Gibanje je za vsako živo bitje ključnega pomena, saj predstavlja svobodo in neodvisnost. Tudi za človeka je gibanje izjemno pomembno; nezmožnost gibanja namreč pomeni odvisnost od tuje pomoči. Naše življenje se začne z veliko mero odvisnosti od staršev, saj se rodimo v povsem novo, neznano okolje, polno izzivov. Vendar je to povsem normalno in naravno, zato strah staršev, da otrok brez njihove pomoči ne bo mogel doseči neodvisnosti pri razvoju, povsem odveč.
Pred rojstvom otrok živi v prostorsko omejenem, a svobodnem okolju. Gibanja mu ne omejujemo z umetno postavljenimi ovirami, kot so ležalniki ali stajice. Giba se svobodno in po lastni izbiri. V trenutku, ko se otrok rodi, pa mu je ta možnost večinoma odvzeta. Na nekatere stvari ne moremo vplivati in so nujno potrebne, kot so obleka ali pleničke. Vendar lahko izberemo materiale, ki so bolj primerni za gibanje otroka - raztegljive, zračne tkanine in predvsem dovolj velika oblačila, ki ne ovirajo gibanja. Med manj primerne pa štejemo neraztegljiv jeans, žamet in druge trde, neraztegljive materiale, ki gibanje omejujejo.
Dvignjeno vzglavje: Rešitev ali ovira za razvoj?
Ponekod v porodnišnicah novorojenčkov v posteljicah ne polagajo v popolnoma vodoraven položaj, temveč v rahlo dvignjen (do 45°) položaj. Trdijo, da s tem želijo preprečiti polivanje. Vendar za polivanje nikakor ni kriv položaj otroka, temveč je vzrok treba iskati drugje. Ponavadi je za polivanje kriva nižja mišična napetost (hipotonija), ki vpliva tudi na mišice zapiralke želodca. Lahko pa so seveda krive tudi kakšne druge bolezni ali motnje. Zato je polivanje treba reševati na druge načine, ne z dviganjem vzglavja.
Omejevanje gibanja in nenaravni položaji otroka se nadaljujejo tudi, ko starši svoje novorojenčke pripeljejo domov. Z najboljšimi nameni svoje otroke polagajo v ležalnike, ki so prav tako postavljeni v dvignjen položaj (45°), z namenom, da bo otrok lažje spremljal dogajanje okoli sebe in da bo vedno videl, kje so starši. Vendar s tem otroku odvzamemo možnost svobodnega gibanja in lastne odločitve o gibanju. Prav tako dojenček v pokončnem položaju ne dobi potrebnega občutka pritiska na vratni del in predel ramen, preko katerega si gradi izravnavo glave in celega telesa. V pokončnem položaju, brez aktivne pomoči rok staršev, dojenček, dokler se sam ne usede, ni zmožen vzdrževanja sredine in kakovostne izravnave. To velja tudi za vse druge pripomočke, ki spodbujajo sedenje in pokončen položaj, saj mu s tem odvzamemo kakovost drže.
Zato je najbolje, da starši svoje dojenčke položijo na ravno, čvrsto in nedrsečo podlago. Tam jim je dovoljeno svobodno gibanje in možnost spontanega napredovanja (obračanje, plazenje po vseh štirih, stoja, hoja …), takrat ko je otrok na to pripravljen. Tudi branjenje otroku, oziroma odvračanje otroka od stvari, ki jih je že zmožen narediti sam, zavira otrokov razvoj na vseh področjih.
Glede refluksa je bilo v forumih več izkušenj. Ena izmed mamic je težavo rešila tako, da je vzela par dek in mu naredila "skakalnico", nato pa ga je položila gor, da je bil v bistvu cel stegnjen. To je počela kjerkoli, na postelji, pod igralnim lokom. Drugi so pod jogi namontirali nove letve, kjer se je dalo spreminjati naklon. Poudarjeno je bilo, da če dvignete samo vzglavje, bo otrok še vedno polival, ali celo bolj, ker se telo "prepogne" ravno pri trebuhu oz. mišici, ki še slabo deluje. Blazine, ki jih omenjajo nekatere punce, so narejene tako, da otrok ne leži celo gor. V bolnišnici so milijonkrat poudarili, da mora ležati cel na naklonu. Ena izmed mamic je rešila problem tako, da je v posteljici dno postelje eno stran dvignila za stopnjo višje od druge. Ker je otrok v takem položaju lezel dol, je pod ritko dala povšter, da jo je zaustavilo. Spali so tako do 7. meseca starosti. V dnevni sobi je bila v ležalniku, ki mu je lahko dvigovala vzglavje. Poleg dvignjenega ležišča so imeli antirefluksno mleko, če pa se je dojilo, pa obstaja sirup, ki ga napiše zdravnik in ga otrok popije pred hranjenjem, saj sirup zgosti mleko v želodcu. Podiranje kupčka je bilo obvezno in po hrani so še pol ure otroka imeli v dvignjenem položaju.
Razvojne faze dojenčka in pomen svobodnega gibanja
Vsak otrok je individualen, zato je težko določiti natančen čas nastopa posamezne razvojne faze. Na začetku pri novorojenčku prevladujejo primitivni refleksi, ki mu pomagajo pri prilagajanju na novo okolje. Okoli tretjega meseca starosti (do najkasneje četrtega meseca) naj bi se dojenček začel usmerjati v sredino (glavo zadrži v sredini), tako v hrbtnem kot trebušnem položaju. V tem obdobju je prisotno tudi nenehno drobno gibanje dojenčka (v budnem stanju), imenovano drencanje, ki je ključnega pomena za "zgraditev" sredine in nadaljnji razvoj.
Nato počasi otroka začne zanimati okolica, začne se obračati levo in desno, obračanje na bok (najprej na stran, kjer mu je lažje). Ko osvoji bočni položaj, se začne igrati na boku, sledi obračanje na trebuh (na trebuh se obrne, nazaj na hrbet na začetku še ne zna). Ko je otrok na trebuhu, se opira na roke in z dvignjeno glavo zvedavo opazuje okolico. Iz trebušnega položaja se začne obračati v krogu (pivotiranje) in se odrivati z rokami nazaj, nato na vse štiri, kmalu sledijo prvi koraki pri kobacanju. V tem obdobju se otrok tudi sam usede. Naslednja faza je vstajanje (najprej se potegne z rokami, noge zanemari, počasi se vedno bolj odriva od nog in vedno manj potegne z rokami) ter hoja vstran ob opori in, kot posledica vseh predhodnih faz, na koncu sledi samostojna hoja. Nikakor dojenčka v nobeni fazi ne učimo sedenja, hoje ali česarkoli drugega, česar sam še ni zmožen. Ni pomembno, pri kateri starosti otrok doseže posamezno fazo, bolj je pomembno, da starši spremljajo kakovost določenih faz (sedenje ni, če je obložen z blazinami, ampak ko samostojno sedi).
Pravilno ravnanje z otrokom: Svoboda gibanja kot temelj
Nevrofizioterapevtka Špela Gorenc Jazbec poudarja, da bo otrok brez težav v razvoju ne glede na ravnanje staršev prej ali slej samostojno sedel, kobacal in shodil. Vendar je pomembno, da tudi pri otrocih brez razvojnih težav pazimo na kvaliteto gibanja. Ravno kvaliteta gibanja kasneje v življenju lahko pripomore k temu, da nas ne bo bolela hrbtenica, da ne bomo hodili na O ali X, da nog ne bomo obračali navzven, da bomo brez bolečin v križu ipd. Starši se tega premalo zavedamo, velikokrat nam je pomembno, da bi otrok čim prej sedel, ne pa kako sedi. Otroku je treba pustiti svobodo gibanja. Največ za otrokov razvoj boste naredili, če ga položite na ravno, čvrsto podlago, kjer bo imel dovolj prostora za svobodno gibanje. Dojenčkov nikar ne polagajte v ležalnike ali počivalnike. Če ga nimate nikamor za odložiti (govorimo za starost nekje do drugega, največ tretjega meseca), ga raje položite v voziček, kjer bo imel ravno in čvrsto podlago. V ležalnikih je vzglavje dvignjeno, kar nikakor ni dobro za razvoj dojenčka. Omejeno je tudi gibanje v njih. Vsekakor pa od tretjega meseca dalje, če ne že prej, otroka polagamo na tla na nedrsečo čvrsto podlago, kjer ima neomejene možnosti gibanja. Otroku pustimo njemu lasten razvoj, kar pomeni, da ga ne učimo sedenja, kobacanja po vseh štirih, hoje. Ko bo na določeno stopnjo razvoja pripravljen, bo to naredil sam.
Nevrofizioterapevtka Darja Nagode pa opozarja, da ležišče za otroka ne sme biti nikoli nagnjeno. Če dojenček pogosteje "poliva" ali bruhne manjše količine mleka, ni smiselno podlaganje ležišča za 20-30 stopinj. Dojenček se bo v tem primeru na nagnjeni posteljici začel iztegovati v podlago in se tako upirati drsenju, ki zaradi teže deluje na njegovo telo. To lahko ogrozi kakovost njegovega normalnega razvoja gibanja, zlasti če na taki podlagi spi nekaj tednov ali celo mesecev. Terapevti svetujejo dvignjen položaj otroka nekaj časa po hranjenju (0,5-1 uro), nikakor pa naj to ne velja za čas spanja preko noči. Te težave običajno minejo, ko otrok začne jesti gosto hrano (4.-6. mesec starosti) oziroma ko v telesu aktivira svoje zasuk in rotacije, kar učvrsti mišice trupa, s tem pa tudi zapiralko želodčka. To se običajno zgodi takrat, ko se začne na ravni podlagi kotaliti na bok in naprej na trebuh. Izjemoma, le ob resnih zdravstvenih indikacijah, ki to resnično zahtevajo, se odločimo za nagib ležišča in sočasno podporo otroku.
Pogoste razvojne težave in pomen zgodnjega odkrivanja
Razvojne težave se lahko pojavijo zelo zgodaj, nekatere pa celo odkrijemo že v nosečnosti (npr. Downov sindrom). Pomembno je, da starši svojega otroka opazujejo in če opazijo karkoli sumljivega, na to opozorijo pediatra. Če pediater odgovori, da bo minilo in da ni nič posebnega, starši pa opažajo drugače, je pomembno, da vztrajajo pri svojem, saj se velikokrat zgodi, da so starši premalo vztrajni, pediatri pa težave opazijo prepozno. Starši so tisti, ki najbolje poznajo svojega otroka in imajo pogosto pravilen občutek, ko nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
Najpogostejše razvojne težave so težave z nizkim mišičnim tonusom (hipotonija). To težavo ima zelo veliko otrok. Zelo pogoste so tudi težave s kolki (displazije kolkov) in asimetrije. Obstaja pa še cela vrsta možnih prirojenih ali drugače pridobljenih anomalij. Ljudem najbolj poznana resnejša genetska anomalija je Downov sindrom ali Trisomija 21, ki je kromosomska motnja. Cerebralna paraliza je izraz za skupino trajnih okvar možganskega tkiva, ki nastanejo zgodaj v življenju in onemogočajo popoln nadzor nad gibanjem. Fenilketonurija je redka dedna bolezen, kjer gre za motnjo v presnovi beljakovin. Epilepsija je ena izmed najpogostnejših nevroloških bolezni.
Čimprejšnje odkritje nepravilnosti in razvojne težave pri dojenčku je ključnega pomena. Pravočasno odkritje kakršnekoli razvojne motnje omogoča otroku primerno obravnavo in pomoč že od samega začetka. Rezultati razvojno-nevrološke obravnave kažejo, da je napredek veliko večji, če je otrok obravnave deležen že v zgodnjem obdobju, kot če z obravnavo začne v kasnejšem obdobju.
V forumih se je pojavilo tudi vprašanje glede uporabe blazine za dojenje (klukec) za dojenčka z refluksom. Pediater je svetoval, da je za dojenčka najbolje, da leži na ravni podlagi. Zaradi refluksa mora imeti dvignjeno vzglavje ponoči, podnevi pa, če se le da, na ravni podlagi. Če otrok kljub antirefluksnim ukrepom še naprej poliva in slabše napreduje, potem je priporočljivo podložiti ležišče tudi med igro. Če pa se je polivanje umirilo, ga lahko date tudi na ravno podlago.
Zgodba ene izmed mamic je pokazala, kako pomembno je, da starši sledijo svojim občutkom. Kljub nasvetom osebja v porodnišnici, da otroci do 6. meseca nimajo tako formirane hrbtenice, da bi jim dvignjeno vzglavje škodilo, je imela pomisleke. Ko je izboljšala pristavljanje, se naučila prepoznavati zgodnje znake dojenja in pokazala, kako otroka spodbuditi k aktivnemu sesanju, se je stanje izboljšalo.
Druga izkušnja pa je poudarila, kako lahko pretirana skrb in izogibanje gibanju zaradi polivanja otroka ovirata pri razvoju motoričnih sposobnosti. Po tem, ko je otrok pri 2.5 letih še vedno hipotoničen in odvisen od pomoči pri gibanju, je mamica priznala, da bi čas raje zavrtela nazaj in bi se več gibala z njim, čeprav bi več polival. To bi mu pomagalo, da bi gibanje postalo rutina in nekaj vsakdanjega.
Vprašanje glede uporabe Ranitala pri dojenčku z refluksom je prav tako prineslo različne izkušnje. Nekateri so poročali o prenehanju polivanja in izboljšanju stanja, medtem ko so drugi izrazili skrb glede morebitnih stranskih učinkov, kot so krči. Vendar pa je ključnega pomena, da se pri refluksu, ki je lahko dolgotrajen, iščejo rešitve, ki omogočajo otroku čim bolj normalno življenje in razvoj.
Pomembno je poudariti, da je vsak otrok drugačen in da je ključnega pomena individualni pristop ter sodelovanje s strokovnjaki. Zgodnje odkrivanje in obravnava razvojnih težav, skupaj s spodbujanjem svobodnega gibanja na primerni podlagi, sta temelj za zdrav in celosten razvoj dojenčka.