Erika Fabjan, znano ime v svetu odbojke na mivki, je po izjemno uspešni športni karieri, polni dosežkov in prepoznavnosti, stopila na novo življenjsko pot. Po tem, ko je dosegla vse, kar se je v odbojki na mivki dalo doseči, je nedavno izrekla usodni "da" svojemu izbrancu, srbskemu odbojkarju Arseniju Mutapčiji. Njuna ljubezenska zgodba je pravljiška, polna podpore, razumevanja in skupnih sanj, ki se postopoma uresničujejo.
Zgodba o ljubezni, ki je vzklila v težkih časih
Usoda je Eriko in Arsenija združila v najtežjih trenutkih Erikinega življenja. Poškodba kolena jo je postavila na življenjsko prelomnico, ko se je spraševala o nadaljnji poti. V tem obdobju dvomov in samopomilovanja je Arsenije stopil v njeno življenje. Sprva je Erika odklanjala srečanje, saj se je počutila "čisto na tleh", vendar jo je srečanje na turnirju v odbojki spremenilo. "V meni je prižgal iskrico," se spominja Erika začetkov njune romance pred letom in pol. Njuna komunikacija je sprva potekala v angleščini, saj Erika ni znala srbsko, Arsenije pa ne slovensko, kar je vodilo v veliko smeha in vzajemnega spoznavanja. Arsenije, ki je s svojo višino 206 centimetrov izstopal na odbojkarskih igriščih, je bil tisti, ki je Eriki "lezel pod kožo". Njegova prisotnost ob njenih največjih preizkušnjah jo je vse bolj zaljubljala.
Arsenije, ki je že dolgo časa igral odbojko za klube v Srbiji, je svojo športno pot nadaljeval v različnih državah, vključno z Bosno, Alžirijo, Belgijo, Francijo in Madžarsko, preden ga je pot vodila na Finsko. Njegova izkušnja z mednarodnim športnim okoljem mu je omogočila razumevanje Erikinega načina življenja, kar je bilo ključno za njuno zvezo.
Zaročniški trenutek in izzivi čez mejo
Le tri mesece po začetku njune zveze jo je Arsenije zasnubil. V preprostem, a romantičnem trenutku, ko je Erika v kuhinji rezala papriko, jo je Arsenije po slovensko vprašal, ali bi se poročila z njim. Njena začetna presenečenost je hitro prešla v veselje, ko je vprašanje ponovil še v srbščini in angleščini. Seveda je privolila, kar je presenetilo njune domače.
Lani se je njuno razmerje soočilo z novim izzivom, ko je Arsenije podpisal pogodbo s klubom v Turčiji, blizu meje s Sirijo, v mestu Ufa. Kljub oddaljenosti sta se trudila srečevati vsaj enkrat na mesec, pri čemer je Erika enkrat potovala k njemu, drugič pa se je on trudil priti k njej. Najdaljše obdobje, ko sta bila narazen, je bilo mesec in pol, ko se je Arseniju v Turčiji končevala sezona in čas prihoda k Eriki ni bil natančno določen. "Čeprav sem imela veliko dela z zaključevanjem študija na pravni fakulteti, s fizioterapijo po operaciji kolena in z vodenjem šole odbojke, ki jo imava s sestro Simono, sem težko zdržala dolgo odsotnost," priznava Erika.
Idealen partner in skupne sanje
V teh obdobjih ločenosti je Erika poglobljeno razmišljala o idealnem partnerju. Ugotovila je, da je Arsenije utelešenje njenih želja: nežen, pozoren, razumevajoč, športnik, ki razume njen način življenja, garač, ki jo spoštuje in podpira. "Z njim mi je lepo. On je moški, kakršnega potrebujem," poudarja Erika. Njegova ljubezen do Slovenke je bila tako globoka, da se je že v Turčiji začel učiti slovenščine. Njegova temeljitost pri učenju jezika ga je včasih spravila v zadrego z vprašanji o slovnici, kar je Eriki v veliko zabavo. Medtem ko se je Erika naučila srbsko, se Arsenije presenetljivo dobro znajde v slovenščini.
Poroka: sproščena, romantična in polna ljubezni
Njuna poroka je bila skrbno načrtovana, da odraža njuno osebnost in želje. Za civilni obred sta izbrala romantični grad Snežnik, medtem ko je za zabavo predlagan idilični glamping ob Bloškem jezeru. "Vedela sva, da želiva nekaj sproščenega, da se bodo najini najbližji dobro počutili in da ne bodo sužnji protokola in na porokah utečenih navad," pojasnjuje Erika.
Erika ni komplicirala z izbiro poročne obleke; našla jo je v pičlih petih minutah v salonu. Enako je bilo s pričesko in ličenjem, kjer je zaupala strokovnjakom, ki so jo uredili kar doma. Ko jo je Arsenije zagledal na gradu Snežnik, je ostal brez besed, le "Tako lepa si," mu je uspelo izreči. Gostje, sprva presenečeni nad majhnim številom, so bili navdušeni nad pristnimi odnosi in zabavo, ki je preplavila praznovanje.
Spomin na babico in prihodnost
V času poroke je Erika doživela tudi žalostno izgubo - smrt babice, na katero je bila zelo navezana. V spomin nanjo je med obredom in zabavo obiskala njen grob in na njem pustila svoj poročni šopek, kar je bil ganljiv trenutek, ko je čutila, da je babica "z nami". Kopijo šopka je nato vrgla med družice na zabavi.
Kmalu po poroki sta zakonca Fabjan-Mutapčija že čakal nov izziv - Arsenijevo delo pri Erikinem očetu in treningi. Pred njima so pomembne odločitve glede nadaljevanja Arsenijeve športne poti, pri čemer ga Erika v celoti podpira, ne glede na morebitno selitev v tujino. Par že razmišlja o gradnji hiše na Dolenjskem in povečanju družine.
Vloga tete in prihodnje materinstvo
Erika je že pred poroko izkusila čare materinstva kot teta ljubke Kiare, hčerke sestre Simone. Navdušena nad otroki, z veseljem priskoči na pomoč kot varuška. Tudi Arsenije obožuje deklico in se veseli prihodnjega očetovstva. "Življenje je res neverjetno! Ko ne pričakuješ nič, se ti zgodi najbolj neverjetna stvar na svetu," pravi Erika.
Nedavno je Erika delila še eno veselo novico: 32-letna nekdanja odbojkarica pričakuje svojega prvega otroka. To je še en dokaz, da je življenje lahko polno nepričakovanih in čudovitih presenečenj.
Odlična odbojka na mivki kljub težkim razmeram
Erika in njena sestra Simona sta pustili neizbrisen pečat v slovenski odbojki na mivki. Kljub "katastrofalnim" pogojem v Sloveniji sta bili prvi Slovenki, ki sta se uvrstili v glavni turnir svetovne lige, kar jima je uspelo leta 2009 v Haagu. Njun uspeh kariere je prišel leto kasneje v Seulu, kjer sta dosegli 13. mesto. Imeli sta tudi uvrstitve med prvih devet ekip na evropskem prvenstvu v Berlinu in več zmag na turnirjih evropske lige Satellite.
Kljub temu, da sta veljali za najboljši igralki v Sloveniji, sta državni naslov osvojili šele leta 2009. Finančne težave so bile stalnica, saj sta s sestrske naveze od leta 2004 do 2011 zaslužili manj kot 17.000 ameriških dolarjev, medtem ko je za normalno sezono svetovne lige potrebnih okoli 50.000 evrov. Velike zasluge za njune dosežke gredo tudi njunim požrtvovalnim staršem.
Razmisleki o športni karieri in prihodnosti
Po koncu aktivne kariere je Erika razmišljala o vrnitvi na tekmovalna igrišča, a je odločitev dobro premišljena. Žalostna je zaradi dejstva, da se kljub trudu in uspehom niso izboljšali pogoji za odbojko na mivki v Sloveniji. Za morebitno vrnitev bi si želela pokrito dvorano, ki bi omogočala manj časa na poti in več časa za študij. Vsekakor bi v primeru vrnitve ponovno združila moči s sestro Simono.
Erika je nekoč razmišljala tudi o sezoni v dvoranski odbojki za ljubljanski Vital, a je mivka ostala njena prva ljubezen. "Ta šport je preprosto del mene, pa naj se še tako trudim pretrgati stik," priznava. Po koncu kariere se je posvetila študiju prava in delu pri odvetniški družbi Pečanac in Rakun, s ciljem opraviti pravniški državni izpit in zastopati nedolžne.
Spremljanje odbojke na mivki in trenerske ambicije
Kljub želji, da se oddalji od odbojke na mivki, da jo ne bi ponovno zamikalo, Erika občasno pregleda svetovno lestvico. Sestra Simona ostaja njena najljubša igralka, za katero stisne pesti. Zaveda se težav, s katerimi se soočata Simona in Andreja Vodeb, in upa na uspešne pogovore z novim predsednikom OZS-ja.
Erika verjame, da bi Slovenija lahko imela profesionalno odbojko, če bi imela dovolj denarja, pokrito igrišče in bi se igralci lahko povsem posvetili športu. Kot primer navaja Brazilijo, kjer naravne danosti, poletne temperature in močna tradicija odbojke na mivki omogočajo vrhunske rezultate.
Izzivi pridobivanja sponzorjev in prihodnost odbojke na mivki
Pridobivanje sponzorjev je velik izziv za večino športnikov in klubov. Erika in Simona sta imeli srečo s podporo staršev in Volley kluba Portorož, a sta se šele v zadnjem letu soočili s prvo pravo sponzorsko pogodbo. Pomanjkanje medijske podpore turnirjem v Sloveniji in nepoznavanje odbojke na mivki sta bila ovira pri pridobivanju sponzorskih sredstev.
Kot prvi slovenski par, ki se je podal na pot glavnih turnirjev svetovne lige, sta se morali sami soočiti z organizacijo, sistemom tekmovanja in potovanji, kar jima je pustilo manj časa za iskanje sponzorjev. Erika predlaga, da bi potencialni sponzorji obiskali dobro organizirane turnirje svetovne lige, da bi bolje razumeli ta šport.
Od igralke do trenerke
Erika je pred časom debitirala tudi kot trenerka odbojkaric na mivki Mojce Deželak in Patricije Porovne Černe. Sprva ni videla sebe v tej vlogi, a ji zdaj presenetljivo ustreza. Z veseljem prenaša znanje na mladi talent, ki sta ji že prinesli prvo trenersko medaljo z osvojitvijo državnega prvenstva do 15 let. Kljub pozitivnim občutkom do mladih igralk se zaveda njune mladosti in previdnosti pri ocenjevanju.
Čeprav se še vedno čuti igralno sposobno, jo trenerska vloga priteguje. Občasno si privošči tudi igranje odbojke na mivki, še posebej, ko nastopata njeni mladi varovanki. Erika Fabjan s svojo zgodbo dokazuje, da je življenje polno prehodov in novih priložnosti, ter da je ljubezen in podpora ključna za premagovanje vseh izzivov.