V sodobni družbi se pogosto srečujemo z vprašanji in dilemami, povezanimi z dojenjem, zlasti ko gre za dojenje v javnosti. Medtem ko nekatere kulture dojenje sprejemajo kot povsem naraven in vsakdanji pojav, se v zahodnem svetu soočamo z diametralno nasprotujočimi si mnenji. Pogosto se namreč zasledijo komentarji, ki poudarjajo, da je dojenje intimna dejavnost med materjo in otrokom, ki zahteva mir in zasebnost. Ta stališča izhajajo iz predpostavke, da intimne dejavnosti naravno zaščitimo pred pogledi in vdori, ter da izpostavljanje takšnih dejanj v javnosti nakazuje na osebnostne motnje. Vendar pa je treba ta pogled postaviti pod vprašaj in preučiti, ali je dojenje res nujno tako zelo intimno dejanje, kot ga pogosto predstavljamo.
Odmik od mistike: Dojenje kot vsakdanje dejanje
Če odvzamemo pridih mistike, lahko dojenje opredelimo kot povsem normalno, običajno in vsakdanje dejanje. Je hranjenje, tolažba, umirjanje, uspavanje in povezovanje. Je tudi sesanje, ki lahko nadomesti dudo, pri čemer se poraja vprašanje, kaj je bilo prej in kaj je nadomestek za kaj. Gre za povsem običajne, za dojenčka in majhnega otroka nujno potrebne in naravne procese. Lačna mama in lačen otrok - zakaj bi njuno skupno hranjenje doživljali kot nekaj posebnega?
Pogosto se sprašujemo, zakaj dojenje dojemamo kot intimno dejanje, ki ga je treba skriti pred pogledi, medtem ko hranjenje dojenčka s kašico, njegovo pestovanje, crkljanje, tolaženje, objemanje, igro ali uspavanje obravnavamo kot običajne, vsakdanje stvari. Vse te dejavnosti vključujejo veliko telesnega stika, odnosa in medsebojne izmenjave, a jih ne odmikamo v prostor zasebnosti. Ne pripisujemo jim posebne mistike in jih ne dojemamo kot nekaj, kar bi bilo treba zaščititi pred pogledi.
Vsakemu svoje: Potreba po miru in vključenosti
Nedvomno obstajajo trenutki, ko si mamica in otrok želita odmika, miru, tišine in varnega prostora, kjer se lahko odpočijeta od zunanjih dražljajev. Nekateri posamezniki potrebujejo več takšnega miru, drugi manj. In lepo je, če imata možnost takšen miren kotiček najti, kjerkoli že sta. Vendar pa se poraja vprašanje, kaj storiti, če si mamica in otrok ne želita mirnega in varnega kotička, temveč želita biti del dogajanja, med ljudmi, tam, kjer se odvija življenje.
Ne bi bilo prav tako lepo, da bi tej mamici in otroku dovolili, da sta sredi življenja - tudi takrat, ko otrok potrebuje hrano, tolažbo, požirek varnosti ali uspavanje? Zakaj bi morala mamica takrat nemudoma prekiniti karkoli že počne, mrzlično iskati intimen kotiček in se umakniti tja? Da ne bi koga motila? Kot doječa mama tudi jaz potrebujem vključenost v življenje - nemoten pogovor, da lahko sledim dogajanju, da lahko opazujem svet okrog sebe, da lahko v miru pojem, da se udeležim srečanja, da sem lahko pri maši. In če lahko ob tem nemoteno odgovarjam na potrebe otročiča v svojem naročju ali na svoji dojki - kaj bi bilo s tem narobe?
Plesati in dojiti hkrati: Afriška perspektiva
Spominjam se prizora iz Angole, ko smo z misijonarjem obiskali majhno vasico in bili po maši deležni veselega pozdrava domačinov s petjem in plesom. Hitro mi je v oči padla ženska z majhnim otrokom na boku in dojko. Veselo je plesala v krogu z drugimi, poskakovala in žarela. V Afriki je mogoče tudi dojiti in plesati hkrati - vsej vasi na očeh. Je kdo zaradi tega prikrajšan? Kot zahodnjakinji se mi je prizor zdel že skoraj smešen, hkrati pa je izžareval toliko sproščenosti, naravnosti in veselja, da se me je močno dotaknil.
Bi morala mamica ob veselem prihodu obiskovalcev namesto tega hitro steči v svojo hiško in tam v miru in intimi podojiti svojega otročiča, medtem ko bi življenje teklo mimo? Mar ni v otroku res v škodo, da se doji "kar tam", sredi življenja, sredi dogajanja, sredi veselja? Morda bo kdo rekel, da gre za drugačno kulturno okolje. Gotovo. A vprašanje je, kateri pogled je bolj čist, bolj zdrav, bolj naraven. In kateri je mami in otroku bolj prijazen. Mar ni lažje biti mama tam, kjer se moraš odzivati zgolj na potrebe svojega otroka, ne pa ustrezljivo služiti še potrebam in predstavam celotne okolice? Okolice, ki ti predpisuje mir in intimo, čeprav ju sama ne potrebuješ. Mar ne vodi morda tudi to v občutke osamljenosti, odrinjenosti, nemoči, tesnobe, prevelikega bremena in nenazadnje poporodne depresije, vseh teh tegob, ki jih pozna toliko mamic v sodobnem svetu? Namesto da bi nas svet sprejemal medse, v družbo, v življenje - z otrokom na prsih vred - nas potiska v osamo intime.
REJCI IN KMETJE NUJNO! - POVEZAVA DO NOTICE, DO DOKUMENTA JE POD VIDEO POSNETKOM
Ples in dojenje: Kulturna primerjava
V zahodnem svetu se pogosto srečujemo z izrazito seksualizacijo ženskih prsi, kar pomembno prispeva k negativni percepciji dojenja v javnosti. Prsi, ki bi morale biti primarno namenjene hranjenju otroka, so postale simbol poželenja, kar ustvarja nelagodje ob njihovi izpostavitvi, četudi gre za naraven proces hranjenja. V nasprotju s tem pa številne afriške in azijske kulture dojenje še vedno dojemajo kot povsem naravno dejanje, ki ne vzbuja pozornosti ali nelagodja. Tam dojenje ni predmet seksualizacije, temveč zgolj del telesa, ki opravlja svojo funkcijo. V nekaterih kulturah so celo stare in povešene prsi čaščene kot znak materinstva, izkušenosti in modrosti.
Zanimivo je, da v Severni Ameriki in večini Evrope javnost prsi dojema večinoma zgolj v seksualnem kontekstu, kar vodi do sklepa, da je uživanje v dojenju lahko samo spolne narave, spolni užitek z malčkom pa je lahko samo nekaj nesprejemljivega, sprevrženega. V resnici pa je sprevržena družba, ki tako dojema naraven proces hranjenja.
Dvoličnost, ki greni: Dojenje in (ne)uspeh
Morda bi bilo ob bolj naravnem in sproščenem pogledu na dojenje lažje tudi mamicam, ki ne morejo dojiti. Mistificiranje dojenja kot skrajno intimnega dogodka tudi njim, ki jih pogosto spremlja bolečina ob neuspehu in (samo)obtožbah, kaj vse zamujajo, verjetno ni v pomoč. Ljubeče hranjenje po steklenički je lahko prav tako intimno dejanje, vendar tega nihče ne vidi. Vidijo zgolj hranjenje. Zakaj ta dvoličnost?
Je res težava dojenja v javnosti v tistih nekaj kvadratnih centimetrih razkrite dojke, ki se morda pokažejo ob dojenju? Nas res lahko ti skromni kvadratni centimetri pohujšajo? Potem je skrajni čas, da očistimo svoj pogled in svoje srce, ne pa da namesto tega doječe mamice, ki si tega ne želijo, pošiljamo v varne kotičke in jim očitamo razkazovanje. Ker to je zadnja stvar, ki bi jo potrebovale.
Zakon in realnost: Pravice doječih mater v Sloveniji
V Sloveniji imajo matere pravico dojiti svoje otroke v kateremkoli javnem prostoru, v katerega je dovoljen vstop z otroci. To pomeni, da so zaščitene pred morebitnimi negativnimi reakcijami in tudi prošnjami, da se umaknejo. Zakon o varstvu javnega reda in miru prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo ali moteče vedenje do doječih mater. Kljub temu pa se številne mamice soočajo z nelagodjem in strahom pred obsojajočimi pogledi.
Zakon o delovnih razmerjih materam omogoča tudi odmor za dojenje, ki traja najmanj uro dnevno, vse do otrokovega 18. meseca starosti. Za ta čas je mati upravičena do nadomestila. Vendar pa marsikatera mamica ni seznanjena s to pravico ali pa se zaradi družbenih pritiskov bojijo uveljavljati.
Mitov in resnic o dojenju konec
Obstaja vrsta mitov in napačnih predstav o dojenju, ki jih je pomembno razčistiti:
- Dojenje pomaga pri izgubljanju telesne mase mame - DELNO DRŽI: Medtem ko dojenje res porabi dodatne kalorije, uravnotežena prehrana ostaja ključna za uravnavanje telesne teže.
- Pitje piva bo povečalo količino mleka - NE DRŽI: Alkohol prehaja v mleko in lahko škodi otroku. Pomirjujoč učinek piva ne pomeni več mleka.
- Dojenje uspava dojenčka in doječo mamo - DRŽI: Sproščanje oksitocina in triptofana med dojenjem ima pomirjujoč in uspavalen učinek.
- V času dojenja mati ne more zanositi - NE DRŽI: Dojenje lahko zavira ovulacijo, vendar ni zanesljiva metoda kontracepcije.
- Dojenje v nosečnosti je možno - DRŽI: Dojenje je večinoma združljivo z nosečnostjo, vendar je pri rizičnih nosečnostih potreben posvet z zdravnikom.
- Mati naj doji samo enega otroka istočasno - NE DRŽI: Z dovolj povpraševanja je lahko mleka dovolj za več otrok, vendar je pomembno, da mati skrbi zase.
- Vsaka mama zna dojiti - DELNO DRŽI: Skoraj vsaka mama je zmožna dojenja, vendar je za vzpostavitev laktacije in harmonične vezi potreben trud, znanje in včasih pomoč.
- Po porodu je premalo mleka - NE DRŽI: V prvih dneh se proizvaja kolostrum, ki je sicer v majhni količini, a vsebuje vse, kar dojenček potrebuje.
- Dojenje je vedno malo boleče - NE DRŽI: Dojenje ne sme biti boleče. Če se bolečina pojavi, je treba poiskati pomoč pri pravilnem pristavljanju.
- Dojenje v javnosti je neprimerno - NE DRŽI: Hranjenje lačnega dojenčka je naravno dejanje, ki ga je mogoče izvajati kjerkoli in kadarkoli.
- Zdravila prehajajo v materino mleko - DELNO DRŽI: Večina zdravil je združljiva z dojenjem v majhnih količinah, vendar je treba vedno upoštevati navodila zdravnika ali farmacevta.
Dojenje kot temelj družbe
Dojenje je več kot le hranjenje. Je temeljni kamen za zdrav razvoj otroka, krepi vez med materjo in otrokom ter ima pozitiven vpliv na celotno družbo. Dojeni otroci so bolj zdravi, kar zmanjšuje stroške za zdravstvo in povečuje produktivnost staršev. Poleg tega dojenje prinaša tudi ekonomske in okoljske koristi.
Zato je ključno, da sprejmemo dojenje kot naravno in običajno dejanje, ki si zasluži podporo in razumevanje, ne pa obsojanja in skrivanja. Z osveščanjem javnosti, razbijanjem mitov in spodbujanjem odprtega dialoga lahko ustvarimo družbo, ki bo doječim materam nudila varno in prijazno okolje, kjer se bodo lahko nemoteno posvečale svojim najmlajšim, ne da bi se pri tem počutile nelagodno ali sramotno.