš za otroka, je, da mu pusti svobodno gibanje, da ga da na eno čvrsto podlago, da se razvija, da ima možnost svobodnega gibanja.
Izogibanje nepotrebnim pripomočkom
Na trgu je na voljo ogromno pripomočkov, za katere nas proizvajalci in trgovci prepričujejo, da jih naš otrok mora imeti. Z nekritičnim nameščanjem vanje pa lahko otroka prezgodaj postavljamo v pokončni položaj ali mu gibanje preveč omejujemo. Za hojico je celo dokazano, da je za otroka lahko nevarna. Zato je pomembno, da starši izbirajo pripomočke premišljeno in da se zavedajo, da naravni razvoj in svobodno gibanje na ustrezni podlagi predstavljata najboljšo osnovo za zdrav gibalni razvoj.
Reševanje pogostih težav z novorojenčkom (7 strokovnih nasvetov)
Razvojne posebnosti in prilagajanje ravnanj
Zavedanje o razvojnih posebnostih dojenčka omogoča prilagajanje vsakodnevnih ravnanj tako, da podpiramo njegov naravni napredek.
Prvi meseci: podpora glavi in trupu
V prvih mesecih dojenček sicer glavo obrača, ne more pa je zadržati proti sili teže. Zato naj v naročju LEŽI. Eno roko moramo imeti pod otrokom. Podpiramo mu hrbet in glavo, ki nam ne sme zdrkniti vznak čez naš komolec. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roki pa naj ne visita navzdol. Nosimo ga izmenoma na eni ali drugi roki. V tem obdobju ga nikakor ne smemo nositi v pokončnem položaju, stisnjenega na svojih prsih! Pod silo teže se bo ves zgrbil sam vase ali pa si bo pri obvladovanju glave pomagal tako, da se bo zakrčil v ramenskem obroču. Uporabo kengurujčka v prvih mesecih odsvetujemo. Bolj so priporočljive rute ali trakovi, v katerih dojenček počiva bolj postrani, vendar ga moramo tudi v tem primeru podpirati v trupu in paziti, da dojenček ni preveč pokrčen ali sključen, saj mu tak položaj lahko ovira dihanje. Ker se dojenček v njih ne more gibati, jih uporabimo le za krajši čas in ne za dolge izlete. Ko ga peljemo na sprehod, ga položimo v voziček, ki ima ravno dno in ga ne vozimo v »lupinici«. Saj tudi odraslim daljše sedenje ali celo spanje v avtomobilskem sedežu ni udobno. Dojenčki, ki v vratu in trupu še niso čvrsti, pa se pogosto zvijejo v povsem neustrezne položaje.
Hranjenje in podiranje kupčka
Dojimo lahko leže ali pa v polsedečem položaju. Otroka k prsim prislonimo. Ni treba, da se sklanjamo nadenj. Tak položaj je neugoden tako za mamo kot tudi za otroka. Spet podpiramo trup in glavo, ki ne sme viseti vznak. Pri hranjenju po steklenički otroka vzamemo v naročje v podoben položaj. Tako bo dojenček vseeno čutil objem in toplino. Da bo otroku bolj udobno, prekrižamo svoji nogi (ko nam leži na levi roki, prekrižamo desno nogo čez levo in obratno). Tudi zdaj pazimo, da je glava poravnana s trupom in podprta, bradica naj bo rahlo naslonjena na prsi, z dudo jeziček malo potiskamo navzdol. Kupček podiramo tako, da se nagnemo malo nazaj in si otroka položimo čez ramo. Ni treba, da hodimo z njim naokoli. Lahko ga rahlo masiramo po hrbtu, ne smemo pa ga stresati. Nekaterim otrokom bolj ustreza, če nam ležijo na roki ali pa so zleknjeni čez kolena.
Pasenje kravic in prve samostojne gibe
Še vedno velja staro navodilo, da naj dojenček »pase kravice«. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh. Po prvem mesecu bo začel dvigati glavico, pri treh mesecih pa se večina že lepo opre na komolce in v tem položaju celo uživa. Če mu roki uhajata nazaj, mu pomagamo tako, da ga podpremo ob ramenih in nadlahteh, kot kaže slika. Okrog petega meseca se otrok začne opirati visoko na iztegnjeni roki ali roki izteguje k igračam. Eden pomembnejših položajev za zdrav razvoj otroka je pasenje kravic. To pomeni, da otrok leži na trebuhu in se opira na svoji roki, pri čemer pa glave ne naslanja na podlago. Če mu pri opiranju na komolce roki uhajata nazaj, ga podpri ob ramenih in nadlahteh. V pomoč pri pasenju kravic ti je lahko tudi blazina za dojenje ali gnezdece z obrobo.
Prilagajanje ravnanj glede na starost in razvoj
Spremljanje otrokovega razvoja in prilagajanje ravnanj je ključno za zagotavljanje optimalnih pogojev za njegov nadaljnji napredek.
Pokončno držanje in hranjenje
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu. Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehek, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Samostojno sedenje in uvajanje goste hrane
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši. Prve mesece si ga položimo v naročje, kot kaže risba, in se pogovarjajmo z njim. Zazrl se bo v naš obraz, kmalu pa se nam bo tudi nasmehnil in nam začel »odgovarjati«. Sočasno s samostojnim sedenjem pride tudi čas za uvajanje v gosto hrano. Če malček še ne sedi samostojno, s hranjenjem začnemo v naročju. Otrok naj v naročju sedi obrnjen stran od tebe; z eno roko mu podpri hrbet in glavo, z drugo pa ga hrani. Žličko položi na njegovo spodnjo čeljust ali konico jezika in počakaj, da malček sam poje hrano. Šele ko malček brez težav samostojno sedi, je čas, da ga posediš v stolček za hranjenje.
Učenje hoje in svobodno gibanje
Tudi glede hoje velja enako: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigovati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. mesecem. Nikar ne skrbi, če se ob tem tu in tam prevaga na ritko. Vse to je proces učenja, pridobivanja mišične mase in razvoja motorike. Nosilke so izjemno praktične, saj imaš otroka vedno pri sebi, obenem pa obe roki prosti. Nekatere nosilke FreeON so primerne za uporabo že od rojstva dalje, saj so zasnovane tako, da podpirajo pravilen razvoj otroka. V nosilki morajo otrokova kolena biti višje od ritke (položaj M), hrbtenica pa ukrivljena v črko C. Otrok mora biti nameščen tako, da je tesno ob telesu in tako visoko, da ga lahko poljubiš na čelo. Dojenčka v nosilki ne nosi s pogledom naprej, saj hrbtenica ni v pravilnem položaju. Veliko nosilk na trgu omogoča možnost nošenja naprej, kar pa ni najprimernejše za tako majhne otroke. Ta način ustreza večjim otrokom. Kmalu za kobacanjem pride na vrsto postavljanje na nogice. Ko to opaziš, otroka nikar ne sili v učenje hoje tako, da ga držiš za roke in vodiš po prostoru. Raje pusti, da se kobaca po prostoru, da se sam postavlja na noge ob tebi ali pohištvu … To je najbolj pravilen način učenja in postavljanja na noge.