Ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare, v času ko se Slovenija sooča z zahtevami po celoviti obravnavi svoje preteklosti, se znova odpira vprašanje prikritih grobišč in žrtev povojnih komunističnih pobojev. Dogodki v zadnjih letih, vključno z obravnavo peticije v Evropskem parlamentu, so poudarili pomen resnice in spomina za spravo, hkrati pa razkrili vztrajnost tistih, ki se otepajo soočenja s totalitarno preteklostjo.
Evropska podpora prizadevanjem za resnico in spomin
Obravnava peticije "Pravica do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji" v Evropskem parlamentu 14. februarja 2024 je predstavljala pomemben mejnik. Pokazala je, da Republika Slovenija lahko prepričljivo predstavi evropski in svetovni javnosti dosežke svojih znanstvenikov in prepričljivo utemelji izhodišče nastopa dr. Mitje Ferenca. Dr. Ferenc je poudaril ključno razliko med obravnavo žrtev različnih totalitarizmov: »Medtem ko se žrtev drugih dveh totalitarizmov primerno spominjamo in ohranjamo upor proti njima kot pozitivno vrednoto, to za žrtve komunizma ne velja.« Njegova izjava, da sta »resnica in spomin za spravo nepogrešljiva«, je odmevala med člani odbora za peticije Evropskega parlamenta, ki so soglasno podprli peticijo. Predsednica odbora Dolors Montserrat je po seji odbora potrdila, da so bili slovenski uspehi pri odkrivanju, raziskovanju, urejanju prikritih morišč in grobišč, izkopih in pokopih posmrtnih ostankov sprejeti kot velika tema in civilizacijski dosežek.
Vlada in lokalne oblasti pred izzivom civilizacijske dolžnosti
Kljub mednarodnemu priznanju in podpori se zdi, da Vlada RS, Mestna občina Ljubljana in drugi deležniki še niso povsem dojela pomena teh prizadevanj. Njihovo ravnanje, ki ga nekateri označujejo kot "rasistično razlikovanje žrtev" in nespoštovanje temeljnih pravic do groba, spomina, resnice in pravice, sramoti Republiko Slovenijo in jo vrača v totalitarno preteklost. Ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare je treba poudariti, da je slovenska osamosvojitev omogočila razpad tabujev, laži in mitomanije titoizma ter sprejela številne ukrepe tranzicijske pravičnosti. Čeprav storilci sodno niso bili obsojeni, so bili sprejeti ukrepi za odškodovanje in rehabilitacijo žrtev komunističnega nasilja, kar je zajelo več sto tisoč ljudi, vključno z njihovimi družinami.
Ukrepi tranzicijske pravičnosti in civilnodružbene pobude
Med pomembne ukrepe tranzicijske pravičnosti spadajo Zakon o denacionalizaciji (rešenih 40.000 vlog), Zakon o popravi krivic (rešenih več kot 35.000 vlog) ter tisoči razveljavljenih stalinističnih sodnih procesov z izplačanimi odškodninami. Ključno vlogo je odigralo tudi delo parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, ter policijska akcija Sprava. Nova slovenska zaveza je postavila Farne spominske plošče, mnoga spominska obeležja pa so dobile tudi druge zamolčane žrtve. Simbolno izenačitev žrtev predstavlja spomenik vsem žrtvam vojne in z njimi povezanih žrtev. Poleg teh uradnih ukrepov so pomembne tudi civilnodružbene pobude, od Lipe sprave do Vseposvojitve.
Znanstveni in umetniški prispevek k razumevanju preteklosti
Pomemben premik k soočenju s preteklostjo prinašajo tudi znanstveni in umetniški dosežki. Filmi, literarna in likovna dela odpirajo javni prostor in odmevajo mednarodno, kot na primer roman Draga Jančarja "To noč sem jo videl". S popisom smrtnih žrtev Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) smo prvič dobili imena velike večine vseh žrtev, opravljene pa so bile tudi številne druge temeljne raziskave. Kljub tem premikom pa titofilni konzervativci še vedno skušajo ohranjati svoj položaj z nasprotovanjem tem dosežkom RS, pri čemer sedanja Vlada RS večkrat ravna v duhu novega stalinizma in kaže oblastni napuh z zavračanjem vsebinskega dialoga.
Nujni koraki za dokončno spravo in civilizacijsko zrelost
Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč poudarja nujnost naslednjih ukrepov:
- Hitrejši pokop žrtev: Če smo za izkop vseh žrtev iz rova sv. Barbare in njihov pokop čakali več kot sedem let, upamo, da bomo sposobni več kot 3450 umorjenih iz Jame pod Macesnovo pokopati prej. Predlagano je, da pokopno mesto za nepokopane žrtve ostane na Žalah v Ljubljani, kot druga lokacija za izgradnjo kostnice pa je možna vojaška pokopališča na Orlovem vrhu.
- DNK identifikacija: Republika Slovenija naj sprejme ustrezne predpise, ki bodo omogočali DNK identifikacijo žrtev.
- Javen dostop do podatkov: Nerazumljiv je ukrep Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), da je zaprl popis smrtnih žrtev za javnost in se odpovedal celo raziskavi obdobja druge svetovne vojne. Popis je treba znanstveno valorizirati in dopolniti, javnost pa naj ima poln dostop do zbranih podatkov. Od sto tisoč smrtnih žrtev so raziskovalke INZ v pregledu matičnih knjig našle 53.473 žrtev.
- Nadaljevanje raziskav in vpis v register kulturne dediščine: Republika Slovenija naj nadaljuje raziskave totalitarnega nasilja in režimov. Zagotoviti je treba, da bodo v register kulturne dediščine pod enakimi merili vpisane vse vrste spominske in zlasti težke dediščine (prikrita vojna grobišča, farne spominske plošče, drugi objekti in postavitve).
- Postavitev spomenikov in počastitev žrtev: Republika Slovenija naj najpomembnejšim skupinam tabuiranih žrtev postavi spomenike, spominska obeležja ali jih drugače počasti.
Romana Bider, ki vodi Vseposvojitev - osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej, je ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare poudarila: »Pred petnajstimi leti smo pretreseni obstali pred grozo Barbarinega rova. Kdo ve, če smo dojeli, da so tiste kosti za nas skriti zaklad, naša zakopana življenjska sila.« Petnajstletnico obeležujejo z razstavo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu in v Evropskem parlamentu, s dokumentarcem, izdajo 6. poročila Komisije ter drugimi aktivnostmi, s posebnim poudarkom na 17. maju, dnevu spomina na žrtve komunizma.
Huda Jama in Macesnova Gorica - simbola pozabe in novega upanja
Odkritje morišča v Hudi Jami, zazidanega s stometrsko pregrado, je zaradi množice neiztrohnjenih trupel pretreslo Slovence. Sočustvovanje ob ženskih kitah, ob obnemoglem, ki si je skušal s prsti izkopati rov v svobodo, ter neiztrohnjenih pomorjenih telesih se je spričo medijskega molka in ignoriranja politike spet prevesilo v vsakdanjost političnega pragmatizma in ohranjanja »pridobitev revolucije«. Žrtve so osem let nepietetno v gajbicah čakale na pokop. Kot žrtve Hude Jame in drugih nad 700 morišč po Sloveniji so tudi rojaki v Macesnovi Gorici na Kočevskem in Romi revolucionarni oblastniki umorili na skrivaj in brez sodb, jih »obsodili« na neobstoj in tako grobo poteptali tisočletno civilizacijsko normo, da si vsak človek zasluži grob in spomin. 3450 rojakov iz Macesnove Gorice zdaj v prostorih Komunale v Kočevju čaka na mrliški list, krste, dostojen individualni pokop in vrnitev v narodov spomin. To jim dolguje demokratična Slovenija, da opraviči svojo ustavno in demokratično zavezo, ki je temelj za mir in spravo med nami in upanje za dostojno življenje prihodnjih rodov.
Pozivi k mednarodni pomoči in izenačitvi žrtev
Izročilo človeštva, da se pokoplje mrtve, ki velja tudi za Slovenijo, je Mitjo Ferenca in sopodpisnike spodbudilo, da nagovorijo parlament Evropske unije in vodilne politike Evropske unije, da pomagajo vladajočim v Sloveniji, da nemudoma opravijo to civilizacijsko dolžnost, rehabilitirajo žrtve in ponovno vrnejo 17. maj kot dan spomina. Pred štirimi leti je društvo Združeni ob Lipi sprave skupaj z NSZ in Komisijo Pravičnost in mir pri SŠK posredovalo ustrezno peticijo tudi organizaciji Združenih narodov za človekove pravice v Ženevi. V društvu Združeni ob Lipi sprave bodo ponovno vložili Izjavo o spravi in popravi krivic v Državni zbor z zahtevo, da slovenska oblast enakopravno kot žrtve fašizma in nacizma rehabilitira tudi žrtve komunistične revolucije.
Umetnost kot ogledalo čustev in zgodovine
Območje likovne umetnosti ponuja bogat vpogled v človeško doživljanje, od globokih čustev do kompleksnih družbenih in zgodovinskih tem. Spletna razstava "Odmaknjena večina" predstavlja izbor umetnin, ki se dotikajo različnih plati umetnosti:
- Čustva v umetnosti: Od starogrške ljubezni (ksenija, filautija, storge, filija, eros, agape) do renesančnega zadržanja in romantičnega izražanja notranje zaznave. Umetniki so skozi barvo, dogajanje in obrazno mimiko posredovali občutja veselja, strahu, melanholije, maščevanja, poguma in upanja.
- Simbolika živali: Živali so v likovni umetnosti pogosto uporabljene kot simboli in atributi vrlin, pregreh, čustev in drugih pojavov. Od antičnih basni do srednjeveških bestiarijev in novoveških knjig emblemov, živali predstavljajo neusahljiv vir pomenov. Njihova simbolika se je v novem veku sekularizirala in se pričela opirati tudi na biološka spoznanja.
- Umetniška dela in njihovi ustvarjalci: Razstava predstavlja dela umetnikov, kot so Francesco Pittoni, Henri Testelin, Anton Gvajc, Carl Gustav Carus, Cecilija pl. Plettenegg, Guido Reni, Ivan Grohar, Johann Melchior Roos, Almanach (?), Artemisia Gentileschi, Ferdo Vesel, Ivan Batič, Franc Kavčič, Ivan Povirek, Lajči Pandur in drugi. Vsako delo prinaša svojevrsten vpogled v zgodovino, kulturo in človeško psiho.
Nevrorazvojne motnje: Razumevanje in podpora
Nevrorazvojne motnje (NDD) so skupina vseživljenjskih stanj, ki se pojavijo v obdobju otrokovega nevrološkega razvoja. Vključujejo intelektualne motnje, motnjo aktivnosti in pozornosti (ADHD), motnje avtističnega spektra (ASD), komunikacijske motnje, motorične motnje in specifične motnje učenja (SLD).
- Intelektualna oviranost: Kaže se kot primanjkljaj v intelektualnih funkcijah in prilagoditvenih sposobnostih. Diagnoza temelji na klinični oceni in testiranju inteligence (IQ).
- Motnje avtističnega spektra (ASD): Značilni so primanjkljaji v socialnem sporazumevanju, ponavljajoče se vedenje ter težave pri razumevanju in nadziranju čustev.
- Komunikacijske motnje: Vključujejo težave na področju jezika, govora, sluha in komunikacije, kot so jezikovne motnje, motnje govornega zvoka, motnje fluentnosti govora in specifične motnje učenja.
- Motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD): Označuje pretirano aktivnost, nemirnost, impulzivnost in pomanjkanje pozornosti, ki ovirajo delovanje in razvoj.
- Motorne motnje: Vključujejo nehotene ali neobvladljive gibe ali dejanja telesa, kot so tresenje, trzanje, krči ali težave s hojo. Razvojna motnja koordinacije (RMK) je pogosto povezana z ASD ali ADHD.
Razumevanje in podpora otrokom z nevrorazvojnimi motnjami sta ključnega pomena za njihov celosten razvoj in vključevanje v družbo.