Starševstvo je globoko zakoreninjeno v človeško naravo, usmerjeno v ustvarjanje zaupanja in varnosti tako za otroka kot za starše. Vsak novorojenček prinaša v svet odraslih novo priložnost, da začutijo najgloblje hrepenenje po varnih, zaupljivih in zanesljivih odnosih, ki so sposobni trajne zvestobe, rasti in pripadnosti. Narava je otroka opremila z vsem, kar potrebuje, da svetu sporoči, kako naj poskrbi zanj. Njegova drobnost, mehkoba, smehljaj, pretresljiv jok in zaljubljeni pogledi v odrasli ženski vzbudijo neubranljiv impulz, da otroka vzdigne v naročje in se nanj odzove, v odraslem moškem pa močan impulz, da bi to bitje obvaroval in zaščitil (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).
Starši so prve osebe, s katerimi otrok že takoj po rojstvu oblikuje poseben odnos in z njimi vstopa v prve socialne interakcije predvsem preko taktilnih, slušnih in vizualnih zaznav (Zadel, 2013). Tako se začne ustvarjati čustveni odnos med otrokom in odraslo osebo. Kakovost navezanosti je odvisna od njunih interakcij; intenzivnejše kot so interakcije, boljša je navezanost (Cugmas, 2003). Družino pojmujemo kot skupino oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Družina je primarno okolje, iz katerega izhajata mati in otrok. Otrok je eden izmed družinskih članov, čigar zdravje se krepi, ohranja ali slabša v krogu družine. Odnosi, ki se vzpostavljajo v družini, vplivajo na dinamiko celotne družine (Rener, 2007). Temeljna potreba vsakega novorojenčka je vzpostaviti trden in varen odnos z odraslim, saj je prav od te vezi odvisno njegovo preživetje (Ham and Tronick, 2009). Že krajša ločitev od skrbnika ima za otroka posledice v obliki strahu pred zapuščenostjo, povečano iskanje fizičnega stika in tolažbe. Z izkušnjami spodbujanja, podpore in sodelovanja otroka s skrbnikom pa otrok doživlja občutek vrednosti, vero v dobronamernost drugih ter ustrezen model, po katerem bo lahko gradil svoje prihodnje odnose (Bowlby, 2000).
Proces navezovanja: Temelj za celostni razvoj
Navezovanje (angl. attachment, bonding) je poseben vseživljenjski proces (Žvelc in Žvelc, 2006) med staršema oziroma drugimi pomembnimi osebami in otrokom, ki se v optimalnih okoliščinah oblikuje in krepi v nosečnosti, v času rojstva, še posebej pa v ključnem obdobju novorojenčka in dojenčka (Truden Dobrin in sod., 2010). Izraz »bonding« se uporablja za opis vzpostavitve odnosa med starši in otrokom v zgodnjem neonatalnem obdobju (Hamilton, 2009), lahko pa navezanost označimo tudi kot dejaven, močno naklonjen recipročen odnos med dvema osebama (Zupančič, 2004). Bonding je prva in najosnovnejša zaporedna potreba, ki je temelj za razvoj drugih temeljnih biopsiholoških potreb: potrebi po navezanosti, avtonomiji, samozavesti, identiteti, dobrem počutju ter smislu življenja. Je temeljna biološka in psihološka potreba. Z vidika zgodnjega otroštva, zlasti prvih mesecev življenja, je bonding bistvenega pomena pri komunikaciji med otrokom in njegovo mamo. Otrok namreč preko stika s kožo (fizični stik med otrokom in materjo), preko mimike materinega obraza, njenega glasu in čustvene intonacije, sprejema prvo in najpomembnejše bio-psihološko sporočilo v svojem življenju, da je ljubljen (Stauss and Ellis, 2007).
Že takoj po rojstvu se novorojenček odzove na novo okolje. Najpogostejši odziv otroka po porodu je njegov jok, saj z njim pove vse. Takoj ko se starši pravilno odzovejo, se pomiri. Starši namreč ob otrokovem joku občutijo stisko, ki jim sporoča, da otrok nekaj potrebuje. S tem, ko starši umirijo otroka, umirijo tudi sebe (Siegel and Hartwell, 2004). Prvi izviri zadovoljstva so vonj, dotik in zvok, zato je nujno, da starši otroka nežno in sproščeno pestujejo. Pri tem otrok uskladi dihanje, srčni utrip, mišice se sprostijo, saj je živčni sistem otroka povezan z živčnim sistemom staršev. V naročju se otrok počuti varnega (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).
Navezanost dojenčkom pomaga pri prilagajanju, saj jim zagotavlja, da bodo starši zadovoljili njihove psihosocialne in telesne potrebe. K varni navezanosti prispevata tako mati kot tudi otrok. To počneta tako, da se odzivata drug na drugega. Dokazano je, da dojenčki že pri osmih tednih starosti nekatera vedenja bolj usmerjajo k materi kot k drugim ljudem. Poskusi zbliževanja so uspešni, če se mama na ta otrokova vedenja toplo odzove, izraža navdušenje, ima z dojenčkom pogoste telesne stike in mu omogoča svobodno raziskovanje okolja (Papalia and Wendkos Olds, 2002).
Potem, ko dojenček neštetokrat preskusi, kakšen bo odziv na njegove znake (lakota, dolgčas, prestrašenost in toplina), si v možgane shrani mentalne podobe teh prizorov. Sčasoma tako napolni t.i. možgansko knjižico povezovalnih prizorov, ki pomenijo začetek občutka za samega sebe in za svet skrbnikov. Takšna knjižica z vzorci asociacij pripomore, da dojenček lahko pričakuje odziv na svojo potrebo. S tem, ko si vnovič zavrti prizor in so njegova pričakovanja izpolnjena, se okrepi njegov občutek blaginje, to pa bo za vedno vplivalo na njegovo sposobnost zaupanja drugim (Sears in Sears, 2008).
Dejavniki, ki vplivajo na uspešnost povezovanja
Sklepanje, da bo strmenje v otrokove oči, ko ga mati ljubeče drži v naročju, vzpostavilo medsebojno navezavo za vse življenje, je seveda zavajajoče, saj navezovanje ne deluje tako preprosto. Odnosi so veliko bolj zapleteni. To so izredni trenutki za starše in že zato bi jih morali omogočati, če ne že vzpodbujati. Bistveno je, da imajo starši možnost, da se s svojim otrokom uglasijo čim bolj zgodaj, čim bolj preprosto, tako nemoteno, kot je le mogoče. Način dela v porodnišnicah in vpeljana rutina pa tega pogosto prav nič ne olajšata (Drglin, 2003).
Povezovanje med starši in otrokom v prvih mesecih je lažje, če se že začne dobro. Ure in dnevi po rojstvu so občutljivo obdobje, ko se mama pripravlja, da bo skrbela za novorojenčka, ta pa ima skoraj čaroben vpliv na pozorne skrbnike. Novorojenček in mama bi morala po porodu preživeti skupaj čim več časa, da prideta na dan naravno obnašanje dojenčka, ki samo po sebi pripomore k povezovanju, in intuitivna, nagonska materinska skrb. Ta biološki par bo uspešno zaživel, če bo prvih šest tednov nenehno skupaj (Sears and Sears, 2008).
Edwards (2004) navaja, da morajo biti za olajšan proces navezovanja med starši in otroci izpolnjeni naslednji predpogoji:
- čustveno zdravje staršev (vključujoč sposobnost zaupanja drugi osebi);
- družbeni podporni sistemi okolja, ki zajemajo partnerje, prijatelje in družine;
- ustrezna stopnja komunikacije in spretnosti oskrbovanja otrok;
- starševska bližina otrokom;
- prilagodljivost staršev otrokom (vključujoč stanje otrok, značaj in spol).
Navezovanje se razvija in vzdržuje preko bližine in vzajemnega delovanja z otrokom, prek katerega se starši seznanjajo z otrokom, spoznavajo in dojemajo otroka kot posameznika in ga upoštevajo kot družinskega člana. Proces navezovanja je olajšan s pozitivno povratno informacijo, na primer z družbenim, besednim in nebesednim odgovorom, bodisi resničnim ali opaženim, ki kažejo sprejemanje obeh partnerjev. Navezanost se poraja skozi vzajemno zadovoljevanje izkušenj (Edwards, 2004).
Siddiqui in Hägglöf (2000) pravita, da je materina navezanost do prihajajočega, še nerojenega otroka dober napovednik zgodnjega vzpostavljanja odnosa med materjo in otrokom. Wong in njeni sodelavci (2006) poudarjajo, da je navezanost odvisna predvsem od bližnjega in trajnega odnosa v zgodnjem obdobju življenja ter medsebojnega vpliva med materjo in njenim otrokom. Edwards (2004) pa ob tem še dodaja, da usklajenost matere in otroka nakazuje prilagoditev med otrokovimi namigi in starševskimi odzivi.
Sears in Sears (2008) sta na podlagi več desetletnih izkušenj utemeljila novo vzgojno metodo, imenovano “povezovalno starševstvo”, ki izpostavlja pomen nagonske, prvinske skrbi za otroka in poudarja pomembnost vzgajanja po svojem občutku. Povezovalno starševstvo tako opisujeta kot vzgojni pristop in ne niz strogo določenih pravil. Staršem, ki otroke vzgajajo po tej metodi, je skupno to, da matere dojijo, svoje otroke veliko pestujejo in jih vzgajajo s pozitivno spodbudo. Takšen pristop ima veliko prednosti, saj spodbuja umski razvoj, pripomore k trdnejšemu zdravju, vpliva na hitrejšo rast otroka, spodbuja intimnost in sočutnost, ter tako krepi navezanost med otrokom in njegovimi starši.
V nadaljevanju so navedeni najpomembnejši dejavniki, ki pripomorejo k uspešnemu povezovanju otroka in matere; dojenje, dotik kože na kožo, sobivanje otroka in matere ter vloga hormona oksitocina.
Dojenje: Več kot le prehrana
Dojenje je najbolj naraven način prehranjevanja dojenčkov in malih otrok (Bratanič in sod., 2010) ter eden izmed pomembnih indikatorjev odnosa med materjo in otrokom (Pavšič Mrevlje, 2006). Brazelton (2006) razlaga, da predstavlja dojenje novorojenemu otroku nekaj, kar je zelo podobno občutju, ki ga otrok pozna še iz maternice. Prav zato mu mnogi dražljaji in zaznave, ki jih je deležen v času dojenja, dajejo občutek varnosti in dobro vplivajo na razvoj centralnega živčnega sistema (Pajtnar, 2004b). Prvi podoj in stik matere z novorojenčkom »koža-na-kožo« po rojstvu sta za mater in otroka zelo pomembna (Bratanič in sod., 2010). Prvi podoj s kolostrumom je namreč ključnega pomena pri razvoju otrokove telesne odpornosti, kasnejše uspešnosti dojenja ter sožitja matere in njenega otroka (Bratanič, 2007).
Šoster Olmerjeva (1999) primerja dojenje z nevidno popkovino, ki po rojstvu znova poveže otroka in mater. Najboljši čas za pristavljanje novorojenčka k materinim prsim je čas trideset minut po porodu, saj je ravno takrat otrokov sesalni instinkt najmočnejši. Če zamudimo to priložnost prvega pristavljanja k prsim takoj po porodu, je novorojenčka kasneje, na primer po enem ali dveh dnevih, težje pripraviti k dojenju. Palmer (2002) pravi, da ima otrok po rojstvu že vtisnjen spomin na vonj plodovnice. Ta spomin mu po porodu pomaga poiskati bradavico matere, ki ima zelo podoben vonj. Prve dni po rojstvu se otrok najhitreje pomiri ob dojenju, saj ga poznani vonj pomirja.
Laktacija je fiziološko obdobje ženskega reprodukcijskega cikla, pri katerem pride zaradi hormonskih sprememb v času nosečnosti in po porodu do izločanja mleka (Riordan and Wambach, 2010). Za dojenčka je materino mleko najprimernejša hrana. Mladiči vseh vrst sesalcev najbolje uspevajo ob mleku svoje matere (Felc, 2008). Za laktacijo in dojenje je potrebno usklajeno delovanje hormonov; prolaktina in oksitocina. Oksitocin je izrazito psihosomatski hormon, njegova naloga pa je izločanje mleka iz dojke. Intenzivno in pospešeno se sprošča medtem, ko mati opazuje svojega otroka, se ga dotika, ga vonja, sliši ali pa le misli nanj. Njegovo sproščanje pa zavirajo stres in bolečina, lahko tudi nekatera bolezenska stanja. Prolaktin je hormon, ki omogoča ponovno napolnjene dojke z mlekom, njegova količina je pogojena z otrokovim sesanjem (Lawrence and Lawrence, 2011).
Dojenje nima koristi le za otroka, temveč tudi za doječe matere, družine in širšo družbo. Koristi, ki jih ima dojenje za zdravje otroka, so številne. Takoj po porodu je v materinih prsih že pripravljena idealna hrana, mlezivo ali kolostrum. Medtem, ko mlečna formula za hranjenje novorojenčkov otroku predstavlja zgolj predmet prehranjevanja, pa vsebuje materino mleko poleg maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin tudi različne zaščitne snovi, ki so glavna obramba za otroka pred različnimi okužbami (Hoddindot et al., 2012). Dokazano je, da materino mleko ščiti otroka pred gastrointestinalnimi, urinarnimi in dihalnimi okužbami, ter okužbami srednjega ušesa (Howie et al., 1990; Marild et al., 2004). Otroka varuje tudi pred atopično boleznijo, v kolikor je ta v družini prisotna (Burr et al., 1989; Fewtrell, 2004) in pred sladkorno boleznijo tipa I (Sadauskaite-Kuehne et al., 2004), prav tako se pri dojenih otrocih močno zmanjša tveganje za pojav debelosti (Arenz et al., 2004). Dojenje takoj po rojstvu zmanjša poporodno krvavitev in tako pomaga pri krčenju maternice, laktacijska amenoreja zaščiti žensko pred morebitno slabokrvnostjo, dojenje spodbuja pristen stik med materjo in dojenčkom ter spodbuja navezovanje (Gartner et al., 2005). Prispeva tudi k hitrejši izgubi telesne teže, pridobljene v nosečnosti (Fidler Mis, 2011) in zmanjša možnost za nastanek poporodne depresije (Figueiredo et al., 2014). Prednosti dojenja za mater vključujejo tudi zmanjšano tveganje za razvoj predmenopavzalnega raka dojk in nekaterih oblik raka jajčnikov ter zmanjša tveganje za osteoporozo v predmenopavzalnem obdobju (Ip et al., 2007).
Uspeh laktacije in dojenja je precej odvisen od številnih ekoloških, kliničnih in socioloških dejavnikov, od katerih delujejo nekateri že v porodnišnici, nekateri pa šele pozneje (Velikonja, 2004). V porodnišnici lahko na uspeh dojenja negativno vpliva ločenost matere od svoje družine (moža in drugih otrok) in predvsem ločenost od svojega novorojenčka v prvih urah po porodu. Zgodnji stik med materjo in novorojenčkom takoj po porodu pospešuje vzpostavljanje laktacije (Lawrence in Lawrence, 2011), a ne vpliva na trajanje dojenja (Bratanič in sod., 2010). Če je potekal porod brez večjih težav in je otrok zdrav oz. sposoben sesati, materam v vseh porodnišnicah v Sloveniji omogočijo prvo dojenje takoj po porodu (Hoyer, 2007).
Dotik kože na kožo: Prvi jezik ljubezni
Trček (1998) navaja, da je človekova prvinska potreba dotik. Čut se začne razvijati že v embrionalnem obdobju, takoj po rojstvu pa začne otrok preko dotika dojemati in spoznavati svet okoli sebe (Sweeney, 2007), kar dokazano spodbuja normalen duševni razvoj (Kida and Shinohara, 2012).
Dotik novorojenčku predstavlja najintimnejšo obliko komuniciranja in mu zagotavlja občutek ljubezni, varnosti in ugodja (Barram et al., 2012). Starši se preko dotika seznanijo z novorojenčkom in ga spoznavajo. Pri nekaterih se pojavljajo vnaprej pričakovani in določeni vzorci dotikanja. Ti naj bi zavedno in nezavedno sledili določenemu vrstnemu redu procesa spoznavanja. Najprej se mati ali drugi skrbnik s konicami prstov dotika otroka po glavi in okončinah. Temu sledi božanje otrokovega trupa z dlanjo in objemanje (Rubin, 1963; Klaus in Kennell, 1982; Tulman, 1985 cit. po Edwards, 2004).
Telesni stik med materjo in novorojenčkom je naravni proces (Stern, 2002). Golega otroka brez pleničke položimo na gole materine prsi in ga pokrijemo s toplo odejico. Idealno je, da se dotik kože na kožo začne takoj po porodu in traja neprekinjeno vsaj do konca prvega podoja (Velandia et al., 2012). Otroci, ki so takoj po rojstvu deležni telesnega stika z materjo, jokajo manj (Moore et al., 2008), njihovo telo laže regulira optimalno telesno temperaturo, dokazano je tudi, da imajo višjo raven glukoze v krvi (Moore in Anderson, 2007), upočasni se tudi njihov srčni utrip, izboljša se preskrba telesa s kisikom (Winberg, 2005). Telesni stik prebudi v materi materinski nagon in krepi povezanost matere z novorojenčkom (Phillips, 2013).
Dotikanje in masaža otroka spodbujata dihanje, zagotavljata toploto in pomagata vtirati verniks v kožo, kar preprečuje dehidracijo. Če m…
Marko Juhant: Pomen dotika se izraža na več ravneh
Razvoj otroka skozi različna življenjska obdobja
Življenjska pot od dojenčka do odraslega je polna kompleksnih sprememb, ki vplivajo na posameznika na telesni, čustveni, socialni in kognitivni ravni. Razumevanje teh sprememb je ključno za podporo zdravemu razvoju in vzpostavljanje kakovostnih medosebnih odnosov.
Dojenček in malček: Obdobje intenzivnega odkrivanja
V prvih mesecih življenja se dojenčki osredotočajo na osnovne potrebe in vzpostavljanje varnih odnosov z negovalci. Njihov svet se širi skozi čute, motorične izkušnje in interakcije. Z razvojem govora in samostojnosti v obdobju malčka se povečujejo njihove zmožnosti, vendar se hkrati pojavljajo tudi prvi izzivi, kot so trma in izbruhi jeze, ki so del naravnega procesa učenja samokontrole in izražanja potreb. Izbruhi jeze pri otroku so pogost del razvoja, še posebej v obdobju malčka, ko otrok šele spoznava svoja čustva in se uči samokontrole. Čeprav so lahko izbruhi za starše zelo naporni, strokovnjaki poudarjajo, da so tantrumi normalen razvojni pojav, ki pomaga otroku pri učenju uravnavanja čustev.
Pogosto zastavljena vprašanja o razvoju otrok se dotikajo različnih vidikov, kot je na primer ekstenzijski vzorec pri dojenčkih. Ekstenzijski vzorec, oziroma pretirano upogibanje hrbtenice pri dojenčkih, je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju otroka, katerega je potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, ko odložijo otroka na bok ali trebuh, da pretirano izteguje glavico nazaj in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo povišan mišični tonus hrbtenice, zato prekomerno iztegujejo glavico in zadnjico nazaj, prsi in trebuh pa potiskajo naprej, tako da usločijo hrbtenico ter iztegujejo rokice nazaj. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo, neustrezen mišični tonus, bolečine in težave z ravnotežjem. Razumevanje tega pojava je ključnega pomena za starše, saj lahko ob prepozno ukrepanju kasneje povzroča težave v razvoju in funkcionalnosti.
Šolsko obdobje: Razvoj kognitivnih in socialnih veščin
Med šolskim obdobjem otroci pridobivajo na samostojnosti in razvijajo svoje kognitivne sposobnosti. Učenje postaja bolj strukturirano, otroci pa se učijo sodelovati z vrstniki, razvijati prijateljstva in se soočati z akademskimi izzivi. Pojavljajo se lahko vprašanja glede izbire imen za otroke, saj starši pogosto iščejo unikatna ali tradicionalna imena. V tem obdobju se prav tako lahko pojavijo izzivi, kot je otrokovo "ne znam", ki pogosto ne govori o znanju, temveč o občutku nemoči. Starši lahko nehote krepijo ta občutek, če ne ustrezno odreagirajo.
Mladostništvo: Iskanje identitete in samostojnosti
Mladostništvo je obdobje intenzivnega iskanja identitete, samostojnosti in pripadnosti. Mladostniki se oddaljujejo od staršev in se bolj povezujejo s prijatelji. Pojavljajo se vprašanja o vplivu digitalnega sveta na otroške možgane (popcorn brain), o tem, ali je generacija Z res manj inteligentna od svojih staršev, ter o različnih vzorcih obnašanja, kot je na primer pri narcisoidnem očetu. Tudi v odnosih med starši in mladostniki se lahko pojavijo napetosti, ko otrok reče "ne znam", ali ko starši postanejo sodniki in spremenijo igro v stres, kar lahko negativno vpliva na družinske odnose.
Odraslost: Preoblikovanje odnosov in prevzemanje odgovornosti
V odraslosti se odnosi z družino preoblikujejo. Odrasli otroci prevzemajo več odgovornosti, tako za svoje življenje kot pogosto tudi za skrb za ostarele starše. V tem obdobju postanejo pomembni spoštovanje, razumevanje in zdrava razmejitev. Pomembno je, da odrasli otroci razumejo, da niso dolžni staršem nuditi brezpogojnega spoštovanja, če si ga ti niso zaslužili. Spoštovanje je dvosmerno in temelji na grajenju odnosa ter trudu, ki ga starši vložijo v svoje otroke.
V odraslosti se lahko soočamo tudi s posledicami vzorcev, ki smo jih pridobili v otroštvu, kar lahko vpliva na naše partnerske odnose in splošno dobro počutje. AEQ metoda lahko pomaga pri soočanju s temi vzorci in izboljšanju odnosov s starši, še posebej, če starš spozna, da njegov otrok trpi zaradi prenosa vzorcev od njega.
Toksično okolje in njegov vpliv
Toksično okolje v družini, ki ga zaznamujejo ogovarjanja, manipulacije in ustvarjanje različnih "klanov", lahko povzroči izčrpanost in negativno vpliva na dobro počutje. Takšni odnosi utrujajo in namesto, da bi družinska druženja olajšala življenje, nas lahko pustijo izčrpane.
Starševski partnerski odnosi in njihovo posredno vplivanje na otroke
Starši, ki nimajo urejenega partnerskega odnosa, so bistveno bolj podvrženi kroničnim boleznim in težavam, kot so demenca, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen in multipla skleroza. To posledično obremenjuje odrasle otroke. S svojim zgledom in partnerskim življenjem starši otrokom kažejo, kaj jih čaka, če bodo ohranili enako podzavest, kot jo je pridobil od njih. Ko gledamo svoje starše, gledamo v svojo prihodnost. Če vidimo, da se starši dobro počutijo, imajo kakovosten partnerski odnos in nimajo kroničnih težav, ki bi bile posledica nekakovostnih odnosov, smo lahko zadovoljni. Pomembno pa je, da smo sposobni videti, kako naši starši v resnici so, saj je običajno, da idealiziramo staršev odnos in življenje ali pa pozabimo na vse slabo in hudo v preteklosti.
Če opazimo, da starši niso zadovoljni, so se ločili, imajo kronična stanja, se moramo vprašati: "Ali bi želel biti tak, ko bom njihovih let?" Običajno dobimo jasen odgovor: ne. V takem primeru je smiselno, da se izobrazimo in izvemo več o tem, kako naši podzavestni deli živčnega sistema vplivajo na naše življenje in kako naša čustva druge stopnje določajo našo usodo. Dogodki, ki se nam zgodijo, čeprav si jih ne želimo, so pod močnim vplivom podzavestnih vzorcev, ki jih prejmemo od svojih prednikov. V otroštvu se teh vzorcev ne zavedamo ali pa se jim upiramo. Življenje je bilo v preteklosti težko in kruto na drugačne načine, kot danes, in tako ne moremo biti enako učinkoviti v življenju danes, če v njem delujemo s podzavestjo od včeraj. Podzavest pa primarno vpliva na naše življenje in določa življenjsko pot. Ko ne razmišljamo, kaj delamo, delujemo na podlagi podzavesti in čustev druge stopnje, kar je naš avtopilot. Večino časa uporabljamo avtopilot, saj moramo zaradi hitrosti življenja z zavestjo biti večinoma že pred sabo. Vedno moramo biti z zavestjo vsaj pet minut ali pa več dni naprej, zato je naše življenje primarno tako, kot je nastavljena naša podzavest. Namen AEQ metode je, da se začnemo zavedati, kako in zakaj imamo takšne vzorce vedenja v podzavestnem delu živčnega sistema. Podzavestna čustva lahko spremenimo v zavestna čustva, ki se jih zavedamo. Tako lahko z zavestjo vplivamo na ta zavestna čustva, ki so bila prej podzavestna, in aktivno spreminjamo delovanje podzavestnih delov živčnega sistema. S tem spreminjamo nevronske povezave v subkorteksu in avtonomnem živčnem sistemu, ki je k sreči del možganov, ki se ga da programirati. Avtonomni živčni sistem se sicer programira že med nosečnostjo, ko otrok sinhronizira svoj sistem z materinim. Z AEQ metodo vam pomagam, da z vplivom zavesti in njene kreativnosti vplivate na te podzavestne vzorce in jih spreminjate.
Ko govorimo o odnosu med starši in odraščajočimi otroki, moramo v bistvu govoriti o njegovi rasti, saj le ta pogosto raste še z večjo intenzivnostjo po otrokovem odhodu. Prej imata lahko obe strani, tako otrok kot tudi starši, takšne in drugačna velika pričakovanja, veliko predstav, kaj naj bi bil odnos, veliko stvari pogrešajo in posledično so tudi velika razočaranja. To vodi v obojestransko zaposlenost s pogrešanjem…, s tem pa tudi v spregled (ni več čustvenega prostora za to) tistega, kar je. Ko se po odhodu tako otroci kot tudi starši uspejo počasi čustveno posloviti drug od drugega, ko nehajo s pričakovanji tistega, česar drug ne zmore, zmorejo videti tisto, kar je. Presenečeni ugotovijo, da znajo biti pozorni drug do drugega, da se starši zmorejo zanimati za otroka, da sta nanj ponosna, da mu zmoreta tudi nevsiljivo podeliti kako modrost svojega življenja in ne le moralne nasvete. To je proces rasti vse do trenutka poroke, ki je priložnost, da starši blagoslovijo svojega otroka, mu dajo blago besedo kot popotnico v novo obdobje življenja. To lahko starše veliko stane, vendar to ceno radi plačajo za svojega otroka. Odnos oče, mama - sin, hči se nikoli ne konča, se pa preoblikuje. Preoblikuje se tako na strani otrok, še toliko bolj pomembno je, da se preoblikuje na strani staršev. Otrok se razvija, z njim pa tudi odnos staršev do njega. Kako dragoceno je, če smo kot odrasli še vedno lahko otroci pri svojih starših, s to razliko, da smo sedaj odrasli otroci. Otrok ohranja svojo vlogo, še vedno je med njimi potrebna razmejitev, vendar sedaj precej drugačna. Odkar pa je v odnosu še partner odraščajočega otroka, le-temu veliko pomeni, če ga starši sprejemajo in spoštujejo skupaj z njim. Partner je namreč del njega. V kolikor to sprejemanje ni mogoče, otroka to boli, saj to pomeni, da tudi on ni sprejet. V kolikor bi se to na eni ali na drugi strani zgodilo, je dragoceno prav to čutenje staršem pristno izrazit in jih povabit k drži sprejemanja in spoštovanja. To storimo najprej zase, potem pa seveda tudi za starše in vsekakor za svojega partnerja. Moralo bi biti res hudo, da pristana čutenja ne bi v starših prebudila starševstva, iz tega tudi spoštovanja. Z vstopanjem na skupno pot, z vstopanjem v življenje drug drugega, na nek posredni način zaročenca vstopata tudi v družino drug drugega. Nesprejetost pa prebuja težka občutja strahu, negotovosti, nepripadnosti, bolečine, žalosti… Nespoštovanje se namreč čuti, tudi če se o njem ne govori. Dragoceno je storiti vse, da se to spremeni, in v kolikor to ne gre, je dragoceno odpuščanje, pustiti, da je tako, kot je. Večina mladoporočencev izraža, da si tudi po poroki želijo spoštljiv odnos s primarno družino, s primerno razmejitvijo. To razmejitev si vsak odnos zasluži in mu pripada v vsakem primeru, najsi se fizično odselita od obeh družin ali pa ostaneta na domu enega od njiju. Njun odnos je nekaj novega in potrebuje določeno intimo, zasebnost. Le ta pa je v glavnem odvisna od njiju. Starši lahko tega ne uspejo pravočasno dojeti, a jim lahko pomagata. Morda se bi bala zamere, toda spoštljiva in umirjena beseda najde pravo mesto. Prav zato, da bo umirjena, pa naj bo pravočasna, še preden se naberejo zamere. To velja tako glede vstopanja v njun odnos, kakor tudi glede vstopanja v njuno poznejše starševstvo, v vzgojo. Otroci potrebujejo starše in tudi dobro vedo, kdo to so. Otroke torej vzgajata starša, stari starši pa vstopajo na svoj način kot stari starši in takrat, ko jih starši povabijo. - vsakdo ureja sam s svojimi starši tudi v primeru, ko gre npr. za napetost med taščo in snaho (sin uredi z mamo oz. - ob napetostih in konfliktih se hitro lahko pojavi skušnjava ali misel, da se moramo postaviti na eno stran, kar pa ni nujno, največkrat je dragoceno zgolj poslušanje. - če imamo kaj povedati o svojih starših, lahko govori le vsak o svojih, boli pa, kadar partner postavlja trditve o naših starših.
Skrb za ostarele starše
Kaj drugega bolj potrebujejo ostareli starši, kot spoštovanje? In kako lahko ga dobijo od otrok, ki so jim ga dali, ki so jih oni spoštovali! V vsakem primeru so to naši starši, je to naša kri. Če bi se odločili, da ne bomo poskrbeli zanje, bi morali krepko poseči v svoje doživljanje, porezali bi velik del svojih čutenj in kako zelo bi se oškodovali! Je to res potrebno? Poskrbeti pa še ne pomeni žrtvovati vse svoje življenje, svojo družino, svoj zakon, svoje otroke, svojo službo in z njo povezano preživetje. Ne, četudi onemogli starši v svojem strahu včasih to tako izražajo.
Zaključek: Nenehna rast in preobrazba
Pot od dojenčka do odraslega je nenehno potovanje rasti, učenja in preobrazbe. Vsako življenjsko obdobje prinaša svoje izzive in priložnosti. Ključ do uspešnega starševstva in zdravih medosebnih odnosov leži v razumevanju teh sprememb, negovanju globokih vezi navezanosti in nenehnem prizadevanju za rast ter medsebojno podporo. Starševstvo je dinamičen proces, ki se razvija skupaj z otrokom, zahteva prilagodljivost, potrpežljivost in predvsem neomajno ljubezen.