Materino mleko je že tisočletja predstavljalo ključen vir prehranskih snovi za dojenčke, vendar dojenje kljub svoji naravnosti še vedno ostaja tema, ki sproža številne polemike. Če je javnost v preteklosti razdvajalo predvsem dojenje na javnih mestih, je v zadnjem času v središču pozornosti vprašanje: do katere starosti naj bi dojili otroka? Tako kot so si raznoliki otroci, toliko je tudi odgovorov. Strokovnjaki so si v osnovi enotni: materino mleko je najboljša hrana za dojenčka. Dojenje predstavlja naravni način prehranjevanja dojenih otrok in skrbi za njihovo rast ter razvoj. Vendar pa dojenje še zdaleč ni zgolj hranjenje, temveč tudi pomembna pot vzpostavljanja in negovanja odnosa med materjo in dojenčkom. Materina bližina namreč novorojenčku daje občutek varnosti, vez pa se vzpostavi že takoj po rojstvu.
Dojenje kot več kot le hrana
Dojenje je samo po sebi vsekakor pozitivna stvar. Ob dojenju se sproščajo različni hormoni in endorfini, ki mater in dojenčka spravljajo v pozitivno počutje, ju pomirjajo in tudi povezujejo. Pogosto se matere soočajo s strahovi: ali bodo prepoznale otrokove potrebe in ugotovile, kaj v določenem trenutku potrebuje, kako bodo vedele, ali je otrok sit, ali je njihovo mleko res dovolj dobro in podobno. Vso to paleto čustev, ki jih doživlja mati, otrok nezavedno vsrkava vase. Spodbuden vpliv na matere imajo pozitiven in čuteč odnos zdravstvenega osebja, njihovih lastnih mater, partnerjev … in tudi okolice, ki ima še vedno prepogosto glede dojenja neprimerne pripombe in čudaška prepričanja. Bolj tekoče in sproščeno kot lahko postane dojenje, večji vzajemni užitek omogoča. Zato zagovarjamo tezo, da naj vsaka mati sama presodi, do kdaj je dojenje tako zanjo kot tudi dojenčka optimalno.
Ima dojenje rok trajanja? Vprašanje starosti otroka
Do katere starosti dojiti dojenčka? To so tematike, ki pogosto delijo javnost. Nekateri so mnenja, da bi z dojenjem prenehali pri dojenčkovem letu starosti, spet drugi prisegajo na dojenje tudi v letih, ko otrok obiskuje vrtec. Svetovna zdravstvena organizacija spodbuja dojenje vsaj do drugega leta. Vsekakor je naravno tudi daljše dojenje. Pomembno je, da mati otroka začuti in presodi, kaj je zanj pa tudi zanjo optimalno. Škoda je na primer poslušati 'dobronamerne' nasvete drugih, ki te pogosto bolj obremenijo kot pomagajo. Med otrokom in materjo se namreč med dojenjem vzpostavi posebna čustvena vez, ki je zdrava podlaga tudi za nadaljnji razvoj. V primerih, ko je mati ob dojenju sproščena in zadovoljna, se otrok počuti še posebej varno, sprejeto, ljubljeno. Ta čas je samo zanju in je nenadomestljiv ter pozitivno vpliva na izgrajevanje otrokove osebnosti. Dalj dojeni otroci imajo celo v mladostništvu manj težav z vedenjem, samopodobo, zdravjem in suverenostjo.
Vedno več je mamic, ki dojijo tudi po prvem letu otrokove starosti, potem ko je dolga leta veljalo prepričanje, da se dojenje z odhodom v službo preprosto konča. Dolgo je vladalo prepričanje, da naj mati z dojenjem preneha, ko odhaja nazaj na delovno mesto, češ da se otrok sicer ob tujih ljudeh ne bo znal pomiriti. Ta ideja je zmotna. Za otroka je odhod matere na delo in hkratna prekinitev dojenja dvojni stres. Otrok se ob drugih ljudeh sposoben spretno naučiti drugačnih strategij pomirjanja in jih hitro usvoji. K dojenju skozi daljši čas namreč nagovarjajo tudi skupine za mlade mamice, ki spodbujajo in povezujejo podobno misleče mamice. Poleg tega svetovalke za dojenje že vrsto leto ponujajo brezplačno podporo doječim materam. Dojenje je naravni dar - izkoristimo ga z veseljem.
Nasprotujoča mnenja in znanstvena podlaga
Nekateri pa na novodobne trende ne gledajo z enako mero navdušenja. Doktor psihologije in specialist klinično psihološkega svetovanja Andrej Perko meni, da dojenje, ki se zavleče tudi v kasnejše faze otrokovega življenja, vzgaja posameznike, močno navezne na matere. Dolgotrajno dojenje nima po njegovem prepričanju nobenega pozitivnega vpliva na razvoj otroka. Včasih so ljudje za posameznike (zlasti fante, moške), ki se ne zmorejo odtrgati od svojih mamic, ki so odvisni od njihovih mnenj in sporočil, skovali posrečen izraz: zadòjenci. Dojenje je smiselno dobro leto, potem pa mati ni več samo otrokova in se vrača v svoje delovno in drugo okolje. Otrok mora to separacijo sprejeti in ponotranjiti, da mati ni samo njegova. Marsikje na spletu je tako mogoče zaslediti, da otroci, ki dlje časa preživijo ob dojenju, v odrasli dobi postanejo bolj samozavestni. A dr. Perko pojasnjuje, da znanstvenih osnov za tovrstne teze ni. Da bi bili otroci zaradi dolgotrajnega dojenja bolj samozavestni, verjetno nima neke objektivne osnove. Dr. Perko poudarja, da je dolgotrajno dojenje težava mater, ki so nesposobne otroke "potisniti" v svet in se jih patološko oklepajo.
Povprečna doba dojenja na svetu je ocenjena na okoli dve do štiri leta. Ker svet, v katerem živimo, ni idealen, pa se dojenje v praksi idealno nadaljuje toliko časa, dokler otrok kaže potrebo po njem in je ta otrokova potreba sprejemljiva tudi za mater.
Dolgoročne koristi dojenja
Tri naloge dojenja po prvem letu
Po prvem letu ima dojenje tri naloge:
- Prehrambena: ki izgublja na pomenu, saj se otrok že prehranjuje tudi z gosto hrano.
- Zaščitno-imunska: ki je zelo pomembna pri krepitvi odpornosti in lažjem premagovanju bolezni.
- Varnostno-čustvena: ki je pomembna za otrokov fiziološki in psihološki razvoj (predvsem razvoj možganov), in sicer toliko, kolikor jo otrok individualno potrebuje.
Potreba po dojenju je tudi pri štiriletnem otroku naravna. Čeprav ustrezno sprejema družinsko hrano, ima še vedno močno potrebo po telesnem stiku, toplini, ljubezni, sesanju in varnosti. Poleg drugih načinov lahko te potrebe zadovoljuje tudi z dojenjem.
Moderno odstavljanje je prezgodnje
V sodobni družbi je večina dojenčkov in malčkov odstavljenih nenaravno, na pobudo staršev in okolja. Otroku se v zameno ponudi nadomestek dojke (duda, steklenička…). Malčki med prvim in petim letom, ki še vedno uporabljajo umetne bradavice v obliki dud in stekleničk so neposredni pokazatelj prisotnosti naravne potrebe po sesanju na dojki. Ta potreba je torej prisotna precej dlje, kot jo je zahodna razvita kultura sprejema in moralno dopušča.
Sesanje je nujno potrebno za pomiritev naglo rastočega malčka, in sicer dokler ne preneha z izkazovanjem želje po sesanju alternativ (stekleničke, dude, sesanju prsta, las, odejice…). Sesanje alternativ lahko povzroči nepravilno izraščanje zobovja, dojenje pa pripomore k pravilnejšemu oblikovanju zobnega loka in lahko minimizira uporabo drugih tehnik samopomirjanja pri otroku.
Dolgo dojenje je v naši kulturi manj pogosto in manj sprejemljivo zaradi sprememb načina življenja, drugačnega odnosa do materinstva, tehnološkega napredka, na primer možnosti izdelave umetnega mleka in trženja otroške hrane, vpliva medijev, ki dojke predstavljajo kot seksualni simbol, njihovo osnovno funkcijo - dojenje - pa potiskajo v ozadje. Kulturno je postala sprejemljiva navezanost otrok na igračke in umetne bradavice, materine prsi pa so začele zbujati pomisleke ali celo odpor. Biološke potrebe majhnih otrok pa se skozi tisočletja niso spremenile. To potrjujejo antropološke raziskave, na primer študija 64 tradicionalnih ljudstev, izvedena leta 1945.
Zgodovinski pregled trajanja dojenja
Po podatkih Young Colletta (1998) so leta trajanja dojenja v različnih kulturah in obdobjih znašala:
- Stari Egipt: 3 leta
- Kitajska in Japonska zgodnjega 20. stoletja: 4-5 let
- Burma, Kenija in Bolivija v letih 1940-1950: 3-5 let
- Inutke (Eskimke) okoli leta 1950: do 7 let (najdlje v zgodovini)
- Mongolija: 2-3 leta, včasih 6-7 let
- Nova Gvineja v 60. letih: 2-3 leta, včasih 4 leta
- Drugi primati (človeku podobne opice): mladič se doji 5-6 let
Čas odstavljanja: argumenti iz antropologije
Antropologinja Dettwylerjeva je raziskala, da primati odstavijo svoje mladiče, ko jim poženejo prvi stalni kočniki. Pri modernem človeku je to v starosti okoli pet let in pol do šest let. Tudi človekov imunski sistem dozori približno pri šestih letih, zato antropologi sklepajo, da je materino mleko otroku skozi evolucijsko preteklost zagotavljalo aktivno imunost približno do te starosti.
Dojenje pri naših najbližjih sorodnikih šimpanzih in gorilah traja šestkratno obdobje gestacije, kar bi ob primerjavi s človeško vrsto pomenilo 4,5 let. Antropologi menijo, da se je praksa dojenja z uporabo ognja skrajšala, vendar je v vseh družbah, ki prakticirajo biološko podprto naravno odstavljanje, ostala v navedenih okvirih. Nepričakovano skrajševanje dobe dojenja na denimo samo šest mesecev do enega leta in vzporedno hranjenje z umetnim mlekom je značilno zgolj za minulih sto let zahodne civilizacije. Ta čas je povzročil številne probleme s prehranskim zdravjem otrok in v nekaj desetletjih smo na srečo s pomočjo znanosti spoznali, da smo se glede dojenja zmotili.
Raziskave drugih primatov ugotavljajo, da je človeški mladič evolucijsko opremljen tako, da zadovoljuje svoje potrebe iz materinega mleka in prek dojenja do absolutnega minimuma dveh let in pol ter do prepoznavne zgornje meje okoli sedem let. V kolikor bi bilo podaljšano dojenje škodljivo, bi nedvomno negativno vplivalo na razvoj človeške vrste in pohabilo celoten starodavni svet.
Antropologinja Margaret Mead in številni drugi antropologi so odkrili, da matere odstavljajo svoje otroke seveda v skladu s kulturnimi normami (ne le po biološkem načrtu) in da bolj miroljubne ter sodelujoče kulture odstavljajo svoje otroke pozneje ter nežneje kot bolj agresivne kulture. Kot poudarja ameriški pediater Sears, tiste moderne raziskave, ki so se ukvarjale z vprašanjem vpliva dolgega dojenja na tisoče malčkov, nesporno dokazujejo, da se v povprečju dolgo dojen otrok počuti bolj varnega, ob odraščanju laže navezuje odnose z ljudmi (ne s stvarmi), da ga starši laže vzgajajo, da izžareva večje zaupanje, bolje razvija občutek za spoštovanje, toleranco, samozavest in neodvisnost. Dojenje malčku pomeni varnostno mrežo. Vanjo se zateka čedalje redkeje in jo naravno zapusti, ko je razvojno pripravljen.
Zdravstvene koristi dolgega dojenja
Med odstavljanjem se sestava materinega mleka prilagodi, da zadošča potrebam rastočega otroka. Mleko se spremeni tako, da se kljub zmanjševanju količine v njem ohranja primerna raven hranil in da imunološka zaščita ni ogrožena. Ko se količina popitega mleka zmanjšuje, narašča delež koristnih maščob, beljakovin in železa, poveča se koncentracija protiteles.
S podaljšanjem dojenja prek prvega leta se dokazano dodatno zmanjšajo številna tveganja, navaja mednarodna zveza za dojenje LLLI (2010): upadajo tveganja za debelost, črevesne in druge okužbe, diabetes, raka, alergije, astmo, bronhitis, vnetja ušes. Več dojenja pomeni tudi manj kariesa, boljši razvoj čeljusti in govora. Pri materi dolgo dojenje znižuje tveganje za raka na dojkah in rodilih, manj je osteoporoze, slabokrvnosti in drugih obolenj.
Stuebe in kolegi (2005) so ocenili povezavo med trajanjem laktacije in kasnejšim pojavom diabetesa tipa 2 pri otroku in ugotovili, da je vsako dodatno leto dojenja povezano s 15-odstotnim zmanjšanjem tveganja za razvoj te bolezni. Karlson in kolegi (2004) so odkrili, da je dolgo dojenje povezano z zmanjšanjem obolevnosti mater za revmatoidnim artritisom. Pri ženskah, ki so vse otroke skupaj dojile vsaj 12-23 mesecev, je bilo tveganje manjše za 30 odstotkov, zaščitni vpliv dojenja 24 mesecev ali dlje pa je bil 50-odstoten.
Materino mleko vnaša v otrokovo črevesje snovi, ki krepijo črevesje kot prvo linijo telesne obrambe. To je zelo pomembno pri preprečevanju črevesnih okužb, ki so pri majhnih otrocih nevarne (možnost dehidracije, pogoste hospitalizacije). Pomembna korist dolgega dojenja je preprečevanje alergij v otroštvu in odraslosti. Materino mleko pomaga tudi pri zdravljenju alergij. Raziskava, ki je spremljala zdravje otrok do 17. leta in katere izsledki so bili objavljeni v medicinski reviji Lancet (Saarinen in Kajosaari, 1995), je dokazala je, da dojenje zmanjša obolevnost za alergijami vsaj še v adolescenci. Zaščita pred alergijskimi reakcijami in povečana odpornost pred okužbami sta največkrat citirani imunološki prednosti dojenja. Dokazano je še, da malčki, ki pijejo materino mleko, zaužijejo manj kravjega mleka, ki je problematično živilo že več desetletij - v njem je prek 20 substanc, ki so za človeka lahko alergene.
Dojenje v drugem letu in dlje pripomore k manjšemu pojavu črevesnih krčev, drisk, kožnih obolenj in kroničnih bolezni, ki so lahko posledica preobčutljivosti na kravje mleko.
Psihološki proces odstavljanja od dojenja je zapleten. Zajema mikrobiološko, biokemično, prehransko, imunološko in psihološko prilagoditev obeh, matere in otroka. Nobena raziskava ni argumentirano utemeljila, da bi bilo dojenje po prvem letu nekoristno ali škodljivo za otroka in njegov psihološki razvoj. Dojenje, ki se meri v letih, je naravno, prinaša veliko koristi in podpira zdrav razvoj otroka. Stara ljudstva so tako dečke kot deklice dojila globoko v otroštvo.
Osebne izkušnje in podpora
V forumih in pogovorih se pogosto pojavljajo izkušnje mater, ki se soočajo s pritiski okolice glede dolžine dojenja. Milena opisuje, kako njena skoraj šestnajstmesečna deklica zahteva samo njo, kar je obremenitev, čeprav si vzame čas zase. Druga mama deli svojo izkušnjo z 19-mesečnikom, ki ga doji podnevi in ponoči, ter poudarja pomen organizacije življenja in sprejemanja realnosti brez nerealnih pričakovanj. Jtinca deli podobne izkušnje in se sprašuje, ali bo kdaj lažje.
Na te pomisleke se odzivajo izkušenejše mame in strokovnjaki. Poudarjajo, da je navezanost na mamico v obdobju med 8. in 18. mesecem običajna, in da mamina naročje predstavlja varnostno mrežo. Svetujejo taktike zamotitve, fizičnega stika in vključevanja otroka v dnevna opravila. Matejkec deli svojo izkušnjo z 15-mesečnikom, ki se je na morju začel bolj crkljati, vendar se ne ozira na mnenja drugih in dojita še naprej, saj oba uživata. Druga mama poroča o podobnih vprašanjih okolice in odgovarja mirno, da bosta dojila, dokler jima ustreza, saj jo mož podpira.
Strokovnjaki poudarjajo, da je v naši kulturi še vedno prisoten pritisk okolice, ki obsoja mamice, ki dojijo malčke, ko je minil "kulturno primeren" čas. Vendar pa je dojenje tudi v drugem letu normalno, primerno in priporočljivo, kar podpira tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Pomembno je, da si mamice vzamejo čas zase, da so dovolj naspane in si privoščijo sprostitev.
Dojenje kot psihološki proces
Dr. Andreja Poljanec v svojih prispevkih poudarja psihološke vidike dojenja. Otrok doživlja sebe skozi oči matere, zato je ključnega pomena, da je mati ob otroku sproščena in zaupa sebi ter posledično otroku. Odnosi so temelj zdravega razvoja, dojenje pa naraven izziv za vzpostavljanje globoke povezanosti. Materino mleko v prvih dneh vsebuje endorfine, ki novorojenčku pomagajo pri prilagajanju na zunanji svet. Hormona oksitocin in prolaktin, ki se sproščata med dojenjem, spodbujata povezanost, zadovoljstvo in željo po negovanju, kar je ključno za razvoj otroka in matere.
Ob dojenju se v otroku prek občutka socialne podpore sprošča oksitocin, ki ga pomirja. V materi ta hormon spodbuja veselje ob negi otroka, kar je temelj varne navezanosti. Med dojenjem se razvijata tako otrokova kot materina možgana, kar pripomore k uglašenosti na otrokove potrebe. Otroci, ki so bili dojeni dlje časa, so kot odrasli bolj samostojni in pogosteje varno navezani. Dojenje ni pogoj za varno navezanost, je pa pomemben dejavnik navezovanja. Ključna lastnost mater je senzitivnost.
Prvi trenutki po rojstvu, t.i. "zlata ura", so ključni za vzpostavljanje močnega telesnega in čustvenega stika med dojenčkom in materjo. Novorojenček je v aktivnem budnem stanju, pripravljen na spoznavanje staršev. Božanje po telesu, koža na kožo, ter prvo sesanje po porodu spodbujajo povezanost in občutek varnosti. Ti občutki se nadaljujejo skozi dojenje, dotikanje in ljubkovanje, kar pozitivno vpliva na otrokov razvoj.
Nezavedni občutki staršev, njihove želje in hrepenenja imajo velik vpliv na to, kaj se bo otrok naučil o svetu. Odnos med otrokom in starši se izgrajuje iz dobrih in slabih dogodkov. Bolj ko se starši zavedajo svojih občutkov in dejanj, hitreje se lahko ob spodrsljajih ponovno povežejo z otrokom, kar mu daje občutek varnosti. Dojenje predstavlja naraven prostor nežnosti, varnosti in pripadnosti.
Čeprav se zdi, da je dojenje povezano predvsem s fizično bližino, pa pogosteje velja obratno: matere, ki dojijo, otroke tudi več pestujejo, jih gledajo in imajo veliko kožnega kontakta, kar spodbuja otrokovo možgansko rast. Občutek lakote je za otroka stresen. Ko se mati odzove na njegovo lakoto, mu s tem sporoča, da opazi njegovo stisko in mu jo bo pomagala umiriti. Med dojenjem se v otroku sprošča oksitocin, ki ga pomirja, v materi pa spodbuja občutek sproščenosti in povezanosti z otrokom. Ta občutek je podoben zaljubljenosti in materi omogoča, da je nežna, rahločutna in ljubeča.
Tako otrokovi kot materini možgani se med dojenjem razvijajo, kar pripomore k globlji uglašenosti na otrokove potrebe. Otroci, ki so bili dojeni dlje časa, so kot odrasli bolj samostojni in pogosto varno navezani. Dojenje ni pogoj za varno navezanost, je pa pomemben dejavnik pri navezovanju.
Literatura
- American Academy of Pediatrics. New Mother's Guide to Breastfeeding. 2011
- Boswell, S. Understanding your baby. London: The Tavistock Clinic; 2004.
- Bowlby, J. Attachment and loss. Zv. 2, Separation, anxietiy and anger. London: Hogarth Press; 1973.
- Bowlby, J. A secure base. London: Routledge; 1988.
- Britton, J.R., Britton, H., Gronwaldt, V. Brestfeeding, Sensitivity and Attachment. Pediatrics 2006; 118 (5), 1436-1443.
- Cassidy, J., Shaver, P. R.. Handbook of attachement: Theory, research, and clinical applications. New York: Guilford Press; 1999.
- Cozolino, L. The Neuroscience of Human Relationships. New York: W.W. Norton & Company; 2006.
- Christensen, D., Mitrou, F., Lawrence, D., Sanson, A., in Zubrick, S. R. Child temperament, parenting style and emotional and behavioural problems in early childhood - findings from the Longitudinal Study of Australian Children. Paper presented at the Growing Up in Australia and Footprints in Time: The LSAC and LSIC Research Conference Findings from The Longitudinal Study of Australian Children (LSAC) and The Longitudinal Study of Indigenous Children (LSIC), 2011.
- Eliot, L.. What's Going On In There? How the Brain and Mind Develop in the First Five Years of Life. Bantam book: Canada; 2000.
- Folden-Palmer, L. Baby matters: what your doctor may not tell you about caring for your baby. San Diego: Baby Reference; 2007.
- Fonagy, P. Psychoanalytic Theories: Perspectives from developmental Psychopathology. London: Whurr Publishers; 2003.
- Gerhardt, S. Why love matters: How affection shapes a baby's brain. New York: Brunner-Routledge; 2004.
- Heinrichs, M., Baumgartner, T., Kirchbaum, C., Ehlert, U. Social Support and Oxytocin Interact to supress cortisol and Subjective responses to Psychological Stress. Society of Biological Psychiatry 2003; 54: 1389-1398
- Oddy, W., Kendall, G.,Li, J., Jacoby, P., Robinson, M. de Klerk, N., Silburn, S., Zubrick, S., Landau, L., Stanley, F. The Long-Term Effects of Breastfeeding on Child and Adolescent Mental Health: A Pregnancy Cohort Study Followed for 14 Years. Journal of Pediatrics 2010; 156 (4): 568.574.
- Kompan-Erzar, K. L., Poljanec, A. Rahločutnost do otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut; 2009.
- Kompan-Erzar, K. L., Poljanec A., Simonič, B. Novšak, B. A young mother's group: A save haven and secure base for motherhood. Illinois child welfare, 2008; 4:108-121.
- Poljanec, A. Rahločutno starševstvo. Ljubljana: Mohorjeva družba, 2015.
- Siegel, D. J. The developing mind: Toward a neurobiology of interpersonal experience. New York: The Guilford Press; 1999.
- Siegel, D. J., Hartzell, M. Parenting from the inside out. New York: Tarcher/Penguin; 2003.
- Simonič, B., Poljanec, A. Building motherhood in the young mothers' group. Child care in practice 2014; 6.
- Skubic, M. Porod - rojstvo matere. V: Cepin S (ur), Zabukovec M (ur.) Porodne zgodbe. Ljubljana: Salve, 2015.
- Tronick, E. The neurobehavioral and social-emotional development of infants and children. New York, London: W. W. Norton&Company; 2007.
- Winnicott, D. Playing and Reality.
- Bumgarner, N.J.: Mothering Your Nursing Toddler. Schaumburg, IL: La Leche League International, 2000.
- Young Colletto, P.: Beyond Toddlerhood, Leaven, 1/1998.
- Dettwyler, K.A.: “A Time to Wean” in Breastfeeding: Biocultural Perspectives. Hawthorne, NY: Aldine de Gruyter, 1995.
- LLLI, Womanly Art of Breastfeeding, Schaumburg, Illinois, 2010.
- Sears, M. The Baby Book: Everything You Need to Know About Your Baby From Birth to Age Two. New York: Little, Brown and Company, 2003.
- Daniels, M. C., and L. S. Adair. Breastfeeding influences cognitive development in Filipino children. J Nutr 2005; 135:2589-95.
- Stuebe, A. M., J. W. Rich-Edwards, W. C. Willett et al. Duration of lactation and incidence of Type 2 diabetes. JAMA 2005; 294(20):2601-10.
- Karlson, E. W., L. A. Mandl, S. E. Hankinson, and F. Grodstein. Do breastfeeding and other reproductive factors influence future risk of rheumatoid arthritis? Results from the Nurses’ Health Study. Arthritis Rheum 2004; 50(11):3458-67.
- Saarinen, U.M. in Kajosari, M.: Breastfeeding as prophylaxis against atopic disease: prospective follow-up study until 17 years old. Lancet, 346(8982):1065-9.
- Stiegler, 1985.