Spanje ima pri otrokovem razvoju izjemno pomembno vlogo. Ena od največjih sprememb za novopečene starše je spanje oziroma predvsem pomanjkanje spanja. Pomanjkanje spanja gre s starševstvom z roko v roke; kot mamica (ali očka) novorojenčka boste kmalu ugotovili, da je trajanje vašega spanca močno odvisno od vašega otroka. Čeprav bi se raje zavili v odejo, vaš dojenček sredi noči potrebuje hranjenje, podiranje kupčka, previjanje ali celo samo malo crkljanja (ali malo več). Morda se zdi, da vaš dojenček več časa bedi kot spi. Vendar pa dojenčki kar precej spijo! Spanje pogosto velja za pasivno dejavnost, čeprav je v resnici aktiven proces. Kljub omejenemu številu ur budnosti, ki jih ima otrok na voljo za raziskovanje, se veliko dogaja tudi med spanjem.
Vzorec dojenčkovega spanja: Od novorojenčka do šestega meseca
Vprašajmo se, kaj pravzaprav velja za »normalno« spanje. Vzorec dojenčkovega spanja se v prvih dvanajstih mesecih življenja zelo hitro razvija. Novorojenček lahko spi do 18 ur na dan, pri čemer se trajanje nočnega spanja postopoma podaljšuje. Po nekaj tednih lahko opazite, da je otrok dlje časa buden in posledično dlje časa spi, zmanjša pa se tudi število nočnih prebujanj. A vsak dojenček je drugačen. Nekateri spijo več kot drugi. Nekateri dlje časa, drugi za krajša obdobja.
O spanju zlahka razmišljamo kot o izoliranem vedenju - dojenček je buden ali pa spi. Vendar pa obstajajo različna stanja zavesti, skozi katera vaš otrok prehaja večkrat na dan. Študije kažejo, da lahko okolje, v katerem otrok spi, interakcija med mamico in dojenčkom ter urnik hranjenja vplivajo na razvoj vzorca dojenčkovega spanja. Poleg tega na dojenčkov spanec ključno vplivata tudi temperament in raven stresa otrokovega skrbnika. Ker ne spite dovolj in ste vedno bolj izčrpani, imate morda občutek, da se ne boste nikoli več dobro naspali. Vendar pa lahko z različnimi vzgojnimi ukrepi, na primer s spodbujanjem dojenčka, da se sam umiri, pripomorete k vzpostavitvi pozitivnih spalnih navad pri svojem otroku. Za dojenčke, ki se sami umirijo, na splošno velja, da bolje spijo kot tisti, ki pri prehodu med budnostjo in spanjem nenehno potrebujejo pomoč. Da se dojenček sam umiri, mu lahko pomagate z vzpostavitvijo rutine spanja, zlasti navad spanja čez dan. Pomaga tudi, če ste dosledni pri izbiri prostora, kjer otrok spi.
Morojev refleks: Naravna reakcija na okolje
Ena od najpogostejših vprašanj, ki jih novi starši postavljajo pediatrom, je: »Zakaj se moj otrok nenehno prebuja, kot da bi se prestrašil?« Ta pojav ima svoje ime - Morojev refleks. Gre za naravni, prirojeni refleks pri novorojenčkih, ki lahko pogosto moti njihov spanec. Morojev refleks je bil prvič opisan že na začetku 20. stoletja s strani avstrijskega pediatra Ernsta Moroja, po katerem je tudi poimenovan. Izgleda tako, da otrok nenadoma razširi roke in noge stran od telesa, včasih pri tem tudi zajoka, nato pa jih ponovno potegne k sebi. Razlaga je zelo preprosta - telo otroka se poskuša odzvati na nenadno spremembo okolja, ki jo dojema kot grožnjo. Čeprav se v varni posteljici ne dogaja nič dramatičnega, možgani novorojenčka preprosto še ne znajo ločiti med resnično nevarnostjo in nepomembnim zunanjim dražljajem. Telo tako sproži avtomatsko reakcijo, ki spominja na prestrašenje. Veliko staršev opazi, da prav v trenutku, ko dojenček zaspi v globlji spanec, nenadoma trzne, se prebudi in začne jokati. Ta situacija se lahko ponovi večkrat na noč, kar je lahko utrujajoče in stresno.
Morojev refleks je eden izmed več primitivnih refleksov, ki jih ima vsak otrok ob rojstvu. Običajno se začne pojavljati že v maternici okoli 28. tedna nosečnosti in je prisoten po rojstvu. Večina otrok Morojev refleks izgubi naravno med 3. in 6. mesecem življenja. Ko se možgani in živčni sistem otroka razvijejo do te mere, da bolje obdelujejo zunanje dražljaje, potreba po tem "zaščitnem" refleksu izgine. Če pa refleks vztraja tudi po 6. mesecu, je priporočljivo, da na to opozorite pediatra pri rednem pregledu v posvetovalnici. Ta nagonski refleks imamo ljudje v sebi še iz pradavnih časov, izhaja pa iz strahu pred padcem.
Kako pomagati dojenčku, ki se ustraši med spanjem?
Če ste že kdaj slišali ljudi govoriti o tem, da spijo kot dojenček, se morda sprašujete o smiselnosti teh besed, ko pa so novorojenčki v prvih mesecih življenja vendar tako zelo nemirni. Novorojenčki spijo tako rekoč 24 ur na dan, cikel spanja in budnosti pa je odvisen od potrebe po hranjenju, previjanju in crkljanju. Vendar spanje ni le pasivna dejavnost.
Eden najučinkovitejših pripomočkov, ki jih starši uporabljajo, je povijanje. Povijanje predstavlja nežen način, kako otroku fizično preprečiti nenadno širjenje okončin in s tem preprečiti prebujanje. Pomembno pa je, da je to izvedeno varno - otrok mora imeti možnost dihanja, in če se že začne obračati na trebuh, je čas, da s povijanjem prenehamo. Povijanje predstavlja nežen način, kako otroku fizično preprečiti nenadno širjenje okončin in s tem preprečiti prebujanje. Pomembno pa je, da je to izvedeno varno - otrok mora imeti možnost dihanja, in če se že začne obračati na trebuh, je čas, da s povijanjem prenehamo.
Druga strategija je lahko ustvarjanje mirnega in predvidljivega okolja. Otroci se dobro odzivajo na rituale in rednost. Pridušena svetloba, tihi šum, nežna glasba ali monotoni zvoki (imenovani white noise) lahko pomagajo otroku zaspati in ostati v spanju kljub manjšim motečim dražljajem.
Jana, mamica triletne Elenke, je opazila, da se njena deklica nenehno prebuja iz globljega spanca z jokom. "Imela sem občutek, da se nečesa prestraši. Sprva sem se bala, da jo nekaj boli ali da težko diha. Šele ko sem prebrala o Morojevem refleksu, mi je vse postalo jasno. Začela sem jo povijati in uporabljati beli šum. Od tedaj spimo bistveno bolje," pravi z olajšanjem.
Razumevanje telesnih reakcij otroka prinaša ne le večji mir, ampak tudi občutek nadzora v navidezno kaotičnem obdobju starševstva. Refleksi, kot je Morojev, so pokazatelji, da se živčni sistem otroka pravilno razvija. Nevednost o vzrokih nočnega prebujanja pa lahko vodi v frustracijo ali nepotrebne skrbi. Na primer, Ameriška akademija za pediatrijo (AAP) priporoča, da otroci spijo na trdni in ravni površini, brez ohlapnih odej ali igrač.
Vsako nočno prebujanje otroka ni nujno posledica refleksa. Če se otrok redno prebuja z bolečim jokom, ima težave s hranjenjem, bruha ali se ne zdi zdrav, je primerno obrniti se na pediatra. Ne pozabimo tudi, da je vsak otrok drugačen. Nekateri dojenčki že od šestih tednov mirno prespijo celo noč, drugi se prebujajo vsakih nekaj ur. Kot pravi znani ameriški pediater Harvey Karp: „Spanec ni le luksuz. Je osnovna biološka potreba - za otroke in za njihove starše." In prav razumevanje tega, kaj vpliva na spanec majhnih otrok, je lahko ključni korak k temu, da si celotna družina privošči zaslužen počitek.
Pogosti strahovi pri dojenčkih in kako ukrepati
Dojenčki v prvi polovici prvega leta le redko doživljajo čustvo strahu. Strah doživljajo le v situacijah, ko zaznajo nenadne in močne dražljaje v okolju, npr. hrup, ropot, prižiganje in ugašanje luči. V drugi polovici prvega leta starosti, strahovi postajajo pogostejši. Dojenčki so v tem obdobju bolj zadržani, strah jih postane, ko zagledajo za njih nekaj novega, npr. igračo ali obraz. Ko se začnejo samostojno gibati po prostoru, se začnejo bati globine. Strah pred globino dojenčka obvaruje pred nevarnostjo padca oziroma poškodbe. V obdobju od 0 mesecev do enega leta, se torej otrok s strahom odziva na nove osebe, nove in nenavadne predmete ter globino. Strah se v obdobju prvega leta starosti pojavlja tudi zaradi nenadnega hrupa ali poka ter tudi takrat, ko otrok občuti ali pa pričakuje, da bo občutil bolečino. Pogost strah v tem obdobju je strah pred zdravnikom.
Kdaj gre za plašnost in kdaj za strah? Strah je prilagojen odziv, če se pojavlja na primernem mestu in ob pravem času. Z razvojem prihaja do sprememb v tem, koliko je strah močan, koliko strahov se pojavlja pri otroku in o tem, na kaj se strah nanaša. Plašnost pa je čustvo, ki se nanaša na možne negativne ali ogrožujoče posledice. Pretirana plašnost lahko predstavlja vedenje, ki otroka privede do težav s spanjem, ovira razvoj gibalnih spretnosti in gibalnih dejavnosti ter povzroči težave v otrokovih socialnih situacijah z drugimi odraslimi ali vrstniki. Plašnost je lahko posledica tega, da je otrok doživel veliko situacij, v katerih ga je bilo strah, pa ni čutil dovolj velike opore s strani staršev, deloma pa je plašnost, kot osebnostna lastnost, lahko tudi prirojena.
Kako lahko otroka prepričamo, da strahu ni? Pomembno je, da otrok čuti varnost in podporo s strani staršev, v prvi polovici prvega leta predvsem od mame, kasneje pa od obeh staršev. Ker se otrok boji vsega, kar je nepričakovano, ga je potrebno, kadarkoli je to mogoče, pripraviti na situacijo, da ne pride do presenečenja. Na primer, da starši pripravijo otroka na to, da bo nekaj močno počilo, se z njim pogovorijo o tem, kaj bo pri obisku zdravnika, naredil zdravnik … Zlasti pri majhnem otroku je pomembno, da se lahko obrne na mamo v vseh težavah oziroma situacijah, ki pri njem vzbujajo strah.
Lea Beznik, univ. dipl. psih., svetuje: »Na tem mestu bi rada izpostavila strah oz. tesnobo, ki se začne pojavljati nekje pri sedmem mesecu starosti. Takrat se otrok začne zavedati, da je od matere ločena oseba. V tem obdobju se še vedno razvija otrokova navezanost, potreba po materi in bližini, hkrati pa tudi strah, da bi ga od nje ločili. Zato se v tem obdobju otroci radi igrajo igrico »ku-ku«. Mamica je pri otroku, nato pa je nenadoma ni. Takrat otrok zadrgeta od skrbi in nato se mama spet pojavi. Tesnoba je mimo in otrok začuti veselje. Otrok ima naravno težnjo po tem, da raziskuje zunanji svet in da se upa podati stran od matere. Za zdrav osebnostni razvoj otroka je pomembno, da mama otroka pri tem vzpodbuja, saj se bo tako otrok učil zaupanja vase.«
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Čeprav je Morojev refleks in drugi gibi med spanjem pogosto normalen del razvoja, obstajajo situacije, ko je priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Če se otrok redno prebuja z bolečim jokom, ima težave s hranjenjem, bruha, ali se zdi drugače nezdrav, se je najbolje posvetovati s pediatrom.
V redkih primerih lahko nočno prebujanje in trzanje spremljajo tudi drugi simptomi, ki bi lahko nakazovali na resnejše zdravstvene težave, kot so infantilni spazmi ali Westov sindrom. Infantilni spazmi so oblika epilepsije, ki se pojavi pri nekaterih dojenčkih, običajno med 2. in 12. mesecem starosti. Simptomi so lahko subtilni in jih je mogoče zamenjati za prestrašenost ali druge normalne gibe. Westov sindrom je epileptična encefalopatija, ki se izraža s 3 simptomi: napadi ali infantilni spazmi, zaostajanje ali nazadovanje v psihomotoričnem razvoju ter spremembe v elektroencefalogramu.
Če opazite pri svojem otroku katerega od naslednjih znakov, se obrnite na svojega pediatra:
- Silovito trzanje mišic brez očitnega vzroka.
- Obotavljanje ali kratki premori dihanja med spanjem.
- Zaostajanje ali nazadovanje v psihomotoričnem razvoju.
- Izguba motoričnih sposobnosti, kot so težave pri obračanju telesa ali nezmožnost pokončnega sedenja.
- Nevrološke težave, kot je pomanjkanje refleksov ali nezmožnost sledenja predmetom z očmi.
- Če sumite na kakršno koli motnjo spanja, ki vas skrbi.
Zavedanje o teh pojavih in pravočasno ukrepanje lahko zagotovita otroku optimalen razvoj in dobro počutje.