Prehod iz dojenja ali stekleničke na prvo gosto hrano je pomemben mejnik tako za dojenčka kot za celo družino. Ta prehod predstavlja novo stopnico v razvoju, ko bo dojenček postopoma začel uživati hrano, podobno tisti, ki jo jedo odrasli. Hkrati se zmanjšuje njegova popolna odvisnost od maminih prsi ali nadomestnega mleka, čeprav dojenje še vedno ostaja pomemben del prehrane še nekaj časa. Gosta hrana predstavlja za dojenčka veliko spremembo, tako glede okusa, teksture kot tudi načina hranjenja.
Kdaj je čas za prvo gosto hrano?
Odločitev o tem, kdaj je čas za prvo gosto hrano, temelji na več dejavnikih, ki jih je treba skrbno opazovati pri dojenčku. Ključni znaki vključujejo napredek v razvoju in vedenje dojenčka. Preden začnete z uvajanjem goste hrane, se prepričajte, da dojenček samostojno sedi ali je dobro podprt med hranjenjem. Pomembno je tudi, da pokaže zanimanje za hrano, ki jo jedo drugi člani družine. To se lahko kaže kot sledenje s pogledom vašim gibom z žlico ali celo poskusi seganja po vaši hrani.
Vendar ti znaki sami po sebi niso dovolj. Priporočljivo je počakati tudi na sistematski pregled pri pediatru, ki bo celovito ocenil zrelost dojenčka za uvajanje goste hrane. Medtem ko so v preteklosti uvajanje svetovali že po 4. mesecu starosti, sodobna priporočila večine pediatrov premikajo to mejo v kasnejše obdobje, po dopolnjenem 5. ali celo v 6. mesecu starosti. Ta premik temelji na razumevanju, da so dojenčkovi prebavni organi in motorične spretnosti še v razvoju.
Varnost pri hranjenju: Pravilni položaj in tehnika
Hranjenje dojenčka v ležečem položaju predstavlja resno nevarnost zadušitve. Uživanje goste hrane namreč zahteva drugačne gibe dojenčkovega jezička in drugačno dihanje kot pri sesanju. Medtem ko je sesanje mleka v ležečem položaju mogoče, požiranje goste hrane v tem položaju ni varno, še posebej, ker dojenček še ni spreten jedec.
Če vaš otrok še ne sedi dobro in ga ne želite takoj posaditi v otroški sedež, ga lahko hranite v svojem naročju, kjer ga lahko ustrezno podpirate. Vendar ta položaj pogosto ni najbolj udoben za tistega, ki dojenčka hrani. Veliko bolj priročen je otroški sedež. V primeru, da so prvi sedeži za majhne dojenčke preveliki, si lahko pomagate z zloženimi brisačami ali manjšimi blazinami, s katerimi dojenčka ustrezno podprete in ga varno "zagozdite". Alternativno obstajajo tudi sedeži, ki se privijejo na jedilno mizo; ti so običajno manjši in prilagojeni lažjim dojenčkom.
Pomembno je razumeti, da se proces hranjenja s gosto hrano bistveno razlikuje od pitja iz stekleničke. Zelo slaba zamisel je povečevanje odprtinice na cuclju stekleničke, da bi skozenj tekla redka žitna kašica, razen če to izrecno svetuje vaš pediater. Dojenček namreč hrano iz stekleničke izsesava in požira, kar mu omogoča, da tekočina steče globoko v ustno votlino. Če bi mu v steklenički ponudili kašico, bi se mu lahko zaletelo in bi se celo začel dušiti.
Pri uvajanju goste hrane se uporablja majhna žlička, s katero se hrana položi bolj na konico jezika dojenčka. Nato dojenček z jezikom hrano odnese v usta, jo okusi in pogoltne. Ta specifičen gib, ki ga bo uporabljal pri uživanju vse hrane v prihodnje, se mora šele naučiti.
Dojenje še vedno pomembno: Ne opustite ga prezgodaj
Na začetku uvajanja goste hrane dojenčki zaradi te hrane še niso siti. Hrana je v tej fazi predvsem priložnost za okušanje novih okusov in tekstur. Pogosto ne pojedo več kot eno čajno žličko. Dojenje še vedno predstavlja glavni vir hranil in energije. Poleg tega je dojenje tudi ključnega pomena za čustveni razvoj in dobro počutje dojenčka, saj predstavlja pomemben vir bližine in varnosti. Če bi dojenje povsem opustili prezgodaj, bi bil dojenček prikrajšan za te pomembne vidike.
V naslednjih mesecih, ko bo dojenček postopoma sprejemal vedno več goste hrane, lahko število podojev zmanjšate. Običajno dojenčki, ki so še dojeni, ob prvem rojstnem dnevu dojijo zjutraj in zvečer. Pediatri sicer dojenje priporočajo do drugega leta starosti, predvsem zaradi psiholoških koristi za otroka.
Pravilni pristop k hranjenju: Ne prisilite, ampak opazujte
Vsi lažje jemo, če smo nekoliko lačni, vendar poskus, da bi dojenčka pred obrokom pošteno "zlakotnili", običajno prinese ravno nasprotni učinek. Preveč lačen dojenček postane nestrpen, joka, se slabo počuti, je nemiren in nesodelujoč. Ne razume, kaj mu manjka, vendar čuti, da vam ne more povsem zaupati, ker mu hrane ne ponujate redno in v zadostni količini. To lahko negativno vpliva na njegov zdrav občutek o tem, koliko naj poje. Zelo lačnega dojenčka je izjemno težko mirno nahraniti.
Zato je ključnega pomena, da dojenček za obrok ni preveč lačen, ampak le malo lačen. Najboljša praksa je, da mu kot "predjed" ponudite malo dojenja ali formule, nato pa preidete na gosto hrano. Pomembno je tudi, da za uvajanje hrane izberete pravi trenutek - obrok, ko dojenček še ni utrujen ali zaspan, vi pa imate dovolj miru in časa, da ga brez dodatnega pritiska nahranite.
Pogost strah staršev je, da dojenček ne bo pojedel dovolj. To lahko vodi v nezdravo prakso, ko starši vztrajno "tlačijo" žličko v usta dojenčka, ki že kaže znake, da ne želi več jesti. To je zelo škodljivo, saj uničuje dojenčkov naravni občutek za lakoto in sitost ter uvaja nezdrav vzorec hranjenja. K temu pripomore tudi neverjetno majhna količina hrane, ki je dojenčku sprva zadostuje. Čeprav ima dojenček majhen želodček, ki se hitro napolni, se zdi, da tri čajne žličke kašice ne morejo biti dovolj.
Najbolje je, da pozabite na lastna prepričanja o tem, koliko naj bi dojenček pojedel, in se namesto tega zanesete na dojenčka samega. Ta nam namreč daje zelo jasne znake, če si želi še jesti. Ti znaki vključujejo navdušeno požiranje vsakega grižljaja, ki mu ga ponudimo, ter zbrano sledenje žlički.
Ko dojenček postane sit, izgubi zanimanje za hrano. Dokler je bil lačen, ga ni moglo nič zmotiti, toda ko se nasiti, ga od hrane odvrne že vsaka malenkost. Ko začuti, da ne bi več jedel, obrne glavico stran od žlice in tudi vas ne gleda več. Pogosto se začne igrati ali raziskovati okolico. Če starši vztrajajo s hranjenjem, se usta ne odprejo več, in če mu žlico še tiščijo v usta, prične jokati, napenjati hrbtenico, bočiti trebušček, kot da bi se želel umakniti od mize.
Dojenje: Kako izgleda pravilno pristavljanje - Klavdija Slapar, strokovnjakinja za dojenje
Nočno hranjenje in skrb za zobe
Čeprav je dojenje ali hranjenje po steklenički ponoči včasih nujno, se z uvajanjem goste hrane vzpostavi nov urnik. Ponoči se dojenček sicer še lahko doji ali pije formulo ali vodo po steklenički, vendar mu goste hrane ne ponujamo. Tudi močno razredčene kašice, pomešane s formulo, niso priporočljive za nočno hranjenje.
Pomembno je preprečiti, da bi steklenička postala stalna spremljevalka dojenčka, saj to lahko povzroči "steklenični karies", zgodnjo zobno gnilobo, ki bi sicer ne nastala. Zato naj steklenička ne bo stalno na voljo, niti čez dan.
Temperatura hrane in varnost pri pripravi
Dojenčkovo telo je navajeno na temperaturo mleka, ki je enaka telesni temperaturi. Ta temperatura je primerna tudi za prvo gosto hrano, čeprav se morajo dojenčki postopoma naučiti jesti tudi bolj hladno hrano, saj je to del običajne prehrane. Hrana se bo naravno ohladila med samim hranjenjem, saj dojenčki jedo počasi, zadnje žličke pa so pogosto že hladne. Posebno uvajanje hladne hrane torej ni potrebno.
Preden dojenčku ponudite hrano, je nujno preveriti njeno temperaturo. Dojenčki namreč občutijo toploto hrane močneje kot odrasli, zato se lahko hitreje opečejo. Najboljši način je, da si kanete malo hrane na notranjo stran zapestja, kjer je vaša občutljivost za toploto podobna dojenčkovi v ustih. Posebno previdnost je treba nameniti hrani, ki jo pripravljate ali pogrevate v mikrovalovni pečici, saj se lahko ustvarijo grudice s prevročim jedrom.
Izbira in priprava hrane: Sveže, sezonsko in brez dodatkov
Pri nakupu ali pripravi hrane za dojenčka je ključnega pomena kakovost. Če kupujete kupljene kašice, bodite pozorni na svežino zelenjave in sadja, še posebej, če je biološko pridelana. To je prvi pogoj, saj nežnemu dojenčkovemu organizmu škodijo pesticidi in umetna gnojila. Kupljene kašice imajo sicer nadzorovano proizvodnjo, kar zagotavlja odsotnost teh snovi. Uporabite jih, dokler so sveže.
Vse več strokovnjakov priporoča nakup sezonske zelenjave in sadja, saj je le-to bistveno boljše kakovosti. Pri dodajanju soli bodite izjemno previdni - najbolje je čim manj, pri prvem uvajanju pa celo nič. Sladkorja v nobenem primeru ne dodajajte.
Vedno preverite, da je kašica dobro zaprta (po pokrovčku), datum proizvodnje in datum uporabnosti. Preberite nalepko, da preverite vsebnost snovi ter navodila za hranjenje in serviranje. Tam je navedeno tudi, kako dolgo lahko odprt izdelek hranite v hladilniku in pri sobni temperaturi.
Pomembno je, da dojenčka nikoli ne hranite naravnost iz originalne posodice. S žličko bi namreč v kašico zanesli bakterije iz dojenčkovih ust, ki bi povzročile razgradnjo hrane v lončku. Kadar ste na poti, na otroškem igrišču ali na obisku, je priporočljivo, da hrano preložite v drugo posodico.
Potrpežljivost pri uvajanju: Vsak nov okus večkrat
Pri uvajanju nove hrane je ključno vprašanje, kako počasi naj napredujemo. Vsak nov okus dojenčku ponudite večkrat iz dveh ključnih razlogov: prvič, da ga dojenček dobro spozna in sprejme, drugič, da s ponavljanjem iste hrane lahko ugotovite, ali ni morda dojenček alergičen nanjo. Enako kašico dojenčku ponujajte vsaj tri do pet dni.
Pri uvajanju je zelo pomembno, da ostanete mirni in potrpežljivi - tako do sebe kot do dojenčka. Na dneve, ko uvajanje poteka težko, ali ko ste vložili trud v pripravo hrane, ki je dojenček nato noče več kot pokusiti, se spomnite, da bo jutri nov dan. In kadar bo dojenček udaril z roko po krožniku s špinačo, skušajte ohraniti smisel za humor.
Kaj storiti, če otrok vztrajno zavrača gosto hrano?
Strokovnjaki ocenjujejo, da 10 do 20 odstotkov otrok v starosti 6-7 mesecev še noče jesti kašic. Nekateri jih ne jedo niti pri 8-9 mesecih. Čeprav niso vsi otroci na gosto hrano pripravljeni ob istem času, je treba poudariti, da mleko po 6. mesecu včasih ne zadostuje več za pokrivanje potreb po energiji in hranilnih snoveh.
Ne izvajajte pritiska: Če otroka dojite, je malo verjetno, da bo prišlo do pomanjkanja kakšne hranilne snovi. Železa v materinem mleku sicer ni veliko, vendar pa se absorbira optimalno. Otroka nikoli ne silite in ne pritiskajte nanj. V takšnih primerih se posvetujte s pediatrom ali babico.
Zagotovite bližino: Ko začnete uvajati gosto hrano, imejte otroka v naročju, da dobi isto mero bližine in naklonjenosti kot pri dojenju ali steklenički.
Bodite potrpežljivi: Vsak otrok se ne navadi na gosto hrano tako hitro. Če jo zavrne, mu jo znova ponudite v nekaj dneh ali tednih.
Uporabite znane okuse: Spomnite se, kaj ste pogosto in radi jedli v zadnjih mesecih nosečnosti ali med dojenjem. Morda korenčkov sok ali breskve? Možno je, da bo otrok raje imel živila s podobnim okusom.
Vključite ga v družinsko mizo: Ko jeste, otroka posedite za družinsko mizo. Kmalu si vas bo želel posnemati.
Prilagodite se otrokovim željam: Nekateri otroci preskočijo "fazo kašic" in imajo raje hrano v grižljajih (finger food). Bodite pripravljeni na to možnost.
Osebne izkušnje in nasveti
Uvajanje goste hrane je nekaj, česar se skoraj vsi starši vsaj malo veselijo, še posebej pri prvem otroku. In dojenčki še bolj navdušeno čakajo, da bodo tudi oni lahko jedli tako kot ostali. Nekateri otroci jasno pokažejo, da so pripravljeni na gosto hrano. Začne jih zanimati, kaj nosimo ostali v usta, in želijo poskusiti sami. Vendar pa se ne izkušnje vseh staršev ujemajo. Nekateri so imeli pri uvajanju pravo muko, ne glede na to, koliko so poslušali nasvete o tem, kaj, koliko in kako jedo drugi otroci.
Prve izkušnje z uvajanjem goste hrane so lahko polne negotovosti, zlasti pri prvih otrocih. Smernice se nenehno spreminjajo, kar lahko dodatno zmede starše. Včasih se zdi, da gosta hrana ni rešitev, tudi ko se otrok ponoči pogosteje zbudi, saj je morda lačen.
Preizkušanje različnih pristopov, prekinjanje uvajanja in ponovno začetje, ponujanje različne hrane, odtegovanje dojenja, ponujanje hrane večkrat na dan, spreminjanje teksture hrane (pretlačena, pasirana, v palčkah), hranjenje pri različnih mizicah, hranjenje celotne družine skupaj, uživanje enake hrane, kot otrok, hranjenje medtem, ko ga hranite, ali hranjenje kasneje, priprava posebnih obrokov, ponujanje hrane iz svojega krožnika, hranjenje s strani drugih, daljši odhod od doma, mešanje materinega mleka v kašice, ponujanje obrokov po urniku ali ob pričakovani lakoti, celo soljenje ali sladkanje hrane - vse to so metode, ki jih starši v obupu pogosto preizkusijo. Vendar pa se včasih izkaže, da nič od naštetega ni delovalo, dokler otrok sam ne prime žlice in si postreže.
D-ju sem gosto hrano ponudila pri šestih mesecih. Sprejel jo ni vse do enajstega meseca, pet dni pred vstopom v vrtec. Obremenjevala sem se samo proti koncu, ker nisem vedela, kako bo v vrtcu. Neumnih in predvsem nepotrebnih prijemov, ki jih je bil v mojem obupu deležen P, pri njem nisem izvajala. Podobna zgodba se je odvijala pri R-ju. Tam okoli enajstega meseca je začel kazati malo več veselja do goste hrane, a sta prehlad in kasnejše vnetje ušesa to omilila in zavlekla. Kmalu po dopolnjenem prvem letu pa se je začelo, počasi, a vztrajno… vedno sam s svojo žlico. Redkokdaj dovoli, da ga hranimo drugi.
Tretjič sem se seveda manj obremenjevala z vprašanji, ali je izključno dojenje še dovolj (tam pri desetih mesecih) ipd., a sem se resno spraševala, če je težava v meni. Nobeden od treh otrok noče sprejeti hrane, je to sploh normalno, kaj delam narobe, česa ne znam in tako naprej. Zavračanje goste hrane ne pomeni zgolj več dojenja, ampak tudi delo, kuhanje in hrano, vse to je šlo v nič, frustracije, privezanost na otroka, na dom.
Na začetku sem omenila štiri primere iz prve roke. Kje pa je četrti? Tukaj :) Tudi sama nisem kazala popolnoma nobenega zanimanja za hrano vse do 13. meseca. Vsi s(m)o zrasli, pa čeprav s(m)o prvi korenček pojedli pol leta kasneje kot drugi.
Nasveti iz foruma in strokovnjakov
Na forumih in v pogovorih s starši se pogosto srečujemo s podobnimi dilemami. Ena od mam poroča, da njena 7-mesečna punčka kljub poskusom z različnimi vrstami zelenjave in sadja ne sprejema goste hrane. Kljub temu ji vsak dan ponudijo "en obrok", čeprav se ji zdi nesmiselno. Begajo jo tudi nasprotujoča navodila: nekje beremo, da otroka s hrano ne smemo siliti, drugje pa, da materino mleko po 6. mesecu ne zadošča več.
Odgovori strokovnjakov in drugih izkušenih mamic poudarjajo, da se z gosto hrano nikakor ne mudi in da se na tabele ni treba vedno ozirati. Tudi če so tabele zastarele ali temeljijo na povprečju vseh otrok, ne upoštevajo individualnih razlik. Otroci imajo lahko izbrušen okus in jim določene jedi ustrezajo, druge pač ne, tako kot odrasli.
Prvi meseci, vse tja do prvega leta, so obdobje poskušanja. Večini otrokovih potreb materino mleko še popolnoma zadostuje; pri enem letu starosti še vedno pokrije 75 % otrokovih potreb. Kar zadeva sadje pred zelenjavo, je treba vedeti, da je materino mleko še bistveno slajše od sadja. Količina hrane je na začetku zelo majhna - žlička tu, žlička tam. To še dolgo ne bo popolni obrok.
Če izgubljate živce, naj bo hranjenje vedno prijetno in mirno opravilo. Najboljše je, če se otrok hrani skupaj z družino in je isto hrano kot ostali. Nekateri otroci pa res ne marajo "pitja" iz žličke. V tem primeru jim ponudite hrano, da jo sami raziskujejo, okušajo in spoznavajo, tudi če jo samo dajejo v usta, nos ali ušesa. Pomembno je, da otrok hrano sam raziskuje.
Priporočila za uvajanje goste hrane (po dopolnjenem 4. mesecu)
Po dopolnjenem 4. mesecu starosti energijska vrednost hranil v materinem mleku ali nadomestnem mleku ne zadostuje več za hitro rast dojenčka. Zato se uvajanje goste hrane prične postopoma med 17. in 26. tednom starosti. Vsako novo živilo ponudite otroku sprva samostojno, v mali količini in enkrat dnevno, več dni zaporedoma, da ga privadite na nov okus. Običajno nova živila uvajamo v razmaku enega tedna. Ves čas pa otroka opazujemo zaradi morebitne preobčutljivostne reakcije, ki se lahko izraža na več načinov: srbež kože z izpuščajem, pogostejše odvajanje tekočega blata, bruhanje.
Dojenčku ponudite gosto hrano, ko obvlada držo glavice in sedi ob opori ali samostojno. Običajno v tem obdobju pri večini dojenčkov izzveni refleks izplazenja jezika ob dotiku spodnje ustnice in nimajo težav s požiranjem. Izrastejo jim prvi zobki. Če dojenčka dobro opazujemo, nam z določenimi znaki sporoča, da je pripravljen na gosto hrano: po obilnem obroku je hitro lačen, pokaže se potreba po večjem številu podojev preko dneva in noči, ob pogledu na hrano se slini, žveči vse, kar je v dosegu rok, in posega po hrani družinskih članov.
Mnenja o tem, kakšna je idealna prva gosta hrana, niso povsem usklajena. Hrana naj bo enostavna in enostavnega okusa. Priporoča se začeti z zelenjavo oziroma z zelenjavno kašico, ker ima bolj nevtralen okus kot sadje. Izbiramo med hipoalergenimi živili (bučke, cvetača, korenček, koleraba…). Dojenček ima prirojen sladek okus, zato bo morda zelenjavo zavračal. Vsako živilo ali jed mora otrok poskusiti osem do enajstkrat, da ugotovimo, ali jo je sprejel. Zelenjavnim sledijo zelenjavno-krompirjeve in zelenjavno-krompirjevo-mesne kašice. Sledijo žitne kašice, ki do šestega meseca starosti naj ne vsebujejo glutena, saj bomo tako zmanjšali možnost pojava celiakije.
Priporoča se, da se nekaterih živil v prvem letu starosti izogibamo, ker so težko prebavljiva, otroku škodijo ali pa so vzrok za nastanek ali sprožitelj alergijske bolezni. Taka živila so med, sol, jajčni beljak, sveži siri, školjke, raki in drugi morski sadeži, oreščki in arašidi, gobe in kravje mleko.
V prodajalnah je na izbiro veliko različnih izdelkov za malčke. Pri izbiri izdelka pazimo, da ustreza otrokovi starosti, njegovim dnevnim energetskim potrebam in da ne vsebuje škodljivih snovi (aditivi, konzervansi in skriti alergeni). Prva živila naj bodo pripravljena pod najstrožjim nadzorom, lahko prebavljiva, primerno toplotno obdelana in vitaminsko obogatena. Po sterilni hrani v "kozarčkih" lahko posežemo občasno, saj je zelo praktična predvsem takrat, kadar gremo na obisk ali potovanje, kjer nimamo možnosti pripraviti sveže kuhanega obroka.
Otrok naj zaužije toliko hrane, kolikor sam želi. Sprva mu zadostuje žlička ali dve. S privajanjem na okus živila dnevno postopoma večamo tudi količino hrane. Za prvi poln obrok, ki je običajno kosilo, zadošča 150-200 mililitrov kašice. Ko bo otrok sit, nam bo to pokazal. Zaprl bo usta in obrnil glavico stran od žlice in nas ne bo več gledal. Začel se bo ponovno igrati.
Ko uvajamo gosto hrano, vzpostavimo tudi nov urnik hranjenja. Za dojene otroke je značilno, da se hranijo tudi ponoči. Ob uvajanju goste hrane se nekaj časa še dojijo tudi preko noči. Lahko jim ponudimo tudi vodo po steklenički, hrane pa jim ne ponujamo preko noči. Z večanjem količine goste hrane se potreba po nočnem dojenju postopno zmanjšuje in večina dojenčkov bo noč prespala.
Polno dojen dojenček prve štiri mesece ne potrebuje dodatne tekočine, saj jo dobi dovolj z dojenjem. Po prehodu na mešano prehrano materino mleko ne pokrije več potreb organizma po tekočini. Ponudimo mu dodatno tekočino, vedno po obroku. Najboljša je prekuhana voda, ki jo prekuhavamo do prvega leta starosti. V kolikor otroku ponudimo ustekleničeno vodo, naj bo oligomineralna, bakteriološko neoporečna, naj ne vsebuje škodljivih snovi (npr. težkih kovin) in naj bo ustrezno stekleničena.
Čaji vsebujejo tanine in druge snovi, ki vežejo železo in zmanjšujejo njegovo absorpcijo nehemskega železa, zato za dojenčke niso najbolj priporočljivi. Kadar jih ob vpeljavi goste hrane ponudimo otroku (po četrtem mesecu starosti), naj bodo nesladkani. Sladkor v čaju zmanjša občutek lakote, saj zadosti dojenčkovim energetskim potrebam in s tem zavira vnos drugih za razvoj in rast pomembnejših hranil. Vpliva tudi na nastanek zobne gnilobe.
Primer tedenskega jedilnika za 6-7 mesečnega dojenčka
Ponedeljek:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. jabolko, hruška).
- Kosilo: Zelenjavni pire (npr. korenček, bučke) z malo riža ali krompirja.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. riževa kašica brez glutena).
Torek:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. banana).
- Kosilo: Zelenjavno-krompirjev pire z malo piščančjega mesa.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. prosena kašica).
Sreda:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. jabolko z banano).
- Kosilo: Zelenjavni pire (npr. cvetača, brokoli) z malo riža.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. ovsena kašica).
Četrtek:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. hruška).
- Kosilo: Zelenjavno-krompirjev pire s telečjim mesom.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. ajdova kašica).
Petek:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. jabolko).
- Kosilo: Zelenjavni pire (npr. koleraba, pastinak) z malo riža.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. koruzna kašica).
Sobota:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. banana).
- Kosilo: Zelenjavno-krompirjev pire z malo kunčjega mesa.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. pirina kašica).
Nedelja:
- Zajtrk: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Dopoldanska malica: Sadna kaša (npr. jabolko, hruška, banana).
- Kosilo: Zelenjavni pire (npr. bučke, špinača) z malo riža.
- Popoldanska malica: Dojenje ali nadomestno mleko.
- Večerja: Mlečno-žitna kašica (npr. riževa kašica z dodatkom sadja).
Opomba: Priporočljivo je, da se mlečne kašice pripravljajo na vodi ali rastlinskih napitkih (riževo, ovseno mleko), če se izogibate adaptiranemu mleku. Svojega materinega mleka ni nujno črpati za pripravo kašic, če se želite izogniti dodatnemu delu. Vedno ponudite otroku, da sam raziskuje hrano, tudi če jo daje v usta, nos ali ušesa. Osredotočite se na prijetno in sproščeno vzdušje med hranjenjem.