V prvih mesecih življenja otroka se starši soočajo s številnimi izzivi, med katerimi je ena od pomembnih tem tudi otrokov motorični razvoj, doseganje razvojnih mejnikov in ustvarjanje kvalitetnih gibalnih vzorcev. Relativno pogosta težava, s katero se srečujejo starši dojenčkov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju, je ekstenzijski vzorec ali pretirano upogibanje hrbtenice, glavice in okončin nazaj. V tem članku bomo raziskali, kaj pomeni ekstenzija hrbtenice, kako jo pri dojenčkih prepoznati, ter zakaj je to pomembno za starše. Navedli bomo tudi praktične nasvete za obravnavo v primeru, ko opazimo pretirano upogibanje hrbtenice nazaj in skrb za dojenčka. S tem želimo staršem omogočiti lažje razumevanje in hiter odziv na izzive, s katerimi se soočajo v tem obdobju dojenčkovega razvoja.
Razumevanje zgodnjega razvoja: Od poroda do prvih gibov
Da, lahko, ampak zelo pomembno je kdaj in predvsem kako! Veliko staršev si želi, da bi se njihov dojenček čim prej in čim bolj pravilno naučil pasti kravice, potem takoj sedeti, vstati in na koncu hoditi. Večina staršev svojemu otroku pri tem pomaga najbolje kot zna. Že naše mame in babice so nas učile vseh teh spretnosti z najboljšimi nameni in z ljubeznijo. Čim prej so nas dajale na trebušček preko celega dne, takoj za tem so nas posedale ob opori (npr. založile so nas z blazinami …), na koncu so nas postavile na nogice in nas učile hoditi tako, da so nas držale za rokice, nas »vpregle« z naramnicami, dale v hojco in podobno. Šele pri iskanju vzrokov, zakaj ima kar 85% mladih pomanjkljivo pozornost in osredotočenost, bolečine v hrbtu, hude - včasih celo neznosne glavobole, prezgodnjo obrabo sklepov, pa tudi neplodnost ali slabo stanje notranjih organov, so bile odkrite povezave z načinom učenja gibalnih spretnosti otroka oziroma njegovega razvoja v prvih mesecih življenja. Seveda nam moderna tehnologija lahko pomaga pri pridobivanju informacij, pri komunikaciji, lahko pa nas tudi zavaja, če nismo kritični in selektivni. Ponuja nam veliko informacij o sodobnem pristopu negovanja otroka, pa kljub temu široko povijamo otroke, jih oblačimo v tesne moderne hlačke, ki jih ovirajo pri gibanju, jih predolgo nosimo v lupinici, rutah ali drugih nepotrebnih nosilkah.
Enaintridesetletne izkušnje in študije kažejo, da so spretnosti, kot so položaj na trebuščku, sedenje, stanje in hoja, za otroka zelo zahtevne in izjemno pomembne. Pomembno je, da se naučimo, kako pravilno ravnati z otrokom v prvih mesecih življenja, da ga naučimo uporabljati prave mišice, ki bodo njegovemu telesu v oporo pri drži, gibanju in vseh telesnih aktivnostih skozi njegovo celo življenje. Najprej je potrebno razumeti, kaj za samega otroka pomeni porod in okoliščine, ko pride na svet ter kaj najprej potrebuje. Na vsakega novorojenčka vplivajo okoliščine v maternici, v kateri je živel devet mesecev, in tudi okoliščine takoj po rojstvu. Vsi otroci imajo zaradi omejenega prostora v maternici vse okončine skrčene še nekaj časa po porodu. Zaradi porodnega procesa jih hrbtne mišice vlečejo k rahlemu zvijanju glave in telesa. Ta napetost in momentalno krčenje sta vzrok, da dojenčki ne zmorejo ležati na celotni površini hrbta. Povišan mišični tonus hrbtnih mišic povzroča njihovo nestabilnost in posledično nenehno nagibanje na stran, ki ga spremlja Morov refleks (t.j. Refleksni odziv, ko se otrok ustraši glasnega zvoka tako, da razširi roke), lahko pa se pojavita tudi jokavost in stres. Tak položaj jim potem v času budnosti omogoča dvigovanje vseh okončin nad telo. To je za njih zelo zahtevno gibanje in pomemben »fitness« za krepitev vseh mišic, ki pripomorejo k poznejšemu kvalitetnemu zravnanju (vertikalizaciji). Najbolj pomembno pri nošenju, obračanju, itd. Naš stik z otrokom naj bo ljubeč, potrpežljiv, umirjen …, saj ni enostavno priti v nov, neznan svet, poln novih stvari in občutkov. Bodimo empatični, poskusimo se vsaj za trenutek vživeti v njegovo kožo. Ko dojenček uspe ležati na celotni površini hrbta, se v njem sprosti napetost, okrepijo se hrbtne in trebušne mišice; potem se lahko z njim igramo in razvijamo njegovo grobo motoriko.
Telesni stik in čustvena povezanost: Temelj zdravega razvoja
Pri skrbi in negi dojenčka je izjemno pomemben telesni stik. Toplina dotika je pravzaprav tisto prvo, kar dojenček potrebuje po rojstvu, da bi se počutil varno in sprejeto. Dojenček je v prvih mesecih življenja popolnoma odvisen od drugih in je posledično veliko v rokah in naročju ljudi, ki skrbijo zanj. Med preoblačenjem, kopanjem, hranjenjem, nego in uspavanjem lahko otrok čuti naše tople, mirne roke, hkrati pa čuti tudi, če so te hladne, nemirne, tresoče. V tem primeru otrok lahko postane razdražljiv in jokav, saj prek dotika čuti tudi naše razpoloženje in počutje. Zanj je telesni stik prva komunikacija s svetom in prek dotika spoznava nas in okolico. Poleg telesnega kontakta pa je izjemno pomembna tudi barva in toplina glasu. Topel, nežen, prijazen in samozavesten glas otroka spodbudi, zaradi njega se počutijo varno, sprejeto in prijetno, medtem ko grob, glasen, zadirčen glas pri otroku izzove nemir, vznemirjenost, razdražljivost. Z odzivanjem na dojenčkove potrebe, ki jih po navadi kaže skočez jok, otroka ne boste razvadili, temveč mu boste zgolj omogočili zdrav razvoj, skozi katerega bo odrasel v prijaznega, netežavnega in nezahtevnega otroka, ravno zato, ker bo v prvih mesecih življenja zadovoljen in srečen.
Primerno rokovanje z novorojenčkom
Prvih nekaj dni po porodu je to malo bitjece videti tako nebogljeno in krhko, da ga marsikateri starš sploh ne upa prijeti v naročje, saj se boji, da mu bo kakorkoli škodoval. V resnici pa je otrok pravzaprav zelo gibek in močan. Edino, kar je pomembno vključiti v rokovanje z dojenčkom, sta toplina in odločnost. Na ta način se bo otrok v vaših rokah in ob vas počutil izjemno prijetno in varno. Ker pa novorojenček še ne zmore in ne zna samostojno držati glavice, je ob tem potrebne nekaj več pazljivosti. V prvih tednih je tako pomembno, da otroku pri dvigovanju vedno podpremo glavo. Tudi če ga držimo ob sebi v naročju, moramo biti pazljivi, da ima pri tem lepo podprto glavico.
Pravilni položaji za podiranje kupčka pri dojenčku
Zibanje in povezanost: Spodbujanje mirnega razvoja
Kar nekaj raziskav je dokazalo, da se dojenčki, ki jih starši in skrbniki (nežno in počasi) zibljejo in redno jemljejo v naročje, boljše razvijajo in so mirnejši od drugih. Na ta način namreč razvijajo določeno povezanost in zaupno vez s starši, saj med nežnim pozibavanjem (in morebitnim spremljajočim petjem) čutijo ljubezen starša. Zato zaupajte svojemu občutku, ki vam pravi, da čim več crkljajte in ljubkujte svoje malčke. Telesni dotik je za dojenčka ena temeljnih potreb.
Srčni utrip in materin vonj: Naravna pomirjevala
Eden izmed trikov, ki lahko pomaga pri umirjanju in uspavanju otroka, je to, da ga v zgolj plenički položite na svoje gole prsi. Prek vonja in ritmičnega utripa srca matere ali očeta se bo dojenček počutil varnega in bo kaj kmalu zaspal. Vaše srce je bilo namreč tisto, ki ga je dojenček 9 mesecev poslušal znotraj vašega telesa, zato je to eden izmed njegovih najljubših zvokov.
Prepoznavanje obrazov in interakcija: Gradnja temeljev za komunikacijo
Povsem prevzeti so dojenčki nad obrazi, še posebej nad materinim. Všeč in zanimive pa so jim tudi oči. Nasmehi, mežikanje, odpiranje in zapiranje vek in lesketanje delajo oči večno žive in v neprestanem gibanju. Posledično otrok išče naš pogled in precej pomembno je, da mu pogleda ne odrečemo. Za dobre odnose je namreč izjemno pomembno, da večkrat stopimo z njim v kontakt ravno prek pogledov. Trenutki, ko opazujemo in gledamo dojenčka ter mu namenimo dolge poglede, četudi brez besed, so trenutki, polni ljubezni, sprejemanja in hvaležnosti. Pri tem naj sodelujejo tudi ostali bližnji, ne le očetje in mame, temveč tudi bratci, sestrice, babice, tete, strici in dedki.
Povijanje v štručko: Umetnost pomirjanja in stabilizacije
Priporoča se, da se dojenčke povija v štručko, če so zelo nemirni. Velikokrat je to že v porodnišnici, ko dojenček še ni navajen na novo, drugačno okolje in je navajen, da ga nekaj obdaja, po rojstvu pa tega kar naenkrat ni več. Otroci se počutijo varne, če čutijo svoje telo. Nekateri dojenčki imajo s tem težave - ko ga pogledamo, so roke in noge povsod, saj dojenček ne zna začutiti svojega telesa oziroma njegovih meja. Velikokrat mu s tem, ko ga povijemo v štručko, pomagamo, da začuti svoje telo, ga omejimo, da spusti svoje telo ob podlago in začuti težo svojega telesa. Dojenčki, ki se ne znajo umiriti, ko jih damo spat in se velikokrat zbujajo, imajo težave s sprožanjem Morojevega refleksa - to je refleks, ko da dojenček roke in noge naenkrat narazen in potem skupaj. Kadar se to zgodi, otrok, ki s tem nima težav, zajoka in se sam umiri. Nekateri dojenčki pa se potem, ko pride do Morojevega refleksa, težko umirijo in ne morejo zaspati nazaj. S povijanjem mu lahko pomagamo, da manjkrat pride do tega refleksa, če pa že pride, dojenček začuti nekaj okrog sebe in se lažje pomiri.
Ko povijanje ni potrebno in kdaj je odsvetovano
Če otrok nima težav s spanjem in mirno spi, ga ni potrebno povijati. Če pa se velikokrat zbuja, sploh čez dan, je priporočljivo, da ga pred spanjem povijemo in položimo v posteljico. Običajno otroci, ki so poviti, spijo dlje časa in se manj zbujajo. Ponoči povijanje iz vidika varnosti ni priporočljivo, ker je pri povitem otroku potrebno preverjati, če je vse v redu, nekje na pol ure ali pogosteje, kar podnevi ni problem, ponoči, ko spijo tudi starši, pa je to težje izvedljivo. Če so težave tudi ponoči, dajte dojenčka spat, ko pa se ponoči zbudi in se nikakor ne more pomiriti, ga lahko povijete takrat, ko zaspi in se umiri, pa ga odvijete. Potem opazujete reakcijo - če ne bo v redu, ga lahko še vedno zavijete nazaj in ga mogoče vzamete k sebi, če ga ne želite pustiti samega povitega v posteljici.
Kako pravilno poviti dojenčka v štručko?
Vzamemo rjuho ali odejico. V toplejših mesecih je pomembno, da je odejica ali rjuha tanka. Možno je dobiti tudi odejice, ki so posebej namenjene povijanju. Dobro je, če je rjuha ali odejica nekoliko elastična, da otroka lahko čvrsto povijemo in ima še vedno malo prostora. Otroka položimo na hrbet, glava gleda čez zgornji rob odejice. Potem obstajata dva načina. Otrok lahko ima roke iztegnjene ob telesu, vendar ta način, če otrok potem leži na boku, ni najbolj priporočljiv, ker potem leži na svojih rokah. Bolj priporočljivo je, da mu roke prekrižamo na sprednjem delu telesa. Pokrčimo roko, vzamemo en del odeje (pomembno je, da pritisnemo ramo navzdol) in ko en krak odeje zavijemo čez, ga otroku spodvijemo pod telo. S tem fiksiramo eno roko. Potem spodnji krak zavihamo navzgor. Če je otrok večji in nam zato zmanjka odeje, jo pripnemo s kakšnim ježkom, sponko oziroma s čim takšnim, da ni nevarno za otroka, če pa je manjši, rob spodnjega kraka zavihamo za zgornji rob. Nato sledi še druga roka - pokrčimo jo, ramo pritisnemo navzdol in krak zavihamo spodaj ter ga pripnemo. Pri povijanju je pomembno, da so roke in rame dokaj čvrsto povite, pri nogah pa naj bo dovolj prostora, da otrok še vedno lahko dvigne medenico ali pobrca. Bistvo povijanja in s tem umirjanja je namreč v zgornjem delu telesa in stabilizaciji glave s tem, ko rame nekoliko potisnemo navzdol in bolj čvrsto povijemo roke.
Ekstenzijski vzorec: Prepoznavanje in pravilno ukrepanje
Relativno pogosta težava, s katero se srečujejo starši dojenčkov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju, je ekstenzijski vzorec ali pretirano upogibanje hrbtenice, glavice in okončin nazaj.
Kaj je ekstenzijski vzorec?
Ekstenzijski vzorec, oziroma pretirano upogibanje hrbtenice pri dojenčkih, je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju otroka, katerega je potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, ko odložijo otroka na bok ali trebuh, da pretirano izteguje glavico nazaj in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo povišan mišični tonus hrbtenice, zato prekomerno iztegujejo glavico in zadnjico nazaj, prsi in trebuh pa potiskajo naprej, tako da usločijo hrbtenico ter iztegujejo rokice nazaj. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo, neustrezen mišični tonus, bolečine in težave z ravnotežjem. Razumevanje tega pojava je ključnega pomena za starše, saj lahko ob prepozni ukrepanju kasneje povzroča težave v razvoju in funkcionalnosti.
Kdaj pride do pretirane ekstenzije pri dojenčkih?
Dojenček se lahko pretirano in pogosto izteguje nazaj v ekstenzijo zaradi več vzrokov, med katere uvrščamo:
- Nepravilno rokovanje z dojenčkom
- Pogosto ležanje dojenčka na hrbtu
- Šibek mišični tonus na trebušni strani
- Povišan mišični tonus na hrbtni strani
- Nekateri neintegrirani primarni refleksi (MNRI)
- Čustven odziv (razburjenost, jok)
- Kolike, refluks
- Cerebralna paraliza
- Razne nevrološke okvare… avtizem, ADHD…
Kako prepoznati ekstenzijski vzorec pri dojenčku?
- Siljenje z glavico nazaj
- Usločenje hrbtenice in iztegovanje rokic ter nogic nazaj
- Omejena gibljivost ter težave pri gibanju sklepov in okončin
- Jok v položaju na trebuščku
- Zategnjenost v nogicah
- Pogosto gledanje dojenčka nazaj
- Nestabilnost pri sedenju ali stoji
- Napetost v mišicah
- Položaj pri spanju (rad spi z glavo iztegnjeno nazaj)
Če opazite katerega od teh znakov ali če ste zaskrbljeni glede vašega dojenčka, je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom ali fizioterapevtom. Pravočasna obravnava lahko pomaga razjasniti diagnozo in zagotoviti ustrezno skrb za otroka.
Kako ekstenzijski vzorec vpliva na razvoj in funkcionalnost dojenčka?
Ekstenzijski vzorec lahko pomembno vpliva na otrokov razvoj in vsakodnevno funkcionalnost. Po navadi imajo otroci z močnimi hrbtnimi ekstenzorji šibek trup in trebušne mišice, kar lahko vodi v centralno hipotonijo in posledično težje doseganje gibalnih vzorcev. Otroci, ki imajo to težavo, se včasih soočajo s težavami pri razvoju motoričnih spretnosti. Na primer, omejena gibljivost sklepov lahko vpliva na sposobnost sedenja ali plazenja. Posledično lahko otroci potrebujejo več časa in truda za dosego motoričnih mejnikov. Vpliva lahko na razvoj mišic in sklepov, pogosto se začnejo pojavljati asociacijski gibi otroka, ki so drugače abnormalni in ne-želeni, zato lahko pride do asimetrije in težav s hrbtenico in sklepi. Vpliva lahko tudi na biomehaniko hoje, držo in spretnost.
Poleg omejitev pri gibanju lahko ekstenzija pri dojenčku prinese tudi druge zaplete. To vključuje nepravilno oblikovane sklepe, povečano napetost v mišicah in nelagodje pri otroku. Zapleti se lahko razlikujejo glede na resnost ekstenzije in se lahko kažejo na različne načine. Zato je ključnega pomena, da starši in skrbniki skrbno spremljajo razvoj svojih otrok in se posvetujejo z zdravnikom ali razvojnim fizioterapevtom, če opazijo znake ekstenzije pri dojenčku. Pravočasna obravnava lahko pomaga zmanjšati morebitne dolgoročne posledice in zaplete ter omogoči otroku boljšo kakovost življenja.
Ni vsaka ekstenzija dojenčka napačna!
Pri dojenčku pogosto opazimo »plavanje«, ko v trebušnem položaju privzdigne roke in noge od podlage in jih za nekaj sekund zadrži v zraku. Pri tem pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to čisto normalen del gibalnega razvoja dojenčka. Razvije se okrog 5. ali 6. meseca starosti in nato počasi preide v naslednjo fazo razvoja. Pozorni pa moramo biti, da v tem vzorcu ne vztraja predolgo časa in da ne izteguje glave preveč nazaj.
Prav tako se dojenček, ko usvoji položaj na trebuščku, kmalu začne opirati na podlahti, kasneje pa še na dlani in se od njih odrivati višje. Hkrati dviguje v zrak tudi glavo. Tudi pri tem položaju pride do ekstenzije hrbtenice, vendar je to spet popolnoma normalen del njegovega razvoja. V tem položaju je pomembno, da je glava v središčni liniji, poravnana s trupom in je ne izteguje preveč nazaj.
Terapevtski pristopi in nasveti za starše
Ko se soočate z ekstenzijskim vzorcem pri dojenčku, je pomembno, da razmislite o različnih terapevtskih pristopih in metodah zdravljenja.
Fizioterapevtska obravnava in ortopedski pripomočki
Bistvenega pomena je hitro ugotavljanje in pravočasno ukrepanje. V primeru, da pri svojem otroku opazimo znake ekstenzijskega vzorca, je priporočljiv posvet s pediatrom, ki nas usmeri na nevrofizioterapijo. Pravočasno ukrepanje pomeni odpravo nepravilnih vzorcev in preprečevanje nastanka posledic. Pomembna je pravilna edukacija staršev, rokovanje dojenčka, ter izvajanje vaj tudi v domačem okolju. Specializirani fizioterapevti lahko izvajajo različne vaje in tehnike, ki pomagajo izboljšati gibljivost sklepov in okončin. To vključuje nežne vaje za raztezanje mišic, krepitev trebuščka in spodbujanje pravilnega gibanja ter zatiranje abnormalnih vzorcev gibanja. Prilagojena je posameznim potrebam otroka in se lahko izvaja že v zgodnji starosti. V nekaterih primerih lahko ortopedski pripomočki, kot so opornice ali ortoze, pomagajo pri korekciji ekstenzije pri dojenčku. Ti pripomočki lahko stabilizirajo sklepe in omogočajo boljše gibanje. Izbor in uporaba ortopedskih pripomočkov sta odvisna od resnosti primera in priporočil strokovnjaka. V zelo redkih primerih se lahko uporabijo tudi zdravila ali kirurški poseg, vendar le po natančni oceni zdravnika in v najtežjih primerih.
Praktični nasveti za starše
Ko se soočate s prekomerno ekstenzijo pri dojenčku, je ključno, da kot starši sprejmete pravilne korake za podporo svojega otroka. Spodaj so praktični nasveti, ki poudarjajo pomen zgodnjega prepoznavanja in ukrepanja:
- Redni pregledi: Zagotovite, da vaš dojenček redno obiskuje pediatra ali specialista za otroški razvoj. To omogoča zgodnje prepoznavanje morebitnih težav in hitrejše ukrepanje.
- Fizioterapevtske vaje: Če je zdravnik priporočil fizioterapijo, redno izvajajte predpisane vaje doma. Upoštevajte navodila strokovnjaka in bodite dosledni.
- Pravilno rokovanje dojenčka (baby handling): V rokah ga ves čas nosimo v položaju lunice. To pomeni, da je medenica privzdignjena navzgor, skupaj z nogami, saj s tem preprečujemo zvijanje hrbtenice nazaj in nastanek ekstenzijskega vzorca. Pazimo, da podlagamo glavico, dokler še ni prave kontrole, oziroma v primeru, da jo rad steguje nazaj.
- Igra na tleh: Doma poskušamo imeti dojenčka čim več na tleh. Na tleh se gibalni razvoj zgodi prej in tudi bolj pravilno. Dojenčka doma večkrat na dan za kratek čas odlagamo tudi na trebušček in ves čas popravljamo rokice naprej.
- Spremljanje napredka: Zapisujte napredek in spremembe v otrokovem razvoju ter jih delite s svojim zdravnikom. To lahko pomaga pri prilagajanju terapevtskih pristopov.
- Izobraževanje: Raziskujte in se izobražujte o ekstenziji pri dojenčku. Bolje ko razumete stanje, bolje boste pripravljeni na ukrepanje.
- Pomirjanje in potrpežljivost: Bodite potrpežljivi s svojim otrokom in mu nudite ljubečo podporo. Vsak otrok se razvija po svojem tempu.
Zgodnja prepoznavnost in ukrepanje igrata ključno vlogo pri obvladovanju ekstenzije pri dojenčku. S pravilno podporo in strokovnimi nasveti lahko pomagate svojemu otroku doseči najboljše rezultate v svojem razvoju in mu omogočite polno in razigrano otroštvo!
Pogosto zastavljena vprašanja o ekstenzijskem vzorcu
Kako vpliva ekstenzijski vzorec na razvoj otroka?Ekstenzijski vzorec lahko vpliva na razvoj otroka tako, da omeji gibljivost sklepov in okončin. To lahko vodi do težav pri razvoju motoričnih spretnosti, kot sta plazenje in hoja. Zgodnja obravnava in terapevtski pristopi so pomembni za pomoč otroku pri premagovanju teh omejitev in spodbujanju zdravega razvoja.
Kakšni so znaki ekstenzije pri dojenčku?Znaki ekstenzije pri dojenčku vključujejo pretirano iztegovanje okončin, glave in hrbtenice, težave s sklepno gibljivostjo, omejeno gibanje in napetost v mišicah. Otroci s to težavo se lahko težje gibljejo in težje dosegajo motorične mejnike.
Kdaj je najprimernejši čas za začetek terapije pri ekstenzijskem vzorcu dojenčka?Najprimernejši čas za začetek terapije je zgodnja starost, ko se ekstenzija prvič opazi. Hitro ukrepanje omogoča boljše možnosti za uspešno obravnavo.
Kaj lahko pričakujemo med fizioterapevtskimi obravnavami pri dojenčku?Med fizioterapevtskimi obravnavami se izvajajo vaje za izboljšanje gibljivosti sklepov, okončin in mišic. Vaje spodbujajo razvoj pravilnih, željenih vzorcev gibanj in preprečujejo nastanek abnormalnih vzorcev, ter korekcijo asimetrij.
Ali obstajajo naravni načini za pomoč otroku pri premagovanju ekstenzijskega vzorca?Naravni načini vključujejo spodbujanje igre, ki spodbuja gibanje in raztezanje, ter zagotavljanje podpore pri razvoju motoričnih spretnosti.
Kako lahko preprečimo dolgoročne posledice ekstenzijskega vzorca pri dojenčku?Preprečevanje dolgoročnih posledic vključuje zgodnjo obravnavo, dosledno terapijo in spremljanje napredka zdravljenja.
Kako naj se lotim pogovora s svojim pediatrom glede ekstenzijskega vzorca pri dojenčku?Pogovorite se s pediatrom o svojih opažanjih in pomislekih. Zdravnik bo otroka pregledal in svetoval nadaljnje korake in potrebne terapevtske pristope.
Ali lahko ekstenzijski vzorec vpliva na otrokov duševni razvoj?Ekstenzija pri dojenčku je predvsem fizični pojav, vendar lahko vpliva na otrokov duševni razvoj, če otrok doživlja težave pri razvoju motoričnih spretnosti, kar lahko vpliva na njegovo samozavest.
Kako lahko zagotovim, da bo moj otrok prejel ustrezno podporo pri obravnavi ekstenzijskega vzorca?Zagotovite zgodnjo obravnavo in dosledno upoštevanje terapevtskih priporočil.
Ključni nasveti za pravilno rokovanje in podporo gibalnemu razvoju
Otroci z gibanjem spoznavajo svoje telo in svet okoli sebe. Za spodbujanje čim bolj vzravnane in uravnotežene drže ter zdrav gibalni razvoj pa je zelo pomembno, kako ravnamo z njim v prvih mesecih. Na trgu je na voljo ogromno pripomočkov, za katere nas proizvajalci in trgovci prepričujejo, da jih naš otrok mora imeti. Z nekritičnim nameščanjem vanje pa lahko otroka prezgodaj postavljamo v pokončni položaj ali mu gibanje preveč omejujemo. Za hojico je celo dokazano, da je za otroka lahko nevarna.
Prve mesece dojenček sicer glavo obrača, ne more pa je zadržati proti sili teže. Zato naj v naročju LEŽI. Eno roko moramo imeti pod otrokom. Podpiramo mu hrbet in glavo, ki nam ne sme zdrkniti vznak čez naš komolec. Bradica naj se rahlo naslanja na njegove prsi, roki pa naj ne visita navzdol. Nosimo ga izmenoma na eni ali drugi roki. V tem obdobju ga nikakor ne smemo nositi v pokončnem položaju, stisnjenega na svojih prsih! Pod silo teže se bo ves zgrbil sam vase ali pa si bo pri obvladovanju glave pomagal tako, da se bo zakrčil v ramenskem obroču. Uporabo kengurujčka v prvih mesecih odsvetujemo. Bolj so priporočljive rute ali trakovi, v katerih dojenček počiva bolj postrani, vendar ga moramo tudi v tem primeru podpirati v trupu in paziti, da dojenček ni preveč pokrčen ali sključen, saj mu tak položaj lahko ovira dihanje. Ker se dojenček v njih ne more gibati, jih uporabimo le za krajši čas in ne za dolge izlete. Ko ga peljemo na sprehod, ga položimo v voziček, ki ima ravno dno in ga ne vozimo v »lupinici«. Saj tudi odraslim daljše sedenje ali celo spanje v avtomobilskem sedežu ni udobno. Dojenčki, ki v vratu in trupu še niso čvrsti, pa se pogosto zvijejo v povsem neustrezne položaje.
Dojimo lahko leže ali pa v polsedečem položaju. Otroka k prsim prislonimo. Ni treba, da se sklanjamo nadenj. Tak položaj je neugoden tako za mamo kot tudi za otroka. Spet podpiramo trup in glavo, ki ne sme viseti vznak. Pri hranjenju po steklenički otroka vzamemo v naročje v podoben položaj. Tako bo dojenček vseeno čutil objem in toplino. Da bo otroku bolj udobno, prekrižamo svoji nogi (ko nam leži na levi roki, prekrižamo desno nogo čez levo in obratno). Tudi zdaj pazimo, da je glava poravnana s trupom in podprta, bradica naj bo rahlo naslonjena na prsi, z dudo jeziček malo potiskamo navzdol. Kupček podiramo tako, da se nagnemo malo nazaj in si otroka položimo čez ramo. Ni treba, da hodimo z njim naokoli. Lahko ga rahlo masiramo po hrbtu, ne smemo pa ga stresati. Nekaterim otrokom bolj ustreza, če nam ležijo na roki ali pa so zleknjeni čez kolena.
Ko otroka polagamo v posteljico ali na previjalno mizo, ga objamemo okrog ramen tako, da podpremo glavo, ga obrnemo na bok in na podlago najprej naslonimo ritko. Na hrbet ga obrnemo, ko že leži, rameni pa počasi spustimo šele, ko na njegovem obrazu razberemo, da se je novemu položaju prilagodil. Ko ga dvigamo, ponovimo gibe v obratnem vrstnem redu. Otroka primemo za rameni, ga obrnemo na bok, dvignemo najprej zgornji del trupa in si ga položimo v naročje. Pri previjanju otroka ne dvigujmo tako, da ga primemo za stopala, pač pa ga primemo za stegno, kot kaže slika, in mu nogici pokrčimo proti trebuščku. Pri tem ritko privzdignemo le toliko, da lahko postavimo pleničko. Še vedno velja staro navodilo, da naj dojenček »pase kravice«. Med previjanjem ga za krajši čas obrnemo na trebuh. Po prvem mesecu bo začel dvigati glavico, pri treh mesecih pa se večina že lepo opre na komolce in v tem položaju celo uživa. Če mu roki uhajata nazaj, mu pomagamo tako, da ga podpremo ob ramenih in nadlahteh, kot kaže slika. Okrog petega meseca se otrok začne opirati visoko na iztegnjeni roki ali roki izteguje k igračam.
Ko dojenček glavo že dobro obvladuje (običajno med tretjim in četrtim mesecem, nekateri pa še kasneje), ga smemo nositi pokonci. Še vedno pa ga moramo podpirati v trupu. Zato je najbolj enostavno, da ga z eno roko naslonimo nase tako, da lahko gleda okrog sebe, z drugo pa podpremo pod ritko in stegni. Ko sedi v naročju, ga z drugo roko podpremo ob pasu. Pri hranjenju po žlički je najbolje, da nam sedi v naročju. Spet mu podpremo hrbet in glavo, ki mora biti pokonci. Žličko položimo na spodnjo čeljust in konico jezika ter počakamo, da otrok z ustnicama sam pobere hrano z nje. Če se mu zaleti, pa ga le zasukamo navzdol in po potrebi udarimo z roko po hrbtu. V starosti, ko začnemo dodajati mešano hrano, dojenčki še ne morejo sedeti samostojno. Če otroka hranimo v stolčku ali »lupinici«, kjer je naslonjen nazaj, pa hrana sama steče navzdol in verjetnost, da se mu bo zaletelo, je večja. Dokler je otrok v hrbtu še mehak, ga ne posedamo med blazine. Bolje je, da ga položimo na tla. Tam bo lahko bral in se prevračal po mili volji ter si tako krepil mišice, hrbtenica pa pri tem s težo ne bo obremenjena. Samostojno lahko sedi šele, ko je sposoben sedeti z zravnano hrbtenico.
Ko otrok že obvladuje glavo in trup (večina okrog sedmega meseca), ga lahko nosimo v pokončnem položaju, in sicer tako, da ga z eno roko podpiramo pod stegnom in ritko, z drugo pa pazimo, da ne omahne. Običajno se močno zanima za svet okoli sebe in se v naročju ves čas vrti. Otroku se vedno dobro zdi, ko se z njim igrajo tudi starši. Prve mesece si ga položimo v naročje, kot kaže risba, in se pogovarjajmo z njim. Zazrl se bo v naš obraz, kmalu pa se nam bo tudi nasmehnil in nam začel »odgovarjati«. Tudi glede hoje velja enako: nič siliti! Učenje hoje ni potrebno. Pustimo otroku, da kobaca po prostoru. Ko bo dovolj močan, bo začel plezati po nas ali se dvigati ob pohištvu. S prestopanjem ob opori bo pridobil ravnotežje in ko bo dovolj stabilen, bo samostojno zakorakal v svet! Večina otrok shodi med 12. in 18. mesecem starosti.
Povijanje dojenčka v štručko: Starodavna praksa z moderno interpretacijo
Dojenčka povijanje v štručko (angl. swaddling) je zelo starodavna metoda, ki je v zapisih opažena že 2000 let nazaj. Pomikanje po znanstvenih podatkovnih bazah nam pokaže, da je povijanje še kako pogosto v mnogih kulturah po svetu. Prof. Povijanje je zavijanje dojenčkov v odejo ali v večjo tetra plenico, da se omeji gibanje dojenčkovih okončin. Povijanje dojenčkov kot metoda, ki dojenčka pomiri, je omenjeno tudi v Svetopisemski knjigi, bolj natančno v Novi zavezi. Povijanje se uporablja že skoraj 4000 let za številne namene, vključno s pomirjanjem, nošenjem dojenčkov in poravnavo drže. Staršem se povijanje dojenčka morda zdi nekoliko kontra intuitivno. Izkaže se, da je občutek tesnosti dojenčkom poznan in varen že iz maternice. Poleg tega imajo dojenčki do 4. meseca starosti prisoten Moro refleks. Ta prirojeni odziv, ki je del naše evolucije, povzroči nehotene premike okončin, ko dojenčka prestraši hrup ali druga okolijska spodbuda. Sploh kadar dojenčka odlagamo in mu to povzroči občutek padanja, ki je zanj subjektivno nevaren in neprijeten. Moro refleks, tako kot sesalni refleks, se sprošča tudi v REM fazi spanja, ki je v začetnih mesecih zelo pogosta. Ta nenadni gib dojenčka zelo hitro prebudi. Povijanje pravzaprav prepreči, da bi do tega prišlo. Drugi domnevni razlog, da povijanje dojenčka deluje, je, da dojenčku ponazori občutek v maternici, to pa mu je poznan in varen občutek.
Metaanaliza raziskav, ki so bile opravljene od leta 1960 do 2016, je pokazala, da povijanje dojenčka pomirja in spodbuja spanje. Zgodnji stiki dojenčka koža na kožo spodbujajo dojenje, vendar povijanje dolgoročno nima negativnega vpliva na dojenje. Tesno povijanje okoli bokov je močno povezano z razvojno displazijo kolka. Vendar pa je povijanje vedno bolj sprejeto. Vendar pa je pomembno upoštevati varnostne smernice.
Varnost pri povijanju
- Dojenčka vedno položite na hrbet. Bolj kot povijanje je za otroka nevarno, da ga pustimo spati na trebuhu. Zapomnite si, da morajo možgani ostati dovolj "aktivni", da v primeru prekinitev dihanja, ki so v začetnih mesecih normalna, otroka prebudijo.
- Dojenčka prenehajte povijati takoj, ko opazite, da se je začel obračati iz boka na hrbet ali obratno.
- Poskrbite, da pri povijanju uporabljate tkanino, ki se težje sprosti.
- Ne povijajte dojenčka v debele odeje, ki bi povzročile, da bi se dojenček pregrel.
- Če opazite, da povijanje dojenčka vpliva na zmanjševanje dojenja in slabše pridobivanje teže, preverite, ali povijanje vpliva na to.
- Dojenčku omogočite dovolj prostega "gibanja" brez, da je povit.
Pravilna drža in njena pomembnost skozi odraščanje
Drža v grobem pomeni usklajeno gibanje celotnega telesa in večini se kontrolira nezavedno. Na njo vplivajo fizično stanje telesa, značajske in podedovane lastnosti, čustveno in psihološko doživljanje posameznika. Telesne nepravilnosti, ki se kažejo kot slaba drža, nastajajo počasi in jih je težko opaziti, ker otroka starši opazujejo vsak dan. Potrebujemo znanje in izkušnje. Starši najpogosteje opazijo spremembe pri hoji ali se jim zdi, da otrok nenavadno teče ter izvaja določene aktivnosti na drugačen način kot sovrstniki. Največ motenj v drži opazijo pediatri ob sistematičnem zdravniškem pregledu, profesorji športne vzgoje, trenerji ostalih športnih aktivnosti, ki jih otrok obiskuje.
Vzroki za nepravilno držo in njene posledice
Najpogostejši vzroki za slabo držo pri otrocih so poškodbe ali motnje v živčno-mišičnem razvoju otroka. Pri zdravih otrocih je povzročitelj slabe drže sedeč in fizično neaktiven način življenja. Telefoni, tablice in ostala tehnologija pogosto zamotijo otroka, da obsedi v slabi drži za dlje časa. Ob takšni zaposlitvi možganov, telo enostavno pozabi, da se mora premakniti. Slabo držo povzročajo tudi enostranski športi (tenis, badminton, igre z žogo), kadar otroci začnejo intenzivne treninge zelo zgodaj, treningi pa niso prilagojeni starostnemu razvoju otroka. Učenje različnih instrumentov prav tako zahteva dolgotrajno enolično sedenje, ki lahko slabo vpliva na držo pri otroku.
Sključena drža najprej vpliva na dihanje, ki sčasoma postane plitko, in pljuča ne predihajo dovolj. To lahko vodi do pogostejših respiratornih okužb in obolenj. Pogosta sključenost v dnevnih aktivnostih lahko privede do bolečin v celotni hrbtenici in sklepih. Vendar pa je bolečina pri otrocih v dobi rasti redko opažena; pri otrocih je najpogostejši simptom slabe drže pretirana utrujenost. V zadnjih letih je znano, da dolgotrajna sključena drža ali bolje rečeno zaprt položaj prsnega koša vpliva na čustveno doživljanje, saj lahko privede do občutka tesnobe, pritiska v prsnem košu in anksioznosti.
Korekcija drže in preventivni ukrepi
Držo lahko korigiramo v vseh življenjskih obdobjih. Razlikuje se samo način dela in rezultat, ki ga na koncu dosežemo. Pri otrocih, ki so v obdobju rasti, moramo delovati zelo previdno, saj če izgubimo njegovo motivacijo, smo zgubili možnost napredka. Korekcija se sestavi na podlagi podrobne analize drže, ki jo opravi strokovna oseba ob natančnem pregledu statičnih položajev in načinov gibanja telesa v odnosu z anatomskimi odstopanji. Ugotovi se, katera anatomska struktura se ne odziva pravilno, je šibka ali premočna, se nepravilno odzove. Na podlagi tega se potem sestavi specifičen trening, prilagojen samo enemu otroku. Pri majhnih otrocih korekcijo poskušamo izvajati preko igre, različnih aktivnostih s terapevtom. V kasnejših starostnih obdobjih pa lahko otrok izvaja vaje sam ali s starši in ga fizioterapevt občasno spremlja in prilagaja vaje trenutnemu stanju. Na držo vplivajo tudi čustva in samopodoba otroka, zato otroke ne smemo neprestano opozarjati na držo, ker jim s tem lahko povzročimo dodaten pritisk. Bodimo obzirni in se spomnimo, kako smo se počutili, kadar so nas starši neprestano opozarjali.
Priporočam, da so otroci čim več zunaj na igralih, poligonih, prosto tekajo naokoli in se samo igrajo brez določenih pravil. To se mi zdi najpomembnejše. Otroci, ki so zdravi in v dobri kondiciji, ne potrebujejo posebnih vaj, saj je prosto gibanje dovolj. Pri otrocih, ki veliko sedijo in so pogosto sključeni, pa priporočam raztezne vaje prsnega koša, hrbta, vaje za krepitev hrbtnih in trebušnih mišic. Najboljše rezultate bomo dosegli, če bomo vaje kombinirali z dihalnimi vajami. Med aktivnostmi, ki zahtevajo veliko sedenja, lahko uvedemo aktivne pavze, med katerimi se otroci raztegnejo, predihajo, prekrvavijo telo in se vrnejo k učenju.
Masaža je vsekakor dobrodošla. Če starši z njo začnejo že pri dojenčku, je to odlično, saj spodbuja zdrav živčno-mišični razvoj. Z različnimi masažnimi tehnikami pomagamo telesu, da se zgradijo močne kosti in da se gibalni sistem že pri dojenčku poravna v pravilni položaj. Masaža pa ima še veliko drugih pozitivnih učinkov. V domačem okolju je masaža namenjena prijetnemu preživljanju časa. Je povezovanje otrok in staršev preko dotika ter dobra psihofizična podpora, ki sprosti otroka. Prijetno domače okolje dobro vpliva na zdravo samopodobo pri otroku, in to se pozna tudi na otrokovi drži. Kadar se pojavijo težave z držo, pa menim, da otroci potrebujejo strokovno podporo fizioterapevta ali druge strokovne osebe.
Otroci v Sloveniji imajo z leti vedno več težav z držo. Vzrok temu je sprememba dnevne rutine in načina življenja, ki ga trenutno živimo. Mislim, da na držo otrok bistveno bolj vpliva prekomerna uporaba telefona in ostale tehnologije kot torba. Nošenje torbe na eni rami pa spreminja telesno držo tako pri otrocih kot odraslih. Meni se zdi bolj pomembno, da starši otrokom kupijo kakovostne čevlje. Zadnje čase opažam, da nekakovostni modni copati in čevlji spreminjajo držo pri otrocih. Ko se zvrnejo stopala, se zvrne celo telo.
Priporočam, da se jim uredi prostor za učenje tako, da je sedenje optimalno. Lahko se uporabljajo tudi žoge za sedenje. Tudi sedenje je lahko aktivno. Izpostavila bi otroke, ki obiskujejo glasbene šole in veliko časa vadijo instrument, ki zahteva specifično držo. Pri teh otrocih moramo biti pozorni, da ima vsakodnevno tudi dovolj gibanja ali plezanja po poligonih, kjer se okončine in hrbtenica lahko sprostijo. Otroci, ki so v dobri fizični kondiciji, ne potrebujejo dodatnih vaj za držo.
Po večurnem sključenem sedenju je dobrodošlo, če nas kdo opozori, da vzravnamo trup in položimo roke na hrbet. Tako se raztegne ramenski obroč, odpre prsni koš in poglobi dihanje. Ni pa treba, da otrok dolgo vztraja v tem položaju. S tem le spodbudimo, da se zave svojega telesa.