Razvoj dojenčka je kompleksen proces, ki se začne takoj po rojstvu in je močno odvisen od prepleta genetskih dejavnikov ter vplivov okolja. V prvih mesecih življenja je dojenček seveda še popolnoma odvisen od staršev, vendar že kmalu začne intenzivno vsrkavati vase vso dogajanje iz okolja. Gibalni razvoj predstavlja ključno orodje, ki mu omogoča raziskovanje in komunikacijo s svetom okoli sebe. Ta razvoj se začne z nabiranjem mišične moči, razvojem nadzora nad lastnimi mišicami, kontrolo gibov in z razvojem koordinacije. Pomembno je poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka po mesecih lahko med posameznimi dojenčki razlikuje, hkrati s tem pa se razvijajo tudi njegove kognitivne zmožnosti in druga področja razvoja.
Znotraj tega nabora pomembnih razvojnih mejnikov se nahaja tudi razvoj stopal. Včasih se zgodi, da imajo dojenčki zaležana ali drugače neobičajno postavljena stopala. Na primer, naša Neva je tudi imela zaležano stopalo, ker ni imela več dosti prostora v maternici, pa smo to popravili tako, da smo vsak dan po 6x na dan masirali stopalo. Na pregledu pri terapevtki pa so ugotovili, da je stopalo v redu. Upamo, da nas vseeno ne bo oviralo, ko bo mala Neva shodila. Stara je 1.5 mesecev. Pri nas je imel sonček zaležana stopala od lege, sicer levega čisto malo, desnega pa zasukanega skoraj za 90 stopinj navznoter. Že ko je bil star 2 dni, smo začeli z longetami, gibsi, kar je pomenilo, da smo pri vsakem previjanju morali dati longeto dol in razgibati stopalo ter nato longeto nazaj gor. Vmes smo imeli 3 tedne pa samo gibse, ki so jih menjavali na 3 dni, da so nogico lahko bolj zasukali v pravo smer. Leva nogica je bila v kakšnih 14 dneh dobra, desna pa še po 5 mesecih ni čisto v redu, a bo kmalu. Mislimo, da se nogica ne popravlja zaradi rasti, ampak zaradi longet oz. gibsov in predvsem razgibavanja.
Dude v zgodnjem otroštvu: Prilagoditev in razvoj
V prvih mesecih življenja potrebuje dojenček veliko fizične bližine in stika s starši. Sesanje je ena izmed temeljnih potreb, ki jo dojenček izraža. Dude oziroma cuclji so v preteklosti predstavljali enostaven način, da se dojenčka pomiri s čimerkoli, kar mu je omogočilo varno sesanje. Danes so dude ali cuclji silikonski ali gumijasti seski s plastičnim ali silikonskim ustnim ščitnikom in ročajem. Dude iz lateksa so bolj mehke in fleksibilne od silikonskih, a niso tako trajne. Moderne dude so varne za uporabo - moč jih je enostavno sterilizirati, ustni ščitnik pa preprečuje, da bi se dojenček z dudo zadušil ali jo pogoltnil.
V preteklosti so dojenčka pomirili s čimerkoli, kar je malčku omogočilo varno sesanje - kot so obročki za grizenje ali okrogle ropotulje. Danes so dude ali cuclji silikonski ali gumijasti seski s plastičnim ali silikonskim ustnim ščitnikom in ročajem. Dude iz lateksa so bolj mehke in fleksibilne od silikonskih, a niso tako trajne. Moderne dude so varne za uporabo - moč jih je enostavno sterilizirati, ustni ščitnik pa preprečuje, da bi se dojenček z dudo zadušil ali jo pogoltnil. Dude v določenem obdobju uporabljata kar dve tretjini staršev; najpogosteje, ko so dojenčki stari od dva do tri mesece. Starši še bolj verjetno za pomiritev otroka uporabljajo dudo, če je to njihov prvi malček in če je fantek.
Kljub temu, da je uporaba dude pogosto povezana z različnimi pomisleki, ima lahko tudi svoje prednosti. Poglavitna prednost dude je, da dojenčka pomiri ali mu pomaga zaspati. Sesanje cuclja lahko omili bolečine, zaradi česar ga starši pogosto uporabljajo, če ima dojenček kolike ali ga ne morejo pomiriti. Sesanje dude lahko pomaga prezgodaj rojenim otrokom. Raziskave so pokazale, da nedonošenčki s hranjenja po cevki hitreje preidejo na stekleničko in se z njo učinkoviteje hranijo, če pred tem sesajo cucelj. Uporaba cuclja lahko za prezgodaj rojene dojenčke pomeni krajše bivanje v porodnišnici.
Potreba po sesanju in razvoj govora
Potreba po sesanju je pri dojenčku naravna in pomembna za njegov razvoj. Vendar pa lahko dolgotrajna uporaba dude vodi do težav z zobmi. Britanska zobozdravstvena fundacija (British Dental Health Foundation) priporoča prenehanje uporabe dude ali sesanja palca, saj lahko oboje vodi do težav v rasti in razvoju zob, še posebej, če malček dudo ali palec sesa, ko mu rastejo stalni zobje.
Poleg tega lahko uporaba dude vpliva tudi na razvoj govora. Uporaba dude dojenčkom preprečuje čebljanje, ki je pomemben korak v razvoju govora in nujno potrebno za razvoj njihovih govornih sposobnosti. Zato je pomembno, da duda ne postane predmet, ki ga uporabljamo ob vsakem otrokovem joku. Duda naj bo čista. Vsak proizvajalec navaja, kateri postopek sterilizacije je primeren za dudo.
Sesanje je lahko namenjeno hranjenju, pomirjanju ali uravnavanju raznih telesnih funkcij. Duda je nekaj, kar otrok sesa, sesanje takega predmeta pa otroka lahko pomirja. Otrokova globoka potreba je fizična bližina, stik. Če se odločite za uporabo dude, je priporočljivo, da jo otroku ponudite po prvem mesecu oziroma takrat, ko je dojenje že dobro steklo. Mišljenje, da je sesanje dude podobno hranjenju iz stekleničke, je zmotno. Kljub temu, da imata oba pripomočka cucelj, se ta zelo razlikujeta po obliki in namembnosti.
Vpliv dude na dojenje in razvoj ustne votline
Vsakodnevna uporaba dude lahko moti dojenje. Obstajajo trdni dokazi, da ženske, ki uporabljajo cuclje, bolj verjetno svoje dojenčke prej odstavijo od prsi kot ženske, ki dud ne uporabljajo. Ali je uporaba dude eden od vzrokov, da ženske prej opustijo dojenje, je kontroverzno vprašanje. Nekateri trdijo, da matere otroka pomirijo z dudo, ker imajo težave z dojenjem, ali v resnici ne želijo dojiti. Drugi menijo, da dojenčki le s težavo preklopijo s sesanja umetnega seska na dojko. Nekateri pa pravijo, da sesanje cuclja namesto bradavice zmanjša stimulacijo za proizvajanje prolaktina v prsih, kar posledično zmanjša količino ustvarjenega mleka. Matere, ki so dojenje opustile v prvih šestih mesecih, so kot razlog za prenehanje pogosto navedle "premalo mleka".
Kakršen koli je že razlog, je lahko vsakodnevna uporaba dude povezana z opustitvijo dojenja, preden dojenček dopolni tri mesece starosti. Čezmerna uporaba dude lahko vpliva na razvoj ustne votline. To je odvisno predvsem od časa in intenzitete sesanja. Ko se dojenček hrani prek sesanja, je vzorec tak, da je jezik na ustnem dnu. V tem obdobju je torej dobro, da otroku nudimo čim več priložnosti raziskovanja in gibanja z jezikom ter da, ko se oglaša ali pozneje, ko govori, nima dude v ustih.
Številni strokovnjaki se strinjajo, da pogosto sesanje pri dojenčkih zmanjšuje tveganje za smrt v zibelki oziroma sindrom nenadne smrti dojenčka med spanjem. Poleg tega preventivne smernice navajajo, naj otrok spi na hrbtu, na trdni površini brez mehkih predmetov v posteljici in brez ohlapne posteljnine, prav tako naj ogrevanje ne bo pretirano. Otrok naj spi v isti sobi kot starši, vendar ne v isti postelji. Trenutno lahko govorimo samo o primerni rabi dude. S študijami je bilo ugotovljeno, da na razvoj obraznih struktur bolj vplivata čas in moč sesanja kot oblika dude. Ni nujno, sčasoma boste ugotovili, ali boste dudo potrebovali ali ne. To je prvotni namen dude: da umiri otroka takrat, ko ga starši ne morejo. Ključno je, da dudo uporabljate zavestno in ne pretirano.
Če pa otrok že uporablja dudo, je dobro izbrati biofunkcionalno - takšno, ki podpira naravno in zdravo rast čeljusti in zob. Duda kot eden izmed načinov prilagoditve nagona naravnega sesanja pri novorojenčkih in dojenčkih lahko pripomore k nepravilnostim v razvoju čeljusti, motnjam dihanja in k težavam pri požiranju. V zahodni Evropi ima od 70 do 80 odstotkov otrok dudo in eden od dveh ali treh razvije križni ali odprti ugriz. To pomeni, da ima v razvitih državah križni ugriz med 30 in 45 odstotkov otrok z dudo. Običajna duda in prst med sesanjem preneseta pritisk na ustno nebo, kar vpliva na morebitne nepravilnosti v razvoju zob in čeljusti. Idealno je, če je pri uporabi dude pritisk močnejši na stranskih delih neba, saj se to lahko razvija popolnoma brez pritiska. Pomembno vodilo pri oblikovanju izdelkov v liniji Curaprox Baby je biofunkcionalnost. Izdelki, ki so zasnovani biofunkcionalno, podpirajo otrokov naravni razvoj, ne ovirajo rasti čeljusti, zob ali ust, ne povzročajo deformacij in ne otežujejo dihanja. Stranski krilci usmerjajo pritisk med sesanjem na zobe in s tem širita zgornjo čeljust, ploski sesalni del pa jeziku pušča dovolj prostora. Skupaj pomagajo preprečiti zoženje čeljusti z navzkrižnim ugrizom, imenovano tudi gotsko nebo. Spodbujajo dihanje skozi nos, kar omogoča optimalno preskrbo možganov in telesa s kisikom. S svojo posebno površino je gibljivi ščit na otip podoben dojki in ni samo prijeten, ampak spodbuja tudi razvoj naravnega načina požiranja. Stanjšano vznožje sesalnega dela in prožen silikonski ščit pri dojenčku spodbujata naraven način požiranja.
Gibalni razvoj in prva leta življenja
Gibalni razvoj dojenčka je kompleksen proces, ki se začne takoj po rojstvu in je močno odvisen od genetskih dejavnikov ter vplivov okolja. V prvih mesecih življenja je dojenček popolnoma odvisen od staršev, vendar že kmalu začne intenzivno vsrkavati vase vso dogajanje iz okolja. Gibalni razvoj predstavlja ključno orodje, ki mu omogoča raziskovanje in komunikacijo s svetom okoli sebe. Ta razvoj se začne z nabiranjem mišične moči, razvojem nadzora nad lastnimi mišicami, kontrolo gibov in z razvojem koordinacije. Pomembno je poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka po mesecih lahko med posameznimi dojenčki razlikuje, hkrati s tem pa se razvijajo tudi njegove kognitivne zmožnosti in druga področja razvoja.
Gibalni Razvoj v Prvem Mesecu: Osnove PreživetjaV prvem mesecu življenja so v ospredju novorojenčkovga vsakdana najosnovnejše dejavnosti, kot so spanje, hranjenje in izločanje, ter komunikacija z jokom. Dojenček v tej fazi še nima pravega nadzora nad svojimi mišicami; njegovo gibanje je predvsem refleksno in vključuje osnovne reflekse, kot so sesanje, kihanje, zehanje, jok in podiranje kupčkov. Pojavljajo se številni primitivni refleksi, kot so prijemalni, sesalni in iskalni refleks, ki mu omogočajo preživetje v novem okolju. Ti refleksi so temeljni gradniki gibalnega razvoja, saj se na njihovi osnovi kasneje gradijo bolj zapleteni in zavestni gibi. Gibalni razvoj novorojenčka v tem obdobju zaznamuje neusklajenost. Gibe lahko opišemo kot "vse ali nič", saj še niso selektivni ali kontrolirani. Zaradi normalno zvišanega mišičnega tonusa pride pri gibanju do verižne reakcije, kar pomeni, da v gibanje sodeluje celo telo, vendar na nepovezan in nekoordiniran način. Na primer, ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le med spanjem. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. Na trebuhu so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
Drugi in Tretji Mesec: Proti Sredini in Občutku za TeloV drugem mesecu se dojenčkovo gibanje postopoma začne usmerjati proti sredini telesa. Gibanje "vse ali nič" postopoma izginja, obseg gibov pa se zmanjša. Nogice in rokice se pri gibanju ne vračajo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas zadrži, za kratek čas pa celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena. To imenujemo asimetrični tonični vratni refleks (ATVR), ki gradi občutek sredine in prispeva k razvoju občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. V tretjem mesecu dojenček že zadrži glavo v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki; v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in premikajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar še vedno na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rameni, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Gibalni Razvoj od Četrtega do Šestega Meseca: Odkrivanje Sveta in TelesaV četrtem mesecu na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor, pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbuja poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet. V petem mesecu je dvig medenice v hrbtnem položaju še močnejši, dojenčka zanimajo njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno. Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Gibalni Razvoj od Sedmega Meseca Naprej: Mobilnost in RaziskovanjePribližno pri sedmih mesecih se nekateri dojenčki začnejo premikati po vseh štirih. Pomembno je poudariti, da nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca; do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano. Zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati.
Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Hoja: Prvi Samostojni KorakiOtrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. To prvo obdobje po rojstvu je obdobje velikih sprememb in prilagajanj, spoznavanja svojega telesa, usklajevanja gibanja in pridobivanja različnih izkušenj na vseh področjih razvoja. Do starosti dveh let bo dojenček zmožen že teči, se vzpenjati in spuščati po stopnicah, hkrati pa bo še nenehno vsakodnevno odkrival svoje zmožnosti. Gibalni razvoj dojenčka bo le še napredoval - dojenček bo začel hoditi ob opori, prijemati tudi manjše predmete, se igrati enostavne igre in postajal bo vedno bolj samostojen. Razvoj koordinacije in fine motorike se nadaljuje - dojenček samostojno pije iz skodelice, med palcem in kazalcem drži majhne koščke hrane, trka s predmeti ipd.
Primitivni Refleksi: Temeljni Gradniki Gibalnega Razvoja
Da se novorojenček lažje prilagodi novemu okolju, pride na svet opremljen z različnimi refleksi. Z refleksi se dojenček v tem začetnem obdobju lažje prilagaja. Kasneje jih zamenjajo bolj zapletene reakcije, ki za razliko od refleksov, delujejo na višjem nevrološkem nivoju in so tudi bolj kompleksne. Refleksi naj bi pri dojenčku izginili do nekje tretjega, četrtega meseca starosti. Vsi refleksi niso prisotni v istem obdobju, nekateri so v določenem obdobju bolj izraziti, drugi manj. Vsekakor pa se lahko nakazujejo določene težave, če refleksi ne izginejo oziroma so prisotni še v kasnejših mesecih, ko to ni več zaželeno.
Med pomembne reflekse spadajo:
- Babinski refleks: Če po dojenčkovem stopalu potegnemo od pete po zunanjem stopalnem loku proti prstom, potegne palec navzgor (proti nartu), vsi ostali prsti pa se razprejo (izzveni okoli 2. meseca).
- Morojev refleks (reakcija zdrznjenja): Pri glasnih zvokih in nenadnih gibih (občutek padanja) dojenček roke odroči, iztegne in razpre dlani, nato roke priroči, pokrči, prstke stisne v pest in začne jokati (izzveni okoli 6. meseca).
- Prijemalni refleks: Če novorojenčku ponudimo prst, ga bo prijel, prijem pa bo zadržal tudi, če mu roko dvignemo. Prijem je lahko tako močan, da otrok, če ga potegnemo v zrak, za nekaj sekund celo zadrži svojo težo (izzveni okoli 5. meseca).
- Refleks hoje: Če novorojenčka dvignete, s stopali postavite na trdno podlago in ga nagnite naprej, bo naredil nekaj gibov, podobnih korakom (izzveni okoli 4. meseca).
- Sesalni refleks: Sproži ga predmet, ki ga novorojenček dobi v usta (npr. bradavica ali duda). Je ključnega pomena za preživetje (izzveni okoli 12. meseca).
- Iskalni refleks: Povezuje se s sesalnim refleksom, sproži ga dotik ust ali kože lic. Dojenček obrne glavo v smer, kjer se ga dotaknemo, skuša vtakniti vaš prst v usta, da bi ga sesal (izzveni okoli 4. meseca).
- Tonični vratni refleks: Ko dojenček leži na hrbtu in glavo obrne na eno stran, se okončine na tej strani telesa iztegnejo, na drugi strani pa pokrčijo (izzveni okoli 6. meseca).
Pomen Usklajene Mišične Aktivnosti in Stabilnosti
Če je mišična aktivnost primerno usklajena, lahko pričakujemo primerno stabilnost v trupu. To pa omogoča boljši nadzor gibanja okončin in glave. Velikokrat neusklajena mišična aktivnost povzroči nestabilnost v trupu in posledične kompenzatorne odgovore v drugih delih telesa. To pripelje do nepravilnih vzorcev gibanja in drže, kar vpliva na kakovost gibalnega razvoja.
Če je stabilnost v trupu primerna, bo dojenček tudi hitreje usvojil nadzor glave. Za dober nadzor glave je pomembna stabilizacija (mobilna in stabilna) ramenskega obroča. Ravno iz tega razloga je pomembno, da dojenčka dajemo tudi v položaj na trebušček. Na ta način mu pomagamo, da si zgradi še kako pomembno stabilnost ramenskega obroča. S tem pa vplivamo tudi na dober nadzor glave. Če opazimo, da glavo drži zelo visoko (previsoko za njegovo starost), da so ramena zakrčena nazaj, komolci za linijo ramen in je posledično opora na roke slaba ali pa je sploh ni, je v tem primeru dojenčku potrebno pomagati, da bo trebušni položaj kakovosten in takšen, kot mora biti. Če to ni možno, je bolje, da ga ne dajemo v trebušni položaj, saj bi s tem le poudarjali nepravilne gibalne vzorce.
V tem prvem obdobju razvoja je pomembno tudi, kako dojenček občuti svoje telo in gibanje svojega telesa, da se vedno bolj zaveda delov svojega telesa, da dobi občutek za levo in desno stran telesa ter da začuti in ve, kje je sredina, in jo zna tudi zadržati. Pri spoznavanju leve in desne polovice telesa je dojenčku v veliko pomoč asimetrični tonični vratni refleks (ATVR).
Drencanje in Pomen Dvignjene Medenice
Po obdobju precej izrazitega asimetričnega toničnega vratnega refleksa pride obdobje, ko se dojenček začenja usmerjati proti sredini svojega telesa. V starosti treh, najkasneje štirih mesecev mora dojenček že imeti zgrajeno sredino svojega telesa. Poravnan sredinski položaj trupa in glave mora biti prisoten tako v hrbtnem kot trebušnem položaju. Pri izgradnji občutka sredine svojega telesa je dojenčku v veliko pomoč tako imenovano drencanje. To so drobni, ves čas ponavljajoči se minimalni gibi majhnih obsegov, ki se dogajajo okoli sredinskega položaja telesa. So izredno pomembni, saj nakazujejo na dozorevanje živčno-mišičnega sistema. Z drenčanjem dojenček usklajuje mišično aktivnost svojega telesa. Tako posledično ves čas dobiva čutno gibalne izkušnje za sredinsko poravnanost svojega telesa. Drencanje se opazi kot nenehno minimalno gibanje v budnem stanju.
V tem sredinsko poravnanem položaju pa je pomembno, da je v tretjem, četrtem mesecu starosti dojenček zmožen v hrbtnem položaju zadržati dvignjeno medenico (s pokrčenimi nogami) od podlage. Privzdignjeno medenico v hrbtnem položaju naj bi dojenček držal večino svojega budnega časa. Dvig medenice kaže na to, da sta stabilnost in usklajenost mišične moči v trupu dobri in je dojenček zmožen zadržati omenjeni položaj. Privzdignjena medenica vpliva tudi na stabilnost ramenskega obroča in na vratne mišice. S tem dojenček pridobi občutek za aktivacijo in sprostitev omenjenih mišic, kar poleg aktivacije v trupu, pomembno vpliva na nadzor glave. To pripomore k obračanju proti boku in nato naprej v obrat na trebušček. Poleg kakovostnega položaja na hrbtu je pomembno, da v tem obdobju usvoji tudi stabilen in dober trebušni položaj z ustrezno poravnavo glave in kakovostno oporo na komolce. V tem položaju kasneje s prenosi teže na eno in drugo stran usvoji tudi obračanje nazaj na hrbet.
Gibalni Mejniki in Individualnost Razvoja
Pomembno je poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak. Čeprav starši pogosto primerjajo svoje otroke, je pomembno razumeti, da vsak otrok napreduje s svojim tempom. Če se vaš 6-mesečnik še ne obrača kot je zapisano v prispevkih o mejnikih gibalnega razvoja in če vaš 12-mesečnik še ne hodi, medtem ko prijateljičin 11-mesečnik že samostojno koraka, ne skrbite. Lahko se zgodi, da bo vaš dojenček določeno spretnost usvojil veliko pred svojimi vrstniki, medtem ko bo kaj drugega obvladal nekaj tednov za vsemi tabelami, ki jih boste našli na spletu.