Odgovornost za svoje zdravje nosimo sami. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na naše zdravstveno stanje: od genske predispozicije, življenjskega sloga, do psihosomatskih dejavnikov. Ko zbolimo, odgovornost za zdravje najraje preložimo na zdravnike. V procesu zdravljenja zdravnik bolnika spremlja z rednimi laboratorijskimi preiskavami krvi, ki so osnova za obravnavo bolezni. Profesor dr. Samo Zver, predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo v ljubljanskem UKC, je pred kratkim izdal priročnik z naslovom »Kako brati krvno sliko«, v katerem krvno sliko imenuje »kraljica vseh preiskav«. Ob prebiranju knjižice se mi je porodila misel, da bi bil morda zelo enostaven in učinkovit način spremljanja našega zdravstvenega stanja, če vsaj enkrat letno opravimo preventivni laboratorijski pregled krvi. S tem lahko sami prevzamemo nadzor nad svojim zdravjem, kajti osnovni biokemijski izvidi bi nas v primeru odstopanj od referenčnih orientacijskih vrednosti pravočasno opozorili na napake, ki jih je pri pravočasnem prepoznavanju moč popraviti. Tako bi odstopanja od referenčnih orientacijskih vrednosti v krvni sliki lahko popravili s spremembo življenjskega sloga, fitoterapijo ali zdravili. Bolniki, ki so že v obravnavi, pa bi lahko tudi sami spremljali rezultate svojega zdravljenja in ob morebitnih stranskih učinkih zdravil podprli ogrožene organe s fitoterapevtskimi proizvodi ali domačimi zeliščnimi pripravki.
Eritrociti: Rdeče krvničke in njihova vloga
ERITROCITI so najštevilčnejše krvne celice, ki zaradi vsebnosti hemoglobina dajejo krvi rdečo barvo. Nastajajo v kostnem mozgu, razpadajo pa večinoma v vranici in manjši del v krvi. Njihova življenjska doba je 110 - 120 dni. Če je eritrocitov v krvi preveč, govorimo o eritrocitozi. Kri je posledično gostejša, kar je nevarno, saj lahko pride do krvnih strdkov. Tako stanje najdemo pri kroničnih pljučnih bolnikih (s kronično obstruktivno pljučno boleznijo ali KOPB). Včasih so vzrok za eritrocitozo tudi tumorji ledvic ali endokrinološki tumorji, ali bolezni kostnega mozga (policitemija). Zaradi gostejše krvi pogosteje nastajajo krvni strdki, zato so pri teh bolnikih pogostejše srčne in možganske kapi ter arterijske in venske tromboze. To najpogosteje zdravijo s puščanjem krvi (venepukcija), s čimer dosežejo stanje pomanjkanja železa.
Hemoglobin in Hematokrit: Ključni kazalniki kisika in volumna
HEMOGLOBIN prenaša kisik iz pljuč v tkiva in ogljikov dioksid iz tkiv v pljuča. Sestavljen je iz proteinskega in neproteinskega dela. Neproteinski del je sestavljen iz štirih hemov, na katere je vezano železo. Na vsak atom železa se reverzibilno veže ena molekula kisika. Kadar je vrednost hemoglobina pod mejno vrednostjo, govorimo o slabokrvnosti (anemiji). HEMATOKRIT pomeni volumen stisnjenih eritrocitov v volumnu polne krvi. Visoka vrednost hematokrita odraža velik delež rdečih krvničk v krvi, kar lahko pomeni policitemijo ali pomanjkanje tekočine (dehidracija).
Levkociti in Trombociti: Obramba in strjevanje krvi
LEVKOCITI so celice, katerih glavna vloga je zaščita organizma pred različnimi toksičnimi snovmi. Njihovo določanje je pomembno za diagnostiko virusnih in bakterijskih infekcij ter spremljanje imunološkega stanja organizma. Nastajajo v kostnem mozgu in po krvnem obtoku prehajajo v tkiva. Natančna preiskava levkocitov je v diferencialni krvni sliki. TROMBOCITI nastajajo v kostnem mozgu ob razpadu megakariocitov, razgrajujejo pa se predvsem v vranici in tudi v jetrih. Njihova življenjska doba je 8 do 10 dni. Trombociti sodelujejo v procesih primarne hemostaze in koagulacije krvi. Če je trombocitov preveč, nastanejo krvni strdki, če jih je premalo, krvavimo. Število trombocitov se, tako kot število levkocitov, poveča (trombocitoza) pri akutnih vnetjih, vendar se stanje normalizira, ko ozdravimo. Krvna bolezen, pri kateri nekontrolirano nastaja čezmerno število trombocitov, je esencialna trombocitemija.
MCV in MCH: Povprečne vrednosti eritrocitov
MCV - pomeni povprečni volumen eritrocita. MCH - pomeni povprečno količino hemoglobina v eritrocitu.
Granulociti in Monociti: Imunski odgovor in fagocitoza
NEVTROFILCI SEGMENTIRANI, NEVTROFILCI NESEGMENTIRANI, EOZINOFILCI IN BAZOFILCI so granulociti, katerih glavna naloga je obramba pred bakterijami, virusi in glivicami, pomembno vlogo pa imajo tudi pri alergijskih reakcijah. Nevtrofilci in eozinofilci vase posrkajo in raztopijo tuje vsiljivce, npr. bakterije. Vrednosti so povišane pri akutnih, največkrat bakterijskih infekcijah, alergijah in akutnih zastrupitvah. MONOCITI preidejo iz krvi v tkiva, kjer se preobrazijo v makrofage, ki imajo sposobnost fagocitoze (uničevanje patogenih dejavnikov). Monociti imajo tudi sposobnost odstranjevanja odmrlih in poškodovanih oz. mutiranih celic. Skupaj z limfociti uravnavajo vnetja in imunske reakcije organizma.
Limfociti: Proizvodnja protiteles in organizacija obrambe
LIMFOCITI: B-limfociti tvorijo protitelesa, T-limfociti pa organizirajo obrambo. Povišane vrednosti limfocitov so pri zdravljenju infekcijskih bolezni.
Sedimentacija (K-SR) in CRP: Kazalniki vnetja
K-SR: SEDIMENTACIJA je spontano sesedanje eritrocitov, povečano pa je pri znižani koncentraciji eritrocitov, patoloških oblikah eritrocitov, zvišani koncentraciji fibrinogena in povišanih imunoglobulinih (po cepljenju). Povišana (pospešena) sedimentacija je posledica: infekcijskih bolezni, malignih obolenj, anemij, revmatičnih obolenj, nosečnosti, menstruacije, starosti pacienta. K-CRP (REAKTIVNI PROTEIN AKUTNE FAZE NESPECIFIČNE IMUNSKE OBRAMBE) se običajno določa za odkrivanje sistemskih vnetnih procesov, vrednotenje zdravljenja bakterijskih infekcij z antibiotiki, nadzorovanje zdravljenja revmatičnih obolenj, določanje prisotnosti postoperativnih zapletov v zgodnji fazi, ločevanje med infekcijo in zavrnitvijo kostnega mozga pri transplantaciji in nekatera druga stanja. Njegova koncentracija se med vnetnimi procesi hitro poviša in nakazuje resnost okužbe. Zavira vnetno aktivnost in tako preprečuje večje poškodbe tkiva. Zvišane vrednosti CRP so lahko posledica: akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije ali miokardnega infarkta.
ESR in CRP
Jetra in encimi: AST, GGT, ALP in Bilirubin
Jetra imajo osrednjo vlogo v presnovnih procesih, poleg tega pa čistijo naše telo in odstranjujejo strupe. Encim AST se v največji meri nahaja v srčni mišici, najdemo pa ga tudi v možganih, jetrih, želodčnem epitelu, maščobnem tkivu, skeletnih mišicah in ledvicah, zato njegova vrednost ni nujno povezana samo z dogajanjem v jetrih. Klinično pomembne so samo zvišane vrednosti AST, ki so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, akutnega pankreatitisa, pljučne embolije ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil. Največ tega encima je v jetrih, najdemo pa ga tudi v ledvicah, srcu, skeletnih mišicah, pankreasu, vranici in pljučih. Zvišane vrednosti GGT so lahko posledica: hepatobiliarnih bolezni, alkoholizma, akutnega in kroničnega pankreatitisa ali dolgotrajnega zdravljenja s fenobarbitonom ali fenitoinom (antiepileptiki). Zvišane vrednosti ALP so lahko posledica: obstruktivne zlatenice, bolezni skeletnega sistema, hiperparatireoidizma, rahitisa in mehčanja kosti, zlomov, malignih tumorjev, pospešene rasti pri otrocih ali nosečnosti (fiziološko zaradi placentarne ALP). Preiskava se največkrat uporablja ob sumu na povečano razgradnjo rdečih krvničk ali bolezni jeter. Pri zlatenici določanje vrednosti celokupnega in direktnega bilirubina pomaga razlikovati ali gre za bolezen jeter ali so vzroki izven jeter. Zvišane vrednosti direktnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolitične anemije, bolezni jeter (ciroza, tumorji, zamaščena jetra) ali akutnega ali kroničnega virusnega hepatitisa.
Ledvice in presnova: Sečnina, Kreatinin in Urat
Osnovna funkcija ledvic je, da filtrirajo kri in izločajo v seč odpadne snovi. Najbolj pogoste okvare ledvic so bakterijska okužba, ledvični kamni, tumorji ledvic, zapora odtoka seča in kronična ledvična bolezen. SEČNINA Sečnina (urea) se iz telesa izloča v glavnem preko ledvic, zato se uporablja za nadzor njihovega delovanja. Sečnina je končni produkt razgradnje beljakovin in aminokislin. Zvišane vrednosti sečnine so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic, različnih hiperuremij ali ciroze jeter. Znižane vrednosti sečnine so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja ali hude poškodbe jeter. Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 3.2 - 9.2; Ženske: 2.5 - 7.2. KREATININ Kreatinin nastaja v mišicah in se izloča skoraj v celoti preko ledvic, zato se preiskava uporablja za nadzor delovanja ledvic. Nivo kreatinina v krvi se pri posameznikih razlikuje, saj je odvisen od mišične mase in fizične dejavnosti. Zvišane vrednosti kreatinina so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic ali akutnega in kroničnega obolenja ledvic. Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 64-104 ; Ženske: 49-90. URAT Urat ali sečna kislina se največkrat določa v procesu diagnostike ali kontrole zdravljenja putike. Je končni produkt razgradnje purinov in večinoma nastaja v jetrih. Večino se ga iz telesa izloči skozi ledvice, manjši del pa skozi črevo. Povečanje količine urata v telesu je posledica povečane produkcije ali zmanjšanega izločanja. Zvišane vrednosti urata so lahko posledica: putike, okvare ledvic, malignih tumorjev, stradanja, okvare encimov pri metabolizmu purinov ali kemoterapije. Znižane vrednosti urata so lahko posledica: zmanjšane sinteze urata, obolenj jeter ali povečanega ledvičnega izločanja (okvara ledvic).
Maščobe v telesu: Holesterol, Trigliceridi, HDL in LDL
Maščobe ali lipidi so nujno potrebne za številne procese v telesu, so namreč sestavni del vseh celičnih membran in skrbijo za prožnost naših celic. Prav tako so zelo pomembne za razvoj in delovanje možganov, živčnega sistema in za dober vid. Različne maščobe pa imajo zelo različen vpliv na naše zdravje. HOLESTEROL Holesterol je bistvena sestavina celičnih membran in lipoproteinov. Potreben je tudi za sintezo steroidnih hormonov in žolčnih kislin. V telesu se ga sintetizira tri četrtine, četrtina pa ga izvira iz hrane. S povišanim vnosom maščob v telo se zviša koncentracija le-teh v krvi, kar pa poviša srčno-žilno ogroženost. Na koncentracijo holesterola v serumu vplivajo različni hormoni in starost. Koncentracija holesterola v organizmu doseže maksimum med 45. in 60. letom starosti, nakar začne počasi padati. Zvišane vrednosti holesterola so lahko posledica: začetne faze hepatitisa, obstruktivne zlatenice, nefroze ali sladkorne bolezni. Znižane vrednosti holesterola so lahko posledica: težke okvare jeter, ciroze, kroničnega hepatitisa ali malignih obolenj. Referenčne vrednosti (mmol/L): 4.0 - 5.2. TRIGLICERIDI Trigliceridi se v veliki meri sintetizirajo v telesu, del pa jih zaužijemo s hrano. Zvišane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: sladkorne bolezni, obstruktivne zlatenice, nefroze ali zmanjšanega delovanja ščitnice. Znižane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: povečanega delovanja ščitnice, jetrnih bolezni, podhranjenosti, kroničnih obstruktivnih bolezni pljuč ali hipolipoproteinemije. Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.6 - 1.7. HDL HOLESTEROL Merjenje HDL-holesterola (High Density Lipoprotein) v serumu je kliničnega pomena, odkar je znano obratno sorazmerje med koncentracijo serumskega HDL-holesterola in nevarnostjo aterosklerotičnih obolenj. HDL je prenašalec odvečnega holesterola iz tkiv v jetra. Na njegovo vsebnost v krvi vplivajo različni dejavniki, npr. kajenje, telesna aktivnost, hormoni, spol in starost. V nasprotju z LDL holesterolom višja vsebnost HDL holesterola znižuje tveganje za srčno-žilne bolezni. Znižana koncentracija pa povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni, zlasti pri povišani koncentraciji trigliceridov. Zvišane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: zmernega pitja alkohola ali družinske hiper-alfa lipoproteinemije. Znižane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: fizične neaktivnosti, kajenja, preprečevalcev ovulacije ali slabo zdravljenega diabetes mellitusa. Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: > 1.4 ; Ženske: > 1.6. LDL HOLESTEROL Odkrivanje povišanega LDL-holesterola (Low Density Lipoprotein) omogoča pravočasno odkrivanje tveganja za aterosklerotična obolenja. LDL-holesterol ima pomembno vlogo pri nastanku srčno žilnih bolezni, saj je povezan z nalaganjem lipidov in lipoproteinskih različic v žilah. Kombinacija povišanega LDL-holesterola in povišanih trigliceridov predstavlja izredno veliko tveganje za nastanek teh bolezni. Zvišane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica družinske hiperlipidemije. Znižane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica podhranjenosti ali zmanjšane absorpcije.
Tumorski označevalci: AFP, CA 125, CA 15-3, CA 19-9, CEA, PSA, S-S-100, S-HE4
Tumorski označevalci so največkrat produkti rakavih celic ali pa nastanejo pod njihovim vplivom v drugih celicah. V zdravem organizmu niso prisotni ali pa so prisotni v zelo nizkih koncentracijah. AFP - ALFA FETOPROTEIN α-fetoprotein (AFP) je glikoprotein, ki ga najdemo v jetrnih celicah in prebavnem traktu zarodka. Merjenje koncentracije AFP se skupaj z drugimi testi (hCG in nekonjugiran estriol) uporablja kot presejalni test za določanje Downovega sindroma med nosečnostjo. Pri odraslih zdravih osebah je AFP prisoten v krvi v izredno majhnih količinah. Povišane vrednosti AFP imajo bolniki z akutnim virusnim hepatitisom, cirozo jeter, obstruktivnim ikterusom ter rakom trebušne slinavke, pljuč in želodca. Koncentracije AFP se izrazito povišajo pri jetrnem (hepatocelularnem) karcinomu in neseminomskih germinalnih tumorjih testisov. Zvišane vrednosti AFP so posledica: jetrnega karcinoma, neseminomskih germinalnih tumorjev, gastrointestinalnih tumorjev (trebušna slinavka, želodec, široko črevo), nemalignih bolezni (virusni hepatitis, ciroza jeter, obstruktivni ikterus). CA 125 (KARCINOMSKI ANTIGEN 125) Zvišane vrednosti CA 125 zaznamo pri: karcinomu jajčnikov, materničnega vratu, jeter, prebavnega trakta, pljuč, dojk, trebušne slinavke, endometrija, benignih boleznih ali nosečnosti in menstruaciji. CA 15-3 Zvišane vrednosti C 15-3 zaznamo pri: raku dojke, jajčnikov, pljuč in prebavil, benignih boleznih dojk, jajčnikov in pljuč, akutnem hepatitisu in cirozi jeter, redko tudi pri nosečnosti. CA 19-9 Zvišane vrednosti Ca 19-9 zaznamo pri: karcinomu trebušne slinavke, žolčnika in žolčnih izvodil, želodca, širokega črevesa, danke in jeter, metastazah, benignih obolenjih (ciroza jeter, hepatitis, akutni in kronični pankreatitis) ali akutni fazi cistične fibroze pljuč. CEA Zvišane vrednosti CEA zaznamo pri: različnih karcinomih, različnih benignih boleznih in pri kadilcih. PSA (prostatični specifični antigen). Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom. Do povišanih vrednosti pa lahko pride tudi po biopsiji prostate, povečani prostati, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju. Referenčne vrednosti (μg/L): < 4.0. S-S-100 Zvišane vrednosti zaznamo pri: malignem melanoma in pri diagnostiki raka neznanega izvora. S-HE4 Zvišane vrednosti zaznamo pri reku jajčnikov in endometrija.
Zdravstvene posebnosti dojenčkov in otrok: Od eritrocitov do zlatenice
Otroci se v času odraščanja soočajo s številnimi zdravstvenimi težavami, ki so predvsem posledica razvijajočega se imunskega sistema. V prvih letih starosti najpogosteje zbolevajo za virusnimi okužbami zgornjih dihal, sledijo črevesne okužbe, prav tako pa tudi različne nalezljive otroške bolezni. Ena večjih zdravstvenih težav med otroci v razvoju je tudi anemija oziroma pomanjkanje železa. Pri odkrivanju zdravstvenih težav, še posebno če te trajajo dlje časa ali pa pride do poslabšanja zdravstvenega stanja, je pogosto potreben obisk laboratorija, kjer se opravijo različne preiskave krvi, urina in blata ter številne druge preiskave. V kolikor je otrok bolan oziroma pri njem opazite slabše počutje ali poslabšanje akutnega zdravstvenega stanja je prav, da se s težavo najprej obrnete na pediatra, saj ta najbolj pozna vašega otroka in njegove morebitne posebnosti. Ta bo na podlagi vašega opisa presodil ali je potreben pregled oziroma celo obisk laboratorija.
Odstranitev krvi pri otroku je nedvomno bolj zahtevno in težje izvedljivo kakor pri odraslih. Tovrstni odvzemi krvi zahtevajo ogromno izkušenj in znanja ter nedvomno tudi nežnejši pristop. Ker otroci največkrat dojemajo odvzem krvi kot nekaj slabega, bolečega in negativnega, je potrebno pred odločitvijo za odvzem krvi pri otroku vedno premisliti o nujnosti takšnega postopka. Uporabe sile nad otroki pri odvzemu krvi ne zagovarjamo, zato v našem laboratoriju opravimo samo odvzem krvi s katerim se otrok strinja in je pri njegovi izvedbi tudi pripravljen sodelovati. Majhnim otrokom se običajno odvzame kri iz prsta (kapilarni odvzem). Ta postopek je manj invaziven, zahteva manj krvi, izvedba pa je hitra in enostavna. Na ta način se lahko učinkovito izvede nekatere osnovne preiskave, ne pa vseh, ker je tudi odvzete krvi za izvedbo večjega števila preiskav premalo. Poleg tega obstajajo določene razlike v rezultatih preiskav kapilarnega in venskega odvzema krvi, kar je potrebno vzeti v obzir, ko se odločamo za kapilarni odvzem. Kapilarna kri je mešanica venske in arterijske krvi s primesmi medcelične tekočine, zato naj bi bila približek arterijski krvi. V primerjavi z vensko krvjo so v kapilarni krvi določena odstopanja v nižji koncentraciji kalija, kalcija, proteinov, hemoglobina, hematokrita in v številu trombocitov. Normalne vrednosti večine analitov, ki jih določamo v laboratoriju, se pri otrocih bistveno razlikujejo od normalnih vrednosti pri odraslih. Ker je naš laboratorij namenjen odrasli populaciji, imamo tudi orientacijske referenčne vrednosti na izvidih prilagojene odrasli populaciji. Za otroško populacijo imamo prilagojene zgolj vrednosti splošne krvne slike ali hemograma in vnetnega faktorja CRP. V izogib neprijetnostim ob prejemu izvida starše naših mladoletnih pacientov prosimo za podpis izjave, da so s tem seznanjeni.
Zlatenica pri novorojenčkih je zelo pogost pojav. Dobi jo 50 % donošenih otrok in velika večina nedonošenčkov. S fototerapijo jih je treba zdraviti približno 10-15 %, v zelo redkih primerih pa je potrebna tudi izmenjalna transfuzija krvi. »Zlatenica ali rumenica pri novorojenčkih se pokaže kot rumena obarvanost kože, vidnih sluznic in beločnic že v prvem tednu po rojstvu pri polovici donošenih dojenčkov in skoraj pri vseh prezgodaj rojenih otrocih. Ta oblika bilirubina je topna le v maščobah in se zato kopiči tudi v maščobi v podkožju, kar obarva kožo rumeno. V jetrih poteka pretvorba v maščobah topnega bilirubina v vodotopno obliko, ki se izloči z žolčem v prebavila, delno pa tudi preko ledvic, zato je urin zlateničnih otrok temnejši,« uvodoma pojasni direktorica Porodnišnice Kranj Andreja Cerkvenik Škafar, dr. med., spec. pediatrije. Cerkvenik Škafarjeva nadaljuje: »Zlatenica sama po sebi ni bolezen. Celo več, ima zaščitno vlogo, ker barvilo bilirubin veže proste radikale kisika in na ta način varuje celice, zlasti možganov, pred okvaro. Pomembno je torej uravnoteženo stanje, zato ob skrbni obravnavi novorojenčkov in nadaljnjem spremljanju ne beležimo hujših zapletov.« Najpogostejša oblika zlatenice pri novorojenčkih je t.i. fiziološka zlatenica. Vzrok je predvsem nezrelost jeter in krajša življenjska doba eritrocitov (rdečih krvničk), ki je kar za polovico krajša kot pri odraslih. Fiziološka zlatenica je pogostejša pri otrocih z večjo izgubo telesne teže in pri tistih, ki pozneje odvajajo mekonij, ter tudi pri podplutbah ali kefalhamatomu. Naslednja oblika je t.i. zgodnja zlatenica, ki se pojavi že prvi dan in lahko zelo hitro narašča. Najpogostejši vzrok je razpad velikega števila eritrocitov zaradi delovanja protiteles ob neskladju med materino in otrokovo krvno skupino, lahko pa je tudi posledica različnih prirojenih dednih nepravilnosti eritrocitov. Pri tej obliki je pogosta tudi slabokrvnost. Poznamo tudi dolgotrajno zlatenico pri zdravih novorojenčkih in jo najpogosteje povezujemo z dojenjem oz. s prehrano z materinim mlekom, ki vsebuje snovi, ki pospešujejo ponovni privzem bilirubina iz črevesja. »Ti otroci odlično napredujejo, nimajo znakov okvare jeter in postopno ta oblika zlatenice izgine v 6-8 tednih. Dojenje prekinemo za 24 ur in s tem ob padcu zlatenice potrdimo le-to. Poleg teh treh oblik zlatenice pa ne smemo pozabiti še na druge vzroke t.i. patološke zlatenice. Zelo pomembno je pravočasno odkrivanje ob opazovanju novorojenčka. Pri fototerapiji gre za obsevanje z intenzivno svetlobo modrega ali zelenega dela spektra sončne svetlobe z valovno dolžino 450 nanometrov. Ob tem se molekule bilirubina v koži in njenih kapilarih spremenijo v vodotopno obliko. Redno vršimo kontrole celokupnega bilirubina, skrbimo, da se otrok tako ne pregreje kot tudi ne podhladi in ga zaradi povečanih izgub tekočine preko kože tudi primerno hidriramo. Še najbolj neprijetno deluje fototerapija na starše, ki so zelo nesrečni ob pogledu na golega in nebogljenega otročka, ki ima pokrite oči. Vendar je pokritje oči zelo pomembno, saj le tako preprečimo poškodbe. Ponavadi zadostuje eno - do dvodnevno zdravljenje ali pa toliko časa, dokler ni odstranjen etiološki razlog. Otroku običajno odvzamejo kri iz prsta (kapilarni odvzem). Če zdravnik v kapilarni krvni sliki opazi odstopanja, ki bi bila lahko posledica načina odvzema, pa otroka pošlje še na venski odvzem. Razlika med kapilarnim in venskim odvzemom je predvsem v številu levkocitov in trombocitov. Nekateri testi, npr. testi strjevanja krvi, pa se vedno opravijo z venskim odvzemom.
Preiskave na tešče in vpliv zunanjih dejavnikov na krvno sliko
Preiskave na tešče so preiskave, ki vključujejo funkcije trombocitov in določene preiskave strjevanja krvi. Preiskava osnovne krvne slike se lahko opravi kadarkoli.
Vpliv zunanjih dejavnikov na krvno sliko:
- Hidriranost: če je otrok slabše hidriran, so zaradi spremenjenega razmerja krvnih celic in plazme lahko lažno povišane vrednosti krvnih celic.
- Napor ali povišana telesna temperatura: vrednost levkocitov je lahko nekoliko višja.
Krvno sliko interpretira zdravnik, ki je otroka pregledal. Pri tem upošteva:
- klinično stanje,
- vitalne funkcije,
- morebitno povišano telesno temperaturo,
- otrokovo razpoloženje,
- morebitno uživanje zdravil in
- hidriranost.
Izvide krvne slike primerja z referenčnimi vrednostmi za otrokovo starost, saj se krvna slika lahko bistveno razlikuje glede na starost in spol pacienta. Nekatere vrednosti, ki so za odraslega močno nenormalne, za novorojenčka, dojenčka in otroka v predšolskem obdobju normalne. Otroci imajo nekoliko nižje vrednosti levkocitov, nekoliko višje vrednosti trombocitov in nekoliko nižje vrednosti hemoglobina.
Preverjanje krvne slike kronično bolnih otrok
Nabor zdravil, pri katerem je potrebna kontrola krvne slike, je širok. Zdravnik, ki predpiše zdravilo, staršem poda tudi navodila. Pogostost kontrol krvne slike je prilagojen otrokovemu stanju. Če otroci uživajo zdravila, ki lahko vplivajo na krvno sliko, npr. onkološki bolniki ali bolniki s hematološkimi obolenji, se lahko krvna slika preverja vsak dan, tedensko ali mesečno.
Razlika med virusnim in bakterijskim obolenjem na podlagi krvne slike
Razlikovanje je velikokrat precej težko, saj so lahko vnetni kazalci, vrednost števila levkocitov in diferencialne krvne slike podobni pri bakterijskem in virusnem obolenju. Pri bakterijskem vnetju imajo otroci načeloma višje vrednosti C-reaktivnega proteina (CRP) ter nekoliko višje vrednosti levkocitov in nezrelih segmentirancev. Ob tem pa je treba upoštevati tudi:
- klinično sliko,
- anamnestične podatke (potek bolezni),
- otrokova sočasna obolenja,
- morebitna kronična obolenja,
- jemanje zdravil in
- antibiotično zdravljenje.
Razlika med sedimentacijo in CRP: Hitrost sedimentacije se lahko poviša šele po enem ali dveh dneh, zato se preverja predvsem pri kroničnih, npr. revmatoloških in avtoimunskih, obolenjih. Pri akutnem vnetju pa je pomembnejša vrednost drugega vnetnega kazalca CRP, ki naraste že po nekaj urah vnetnega delovanja.
Prijavite se na e-nasvete strokovnjakov.
tags: #eritorciti #zivljenska #doba #dojencek