Večina staršev se je kdaj pa kdaj zagotovo že soočila s težkim dihanjem svojega otroka. Morda poznate občutek, ko spremljate pospešeno, glasno dihanje, pa ne veste, kako bi ukrepali. Kdaj moramo biti pozorni in otroka odpeljati k zdravniku? Kdaj zadostuje počitek? Kako se pravilno odzvati? Na kaj vse moramo biti pozorni, smo povprašali Danijelo Lapanja Kastelic, dr. med., spec.
Zanimivo je, ko pozimi, denimo, obiščeš vrtec, takoj opaziš, da mnogim otrokom teče iz nosa. Sicer ni videti, da bi jih težili še kakšni drugi simptomi. Včasih pa otroke pestijo tudi težave z dihali. Najpogosteje so to virusne okužbe z nahodom, kašljem, povišano telesno temperaturo, včasih tudi izcedkom iz oči. Kašelj je v bistvu obrambni refleks, s pomočjo katerega se odstranjujejo produkti vnetja, in zato ga ni treba vedno zdraviti. Dražeči kašelj in tudi izkašljevanje pogosto olajšajo vlažne inhalacije. Inhalacije res lahko olajšajo kašelj. Otrok vdihuje soparo nad posodo s toplo vodo, pri čemer pazimo, da ne pride do opeklin z vročo tekočino. Starši naj dajejo inhalacije le s fiziološko raztopino, ne pa z zelišči ali eteričnimi olji, saj ti lahko dodatno dražijo. Lahko pa si pomagamo tudi z vročo vodo v kopalnici. Še posebej pri majhnem otroku je ta možnost najbolj preprosta.
Kot mama sem tudi sama že ponoči klicala na urgenco, ker je moj sin z močno povišano temperaturo hitro in glasno dihal. Takrat me je zdravnik pomiril in mi zaupal, na kaj moramo biti v takšnih situacijah pozorni. Pozorni moramo biti na znake oteženega dihanja - to je pospešeno dihanje, ugrezanje medrebrnih prostorov, dihanje s trebuhom, ugrezanje jamice pod vratom (juguluma) in slišno hropenje ali piskanje. V naštetih primerih otrok potrebuje pregled pri zdravniku, tudi ponoči v dežurni ambulanti. Pri majhnem otroku moramo biti pozorni na pretirano zaspanost, adinamičnost, bledico, zavračanje hranjenja in zmanjšano količino urina (suhe plenice).
Normalna hitrost dihanja in dejavniki, ki vplivajo nanjo
S starostjo otroka se hitrost dihanja niža. Veča oziroma pospeši pa se ob telesni dejavnosti in povišani telesni temperaturi. Zato je zelo pomembno, da hitrost dihanja štejemo, potem ko smo otroku že znižali telesno temperaturo in ko mirno spi. Ko govorimo o normalni hitrosti dihanja pri različnih starostih otroka, mislimo na število vdihov na minuto. Merimo najlažje tako, da otroku položimo roko na prsni koš ali trebuh in preštejemo število vdihov v minuti. Normalna frekvenca dihanja je sicer za dojenčka nekje od 30 do 40, pri otroku do 12 mesecev 20 do 30, pri otrocih do 6 let od 20 do 24 in starejših otrocih od 16 do 18. Frekvenco dihanja vedno ocenjujemo v povezavi z opazovanjem napora pri dihanju.
Vročina pri otrocih: kdaj je skrb upravičena?
Temperaturo znižujemo, če je ta povišana nad 38,5 °C - merjena pod pazduho. Znižujemo jo z antipiretiki, ki se dobijo tudi v prosti prodaji, v primerni dozi glede na težo otroka in v predpisanih presledkih. Predvsem mu ponujamo dovolj tekočine in vlažimo prostor. Pri tem je pomembno, da temperaturo merimo v mirovanju. Dojenčku jo lahko merimo tudi v ritki, kjer pa je vsaj pol stopinje višja. Vročina je obrambni mehanizem telesa, zato je ni treba takoj zniževati. Neugodje ob vročini se pojavi, ko ta preseže 39 °C. Nevarna je otrokom, ki so podvrženi vročinskim krčem od šestega meseca do šest let. V primeru preprostega vročinskega krča so prisotni trzljaji v vseh okončinah. Otrok ob napadu zavije z očmi, lahko je moder v obraz, izgubi zavest in navidezno preneha dihati. Krči trajajo nekaj sekund do 15 minut in večinoma niso nevarni, če trajajo manj kot dve minuti, zajamejo celo telo in se ne ponovijo v naslednjih 24 urah. Zelo redko, pri enem ali dveh odstotkih, se pojavi dolgotrajni, več kot tridesetminutni vročinski krč. Otroka v primeru obolenja s povišano telesno temperaturo, ko je telesna temperatura nad 38,5 °C, začnemo ohlajati. Dajemo mu hladne napitke. Čim manj naj bo oblečen in pokrit. Okopamo ga v mlačni vodi ali ga ovijemo v vlažno brisačo. Kot rečeno, otroku v takšnem primeru damo sredstva za znižanje telesne temperature v predpisani dozi in predpisanih časovnih intervalih. V primeru vročinskega krča je poleg ohlajanja pomembno, da otroka namestimo v bočni položaj.
Laringitis: značilen lajajoči kašelj in hripavost
Laringitis je akutna okužba dihal, pri kateri se pojavi najbolj značilen lajajoči kašelj, inspiratorni stridor oziroma glasen vdih ter hripavost. Težave so posledica vnetja grla in struktur pod glasilkami. Zaradi oblikovanosti grla pri otrocih, ki imajo normalno najožji del dihalne poti tik pod glasilkami, se pri vnetju sluznice tega dela dihalna pot zoži. Dodatno zoženje povzročijo tudi jok, dihalni napor ter otrokova prestrašenost in vznemirjenost. Laringitis je sicer največkrat blaga in samoomejena bolezen, redkeje poteka v težji obliki. Pri klasični različici se kašelj značilno umiri v treh dneh, ostale težave v enem tednu. Spazmodični ali ponavljajoč se laringitis pa značilno poteka brez vročine, lahko so prisotni blagi prehladni znaki, glavna značilnost pa so epizode lajajočega kašlja, ki se lahko ponovijo v isti noči, dve do štiri noči zapored.
Pljučnica: resna okužba pljuč
Oteženo dihanje je tudi eden od simptomov pljučnice. Pljučnica je okužba pljuč, ki povzroča kašelj, povišano telesno temperaturo in težave z dihanjem. To je resna bolezen, zlasti pri otrocih. Pljučnico lahko povzročijo bakterije ali virusi. Najverjetnejši vzrok za pljučnico je odvisen od otrokove starosti.
Kdaj je nujen obisk pri zdravniku?
Težave z dihali so seveda lahko različno hude, od prehlada do pljučnice in še marsikaj vmes. K zdravniku je nujno treba peljati dojenčka v starosti manj kot tri mesece s povišano temperaturo. Če je temperatura povišana nad 40 °C, če je otrok zmeden, se ne odziva ali ima morebiti krče. Prav tako je nujen pregled, če lajajoče kašlja in se ta kašelj ne umiri na mrazu ali ob sopari, če pogosto bruha, prav tako pa ob neutešljivem joku, ko ga ne moremo umiriti. Vsak odklon od normalnega pomeni, da je nekaj drugače. Starši najbolje poznajo svoje otroke, tako da kaj hitro ugotovijo morebitne spremembe. Najti moramo še vzroke, jih povezati in hitro nam je lahko jasno, kje je težava.
Bronhiolitis: pogosta virusna okužba pri dojenčkih
Eden najpogostejših virusnih okužb pri dojenčkih je bronhiolitis, o njem je več povedala Lucija Gobov, dr. med., specialistka pediatrije. Bronhiolitis je vnetje najmanjših dihalnih poti. Najpogostejši povzročitelji bronhiolitisa so respiratorni sincicijski virus ali RSV, kot ga krajše poimenujemo, redkeje virusi parainfluence. Okužbe z RSV se širijo v obliki epidemije v zimskih mesecih, največ od januarja do marca. Bolezen je najnevarnejša za nedonošenčke, posebno tiste z bronhopulmonalno displazijo, za otroke s srčno napako. Pogosteje zbolijo otroci, nagnjeni k alergijam, otroci mladih mater, otroci, ki živijo v natrpanih stanovanjih, v okolju z onesnaženim zrakom (kajenje, izpušni plini), in otroci, ki niso dojeni. Kdaj se bo dojenček okužil, je odvisno od njegove izpostavljenosti virusu. Največkrat se okuži od starejših sorojencev ali drugih otrok in odraslih, ki imajo prehladne znake. Okuži se preko kapljične infekcije (kašljanje, kihanje) ali prek rok (na rokah prehlajenega človeka je vedno zelo veliko število virusov).
Potek bolezni pri bronhiolitisu
Prvi znaki okužbe dojenčka z RSV so izcedek iz nosu in vnetje žrela. V treh dneh se pojavijo kihanje, kašelj in nekoliko povišana temperatura, kmalu zatem se sliši hropenje. Včasih pride tudi do vnetja srednjega ušesa. Če je potek bolezni blag, se lahko ustavi na tej stopnji in ne bo prišlo do poslabšanja bolezenskih znakov.
Če bolezen napreduje, postaneta kašelj in hropenje močnejša, otrok začne težje dihati, včasih je slišno piskanje. Vidno je ugrezanje medrebrnih mišic, kotanje nad in pod prsnico, povečuje se napor pri dihanju. Dihanje je pospešeno. Temperatura ni nujno povišana. Frekvenca dihanja lahko naraste preko 70 vdihov na minuto, pojavljajo se lahko dihalni premori, otrok postane modrikast in apatičen - v takšnih primerih je nujno bolnišnično zdravljenje. Redkokdaj je bolezen smrtna, bolj je nevarna za zelo mlade, nedonošene otroke in otroke, ki imajo tudi druge bolezni (pljučne, živčno-mišične, srčno-žilne bolezni ali bolezni imunskega sistema ali krvi).
Zdravljenje in preprečevanje bronhiolitisa
V primerih nezapletenega bronhiolitisa zadostuje simptomatsko zdravljenje: otroci lažje dihajo, če imajo zvišano vzglavje in če zrak ni presuh; očistiti je treba zgornje dihalne poti. Če težko diha in zasičenost krvi s kisikom upada, je treba vdihanemu zraku dodajati navlažen kisik. Običajno ob bolezni težko pijejo in so rahlo do zmerno izsušeni, zato dobijo infuzijo tekočin v žilo, včasih je potrebno hranjenje preko sonde. Antibiotiki so redkokdaj koristni, le če ima otrok dodatno bakterijsko infekcijo. Bolezen največkrat v nekaj dneh mine. Izjemno redko je potrebno intenzivno zdravljenje - intubacija, umetna ventilacija in drugi ukrepi.
Ker ne moremo vnaprej vedeti, kakšen bo potek bronhiolitisa pri dojenčku, je bolje, da dojenčka v prvih mesecih starosti ne izpostavljamo virusnim infekcijam. Virus se širi s kašljanjem, kihanjem in neposrednim stikom. Najpogosteje prinesejo viruse v domače okolje starejši otroci iz vrtca, zato je bolje, da tudi starejši otroci v času starševskega porodnega dopusta ne obiskujejo vrtca. Vsi, ki prijemajo dojenčka, si najprej umijejo roke. Prehlajeni otroci in odrasli naj ne obiskujejo družin, kjer imajo dojenčka (po potrebi na to opozorimo sorodnike in prijatelje). Z dojenčkom ne zahajamo v prostore, kjer se zadržuje veliko ljudi (velike trgovine, vrtci, dvorane), posebno ne pozimi in spomladi, ko so okužbe z RSV pogostejše. Dojenček naj nikoli ne bo v zakajenih prostorih, izogibajte pa se tudi daljšim vožnjam ali sprehodom ob prometnih cestah, saj je tam zrak običajno onesnažen.
Posebna pozornost pri dojenčkih: kdaj k zdravniku?
Če je dojenček mlajši od dveh mesecev, v spanju vdihne več kot 60-krat v minuti ali če otrok po prvem letu v spanju vdihne več kot 40-krat v minuti, je nujno, da ga vidi zdravnik.
Kako lahko preprečimo okužbe?
Če se le da, otroka čim dlje zadržite v varstvu doma oziroma ga vključite v varstveno skupino, kjer je manjše število otrok. Vsi se skušajte izogibati bolnikom, ki kašljajo in smrkajo. Otrokovo odpornost krepite z zdravo uravnoteženo prehrano in gibanjem na svežem zraku.
Laringitis pri dojenčkih in majhnih otrocih
Simptomi laringitisa pri dojenčkih in otrocih, starih do tri leta, so:
- oteženo dihanje, zategovanje vratnih mišic, reber
- hripavost
- izguba glasu
- žgečkanje v žrelu in občutljivost
- ves čas mora ''čistiti'' žrelo
- oster kašelj, spominja na lajanje
- spremljajoče bolezni: gripa, prehlad, pljučnica
- povišana telesna temperatura.
Vzroki za laringitis
Otečene glasilke povzročijo vnetje žrela. Najpomembnejši povzročitelj je virus prehlada, lahko pa so tudi bakterije, alergije ali izpostavljenost snovem, ki dražijo (kemikalijam, strupom, suhemu zraku). Zelo redko se vnetje žrela pojavi kot posledica tumorja ali izrastka, ki se razvija na glasilkah ali okrog njih. Virusno vnetje žrela mine samo od sebe v nekaj dneh, brez kakršnega koli zdravljenja. Zato je trajnejši laringitis znak, da gre za nekaj drugega, in ne le za neugoden virus.
Če zdravnik ugotovi, da gre za bakterijsko vnetje, bo otrok potreboval antibiotično zdravljenje od sedem do deset dni. Če gre za alergijo, zdravnik predpiše antihistaminike, ki ublažijo otekanje in vnetje.
Kdaj k zdravniku z laringitisom?
- Če hripavost in neprijetnost trajata dlje kot en teden.
- Če je vnetje žrela rezultat izpostavljenosti strupom.
- Če se vnetje žrela pojavi kot rezultat kroničnega bronhitisa.
- Če otrokova hripavost preraste v oster kašelj.
- Če je povišana telesna temperatura nad 39,5 stopinj Celzija.
- Če je otrok moder, ne more dihati, je bled (pokličite reševalce!).
- Če ne more goltati, se slini.
- Če je nenavadno zaspan in miren.
Domače zdravljenje laringitisa
- Čim manj govorjenja.
- Počitek.
- Veliko tekočine.
- Manjši in pogostejši obroki.
- Vdihavanje pare.
- Tople obloge okrog vratu.
- Otroka pomirite, da ni paničen.
- Otroka postavite pred okno, da vdihava hladen in vlažen zrak.
- Ne kadite v bližini bolnega otroka.
Otrokove dihalne poti so ozke, infekcija, ki se spušča proti sapniku, ima lahko dramatične posledice. Vnetje lahko pripelje do takšne otekline, da prepreči dovod zraka. Takrat ne gre za običajen laringitis, zato ne oklevajte in pojdite k izbranemu zdravniku ali pokličite reševalce.
Oslovski kašelj: nevarna nalezljiva bolezen
Oslovski kašelj je ena težjih in zelo nalezljivih bolezni dihal, ki se prenaša kapljično, največkrat pa se pojavlja v majhnih epidemijah v predšolskem obdobju, vendar lahko prizadene tudi odrasle. Zanjo je značilen kašelj, ki spominja na oslovsko riganje.
Okužba - prehlad - kašelj: Od enega do dveh tednov po okužbi se pojavi kašelj brez povišane telesne temperature. Kašelj je v tem obdobju, ki običajno traja sedem do deset dni, lahko povsem neznačilen in običajno ni moteč. V tem obdobju je bolnik najbolj kužen. Po tem obdobju se začnejo tipični napadi kašlja, ki so v napadih z zariplostjo ali pomodrenjem in so močnejši ponoči. Napad kašlja lahko traja tudi do ene minute, vmes pa otrok hlasta za zrakom, lahko pa tudi bruha. Pri odraslih bolnikih je kašelj lahko še vedno neznačilen oz. blažji. Po tretjem tednu navadno bolezen ni več nalezljiva. Napadi kašlja začnejo počasi pojemati. Po naslednjih dveh tednih naj bi bil oslovski kašelj ozdravljen, lahko pa se napadi ponavljajo še mesece, posebej kadar se otrok prehladi ali je preveč telesno aktiven. Bolezen tako izzveni v šestih do osmih tednih.
Hlastanje za zrakom pri oslovskem kašlju
Če je vaš malček starejši od 18 mesecev, bo morda že znal "rigati" - to pomeni, da bo med kašljem hitro zajemal zrak. Za dojenčka pa je oslovski kašelj bolj nevaren, saj med kašljanjem ne zna loviti sape, zato se v takem primeru izbrani pediater odloči za zdravljenje v bolnišnici pod skrbnim nadzorom. Otrok po napadu kašlja pogosto bruha in ima rdeče in solzne oči, sicer pa se počuti relativno dobro.
Kdaj k zdravniku z oslovskim kašljem?
Oslovski kašelj je v začetni fazi težko prepoznati, saj gre za navaden prehlad, ki ga tudi sicer ne zdravi zdravnik. V kolikor pa malček začne grdo kašljati, ''rigati'' ali pa kašlja dlje časa brez postopnega izboljšanja, ga mora pregledati izbrani pediater. Slednjega morate vedno poklicati, če otrok - še posebej dojenček - med napadom kašlja pomodri.
Zdravljenje z antibiotiki in pomoč staršev
Zdravnik lahko v zgodnjem stadiju bolezni postavi diagnozo samo na podlagi brisa iz nosu in žrela. Predpisal bo antibiotik in sredstvo proti kašlju. Za oslovski kašelj ni zdravila, vendar antibiotiki bolezen ublažijo in zmanjšajo njeno nalezljivost. To je zlasti pomembno, če je pri hiši tudi dojenček. Z antibiotikom je samo v začetnem stadiju mogoče uničiti bakterije in tako skrajšati bolezen ter zmanjšati nevarnost okužbe. Dojenčkom, ki so bili v stiku z obolelim za oslovskim kašljem, lahko zdravnik preventivno predpiše antibiotike - te morate jemati, kot piše v navodilih.
Otrok potrebuje vašo bližino. Vse, kar lahko otroku nudite in s čimer mu boste najbolj pomagali, je vaša bližina. Med napadom kašlja bodite z njim: posadite si ga v naročje, med kašljanjem naj bo rahlo nagnjen naprej. Pri roki imejte pripravljeno posodo, če bo morda bruhal. Če bo otrok izbruhal večino hrane, ki jo je pojedel, mu obrok ponudite med fazo, ko nima napada. Kadar ima dojenček napad oslovskega kašlja, ga položite v posteljico na trebušček z glavico navzdol in nekoliko privzdignjenim vznožjem. Ko kašlja, bodite vedno ob njem. Če otroka z oslovskim kašljem ne zdravite z antibiotiki, naj se med štiri- ali večtedensko fazo kašlja ne druži z nezaščitenimi otroki in odraslimi in naj ne obiskuje vrtca in šole, dokler tega ne dovoli zdravnik.
Cepljenje proti oslovskemu kašlju
V Sloveniji so otroci cepljeni trikrat v prvem letu starosti, ponovno pa v drugem letu in v tretjem razredu osnovne šole.
Bronhiolitis: pogost vzrok težkega dihanja pri dojenčkih
Iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana so sporočili, da se je povečalo število sprejemov dojenčkov in majhnih otrok z diagnozo akutni bronhiolitis. Ker višek virusnih obolenj šele pričakujemo in lahko epidemija bronhiolitisa traja naslednjih nekaj mesecev, je pomembno, da starši upoštevajo napotke in tako zmanjšajo verjetnost bolezni pri svojih otrocih. Še prej pa je dobro, da veste, kaj bronhiolitis sploh je.
Bronhiolitis je sezonsko obolenje spodnjih dihal, ki ga povzročajo različni virusi. Najpogostejši povzročitelj je respiratorni sincicijski virus (RSV), ki je zelo pogost in vodi do blažjih simptomov pri odraslih in starejših otrocih, lahko pa je zelo nevaren za majhne dojenčke, še posebej nekatere, ki so v bolj tvegani skupini. Dojenčki v vrtcih in v dnevni oskrbi imajo več možnosti, da se okužijo s tem virusom, saj so v stiku z več majhnimi otroki. Izbruh tega virusa se najpogosteje pojavlja na začetku jeseni in vse do pozne pomladi, povzroča pa okužbo pljuč in dihalnih poti. Drugi virusi, ki so še povezani z bronhiolitisom, so rinovirus, influenza in človeški metapneumovirus.
Pri bronhiolitisu gre za infekcijo najmanjših dihalnih poti, imenovanih bronhiole, ki vodijo do pljuč. Ko pride do vnetja bronhiol, te otečejo in se napolnijo s sluzjo, kar oteži dihanje. Posebej nevaren je za dojenčke in majhne otroke, saj so njihove dihalne poti majhne in se hitreje zamašijo kot pri odraslih in večjih otrocih. Tipično se pojavlja v prvih dveh letih življenja, vrhunec pa doseže med tretjim in šestim mesecem starosti. Pogostejši je pri fantkih, otrocih, ki se niso dojili, otrocih, ki odraščajo v veččlanskih družinah, in tistih, ki so izpostavljeni cigaretnemu dimu. Stanja, ki povečujejo možnosti za težjo obliko bronhiolitisa, so prezgodnje rojstvo, predhodno kronično obolenje srca ali pljuč in oslabljen imunski sistem, kar je lahko tudi posledica drugih bolezni in jemanja zdravil. Otroci, ki so preboleli bronhiolitis, imajo več možnosti, da bodo v prihodnosti razvili astmo. Kljub vsemu še ni jasno, ali bronhiolitis povzroči ali le sproži astmo, ali pa so otroci, ki prej ali slej razvijejo astmo, preprosto bolj nagnjeni k bronhiolitisu v otroštvu. Na to temo se še opravljajo klinične študije, ki bodo razjasnile povezavo.
Znaki in simptomi bronhiolitisa
Prvi simptomi bronhiolitisa so navadno precej podobni prehladnemu obolenju:
- zamašen nos;
- izcedek iz nosu;
- blag kašelj;
- blaga vročina.
Po dnevu ali dveh se ti simptomi poslabšajo, predvsem se poslabša kašelj in nastanejo piskajoči zvoki med izdihom. Včasih se pojavijo še naslednje težave:
- hitro, plitko dihanje;
- hiter utrip srca;
- vdolbinice ali sence na vratu ali prsih, ki so posledica oteženega dihanja, imenovanega retrakcija;
- razdraženost, težave s spanjem in znaki utrujenosti ali znaki - globokega spanja (letargije).
Otroci imajo navadno slab apetit in ne jedo in ne pijejo dovolj, zaradi česar lahko dehidrirajo. Pojavi se lahko tudi bruhanje po kašljanju. Redko se pri dojenčkih, še posebej tistih, rojenih prezgodaj, pojavijo epizode prenehanja dihanja (apnea), ki se pojavijo pred razvojem drugih simptomov. Pri najbolj ogroženih otrocih se lahko simptomi hitro poslabšajo. Otrok s hudo obliko bronhiolitisa lahko zaradi slabega gibanja zraka po telesu postane omotičen, njegova koža se lahko obarva modro (cianoza), kar je najbolj vidno na ustnicah in pod nohti na rokah.
Nalezljivost in preprečevanje bronhiolitisa
Virusi, ki povzročajo bronhiolitis, so nalezljivi in se prenašajo kapljično, prek majhnih kapljic in tekočine, ki se širi prek kihanja, kašlja, smeha in dotikov. Dojenčki v vrtcih in v dnevni oskrbi imajo več možnosti, da se okužijo s tem virusom, saj so v stiku z več majhnimi otroki.
Najboljši način za preprečevanje širjenja virusov, ki povzročajo bronhiolitis, je redno umivanje rok. Poleg tega so iz UKC Ljubljana sporočili, da je pomembno, da prehlajeni otroci ostanejo doma in da starši iz varstva vzamejo tudi sorojence, ki bi lahko okužbo prenesli naprej ali bi jo prinesli iz vrtca in tako okužili dojenčka. V tem času naj starši tudi omejijo obiske, zlasti majhnih otrok, odsvetujejo pa tudi obiskovanje nakupovalnih centrov ali drugih zaprtih prostorov, kjer se zadržuje veliko ljudi z majhnimi otroki. Priporočljivo je gibanje na svežem zraku, otrok pa naj ostane doma, dokler popolnoma ne ozdravi. Pomembno je še, da starši ne kadijo v bližini otrok, saj lahko otroci, ki so izpostavljeni cigaretnemu dimu, razvijejo hujšo obliko bronhiolitisa.
Zdravljenje bronhiolitisa
Čeprav cepiva proti bronhiolitisu še niso razvili, obstajajo zdravila, ki zmanjšajo nevarnost bolezni. Ta vsebuje protitelesa proti virusu RSV in se ga injicira mesečno med vrhuncem sezone virusa RSV. Zdravilo je priporočljivo le za dojenčke, ki imajo povišano tveganje za razvoj hude oblike te bolezni. To so tisti, ki so rojeni prezgodaj ali so imeli kronično obolenje dihal in srca.
Inkubacijska doba (čas od okužbe do pojava simptomov) se giblje od nekaj dni do enega tedna, odvisno od okužbe, ki povzroča bronhiolitis. Primeri bronhiolitisa navadno trajajo približno 12 dni, a otroci s hujšo obliko okužbe lahko kašljajo še nekaj tednov pozneje. Vrhunec bolezni je navadno drugi ali tretji dan po tem, ko otrok začne kašljati, in po tem, ko se pojavijo težave z dihanjem. Stanje se nato začne izboljševati.
K srečo je večina primerov bronhiolitisa blagih in ne potrebujejo profesionalnega zdravljenja. Antibiotiki v tem primeru niso uporabni, saj bronhiolitis povzročajo virusi, antibiotiki pa so učinkoviti samo proti bakterijskim okužbam. Lahko pa zdravniki v primeru dehidracije pomagajo pri nadomeščanju tekočin z infuzijo in pri dodatnem zdravljenju s kisikom. V redkih primerih otrokom pomagajo pri dihanju z respiratorjem, dokler se stanje ne izboljša.
Zdravljenje bronhiolitisa doma
Najboljše zdravljenje za večino otrok je, da v času obolenja telesu omogočimo zadostno količino tekočine. A da poskrbimo, da otrok spije dovolj tekočine, je včasih problematično, saj zaradi posledic bronhiolitisa zavračajo hrano in pijačo. Tako jim je treba ponuditi tekočino v majhnih količinah v čim pogostejših intervalih. Suh zrak, ki je posledica segrevanja prostorov, še posebej pozimi, lahko povzroči, da je sluz gostejša in zato še bolj zapira dihalne poti. Pri tem so vam lahko v pomoč vlažilniki zraka, ki bodo sprostili dihalne poti in olajšali kašelj. Da bi sprostili zamašitev nosu, nosek redno čistite s fiziološko raztopino, visoko temperaturo pa nižajte s sredstvi proti vročini. Včasih pri dihanju pomaga tudi, če otroka držite v bolj pokončnem položaju.
Kdaj k zdravniku z bronhiolitisom?
K zdravniku je treba v naslednjih primerih:
- Hitrejše dihanje kot običajno, še posebej, če ga spremljajo retrakcije in piskanje v pljučih.
- Če otrok bruha, ne pije ali težko pije.
- Je bolj zaspan kot običajno.
- Ima visoko vročino.
- Kašelj se slabša.
- Zdi se zaspan ali utrujen.
Takojšnjo pomoč poiščite v primeru, da ima otrok težave z dihanjem ali če kašelj, retrakcije in piskanje v pljučih postanejo vse slabše.
Razlike med bronhiolitisom in astmo
Starši velikokrat vprašajo, ali ima otrok bronhiolitis ali astmo. Izgled obeh stanj je podoben in le na osnovi klinične slike ne moremo z gotovostjo reči, ali ima otrok bronhiolitis ali pa prvo epizodo astme. Za razlikovanje med obema nimamo nobenega testa, lahko pa z večjo ali manjšo verjetnostjo rečemo, da gre pri otroku za astmo ali za bronhiolitis. Otroci s ponavljajočim piskanjem v prsih, ki imajo tudi alergijsko vnetje kože, tako imenovani atopijski dermatitis, in dokazano alergijo na prehranske ali inhalacijske alergene, tisti, ki imajo težave tudi med prehladnimi obolenji ali pa imajo njihovi starši astmo, imajo skoraj odemdesetodstotno verjetnost, da imajo astmo. Otroci, ki imajo prav tako ponavljajoče epizode piskanja v prsih, nimajo pa omenjenih dejavnikov tveganja, imajo bolj verjetno prehodno piskanje, ki izzveni po tretjem letu starosti. Razvrščanje otrok s ponavljajočim piskanjem v skupino z veliko verjetnostjo za astmo in med tiste z večjo verjetnostjo za prehodno piskanje je pomembno zaradi odločitve glede uvedbe preprečevalnega zdravljenja. Razumljivo je namreč, da si starši želijo, da se težko dihanje in piskanje pri otroku ne bi ponavljalo. Dokaj uspešno lahko z zdravili (inhalacijskimi glukokortikoidi) pomagamo le tistim, ki imajo dejavnike tveganja za astmo. Skupini otrok s ponavljajočim piskanjem pa inhalacijski glukokortikoidi ne pomagajo, zato pri njih lahko uvedemo zdravljenje z antagonisti levkotrienskih receptorjev za čas virusne sezone, ko je verjetnost piskanja v prsih in težkega dihanja največja.
Ključni preventivni ukrepi
Najbolj učinkovita in najcenejša ukrepa za preprečevanje bronhiolitisa pri otroku sta izogibanje stika s prehlajenimi osebami in pa umivanje rok. Okužba se namreč prenaša predvsem prek rok. Nekateri otroci so zaradi osnovne bolezni v večji nevarnosti za težji potek bronhiolitisa. To so zlasti nedonošenčki, rojeni pred 28. ali vsaj 30. tednom nosečnosti, otroci s kronično boleznijo pljuč zaradi nedonošenosti, otroci s srčnimi obolenji, nekaterimi imunskimi pomanjkljivostmi ter otroci z drugimi težkimi kroničnimi pljučnimi in mišičnimi boleznimi. Prav tako težje prenašajo obolenje dojenčki do tretjega meseca starosti. Te otroke moramo še posebej varovati pred prehladnimi obolenji, zato svetujemo, da starši starejše sorojence izpišejo iz vrtca vsaj v času, ko je nevarnost virusnih okužb največja.