Leto dojenčka je polno raznovrstnih izzivov - tako za družino kot za dojenčka. Prvi mesec po rojstvu je namenjen predvsem prilagajanju novorojenčka na okolje zunaj maternice. To je tudi obdobje, ko družina spoznava novega člana. V drugem mesecu se pričenja obdobje dojenčka. Druga polovica leta pa je za starše izredno dinamična. Dojenček postane pravi raziskovalec. Sprva kobaca, nato pričenja hoditi.
Telesna rast in razvoj
Naraščanje telesne mase in dolžine je eden izmed najbolj opaznih kazalnikov razvoja dojenčka. V prvih treh mesecih dojenček zraste približno 3,5 cm na mesec, na teži pa pridobivajo okrog 200 gramov tedensko. Naslednje tri mesece na teži pridobivajo nekoliko manj ‒ približno 140 gramov tedensko, v dolžino pa zrastejo približno 2 cm na mesec. Rast se v drugi polovici leta upočasni. V dvanajstem mesecu večina otrok potroji svojo porodno težo, od rojstva pa v dolžino zraste približno 25 cm. Tako večina 12-mesečnikov tehta okoli 12 kilogramov in je visokih okoli 80 centimetrov. V drugem letu življenja se bo rast še dodatno upočasnila, tako da bo otrok v višino zrastel približno 1 cm mesečno, kar je približno 12 cm v celem letu. Teža se bo v drugem letu življenja povečala le še za približno 3 kilograme.
Spalne in budne navade
Po tretjem mesecu že razlikuje med dnevom in nočjo, več spi ponoči - približno 10 ur, a še vedno potrebuje več dremežev tudi čez dan. Večina dojenčkov se za hranjenje še vedno zbuja enkrat do dvakrat na noč, nekateri pa spijo že po šest ur skupaj.
Prehrana in uvajanje goste hrane
Dojenček okoli šestega meseca že sedi ob opori, nekateri tudi že samostojno. Refleksni gibi jezička pričenjajo izginjati, dojenček uživa v družbi za mizo. Nadaljujemo z dojenjem oziroma hranjenjem po steklenički, uvajati pa začnemo tudi običajno hrano. Hranjenje z različnimi vrstami živil, različnih konsistenc in na različne načine, je pomembno ne le za rast telesa, pač pa tudi za razvoj organov govora.
Kdaj in kako začeti z gosto hrano za vašega dojenčka | AAP
Gibalni razvoj: Od prvih odzivov do samostojne hoje
Dojenček se sprva giblje spontano, brez večjih posegov v prostor. Najprej mora spoznati svoje telo in lastne odzive na okolje, preden lahko v okolje tudi aktivno poseže. Dojenček pridobi nadzor nad gibi v naslednjem zaporedju: glava, ramena, okončine (roke oz. noge, nato dlani oz. stopala, prsti in nazadnje hrbet s hrbtenico). Z zorenjem tako zaznavnih kot gibalnih sistemov se spremeni način in tudi kakovost gibanja.
Trimesečnik leži na hrbtu in poskuša posegati po predmetih. Pri šestih tednih smo pozorni na kakovost in količino spontanega gibanja, pri čemer opažamo prehajanje iz zvijanja v drencanje. Drencanje pravimo prevladujočemu vzorcu spontanega gibanja, ki ga opazimo pri budnih dojenčkih v starosti od treh do petih mesecev in spominja na fine gibe trebušnih plesalk.
V starosti 6 tednov je vidna orientacija dobra, saj se od 3. tedna dalje zelo izboljšuje, tako da je dojenček s pogledom že sposoben slediti v celotnem krogu in ne le v loku. Dojenček tako v svoje vidno polje zajame tudi igrače, po katerih lahko poseže z roko. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu; prav tako se spontano škiljenje ne pojavlja več.
Od spoznavanja lastnega telesa, ko pri treh mesecih usvoji nadzor glave in pričenja s poseganjem po predmetih nad sabo, dojenček postopoma nadaljuje z gibanjem v prostoru. Najprej usvoji bočno obračanje oziroma kotaljenje. S prvim obratom dojenček pogosto preseneti tako sebe kot starše, saj mu to uspe čisto naključno. Navadno dojenček najprej usvoji obrat s trebuščka na hrbet, šele kasneje tudi obratno. Nekateri dojenčki se namesto kotaljenja raje premikajo tako, da se odrivajo vzvratno.
Sedenje dojenčku omogoči, da rok ne potrebuje več za oporo, pač pa lahko z njimi poseže po predmetih. Predmet, ki mu ga ponudimo, prime, ga med držanjem opazuje, stresa in preprijema iz roke v roko, razišče ga tudi z usti.
Primitivni refleksi, ki jih vidimo pri novorojenčku, večinoma izzvenijo do šestega meseca starosti. Pri šestih mesecih je kontrola glave odlična, otrok pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri šestih mesecih kaže, da je dojenček že dovolj močan in sposoben živčno-mišičnega nadzora in koordinacije, da pokonci nosi glavo in trup ter ob tem sedi s stabilno medenico. Nato počasi sam preide v položaj tritočkovne opore, kar mu omogoči prehod v plazenje.
Preden otrok shodi, je najbolj optimalen način gibanja recipročno (izmenično) kobacanje. Zrelost živčno-mišičnih struktur omogoči, da obe strani telesa izmenično sodelujeta v gibanju. V nekaterih družinah opisujejo, da se otroci premikajo naprej po ritki, pri čemer imajo eno nogo spodvihano. To so večinoma zdravi otroci z nekoliko nižjim mišičnim tonusom. Nekaj otrok se premika kot medvedi, z iztegnjenimi koleni in oporo na rokah in vsaj eni nogi. To gibanje je precej zahtevno, saj podaljšuje mišice noge ter hkrati zahteva dober občutek za ravnotežje. Funkcionalno je to gibanje podobno tistemu, ko nekajmesečni dojenčki ležijo na hrbtu in dajejo stopalca v usta.
Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji.
S kobacanjem in hojo malček usvoji prostor. Pred njim ni nič več varno, zato poskrbimo za osnovne varnostne ukrepe (ograja na stopnišču, nadzor pri uporabi stopnic, nadzor pri gibanju na prostem). Manjše poškodbe, kot so odrgnjena kolena, postanejo sicer v tem obdobju del vsakdana radovednega otroka, ki se šele uči veščin stanja in hoje.
Senzorični in spoznavni razvoj
V starosti šestih tednov je vidna orientacija dobra, saj se od 3. tedna dalje zelo izboljšuje, tako da je dojenček s pogledom že sposoben slediti v celotnem krogu in ne le v loku. Dojenček tako v svoje vidno polje zajame tudi igrače, po katerih lahko poseže z roko. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu; prav tako se spontano škiljenje ne pojavlja več.
Razvoj govora in drobnih motoričnih spretnosti
Dojenček v starosti šestih do dvanajstih mesecev usvoji tudi gibe drobnih mišic govoril in rok. Od okornega držanja žlice do tega, da se zmore nahraniti sam. Pri devetih mesecih pričenja uporabljati pincetni prijem, ko natančno prime rozino le s palcem in kazalcem. Z malo pomoči zna že lepo piti iz skodelice, pomaga pri oblačenju, uporabljati pa prične tudi geste: pomaha v slovo, pošlje poljubček, pokaže, kaj ga zanima. Geste so praviloma predhodniki besed.
Normalna fizionomija novorojenčka in njegove spremembe
Običajna teža novorojenčka, rojenega ob terminu, je približno 3,5 kilograma. Dolg je približno 50 centimetrov, obseg njegove glave pa je okoli 35 centimetrov. Običajno imajo dečki nekoliko večje mere kot deklice. Zdrav donošen novorojenček ima ob legi na hrbtu pokrčene zgornje in spodnje okončine, s katerimi simetrično giblje in ob tem ohranja sredinsko lego.
Novorojenčkova koža in njene spremembe: Novorojenčki so normalno rožnate barve, vendar imajo lahko takoj po porodu še modrikaste roke in stopala, t. i. akrocianozo. V prvih dneh se koža novorojenčka in sluznice pogosto obarvajo rumenkasto, pojavi se zlatenica, ki je v večini primerov fiziološka in blaga. Hujše oblike zlatenice so za novorojenčka lahko nevarne (predvsem za možgane), zato je potrebna hitra prepoznava in zdravljenje. Najpogostejše spremembe na koži so milia, majhne belkaste zrničaste pikice na obrazu, ki brez zdravljenja izginejo v nekaj tednih. Pogosto se občasno pojavljajo tudi izpuščaji, manjše rdeče okrogle lise s sredinsko belo izboklinico, kar imenujemo toksični eritem novorojenčka. Kljub imenu so ti izpuščaji popolnoma nenevarni. V zagonih se pojavijo po vsem telesu in obrazu ter izzvenijo v prvih dneh po rojstvu. Od prirojenih kožnih znamenj je najpogostejše štorkljino znamenje, rdečkasto kapilarno znamenje na koži čela, vek in/ali zatilja ter mongolska pega, ki se pojavlja pri temneje pigmentiranih novorojenčkih v predelu spodnjega dela hrbta in spominja na modrico. Kožne spremembe v obliki vodnih ali gnojnih mehurčkov ali kožne in podkožne krvavitve zahtevajo takojšen obisk pri pediatru.
Oblika novorojenčkove glave: Ob rojstvu lobanjske kosti še niso zaraščene, zato se glava ob porodu lahko preoblikuje, kar novorojenčku omogoča lažje potovanje skozi porodni kanal. Prvotno obliko dobi v prvem tednu po porodu. Pogosto se pojavijo porodne otekline, odrgnine, včasih tudi kefalhematomi, krvavitve pod pokostnico. Običajno se na glavi zgoraj otipa mehko področje v obliki romboida - veliko mečavo (fontanelo), ki je velika 0,5 do 3,5 centimetra ter malo mečavo, ki leži bolj zadaj in je velika le 0,5 centimetra.
Nevrološki razvoj in refleksovni odzivi
Možgani so veliki približno četrtino odrasle velikosti in tehtajo med 350 do 400 grami. Za novorojenčke so značilni edinstveni načini gibanja, spanja, budnosti, hranjenja, joka, komunikacije, ter pojavi raznih refleksov, ki postopoma izginjajo z razvojem. V tem obdobju se najpogosteje pojavljajo možganski napadi različnih oblik, pogosteje pri nedonošenčkih. Pri slednjih je tudi večja pojavnost možganskih krvavitev. Ocenjujemo stanje čuječnosti, možganske živce, mišično napetost, spontano gibanje in prisotnost refleksov.
Vid in sluh
Prve dni po porodu sta lahko veki blago otečeni, na beločnicah lahko vidimo rdeče lise, subkonjunktivalne krvavitve, ki pomenijo nenevarno poškodbo žilic zaradi pritiskanja ob porodu. Slednje spontano izzvenijo v nekaj dneh. Novorojenčkov vid še ni dobro razvit. Sprva najbolje vidijo predmete, oddaljene 20 do 30 centimetrov, na primer obraz matere ob dojenju ali pestovanju. Barva oči je večinoma temno siva. Vsem novorojenčkom v porodnišnici opravijo presvetlitev očesnega ozadja, s čimer se izključi prisotnost prirojene sive mrene.
Ustna votlina in hranjenje
Ob rojstvu je potrebno opraviti natančen pregled ust in ustne votline za izključevanje najpogostejših prirojenih nepravilnosti, npr. priraščenega jezika, ki lahko ovira dojenje. V tem primeru je potrebno prerezati prekratko podjezično vez, s tem omogočimo normalno premikanje jezika in učinkovito sesanje, kasneje pa razvoj govora. Pogosto se na sredini zgornje ustnice pojavi mehurček, sesalni žulj. Le redko so ob rojstvu v ustih prisotni zobje. Resnejše prirojene napake so razcep ustnice in/ali neba, ki zahtevata operativno zdravljenje. Novorojenček se lahko rodi tudi z manjšo spodnjo čeljustjo, kar včasih povzroča težave pri hranjenju in dihanju.
Vratne mišice in okončine
Vrat je ob rojstvu relativno krajši. Lahko se pojavijo znaki prirojenih nepravilnosti ali obporodnih poškodb, kot npr. krvavitev v mišico obračalko glave. Pogosta obporodna poškodba je zlom ključnice, ki ni vedno očiten; lahko je opazna asimetrija gibanja zgornjih okončin ali pa so nad ključnico tipne krepitacije. Zlom sicer ne potrebuje zdravljenja, se pa po nekaj dneh na mestu zloma pojavi večja oteklina, ki nato postopoma izgine. Mišice vratu še niso dovolj razvite, da bi učinkovito podpirale relativno veliko novorojenčkovo glavo, zato mu moramo glavo podpirati, dokler tega ni sposoben sam, torej do približno 3. meseca starosti.
Dihalni sistem
Prsni koš novorojenčka je normalno simetrične oblike, rebra so v primerjavi s starejšimi otroki in odraslimi mehkejša. Frekvenca dihanja je med 40 do 60 vdihov v minuti in se nekoliko spreminja glede na aktivnost otroka in fazo spanja. Nedonošenčki imajo zaradi nezrelosti dihalnega centra večkrat premore dihanja. Da lahko donošen novorojenček prične samostojno dihati, mora po porodu iz pljuč odstraniti okoli 100 mililitrov tekočine, ki se postopoma v prvih minutah nadomesti z zrakom. Pri nedonošenčkih, posebej tistih, rojenih pred 32. tednom nosečnosti, so pljuča še nezrela in zato večkrat potrebujejo dihalno podporo in dodatek snovi za dozorevanje pljuč.
Prebavni sistem in izločanje
Trebuh je pri novorojenčkih videti večji, vendar je na otip mehak in ni boleč. Jetra so normalno tipna 1 do 2 centimetra pod rebri desno, prav tako rob vranice na levi strani. Zaradi oslabljenih mišic je včasih v sredinski liniji trebuha vidna izboklina, t. j. razmik preme trebušne mišice, ki se sčasoma, ko se mišice okrepijo, zmanjša. Po porodu je potrebno popkovnico sterilno prekiniti. Popkovni krn se spne s sponko, ki jo odstranijo, ko je krn suh. Ob vsakodnevni negi se krn dokončno posuši in odpade po približno 5-14 dneh.
Ledvice so pri novorojenčku nezrele in občutljive na poškodbe (pomanjkanje kisika, okužbe…), a kljub temu učinkovito opravljajo svojo funkcijo. Novorojenček normalno urinira v prvih 24 urah, nato pa prve dni zaradi majhnega vnosa mleka urinira manj pogosto. V urinu so lahko vidni tudi kristali urata oranžne barve, ki so v prvih dneh po porodu normalen pojav. Ko novorojenček popije večje količine mleka (po tretjem dnevu), odvaja tudi več urina, ki je bistre barve. Takrat je običajno polulana vsaka plenička.
Ob rojstvu so prebavila še nezrela, na njihovo dozorevanje pomembno neposredno vpliva dojenje. Prve dni so novorojenčki prilagojeni na manjše količine mleka, izgubijo do 10 % telesne teže. Želodec imajo majhen, hranijo se pogosto, vsake 2 do 3 ure. V prvih 24 do 48 urah izločijo prvo smolnato blato (mekonij), nato postopoma odvajajo prehodno blato, ko se vzpostavi dojenje, pa odvajajo gorčično rumeno blato. Ker mišica zapiralka med požiralnikom in želodcem še ni popolnoma razvita, novorojenčki pogosto polivajo (bljuvajo) po hranjenju.
Regulacija telesne temperature
Novorojenčki so majhni in imajo relativno veliko telesno površino glede na telesno maso, zato slabše regulirajo telesno temperaturo, še posebej nedonošenčki in novorojenčki z nizko porodno težo, ki jih praviloma negujejo v ogrevani posteljici ali v inkubatorju. Pozorni moramo biti na podhladitev in/ali pregretje.
Pogosti izzivi in stanja
Hiperbilirubinemija (zlatenica): Znaki hiperbilirubinemije vključujejo rumenkasto obarvanost kože in sluznice, somnolenco, bruhanje, zmanjšan apetit in anemijo. Fototerapija je zdravljenje s svetlobo določene valovne dolžine. Kadar kljub intenzivni fototerapiji koncentracija bilirubina v serumu narašča, izvajamo izmenjavo transfuzije (ET). Poseg izvajamo skozi popkovno veno.
Tortikolis: Tortikolis pri dojenčku se pojavi, ko mišice vratu postanejo zakrčene in toge, kot posledica tega pa se dojenčkova glava nagne na eno stran in brada obrne v drugo. Glava je torej nagnjena proti enemu ramenu, brada pa gleda v drugo stran.
Zaležana glavica (plagiocefalija): Plagiocefalija ali zaležana glava je stanje, ko se pri dojenčku pojavi sploščenost na zadnji strani glave ali na stranskem delu glave.
Hipotonija: Izraz hipotonija pomeni znižan oz. zmanjšan mišični tonus. Vzroki za hipotonijo so lahko prirojeni ali pridobljeni kasneje.
Ekstenzijski vzorec: Če se vaš dojenček občasno zvija nazaj v ekstenzijo, vam v večini primerov ni potrebno skrbeti. V določenih razvojnih fazah je ekstenzija namreč popolnoma normalna, saj je del naravnega nevrološkega in motoričnega razvoja dojenčka. V primeru, da ekstenzija vztraja in so pridruženi še drugi simptomi, pa lahko nakazuje na druge težave.
Ko je čas za strokovno pomoč
Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.
V Reha Medical centru s pomočjo razvojno nevrološke obravnave ocenimo stanje otroka in možne vzroke kasnitve doseganja razvojnega mejnika.
tags: #fizioloska #pri #dojencku