"Ali spite?" je zagotovo eno izmed prvih vprašanj, ki so ga deležni novopečeni starši. Kako nehvaležno vprašanje, ki po nepotrebnem starše spravlja v dodatno stisko. Draga starša, popolnoma običajno je, da vaš dojenček (še) kar nekaj časa ne bo prespal noči. Prej, kot se boste sprijaznili, da spanje in dojenčki praviloma ne gredo skupaj, lažje bo za vas. Na dojenčka, ki noče spati, ne glejte kot na svoj osebni neuspeh. Številne raziskave so pokazale, da se dojenčki zbujajo veliko pogosteje kot odrasli, njihov cikel spanja pa v povprečju traja 50 minut. Spanje je naša osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje - tako otroka kot tudi cele družine.
Razumevanje spalnih vzorcev dojenčkov
Novorojenčki potrebujejo približno 16 do 18 ur spanja na dan, to spanje pa je razdeljeno v približno pet epizod. Sprva se zbujajo vsake dve do tri ure za hranjenje. Od približno tretjega meseca dalje dojenček postopoma razvija nočno spanje in počasi se normalizira tudi spanje staršev. Polovica dojenčkov ponoči spi vsaj 5 ur skupaj, v 24 urah pa spijo 14-15 ur. Od šestega meseca dalje otrok spi približno 13 do 14 ur. Najpozejneje pri enem letu ima večina otrok ritem spanja in budnosti, za katerega je značilno dolgo neprekinjeno spanje ponoči in krajše dnevno spanje - skupno spanje je približno 12 do 14 ur. Malčki, stari od enega leta do pet let, spijo približno 12 ur.
Kaj je regresija spanja?
Večina mladih staršev še ni slišala za regresijo spanja oziroma jim ta izraz ni poznan. Na kratko vam lahko regresijo spanja obrazložimo kot obdobje, ko dojenček, ki je prej dobro spal, doživi začasno zmanjšanje vzorcev spanja, se zato pogosteje zbuja in težje umiri. Regresija spanja se običajno pojavi, ko dojenček dopolni 4, 9 in/ali 18 mesecev. Traja lahko od treh do šestih tednov. Pogosto sovpada z razvojnimi in/ali fizičnimi mejniki kot sta npr. kobacanje, izraščanje prvega zoba ipd.
Kam s posteljo dojenčka: Skupaj ali narazen?
Pogosto se starši sprašujete, ali bi morali otroka "izuriti", da spi sam v svoji sobi. Ali je morda bolje, da spi pri vas? Naj bo raje v isti postelji ali v svoji posteljici, ki je v vaši neposredni bližini? Ob pregledu različne literature lahko kaj hitro ugotovite, da enotnega odgovora na to vprašanje ne boste dobili. Namen tega članka je predvsem ta, da vam predstavimo različne opcije, saj imate pravico, da se sami odločite, kaj vam in vaši družini najbolj ustreza. Glede na vse do sedaj znane raziskave in materinski čut pa vam priporočamo, da dojenček spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev.
Ste vedeli, da noben drug sesalec svojega dojenčka / mladička ne uspava, tako da ga socialno izolira? Ste vedeli, da devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom? Tako je bilo že od začetka človeštva. Vprašanja o tem, kje in kako naj otrok spi, pravzaprav sprožajo burne odzive samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi je spanje v isti postelji z otrokom nekaj povsem samoumevnega in v veliki meri povezano z dejstvom, da marsikje otroka niti ni mogoče dati spati v drugo sobo. To, da dojenčki spijo sami, je v zadnjih nekaj desetletjih predvsem značilno za srednji razred na zahodu. Številne raziskave so pokazale, da je spanje z otrokom v isti postelji (seveda ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov), naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik (dotikanje) namreč pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo prav otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni. V odrasli dobi pa so bolj zadovoljni s svojim življenjem in imajo manj duševnih težav.
Otrok več časa preživi v plitvejšem spanju, kar ga lahko varuje pred sindromom nenadne smrti v zibki. Izboljša vaše spanje, saj lahko dojenčka, ki je ob vas, hitreje pomirite, kot če morate vstajati in iti do otroka. Nekateri starši imajo o spanju v isti postelji z otrokom pomisleke, ker se bojijo, da se bodo ulegli nanj in ga zadušili. Ameriška akademija za pediatrijo, s stališča preprečevanja nenadne smrti dojenčka, odsvetuje spanje v skupni postelji predvsem takrat, kadar imajo starši čezmerno telesno težo in so kadilci. Je pa pred kratkim mednarodna raziskovalna organizacija SIDS Global Task Force, odkrila, da imajo prav kulture, kjer dojenčki najpogosteje spijo skupaj v postelji s starši, najmanjšo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki na svetu.
Vzpostavitev varnega okolja za spanje
- Varnost na prvem mestu: Prostor, ki je namenjen spanju, mora biti v prvi vrsti za dojenčka varen. Da bi pri dojenčku čim bolj zmanjšali tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki (t.j. problem, ki nastane zaradi dojenčkove nerazvitosti srčnega utripa, dihanja ali krvnega tlaka med spanjem) je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, ne glede na to, ali dojenček spi v svoji postelji ali v skupni postelji s starši. Pomembno je, da dojenček spi na trdi vzmetnici, pokrit le do višine pazduh. Naj ne bo obrnjen z obrazom navzdol. Noge naj ima na končnem delu postelje, da ne more zlesti pod odejo. Dojenčkova glava med spanjem nikoli ne sme biti pokrita. Temperatura v sobi naj bo med 16°C in 20°C. Dojenček naj spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev. Prav tako naj dojenček ne spi med dvema osebama. Če kadite, jemljete zdravila ali pa ste preveč izčrpani, ne spite v isti postelji z vašim dojenčkom.
Ustvarjanje pomirjujoče večerne rutine
- Mir in varnost pred spanjem: Ko se približuje čas za uspavanje, je prav od vas odvisno, kako uspešni boste. Otroci vas čutijo in zelo dobro znajo prepoznati ton vašega glasa. Če želite, da otrok zaspi, mora le-ta imeti občutek varnosti. Vaš miren in pomirjujoč glas bo zagotovo prispeval k temu, da se bo otrok potolažil, umiril in lažje zaspal. V kolikor ste napeti in razdraženi, bo to zagotovo začutil tudi vaš otrok. Še kako dobro se zavedamo, da slej ko prej pride trenutek v dnevu, ko enostavno ne zmoremo več. In zaradi tega ni z vami čisto nič narobe. Prav vsakemu staršu se je to že zgodilo, pa čeprav se o tem največkrat ne govori na glas. Če imate le možnost, si takrat vzemite nekaj minut zase. Zelo pomembno je, da poskusite ustvariti prijetno in pomirjujočo večerno rutino, ki se je boste dosledno držali. Otroku bo lažje, če bo lahko predvideval zaporedje dogodkov, ki se običajno začnejo po večerji. Ob vsakodnevni rutini se bo počutil veliko bolj varnega v svojem malem svetu. Ritual poskusite vzpostaviti že pri majhnemu dojenčku (npr: hranjenje, previjanje, crkljanje, poslušanje uspavanke, spanje,..). Kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, pa v večerno rutino vključite še druge aktivnosti, kot so npr. poslušanje zgodbe, ki bo aktiviralo njegova čelna režnja (višje možgane) - del, ki onemogoča motorične impulze.
Pred spanjem naj otrok ne je hrane, bogate z beljakovinami, ki aktivira dopamin (možgansko poživilo), kot so npr. ribe ali meso. Kot ste verjetno že sami ugotovili, tudi čokolada pred spanjem ni najboljša ideja. Boljša izbira je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati. Če opazite, da se otrok nečesa boji, njegove strahove vzemite resno. Pred spanjem ga vedno pomirite. Če se npr. v kolikor spi pri vas, se uležite poleg njega in se osredotočite na vaše globoko dihanje. Ni vam potrebno govoriti. V kolikor spi v svoji posteljici mu ponudite ninico, ki jo bo lahko ponoči prijel in bo dišala po vas. Še posebej priporočljivo je, če dojenčku ponudite mehko blago, ki diši po vašem mleku. Vaš vonj lahko sproži v otrokovih možganih pozitivna občutja in deluje kot močno pomirjevalo. Če vas dojenček potrebuje, ga ne pustite samega.
Starši, ki imate že nekoliko starejše otroke, ste se zagotovo že srečali s situacijo, ko vaš tri-letnik nikakor ne želi zaspati, kar naprej vstaja iz postelje, hoče na stranišče ali vas prosi še za en kozarec vode. To pogosto počnejo, ker si v resnici želijo kupiti čas z vami in vam sporočiti, da so prestrašeni ali si želijo pozornosti. Pogosto se jim v teh primerih v možganih aktivira sistem za strah in ločitveno stisko.
Pogoste napake pri uspavanju in kako se jim izogniti
Dolgotrajno uspavanje je lahko zelo naporno za starše. Vendar se morajo potruditi in izogniti napakam, ki lahko čas uspavanja še podaljšajo oziroma ne rešijo težav na dolgi rok.
- Napaka št. 1: Ignoriranje otroka. Z ignoriranjem želijo starši otroka pogosto naučiti, da ne bo s sitnarjenjem ničesar dosegel, a s tem lahko dosežejo ravno nasprotno. Otrok bo dobil občutek, da vam zanj ni mar, in se vam bo začel še bolj upirati.
- Napaka št. 2: Metoda izjokavanja. Metoda izjokavanja, ki jo nekateri uporabljajo predvsem pri uspavanju dojenčkov, lahko na dolgi rok dokazano povzroča resne posledice v razvoju, zato vam priporočam, da se ji izognete.
- Napaka št. 3: Živčnost in slaba volja. Otrok se bo na vašo nejevoljo in živčnost odzval s še večjo nemirnostjo, zato skušajte ostati mirni, tudi ko vam je težko.
Ko otrok potrebuje več kot le rutino
Pomembno je, da z otrokom vzpostavite dialog. Če ima otrok težave dalj časa, je zelo pomembno, da z njim vzpostavite dialog. Poskušajte se z njim pogovoriti in ugotoviti, zakaj noče oziroma ne more spati. S pogovorom boste lahko razrešili marsikatero skrb, ki bo otroku olajšala prehod v miren spanec. Poleg tega boste bolje razumeli njegove vzorce in način razmišljanja ter vedeli, kako ravnati v prihodnje.
Če želite v proces uspavanja vnesti večje spremembe, začnite postopoma. Ne spremenite cele rutine naenkrat, saj s tem ne boste dosegli nič dobrega. Otroka nenadne spremembe še hitreje iztirijo, zato ne morete pričakovati, da bodo vse spremembe uspešne takoj. Tega se lotite počasi in slej ko prej boste uspeli. Ko se bliža otrokova ura za spanje, poskrbite za ustrezno okolje. Glasnost okolja naj se zniža, ugasnite televizijo ali druge naprave in poskrbite, da se otrok umiri. Vzpostavite rutino, na primer najprej večerja, nato kopanje in umivanje zobkov, nato otroka preoblečete v pižamo. Potem se z njim umaknite v napol temno ali temno sobo in mu povejte pravljico ali zapojte pesmico. Pomembno je, da sta zaporedje in čas priprave vedno enaka, saj se otrok tega navadi in dobi občutek varnosti.
Otroku dajte možnost odločanja. Če lahko sam izbere, katero pižamo bo oblekel ali katero pravljico mu boste prebrali, boste zmanjšali možnost nejevolje otroka. Tudi če otrok postane razdražljiv, ostanite mirni in odločni. Mirno vztrajajte pri svojem in se ne jezite.
Zaznajte otrokove potrebe. Morda mu je prevroče, ga zebe, ga moti ropot ali pa ga pestijo zobki. Morda je imel preveč čustven dan, ni dovolj jedel ali pa sanja grde sanje. Včasih pa si samo želi več časa z vami ali pa se preprosto upira ustaljenemu redu.
Kako ravnati, ko dojenček noče spati čez dan
Niste edini, ki si zastavlja vprašanje, kaj storiti, ko vaš dojenček noče spati čez dan. Številni starši se trudijo vzpostaviti dnevno rutino spanja, še posebej, ko njihovi malčki zavračajo nadvse potrebne dremke, ki so ključne za razvoj in dobro počutje. Upor dremanju lahko povzroči veliko stvari, od razvojnih mejnikov, prevelike stimulacije ali pa preprosto spreminjajočih se spalnih potreb. Da vaš dojenček dobro spi čez dan, je potrebna doslednost, kreativnost in prilagajanje njihovim edinstvenim potrebam. Medtem ko nekateri dojenčki najbolje spijo v tihem, zatemnjenem prostoru, drugim koristi pomirjujoč duda ali crkljajoča ninica. Ne pozabite, kar deluje pri enem dojenčku, morda ne bo delovalo pri drugem. Ko vaš dojenček noče zaspati čez dan, lahko raven stresa hitro naraste. Če veste, zakaj se to dogaja, se lahko premaknete od frustracije k strategiji.
Možni vzroki za težave z dnevnim spanjem:
- Težave z rutino: Nedosledni časi dremanja lahko zmedejo notranjo uro vašega dojenčka.
- Okoljske motnje: Močne luči, hrupni bratci in sestrice ali stimulativen vrtiljak lahko ohranjajo dojenčka budnega.
- Nelagodje ali lakota: Mokra plenička ali prazen trebušček preprečujeta miren spanec.
- Prevelika stimulacija: Preveč aktivnosti tik pred spanjem lahko upočasni umirjanje.
- Ločitvena tesnoba: Med 8. in 10. mesecem imajo dojenčki lahko občutek nelagodja pri samostojnem spanju.
Kako pomagati dojenčku, da bo bolje spal čez dan:
- Opazujte znake zaspanosti: Zehanje, mencanje oči, zamišljen pogled.
- Vzpostavite rutino dremanja: Pomirjevalno zaporedje, kot so menjava pleničke, crkljanje in duda, lahko sporoči, da je čas za počitek.
- Optimizirajte okolje za spanje: Naj bo prostor zatemnjen, tih in prijeten.
- Omejite čas pred zasloni: Digitalna stimulacija, tudi v ozadju, lahko odloži spanec.
- Bodite dosledni: Dojenčki uspevajo pri ponavljanju in rutini. Ohranite načrt tudi ob zahtevnejših dnevih.
Potrebujete osvežitev rutine dremanja? Da bi bil vaš malček deležen dobrega spanca, za začetek potrebujete miren in temen prostor. Majhni rituali in navade lahko ogromno prispevajo k uspehu. Ker vaš dojenček ve, kaj lahko pričakuje, ga bo to pomirilo in bo tudi njegov spanec boljši. Sledite našim praktičnim nasvetom in predlogom, ki vam bodo pomagali, da bo vaš dojenček spal kot na oblaku.
Pretopel prostor dojenčkom ne prija. Optimalna temperatura v prostoru za spanje naj bo med 17 in 19 stopinjami celzija. Poskrbite tudi, da bosta v prostoru mir in tišina. Tako se bo dojenček lahko popolnoma sprostil. Povijanje, masaža, maziljenje: skrb za vašo malo kepico ustvari intimne trenutke med vami in vašim dojenčkom. Zvečer uvedite majhen ritual - vzemite si nekaj minut ter ob prijetni svetlobi sebi in svojemu malčku namenite razvajanje samo za vaju dva. Vaš glas dojenček pozna in ga pomirja. Uspavanka je zato odličen trik, ki ga bo zazibal v globok spanec. Nasvet: Ne skrbite, če ne poznate veliko uspavank. Pravzaprav je najboljše, če dojenku zapojete vedno isto. Bodisi v svojem naročju, ali pa v zibelki - nežno zibanje dojenčka spominja na 9 mesecev, ki jih je preživel v maternici. Veliko dojenčkom do lažjega spanca pomaga stik z vašim telesom, ki jim predstavlja pomirjujočo vez. Skupni trenutki in crkljanje so še kako pomembni, saj se tako razvija vez med vami in vašim malčkom. A vseeno, ko govorimo o spanju, je pomembno, da dojenčka navadimo tudi na spanje brez vaše bližine. Da bi vašega angelčka naučili spati samega, ga takoj ko postane utrujen, premaknite v posteljico. Najboljše je to storiti takoj po običajnem ritualu, ki ste ga vzpostavili pred spanjem. Če je malček že v svoji posteljici, se uprite želji, da še malo podržite njegove prisrčne rokice in se izognite fizičnemu kontaktu, kolikor je le mogoče. Cilj je, da se dojenček sam umiri. Seveda ga lahko še naprej občudujete medtem ko tone v spanec. Ne pozabite - dojenčki morajo osvojiti ritem spanja, zato bodo začetki učenja težki. Vsak otrok ima svoj značaj in potrebe ter se različno odzove na signale iz okolice. Vsi ti dejavniki lahko vplivajo na to, kako se bo dojenček obnašal pred spanjem. Malčka boste najhitreje uspavali tam, kjer spi. Ponoči se lotite le najbolj nujnih opravil, kot sta menjava plenic ali hranjenje. Držite se zlatega pravila: Pomembno je, da izhajate iz lastnih izkušenj - kmalu boste vedeli, kaj je dobro za vašega otroka. Ko vam bo težko, se spomnite, da še ni bilo dojenčka, ki se ne bi naučil spati.
Ko je za vse kriv zamašen nosek
Čeprav zamašen nosek pri dojenčkih ne predstavlja resnejših težav, lahko vpliva na otrokov spanec. Oteženo dihanje dojenčka razdraži in mu s tem pokvari miren spanec. Ker si dojenček ne zna sam izpihati noska, čist nosek pa je izrednega pomena za lažje dihanje in hranjenje, je zelo pomembno redno čiščenje, še posebej takrat, ko je otrok prehlajen.
Uspavanka Za Spanje Dojenčkov #067 Mozart Za Stimulacijo Inteligence Dojenčkov
Prehod na samostojno spanje: Ko otrok odraste
Enotnega odgovora na vprašanje, kdaj je pravi čas za prehod na samostojno spanje, v literaturi žal ne boste dobili. Po našem mnenju je pravi čas za to takrat, ko to odgovarja izključno vaši družini. V kolikor se vi in vaš otrok dovolj naspita, s partnerjem pa imata kljub skupnemu spanju dovolj telesne intimnosti, ni nobenega razloga, da bi se temu morali odpovedati. Skrb, da otrok kasneje ne bo želel spati v svoji postelji, je odveč. Temu v prid govorijo dejstva, da otrokovi hitro razvijajoči se višji možgani začnejo moč sistema za ločitveno stisko zmanjševati in le-ta s časom zelo oslabi. Seveda pa v kolikor vam skupno spanje ne odgovarja in se ne morete naspati, je bolje, da spite vsak v svoji postelji. Če boste zaradi neprespanosti razdražljivi in preutrujeni, prav gotovo ne boste mogli biti dojenčku v veliko pomoč čez dan. Otrok je po šestem mesecu starosti praviloma že sposoben prespati vsaj šest zaporednih ur. V tem obdobju začnejo običajno jesti gosto hrano, zato je dobrodošlo, da mu v drugi polovici prvega leta življenja daste priložnost, da poskuša spati v svoji posteljici. V kolikor želite biti pri tem uspešni, se izogibajte uspavanja v naročju, vozičku, avtosedežu ipd. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana. Da lahko sam preide iz enega ciklusa spanja v drugega ob sebi običajno potrebuje ninico, ki mu pri tem pomaga.
Vendar pa smo si ljudje različni. In tako je tudi pri otrocih. Nekateri gredo z veseljem spat v svojo posteljo, povezujejo jo z dobrimi občutki in nanjo gledajo kot na prostor, kjer se počutijo varne. Brez da bi jih starši morali kdaj navajati na to. Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, vam resnično odsvetujemo, da se poslužujete načinov, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko / žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Dojenček se namreč sam ni sposoben spraviti v stanje notranjega miru in dobrega počutja. Če se nihče ne odzove nanj in mora zaspati po neskončnih neuslišanih klicih na pomoč, ga to lahko zaznamuje za celo življenje, saj bo razvil preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Govorimo o dolgotrajnem joku, ki ga vsak človek - občutljiv za stisko drugega človeka - prepozna kot klic na pomoč. Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati. Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola. Raziskave so pokazale, da ponavljajoče se aktiviranje tega sistema v otroštvu povzroči anksiozne motnje kasneje v življenju.
Nespanje otroka ima zagotovo velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Upamo, da vam bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč ali pa zgolj v tolažbo, saj nikakor niste osamljen primer. Vsekakor pa bodite pozorni, če pri nespečemu otroku opazite tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost.