Prihod novega življenja je neprecenljiv dogodek, ki s seboj prinese nešteto vprašanj in skrbi. Medtem ko se starši pogosto ukvarjajo z vprašanji o “pravilni” vzgoji in primerjajo različne pristope, kot so permisivna, avtoritarna ali demokratična, je ključnega pomena zavedanje, da dojenček predvsem potrebuje čutenje, varnost, sprejemanje in brezpogojno ljubezen. V prvih letih življenja se možgani razvijajo z neverjetno hitrostjo, približno 700 novih nevronskih povezav na sekundo, kar poudarja pomen okolja, v katerem otrok raste. Prihodnost vsake družbe je namreč tesno povezana z njeno sposobnostjo podpiranja zdravega razvoja naslednje generacije.
Temelji zdravega razvoja: Varnost, sprejetost in ljubezen
Učenje o spopadanju s stiskami je ključen del zdravega razvoja otroka. Ko smo ogroženi, se naše telo odzove s povišanim srčnim utripom, krvnim tlakom in sproščanjem stresnih hormonov, kot je kortizol. Kadar se ti odzivi pri otrocih aktivirajo v okolju podpornih odnosov z odraslimi, se fiziološki učinki omilijo in sčasoma vrnejo na normalno izhodišče. To vodi k razvoju zdravega odzivanja telesnih sistemov na stres. Pomembno je razlikovati med tremi vrstami odziva na stres: pozitivnim, toleriranim in strupenim/toksičnim. Toksičen stresni odziv se lahko pojavi ob močnih, pogostih ali dolgotrajnih stiskah, kot so fizične ali čustvene zlorabe, kronično zanemarjanje, izpostavljenost nasilju, duševne bolezni ali odvisnosti starša, ter nakopičene obremenitve družine brez ustrezne podpore. Ta nenehen toksičen stresni odziv lahko pusti trajne posledice na telesnem in duševnem zdravju posameznika. Bolj kot so izkušnje v otroštvu travmatične in neugodne, večja je verjetnost za zaostanek v duševnem razvoju ter kasnejše zdravstvene težave, vključno z boleznimi srca, sladkorno boleznijo, različnimi zasvojenostmi in depresijo.
Potovanje skozi prva leta življenja: Od zlitja do samostojnosti
Otrok v odnosu z okoljem gradi svoj psihični aparat. Takoj po rojstvu (od rojstva do drugega meseca življenja) novorojenček večino časa preživi v spanju. Ne zaveda se še obstoja drugih ljudi, niti matere, in se nanje le v majhni meri čustveno odziva, čeprav najnovejše raziskave kažejo, da prepoznava mamin glas in se ob njem pomiri, najbrž zato, ker gre za zvok, ki mu je bil znan že pred rojstvom. Enako velja za njen vonj. Novorojenček se odziva predvsem na zadovoljitve bioloških funkcij. Ker novorojenčkov osnovni stik s svetom poteka prek telesnega dotika, je ta ključen za njegov razvoj. Novorojenček zato potrebuje mamino naročje; s svojim jokom neredko sporoča prav potrebo po dotiku. Če dojenčka puščamo jokati, češ da se bo že sam umiril, saj je sit in previt, mu s tem sporočamo, da se nanj nihče ne odziva in da ga nihče ne razume. Od sveta, v katerega vstopa, je izoliran in osamljen.
Prvi nasmešek je mejnik, ki kaže, da se je otrok začel odzivati na drugo osebo in vstopati v simbiozo z materjo. Simbioza je trajna, obojestranska čustvena vez med materjo in otrokom, ki otroku omogoči stik navzven. Gre za posebno vrsto skupnosti, v kateri se zaradi močne vzajemne odvisnosti meja med osebama zabriše do te mere, da skupaj oblikujeta eno osebnost. Otrok ne razlikuje med sabo in materjo. V tej fazi se otrok vede in deluje, kot da sta skupaj z materjo vsemogočna - dva v enem znotraj skupne meje -, kar v njem vzbuja občutek veličastnosti (grandioznost). Podobne težave nastopijo v primeru neustreznega simbiotičnega odnosa (nekonsistentnost, pomanjkanje stalnosti, čustveno zavračanje, ambivalenca …) ali če mati vstopi v simbiozo z otrokom s svojimi otroškimi namesto z materinskimi težnjami. Na težave v simbiotični fazi lahko kažejo psihosomatske bolezni oziroma shizoidna osebnostna motnja. Zapleti ob vstopanju v simbiozo utegnejo pomeniti tudi tveganje za avtizem ali psihotično motnjo.
Dojenček šele okrog šestega meseca življenja vzpostavi prvi odnos z drugo osebo, vendar le z deli matere, kot so prsi, oči, lasje in glas. V drugi polovici prvega leta življenja se začne proces razločevanja (diferenciacija). V simbiotični fazi se otrok nasmehne vsakemu človeku, ki se mu približa. V fazi razločevanja ta nasmeh postopoma postane značilen odziv na mamo, kar je osnovni znak, da se je med materjo in otrokom zgradila posebna vez. Dojenček najprej začne razlikovati med različnimi osebami ter med drugimi in mamo. Znak, da že razlikuje med materjo in drugimi, je nastop bojazni pred tujci (osemmesečna tesnoba). Proces razlikovanja med materjo in seboj je zaradi otrokove odvisnosti daljši, saj je zanj simbioza še vedno temelj varnosti. Prav zato se dojenček na ločitev od matere odzove s strahom oziroma s separacijsko tesnobo (strah pred ločitvijo). Če matere ne vidi, se mu zdi, da ne obstaja več. Če je mati namesto na potrebe dojenčka usmerjena predvsem na svoje potrebe, to moti njegov razvoj. Namesto da bi bila mama zrcalo otroka, se mora otrok odzivati nanjo. Še posebno problematičen utegne biti materin ambivalenten odnos - nihanje med pretirano ljubeznijo in zavračanjem oziroma odrivanjem otroka.
Obdobje preizkušanja samostojne dejavnosti (prakticiranje) se časovno pokriva z večjimi zmogljivostmi gibalnega aparata - s prehodom od plazenja k hoji. Prakticiranje poteka v prvi polovici drugega leta starosti. Malček vse bolj raziskuje okolico, s čimer se oddaljuje od mame. Ker shodi, lahko na svet gleda iz nove perspektive, kar mu prinaša nova zadovoljstva in tudi frustracije. V tem obdobju se zelo intenzivno razvijajo otrokove miselne zmožnosti in njegova individualnost. V tem času začne otrok oblikovati zavedanje o sebi kot ločenem od matere, zato nekateri temu obdobju pravijo tudi »izvalitev«. Matere, ki otroku dovolijo, da se osamosvaja z neodvisnim raziskovanjem, vendar pri tem ostajajo v varni bližini, mu s tem omogočijo, da ob širjenju meja svojega sveta občuti užitek. Ker otroka čedalje bolj določa to, kar počne, se namesto na veličastno zrcaljenje v dobri mami začne opirati na idealiziran občutek vsemogočnosti (omnipotentnost) močnega očeta. V tem obdobju narcizem doseže vrhunec. Otrok je očaran nad svojimi zmožnostmi in velikostjo svojega sveta. Prakticiranje pa lahko otroku prinese tudi zastrašujoče izkušnje, če opazi, da se je znašel brez mame, saj v tem obdobju še ni pripravljen za daljšo ločitev od nje.
V drugi polovici prvega leta otrok prvič dobi pravi občutek, da je posameznik, ločen od matere. Kljub naraščajoči samostojnosti se malček zelo boji izgube matere; zaradi teh nasprotujočih si želja se vede ambivalentno. V nekem trenutku se matere oklepa, že v naslednjem pa se otepa njene pozornosti in se odpravi raziskovat. Še kmalu zatem znova steče k materi - kot da ga telesni stik napolni z novo energijo, s katero se podaja novim dogodivščinam naprej. Za fazo približevanja je značilno izmenjevanje želje po vnovičnem združenju s primarnim objektom (strah pred samostojnostjo, oklepanje matere) in strahu, da ga bo ta »požrl«, pogoltnil (želja po samostojnosti). V tem obdobju pri malčkih nastopita tudi posnemanje drugih in želja, da bi imeli tisto, kar imajo drugi, kar včasih želijo doseči tudi na silo. V nasprotju s časom, ko so bili dojenčki, opazijo, da odrasli njihovih čustvenih potreb ne zaznavajo samodejno in da se nanje ne odzovejo vsakič, zato utegnejo biti v želji po materini pozornosti še posebno zahtevni in vztrajni. Kadar je ne dobijo ali ne dosežejo svojega, pogosto togotno izbruhnejo. Pojavljati se začne upor oziroma trma.
Ker otrok s svojo dejavnostjo vedno znova preizkuša svoje zmožnosti, začne proti koncu drugega leta počasi opuščati fantazije o omnipotenci (vsemogočnost) in grandioznosti (veličastnost). Graditi začne zdravo samozaupanje, ki je skladno z njegovimi zmožnostmi in mejami. Otrokova osebnost in samostojnost se intenzivno oblikujeta. Pravimo, da je objekt navezanosti postal stalen in ponotranjen. Zato otrok v svojem psihičnem svetu zmore obdržati pozitivno predstavo o mami, tudi kadar je ni zraven (»Mama me ni zapustila za vedno, še vedno me ima rada.«). To mu omogoči psihično (kognitivno) zorenje; ker mu že uspe povezovati vzroke in posledice, zna na osnovi minulih izkušenj sklepati na prihodnost. Ker mu ločitev od matere ne vzbuja več močne tesnobe, se lahko med njeno odsotnostjo brez večjih težav usmeri na nadomestno osebo, denimo na vzgojiteljico v vrtcu. Ločitev premaguje tudi ob pomoči nadomestnih predmetov, kot so denimo plišaste igrače, ob katerih se tudi lažje pomiri ali zaspi. Predvsem pa mu to omogoči vse širše zastavljeno raziskovanje in spoznavanje sveta ter čedalje večjo samostojnost - v čutenju, mišljenju in ravnanju. Pojavijo se tudi zametki vesti - pravimo, da otrok ponotranji starševske zahteve, zato se za neustrezno dejanje (namesto staršev) okrega kar sam (»Tega ne smem!«). Otrok v tem obdobju spoznava, da imajo dejanja posledice. Ob pomoči tega spoznanja začne od načela užitka (zadovoljiti svoje potrebe tukaj in zdaj ter za vsako ceno) prehajati k načelu stvarnosti (preložiti zadovoljitev svoje potrebe na ustrezen čas/mesto, poiskati sprejemljivo obliko njene zadovoljitve).
Otrok torej v prvih letih življenja ob ustrezni podpori in pomoči staršev prehodi pot od zlitja z mamo (simbioza) ter razločevanja in osamosvajanja (separacija in individuacija) do točke, ko oblikuje svojo samopodobo kot samostojna oseba, ločena od vseh drugih ljudi. Ko se otrok osvobodi simbiotične odvisnosti od mame, namesto tega razvija odnos navezanosti - na starše, druge družinske člane in na vrstnike, ki postajajo vse pomembnejši. Pri večini se ta proces sklene med tretjim in četrtim letom starosti. S tem je otrok dosegel točko psihološkega rojstva. Posledica nedokončanega oziroma neustrezno izpeljanega separacijskega procesa, ki ne pripelje do psihološkega rojstva, so različne oblike osebnostnih motenj. Osamosvojitev se odrazi v jeziku - otrok začne uporabljati besedi »jaz« in »sam«, oblikuje in zbistri se tudi spolna vloga. Otrok v tem obdobju spoznava svoje genitalije, zanima ga, od kod pridejo otroci, zanima se za telesne spolne razlike. To je tako boj za naklonjenost kot tudi rivalski boj za moč in položaj. Hormonske spremembe ob telesnem zorenju v zgodnji puberteti spet potegnejo na plan uporništvo in preizkušanje meja. Najpomembnejše socialne vezi mladostnik ustvarja z vrstniki. Svoje nove vloge in naloge mora tudi uskladiti. Značilno je iskanje ljudi, vzorov, ki naj bi jim sledil, pa tudi zbeganost, zmedenost, kadar do uskladitve ne pride, zaradi česar se ne more odločiti med identitetnimi vlogami. Če ni tako, pogosto vzame mladostniško druščino kot svojo referenčno skupino, ki mu podeli identiteto; izgubi še tisto malo lastne individualnosti in identitete ter se simbiotično zlije z njo.
Ključni mejniki v razvoju dojenčka
Preglednica spodaj prikazuje značilna vedenja za določeno starostno obdobje. Uporabljajte jo le informativno, saj časovno opredeljena vedenja predstavljajo le najzgodnejši pojav, otrokov razvoj pa je individualen. Teden ali dva lahko v zgodnjem razvoju pomenita veliko, zato bodite potrpežljivi in pozorni.
1. mesec: Prvi vzdihljaji in osnovni refleksi
- Gibalno-motorični razvoj: Dihala se še razvijajo, pojavljajo se nenavadni zvoki. Kihanje služi čiščenju dihalnih poti. Kolcanje je lahko posledica požiranja zraka ob hranjenju. V ležečem položaju na trebuhu ima roke in noge pokrčene, že dvigne glavico, vendar je ne zmore držati dlje pokonci. Roke so stisnjene v pest s palci na sredini. Prisotni so spontani, nehotni refleksni gibi: prijemalni, iskalni, sesalni, požiralni, refleksna hoja in Morojev refleks.
- Duševni razvoj: Novorojenček večino dne prespi. V budnem stanju rad opazuje obraze, pritegnejo ga oči in kontrastne barve. Vidi predmete oddaljene 20-30 cm. Obrača se v smeri zvoka, vendar izvora še ne lokalizira.
- Igre: Prepoznava mimike obraza in različnih barv glasu. Zmenjavanje obrazne mimike in nagovarjanje spodbujata razvoj komunikacije in vokalizacije. Glasba, branje in petje ga pomirjajo. Potezajo ga hitre spremembe gibov in barv. Nad posteljico obesite živopisane igrače, ki oddajajo zvok, kar stimulira razvoj.
2. mesec: Prvi nasmehi in očesni stik
- Gibalno-motorični razvoj: Bolje nadzoruje gibanje glavice, nekaj sekund jo zadrži dvignjeno od podlage. Spreminja se mišični tonus, manj je refleksnih gibov. V legi na hrbtu ima večino časa še asimetričen položaj. Vse pogosteje iztegne roke in noge, pogosteje razpre dlani. Prijem je še refleksen.
- Duševni razvoj: Med 6. in 8. tednom se prvič zavestno nasmehne. Na začetku se nasmehne vsakomur, ker še ne loči obrazov. S smehom pritegne pozornost in premaga strah. Staršem z nasmeškom vliva občutek, da jim vrača ljubezen. Vzpostavi očesni kontakt, sledi predmetom do 180 stopinj, obrača se proti izvoru zvoku. Prepoznava glas družinskih članov. Glasno se smeji, spušča glasove, se kremži in dela grimase.
- Igre: Zaveda se rok in se rad igra z njimi, jih opazuje, razpira dlani in nosi v usta. Všeč mu je božanje in nežno ljubkovanje. Igrače ga pritegnejo, zato naj opazuje, kako drugi ravnajo s predmeti. Prisluhne bližnjim, ki ga nagovarjajo; govor ga pomirja.
3. mesec: Krepitev vratnih mišic in koordinacije roka-oko
- Gibalno-motorični razvoj: Bolje obvlada mišice vratu in hrbta, čvrsto drži glavico pokonci. V ležečem položaju na trebuhu se opre na komolce. V legi na hrbtu je položaj le občasno še nesimetričen. Ko ga potegnemo v sedeč položaj, še ne sedi vzravnano; glavica mu še omahne, ko je utrujen. Dlani ima razprte, miga s prsti; gibi rok postajajo hotni. Poveča se vidno polje, izboljša se koordinacija roka-oko.
- Duševni razvoj: Gleda roke in jih nosi v usta. Posega po predmetih v dosegu rok, a jih pogosto še vedno zgreši. Jih opazuje, se jih dotika in nosi v usta. Rad praska po podlagi. Komunicira z gruljenjem, vriskanjem, glasnim smehom in glasovi »aah, ngah, oh …«. Se slini. Proti koncu tretjega meseca začne raziskovati svoje telo, dotika se ušes, nosu, nogic, kar so prvi pokazatelji, da se začenja zavedati samega sebe. Loči čustva, ki se izražajo preko glasu in mimike obraza; razbere veselje in jezo. Prepozna mamico, očeta in bližnje. Še vedno je jok glavni način sporočanja njegovih potreb.
- Igre: Ponudite otroku mehke igrače primernih oblik in velikosti, viseče igrače nad posteljico, ki naj jih skuša doseči in udariti, ropotuljice. Igrače naj bodo pralne in raznolike, da stimulirajo otrokovo radovednost. Prizovite njegovo pozornost s spreminjanjem mimike obraza. Rad ima ustaljene navade; z nasmehom in vznemirjenjem se odziva na znane situacije: veseli se hranjenja, rad se kopa. Odzivajte se na njegove signale (jok, smeh), saj je zadovoljevanje njegovih potreb osnova za razvoj njegove osebnosti. Dojenček uživa, ko se ga dotikajo in se z njim pogovarjajo.
4. mesec: "Pasenje kravic" in sodelovanje v dogajanju
- Gibalno-motorični razvoj: Vzpostavi dober nadzor nad mišicami vratu in glave. V trebušni legi dvigne glavico za 90 stopinj, se opre na iztegnjene roke - pase kravice. Ko leži na hrbtu, prevladuje simetrična lega. Glavo, noge in roke usklajeno premika. V sedečem položaju potrebuje še veliko podpore; brca tudi sonožno. Predmete prijema s celo dlanjo in jih drži z obema rokama, jih obrača, že prenaša v drugo roko in opazuje.
- Duševni razvoj: Aktivno sodeluje v dogajanju okoli sebe. Pozorno opazuje okolico, s pogledom sledi gibanju. Glasno se smeje, čeblja in s tem poskuša pritegniti pozornost staršev. Je zadržan do tujcev. Z jokom, smehom in obrazno mimiko izraža svoja čustva. Samoglasnikom pridruži nekatere soglasnike, menja višino tonov. Sliši ritem govora in intonacijo.
- Igre: Dojenček vse bolj uživa v kopanju. Razmislite o organiziranem plavanju ”v čofotalnici”. Kažite mu slike in predmete ter ob tem ponavljajte njihova imena. Spakovanje, opazovanje v ogledalu, poslušanje preprostih pesmic in rim. Po 4. mesecu otrok posnema aktivnosti, ki vključujejo predmet, npr. prestavljanje predmetov. Predstavite mu knjižice iz blaga z dodanim zvokom. Uživa naj v sedečem položaju v vašem naročju.
5. mesec: Sedenje s podporo in ocenjevanje razdalje
- Gibalno-motorični razvoj: Ob podpori sedi na ravni podlagi. Ko ga pridržimo za roke, nagne glavico naprej, pokrči noge in nakaže prehod v sedeč položaj. Nekateri se že obrnejo s trebuha na hrbet (nekateri tudi že po 3. mesecu). Zna oceniti razdaljo do predmeta in hitrost njegovega gibanja.
- Duševni razvoj: Čustva izraža s kombinacijo mimike, gestikuliranja in glasu. Pozorno posluša in opazuje starše. Iz glasu prepozna, da sta starša jezna ali vesela. Pozoren je na nove zvoke in glasove, jih ponavlja, dokler jih na osvoji.
- Igre: Posedamo ga s pomočjo blazin za krajši čas. Ponudite mu igrače. Zabava se z metanjem in pobiranjem igrač. Berite mu pravljice, omogočite mu poslušanje glasbe in igranje z zvočnimi igračami, saj tako spodbujate razvoj govora. Dojenček je raziskovalec. Položite ga na razgrnjeno odejo doma in zunaj v naravi.
6. mesec: Samostojno premikanje in navezanost
- Gibalno-motorični razvoj: Ko ga pridržimo v stoječem položaju, se opre na iztegnjeni nogi in poskakuje. Večina dojenčkov že obvlada obrat v obe smeri. Pričnejo se samostojno gibati po prostoru, z začetnim plezanjem. Glavico obrača v vse smeri in s pogledom sledi gibanju v prostoru. Posega po predmetih izven dosega rok. Predmete preprijema iz roke v roko in jih pobira s tal. Ob koncu 6. meseca nekateri dojenčki že samostojno sedijo.
- Duševni razvoj: Naveže se na starša in se od njiju težko ločuje. Prepoznava njun glas in se tudi odzove, ko ga pokličeta po imenu. Joče, ko ju ne vidi. Vse pogosteje vokalizira, ponavlja iste zloge: ta-ta-ta. Lahko mu že uspe sestaviti dva zloga v besedo mama, a še ne razume pomena besede. Starše običajno to zelo razveseli. Tako se utrjuje pozitivna čustvena vez med otrokom in starši.
- Igre: Skupaj ponavljajte zloge, ki jih obvlada. Čim več se pogovarjajte. Ko zna sedeti, mu nasproti zakotalite žogico, ki naj jo skuša ujeti. Ponudite mu kocke in posodice različne velikosti, s pomočjo katerih bo uril prostorsko predstavo in finomotorično spretnost prstov. Vedno ponudite eno do dve igrači in ko se ju naveliča, mu ponudite nove.
7. mesec: Razločevanje domačih od tujcev in razumevanje govora
- Gibalno-motorični razvoj: Večina samostojno sedi in se v tem položaju tudi igra. V ležečem položaju na trebuhu prijema oddaljene predmete, se obrača nazaj. Prijem je bolj zanesljiv, prijema s palcem, kazalcem in sredincem.
- Duševni razvoj: Loči domače od tujcev, kaže strah pred neznanci. Pričenja razumeti govor, vedno bolj je pozoren na govor odraslih. Spremlja zvoke iz okolice in jih poskuša posnemati. Čeblja tudi, ko je sam in odgovarja s čebljanjem, ko ga nagovorimo. Pozna svoje ime in se odzove, ko ga pokličemo. Dojenček že pije iz kozarčka.
- Igre: Veliko se pogovarjajte z otrokom. Ko vam odgovarja s čebljanjem, mu prisluhnite. Počakajte, da pove in ga tako učite govora. Na čebljanje se čustveno odzivajte. Tako se bo dojenček naučil čustvenih reakcij. Prebirajte mu zgodbice. Skupaj raziskujte knjige in slikanice in mu jih razlagajte. Igrače naj bodo enostavne in raznolike. Podarite mu prvo punčko. Spoznava naj dele telesa. Ponudite mu žlico.
8. mesec: Samostojno kobacanje in pincetni prijem
- Gibalno-motorični razvoj: Dojenček povsem samostojno vzravnano sedi. Sam se tudi že posede. V sedečem položaju se sklanja in obrača, izboljša se ravnotežje. Zavzame štirinožni položaj, se guga in prične plaziti. V začetku se pri plazenju poslužuje predvsem rok, ki so močnejše. V stoječem položaju ob podpori ne poskakuje več, temveč že prenaša svojo težo z noge na nogo. Prstki so vse spretnejši, občasno se poslužuje pincetnega prijema. Enakovredno uporablja obe roki, a je že mogoče razbrati, katera roka je dominantna (levičar ali desničar).
- Duševni razvoj: Vedno bolj razume govor in jezik. Veča se sposobnost koncentracije, otrok se zaigra. Igrače deli z najbližjimi, prepozna svojo igračo. Ve, da predmet, ki mu ga skrijemo, še vedno obstaja, kar ga spodbuja k raziskovanju. Zna se zabavati sam. Odkrito kaže čustva (rad ima božanje, objemanje in poljubljanje). V neznani situaciji najprej pogleda starše in če pri njih opazi strah, poišče zavetje v objemu in zajoka. Pokaže, da je vesel, jezen, negotov ali prestrašen. Rad vzbuja pozornost; meče predmete, igra se skrivalnice. S pogledom sledi gibanju in dogajanju v prostoru. Vedno bolj je navezan na starše, posnema njihovo obnašanje in čustvovanje.
- Igre: Berite mu zgodbice. Že slišane zgodbe in slike prepozna. Ob slikanicah tudi sam pripoveduje. Igrice v smislu »ku-ku« in »kje sem/je«: skrijte se in se spet pojavite, zakrijte svoj ali dojenčkov obraz in ga odkrijte. Tako mu pomagate premagovati strah pred ločitvijo, ki je najbolj intenziven okoli 8. meseca starosti.
9. mesec: Intenzivno premikanje in kazanje s prstom
- Gibalno-motorični razvoj: Radoveden je in se rad intenzivno premika po prostoru s kotaljenjem, drsenjem ali plazenjem. Plazi se previdno, kadar še povsem ne obvlada koordinacije gibov. Ob opori se poskuša dvigniti na noge. Občasno že povsem obvlada svojo težo in samostojno stoji nekaj sekund. Nekateri hodijo ob opori. Prijema majhne predmete s palcem in kazalcem (pincetni prijem).
- Duševni razvoj: Pozna pomen posameznih besed, razume, kaj pomeni »ne«. Uči se s posnemanjem. Komunicira s telesom in predmeti. Kaže s prstom: ugotovite, kaj hoče s tem povedati - mogoče je videl kaj zanimivega, mogoče hoče igračko … Razume vsakodnevne rituale (poljubček za lahko noč, mahanja ipd.). Drži svinčnik in čečka po papirju.
- Igre: Rad sestavlja predmete, ugotavlja, kaj gre skupaj, zanimajo ga različni materiali (uživa v mešanju vode in peska). Spodbujajte ga h gibanju - pokličite ga ali mu »nastavite« zanimivo igračko. Igrajte se preproste igrice (npr. biba leze). Kotalite, mečite mu žogico in ga vzpodbujajte, da vas posnema. Sodeluje naj pri vsakodnevnih opravilih. Zelo rad posnema dejavnosti odraslih: telefonira, briše s krpo … Kupujte mu igrače s funkcijo (obročki, skodelice, vozički, avtomobil …). Stimulirajo ga h gibanju, razmišljanju in sklepanju.
10. mesec: Samostojno dviganje in uporaba igrač
- Gibalno-motorični razvoj: Neprestano je v gibanju. Plazi se do prve opore in se dvigne. Stoji brez opore in uživa ob pogledu z »višine«. Pogosto se sesede na ritko. Z izkušnjami se uči. Pincetni prijem je lahko že popoln.
- Duševni razvoj: Posnema geste in glasove najbližjih - odraslih in dojenčkov. Ponavlja zvoke, ki se mu zdijo smešni. Natančno preiskuje predmete okoli sebe, jih meče na tla. Uči se zvokov in sprememb, ki jih ustvarja njegovo početje. Vedno bolj posnema dejanja odraslih. Obvlada eno do dve smiselni besedi.
- Igre: Omogočite mu zlaganje kock, predmetov, spravljanje v škatlo in stresanje iz nje. Zgradite mu stolp iz kock, ki ga bo potem podrl. Kažite mu znane slike in ga spodbujajte, da jih opisuje z zvoki (npr. krava - muu). Rad gleda knjige, obrača liste in posluša zgodbice. Proučuje »kako deluje« igrača - jo stiska, stresa, meče naokoli, raztrga ipd. Ne jezite se, to je znak normalnega razvoja. Ponudite mu roke, na katere naj se opre in se poskuša sam dvigniti. Igrače, ki posnemajo uporabne predmete začne uporabljati ustrezno njihovi funkciji: slušalko drži pri ušesu in se pogovarja. Sodeluje naj pri igri z bratci in s sestricami. Premikajoči predmeti spodbujajo otroka k samostojni hoji. Pritegne ga ritem (tolče na boben, brenka po kitari, poplesuje v ritmu glasbe).
11. mesec: Prvi poskusi hoje in samostojnost
- Gibalno-motorični razvoj: Navdušen je nad premikanjem po prostoru, zavedati se začne svojih sposobnosti gibanja v prostoru. Že povsem samostojno stoji. Poskuša napraviti prve korake. Ravnotežje je še problem, zato so prvi koraki širokotirni. Vse bolj se osamosvaja in odklanja pomoč pri gibanju. Samostojno drži žlico pri hranjenju. Prijema jo še z obema rokama, a je dominantnost že izrazita.
- Duševni razvoj: Ne zna še deliti stvari s sovrstniki. Še vedno je osredotočen nase. Ne zna se še vživeti v občutke drugih, čeprav tudi sam zajoka, ko joka vrstnik ali pa mu ponudi igračo. Ponavlja začetne zloge v besede. Razume pomen nekaterih besed: ne, pa-pa, am-am. Prepozna svoje ime in imena svojcev. Prepozna predmete v okolici in jih ob poimenovanju tudi pokaže.
- Igre: Rad polni in prazni košare, kotali žogo ipd. (nauči se kaj je nad-pod, notri-zunaj ipd.). S stolčka meče predmete in kriči, dokler jih ne poberete. Pesmice spremlja s ploskanjem. Všeč mu je, ko mu starši s pomirjajočim glasom berejo pravljice. Mogoče bo hotel ves čas poslušati isto pravljico (zapomnil si bo večkrat slišane besede). Trudi se, da bi sestavil predmet ali našel igračko, kar izboljšuje njegove umske sposobnosti.
12. mesec: Prvi samostojni koraki in razumevanje rutine
- Gibalno-motorični razvoj: Hoja ob opori je vedno bolj samozavestna. Veliko otrok že povsem samostojno hodi. Ob tem imajo dvignjene roke, kar jim pomaga loviti ravnotežje. Roke so vedno bolj gibljive: v roki drži dva predmeta, riše črte z debelim svinčnikom, drži žlico …
- Duševni razvoj: Običajno ob letu izgovarja tri do štiri dvozložne besede. Razume pa jih 20-50. Spremlja pogovor odraslih in se zraven oglaša. Predmete in dejanja poimenuje po svoje. Pozna vsakdanjo rutino. Hoče sodelovati in pomagati v družinskih opravilih. Oponaša vedenje odraslih. Razume enostavna navodila, še posebej, če jih spremljajo geste. Rad ima družabne dogodke, čeprav se drži ob starših. Občasno se vključi v igro vrstnikov. Postaja samostojen pri hranjenju. Sprejme krajše ločitve od staršev. Daljše obdobje se samostojno igra.
- Igre: Čim več svojega časa posvetite otroku. Igrajte se z njim. Izbirajte igrače in igre, ki so primerne njegovi starosti. Otrok se vse bolj osamosvaja. Vse hoče poskusiti, ne prepozna pa še nevarnosti, zato pazite, da se ne poškoduje.
Pomen duševnega zdravja v otroštvu
Duševno zdravje otrok je pomemben del njihovega splošnega zdravja. Fizično in duševno zdravje vplivata na njihovo razmišljanje, doživljanje, čustvovanje, vedenje in delovanje. Duševno zdravje je vir in temelj dobrega počutja ter učinkovitega vključevanja v širše družbeno okolje. Dobro duševno zdravje otroka se odraža v: razvoju zdrave navezanosti, prevladujočem doživljanju občutka sprejetosti, varnosti in drugih pozitivnih občutkov (sreče, zadovoljstva, navdušenja), doseganju pomembnih razvojnih mejnikov (hoja, govor, motorične sposobnosti…), uspešnem prilagajanju zahtevam okolja, sposobnosti empatije, zadovoljujočih odnosih z vrstniki in starši, pozitivni samopodobi ter zmožnosti obvladovanja čustvenih odzivov.
Vsak otrok se sooča z različnimi izzivi v življenju, ima edinstveno osebnost in razvije svojevrstne načine spoprijemanja z zahtevami. Dejavniki, ki vplivajo na duševno zdravje otrok, so močno prepleteni in medsebojno odvisni.
Kaj lahko neugodno vpliva na duševno zdravje otrok?
Mnogo otrok se srečuje z najrazličnejšimi osebnimi stiskami, ki so pogosto odziv na raznolike dejavnike, okoliščine in dogajanja v njihovem življenju. Na duševno zdravje otrok lahko neugodno vplivajo številni dejavniki, kot so: neustrezna oblika navezanosti, nedoseganje pomembnih razvojnih mejnikov, prisotnost duševnih težav pri starših, dolgotrajne zdravstvene težave ali bolezni, pomanjkanje opore v družini (spori, kritika, pričakovanja, nerazumevanje…), različne oblike zlorab (fizična, spolna, psihična), težave v medosebnih odnosih in socialna izolacija, neugoden vpliv vrstnikov ali med-vrstniško ustrahovanje, izguba bližnjega, učne težave, slabe navade in življenjski slog (npr. nezdrav način prehranjevanja, spalne navade…).
V kolikor smo pozorni in prepoznamo morebitne dejavnike, ki lahko povzročajo slabo počutje in duševne stiske pri otrocih, jim lažje pomagamo, kajti pogosto so težave prehodne narave in jih je moč s podporo, sočutjem, razumevanjem in spodbudo bližnjih sčasoma razrešiti.
Kdaj poiskati pomoč?
Kadar opazimo, da je otrokovo vsakodnevno počutje ali vedenje dlje časa ali nenadoma močno spremenjeno in ovira njegovo delovanje doma, v vrtcu oz. šoli, v stikih z drugimi ali pri prostočasnih dejavnostih, nam lahko pomagajo strokovnjaki. Težave otrok je treba razumeti kot klic po pomoči. V ozadju sprememb so pogosto lahko različne čustvene in vedenjske težave ter razvojne motnje.
Čustvene težave se lahko odražajo kot visoka raven tesnobe, strah, povečana razdražljivost in depresivnost. Kažejo se lahko tudi kot težave s spanjem, nezadostno ali prekomerno hranjenje, samotolažilno vedenje, ali različne ponavljajoče se telesne težave, ki jim zdravniki ne uspejo najti telesnega vzroka. Spremlja jih lahko nihajoče ali slabše razpoloženje, čustveni ali fizični umik od drugih ljudi, samomorilne misli ali samopoškodovalno vedenje.
Vedenjske težave se kažejo v motečem vedenju, šibki samokontroli in neupoštevanju pravil in neposlušnosti, namernem agresivnem vedenju do drugih otrok, zvračanjem krivde na druge, ter izbruhih jeze, ki po moči in pogostosti presegajo običajno izražanje jeze za otrokovo starost. Nekatere vedenjske težave so povezane z motnjo zmanjšane pozornosti in hiperaktivnostjo. Ti otroci so pogosto nemirni, brez obstanka, vzkipljivi ter impulzivni, šibka pozornost pa lahko vodi do težav pri šolskem delu in učne neuspešnosti. O vedenjskih motnjah v ožjem pomenu govorimo, kadar otroci kažejo trajen vzorec neustreznega vedenja, ki pušča posledice na medosebnem, družinskem in šolskem področju.
Razvojne motnje se pokažejo praviloma v otroštvu. Zanje je značilen enakomeren potek, brez nenadnih poslabšanj in izboljšanj, ki so značilna za mnoge druge duševne motnje. Ti otroci lahko bistveno zaostajajo pri doseganju pričakovanih mejnikov na enem ali več področjih - v motoričnem, govornem, komunikacijskem, socialnem, čustvenem razvoju ali pri učenju.
Velikega pomena je, da stiske otrok pravočasno zaznamo in čim prej ukrepamo, kajti tako lahko preprečimo njihov škodljiv vpliv na razvoj otroka. Prej ko preko njihove stiske prepoznamo in poiščemo pomoč, večje možnosti so, da jim pomagamo do boljšega počutja v nadvse občutljivem obdobju odraščanja.