Prvi pregled novorojenčka predstavlja ključen trenutek v ocenjevanju njegove rasti in razvoja. Ker dojenček še ni sposoben opisati svojih težav, ta pregled predstavlja temelj za nadaljnje spremljanje zdravja. Nekatere situacije, kot so zapleti med nosečnostjo, prezgodnji porod, večplodna nosečnost, že v nosečnosti ugotovljene prirojene napake, težek ali dolgotrajen porod ter nizka Apgarjeva ocena, zahtevajo natančnejši pregled novorojenčka že v porodni sobi. V večini slovenskih porodnišnic, ki nosijo naziv "novorojenčku prijazna porodnišnica", je mama med prvim pregledom ob otroku. Skupaj se preučijo podatki o družinski anamnezi, materinih težavah pred in med nosečnostjo ter podatki o porodu, pri čemer se iščejo dejavniki, ki bi lahko vplivali na novorojenčka.
Nato sledi temeljit pregled novorojenčka, ki ga zdravnik materi sproti opisuje in pojasnjuje vsako opažanje. Ta pristop pomaga razjasniti dvome glede pogosto normalnih pojavov, ki bi lahko ob nepoznavanju povzročili nepotrebne skrbi in strahove po odpustu domov. Pregled novorojenčka zahteva potrpežljivost, nežnost in prilagodljivost.
Telesne značilnosti novorojenčka
Večina donošenih novorojenčkov ob rojstvu tehta med 2,5 in 4,0 kilogrami, meri od 45 do 55 cm v dolžino in ima obseg glavice med 32,5 in 36 cm. Njihova telesna sorazmerja se bistveno razlikujejo od večjih otrok ali odraslih: glavica je sorazmerno velika, obraz okrogel, spodnja čeljust pa majhna. Trebušček je velik in okrogel, okončine pa se zdijo kratke. Koža je pogosto prekrita z belim mazivom, imenovanim verniks, in je rožnate barve. Pri prezgodaj rojenih otrocih je koža rdeče-rožnata in jo prekrivajo nežne dlačice (lanugo), medtem ko je pri prenošenih otrocih koža bledo-rožnata in se lušči.
V prvih dneh lahko novorojenčki ob joku začasno postanejo živo-rdeči ali celo pomodrijo, imajo pa tudi modrikaste rokice in nogice, kar imenujemo akrocianoza. Če jim je hladno, postane njihova koža pegasta, podobna marmorju. Izrazita pomodrelost, bledica ali zgodnja zlatenica pa so vedno znaki resne ogroženosti in zahtevajo takojšnjo diagnostiko ter zdravljenje.
Značilnosti glavice in obraza
Zaradi poroda imajo novorojenčki lahko drobne podplutbe, zlasti po glavici in obrazu. Te so včasih težko ločljive od kapilarnih žilnih znamenj, ki so vidna pri skoraj treh četrtinah novorojenčkov na očesnih vekah, čelu, po nosku ter v zatilju. Ta znamenja so znana kot "štorkljina znamenja". Pri temneje pigmentiranih novorojenčkih se na spodnjem delu hrbta in na ritki lahko pojavi temnejša modrikasta lisa, imenovana mongolska lisa.
Glavica novorojenčkov, ki se rodijo v glavični vstavi, je vsaj prve ure po rojstvu lahko ovalna in otekla v temenskem ter zatilnem delu - to je porodna oteklina. Pri nekaterih otrocih je oteklina temensko le na eni strani ali zatilno in je posledica izliva krvi pod pokostnico med porodom. Ta pogosta in praviloma nenevarna porodno poškodbo imenujemo kefalhematom. Za razliko od porodne otekline, izgine šele po nekaj tednih. Lobanjske kosti so lahko na vrhu glavice mehke, večinoma pa so čvrste in se lahko celo prekrivajo. Na sprednjem delu glavice, med čelno in temenskima kostema, tipamo različno velik mehak predel - to je velika fontanela ali mečava.
Handling - Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka med 0 - 3. meseca
Druge telesne značilnosti in refleksni odzivi
Novorojenčki v prvih dneh oči pretežno zaprte, veke pa so otekle zaradi poroda in dražečega delovanja očesnih kapljic, ki jih prejmejo takoj po rojstvu za preprečevanje gnojnega vnetja oči. Krvavitve nad beločnico so posledica pokanja drobnih žilic v veznici med porodom. Uhlji, zlasti pri nezrelih novorojenčkih, imajo še malo hrustančne opore, zato so lahko štrleči ali poležani, vhod v sluhovod pa je skoraj zakrit.
Noski novorojenčka imajo nežne dihalne poti, ki jih pogosto delno mašijo ostanki plodovnice, sluzi ali materine krvi. Da bi si očistili dihalno pot, novorojenčki kihajo. Zgornja ustnica ima na sredini sesalni mehurček, ki omogoča dobro tesnenje med dojenjem. Večina novorojenčkov se rodi brez zobkov, čeprav se njihov skorajšnji prihod lahko že kaže z oteklinami na dlesni. Jezik je velik in včasih vezan na ustno dno s kratko povezavo (frenulum), ki pa je, če ne ovira hranjenja, ne prerežemo.
Vrat novorojenčka je kratek in širok. S tipanjem ocenimo, ali je med porodom prišlo do natrganja mišice obračalke glave ali zloma ključnice. Zlom ključnice nastane ob porodu ramenskih obročev; mehka kost med stiskom skozi porodno pot poči, pokostnica pa z oteklino poskrbi za celjenje brez posledic v nekaj dneh.
Dihanje, srčni utrip in prebava
Zdravi novorojenčki imajo širok razpon v hitrosti in načinu dihanja, na kar vplivajo budnost, gibanje in jok. Večina diha s 30 do 40 vdihi na minuto. Ker je trebušna prepona glavna dihalna mišica in so medrebrne mišice ter hrustančne povezave še šibke, se ob joku lahko opazi ugrezanje prsnice ob vdihu. Sprememba hitrosti dihanja ter znaki, kot so stokanje, dihanje z nosnimi krili in močno ugrezanje medrebrnih prostorov, so pomembni bolezenski znaki, ki zahtevajo natančnejšo obravnavo.
Srčni utrip novorojenčka je precej hitrejši kot pri odraslem, znaša od 100 do 180 utripov na minuto. V prvih urah po rojstvu nad srcem sicer neredko slišimo šume, ki so posledica počasnejšega prehoda na zunajmaternični način pretakanja krvi in praviloma niso znak srčne napake.
Trebušček novorojenčka je velik, saj so trebušne mišice ohlapne, trebušni organi, kot sta jetra in vranica, pa večji kot kasneje v življenju, zato njihov rob zlahka zatipamo. Popkovnica, ki je bila po rojstvu stisnjena s sponko in premazana protimikrobno, se suši in krči.
Spolovila in izločanje
Natančno pregledamo tudi spolovilo, ki je zaradi vpliva materinih hormonov nabreklo. Pri deklicah sta povečani zlasti mali sramni ustnici in ščegetavček. Pogost je tudi izcedek, ki mu po nekaj dneh lahko sledi manjša krvavitev. Dečki imajo veliko mošnjo, v kateri zatipamo modi, ki so velika kot fižol; pogosto je ob njih prisotna tekočina, ki kasneje izgine (vodna kila). Kožica na penisu je tesna in pogosto prilepljena, zato je izvodilo sečnice včasih komaj vidno. Večina novorojenčkov izloči prvi urin med porodom ali neposredno po njem. Temu večinoma sledi obdobje, ko ne lulajo, ki lahko traja tudi 24 ur.
Hrbtenica, kolki in okončine
Ogledamo si in potipamo tudi novorojenčkov hrbet, zlasti njegovo simetričnost ter potek hrbtenice. Preverimo gibljivost kolkov, ki so zaradi vpliva materinih hormonov pogosto ohlapni. Zaradi stisnjenosti v maternici pa je gibljivost lahko omejena ali celo zavrta, zlasti pri prenošenih novorojenčkih. Obe stanji nista povezani s prirojenim izpahom kolkov, ki se ob pregledu lahko kaže z značilnimi znaki ali pa le s povečano "izpahljivostjo" sklepa.
Pri pregledu okončin smo pozorni na njihovo gibljivost: zmanjšano gibanje roke je lahko znak nalomljene ključnice ali poškodbe živčnega pleteža, do katere pride ob težkem porodu z zastojem ramen. Novorojenčki imajo zelo pogosto položajno deformacijo stopal, ki je posledica plodove lege v maternici in je večinoma prehodna in nenevarna. Materi zato pokažemo vaje za razgibavanje in jo pomirimo. Le redko so te deformacije zatrjene in zahtevajo pregled pri ortopedu ter njegovo ukrepanje. Natančno si ogledamo tudi gube na dlaneh in podplatih ter prste.
Obnašanje in nevrološki status
Ves čas pregledovanja posameznih delov telesa smo pozorni tudi na obnašanje novorojenčka; to nam je v pomoč pri ocenjevanju zrelosti in delovanja njegovega živčevja. Zdravi donošeni novorojenčki lahko v začetku pregleda zadovoljno spijo v skrčenem položaju in se skoraj ne premaknejo, drugi se pretegujejo, nekateri pa močno jokajo, brcajo in krilijo z rokicami. Vse njihovo obnašanje ter odzivi so odvisni od stopnje budnosti. Ocenjujemo še stopnjo mišične napetosti ter izzivnost refleksov, ki so značilni za to najzgodnejše obdobje življenja. Po pregledu materi večinoma lahko zagotovimo, da je njen novorojenček viden kot zrel, primerno razvit in zdrav.
Zaležana glava (Plagiocefalija in Brahiacefalija)
Zaležana glava je pojem, ki označuje asimetrično oblikovano lobanjo pri dojenčkih in majhnih otrocih. Do tega pride zaradi delovanja zunanje sile ali pritiska na lobanjo med razvojem. Pojavi se pri približno 20% dojenčkov, vendar večinoma ne povzroča resnejših zdravstvenih težav.
Vzroki za zaležano glavo:
- Med nosečnostjo: Zaradi določenega položaja v maternici ali premalo prostora v maternici.
- Med porodom: Predvsem pri težkem in dolgem porodu ali drugih posebnostih poroda (ozek porodni kanal, drugi pritiski na lobanjo).
- Po porodu (v prvih tednih): V prvem letu življenja je lobanja dojenčka relativno mehka in hitro raste, pri čemer doseže kar 85% svoje odrasle velikosti. To naredi glavo dojenčka zelo upogljivo, še posebej v prvih nekaj mesecih. Dolgotrajen pritisk na en del lobanje lahko vodi do sploščenosti. Če dojenček preživi dolga obdobja na hrbtu z glavo v enem položaju, se lahko del njegove glave splošči.
Vrste zaležane glave:
- Plagiocefalija: Opisuje asimetrično sploščenost ene strani glave, kar povzroči, da glava izgleda asimetrično. Ušesa so lahko neusklajena in glava izgleda kot nekakšen paralelogram, ko jo gledamo od zgoraj. Včasih čelo in obraz na ploski strani malo "izbuljita". To je diagonalna asimetrija glave, pogosto na eni zadnji strani, ki lahko vpliva tudi na celoten obraz.
- Brahiacefalija: Pri tej obliki je zadnji del glave bolj zaležan/ploščat, medtem ko je sprednji del glave izbočen. Lobanja je relativno široka in kratka (običajno je širina vsaj 80% dolžine). Zadnji del glave postane sploščen, kar povzroči, da se glava razširi. Lahko se pojavi tudi rahlo izbočenje čela in na splošno široko čelo.
Odkrivanje in odpravljanje zaležane glave:
Praviloma so starši tisti, ki prvi opazijo nepravilnosti. Diagnosticiranje je hitro in enostavno z običajnim pregledom pri pediatru, ki oceni obliko glave in morebitna odstopanja na področju čela, obraza, čeljusti in oči.
Zdravljenje:
Zdravljenje se osredotoča na spremembe v otrokovem položaju in spodbujanje različnih oblik gibanja in aktivnosti.
- Menjavanje položajev: Spodbujanje raznolikosti položajev med spanjem in budnostjo zmanjšuje pritisk na eno stran glave.
- Fizioterapija: Fizioterapevti so usposobljeni za oceno in zdravljenje te težave. Zgodnje zdravljenje lahko prepreči nadaljnje deformacije in zmanjša tveganje za kasnejše razvojne težave. Fizioterapevt bo staršem svetoval in priporočil vaje za izboljšanje položaja glave.
- Čelada za preoblikovanje glave: V primerih, ko menjavanje položaja ne pomaga ali je stopnja sploščenosti visoka, se lahko uporabi posebna čelada. Ta z nežnimi pritiski usmerja rast glave v želene dele. Zdravljenje s čelado se običajno začne med 4. in 6. mesecem starosti, trajanje pa je odvisno od starosti dojenčka, resnosti stanja in hitrosti rasti glave.
- Kirurški poseg: V izjemnih primerih, ko konzervativni pristopi niso učinkoviti, se lahko zdravnik odloči za kirurški poseg, vendar so ti primeri zelo redki.
Vpliv zaležane glave na kasnejši razvoj:
Zaležana glava ne vpliva na razvoj možganov, temveč le na obliko glave. Vendar pa lahko dolgotrajna zaležanost glave vpliva na razvoj lobanje in obraza, kar lahko vodi v težave s hranjenjem, zobmi, sluhom, vidom, spanjem in dihanjem. V nekaterih primerih se lahko pojavijo tudi zamude v motoričnem, jezikovnem ali kognitivnem razvoju, ki pa se s pravočasno pomočjo običajno odpravijo. Vpliva lahko tudi na celoten psihosocialni razvoj otroka.
Preprečevanje zaležane glave po rojstvu:
- Preživljanje časa na trebuhu: To je najpomembnejša praksa za preprečevanje zaležane glave. V trebušnem položaju dojenček krepi mišice vratu, ramen in rok, spodbuja razvoj grobih motoričnih sposobnosti ter senzorični razvoj.
- Menjavanje položaja med spanjem: Pomembno je, da se položaj glave med spanjem redno menjava.
- Izogibanje pretirani uporabi avtosedežev, gugalnikov in drugih pripomočkov: Ti lahko ovirajo gibalni razvoj in povečajo tveganje za razvoj zaležane glave.
- Pravilno rokovanje z dojenčkom: Izogibajte se dvigovanju iz hrbta in odlaganju na hrbet, glavo pa vedno ustrezno podprite. Ne fiksirajte glave, saj to lahko ovira naraven razvoj kontrole glave.
Razvoj nadzora nad glavo
Novorojenček ima šibke mišice in nenadzorovane gibe, zato potrebuje skrbno podporo glavice pri premikanju. Njegova glava predstavlja približno četrtino celotne dolžine, kar še otežuje njeno pokončno držo. Ko novorojenčka nežno povlečemo v sedeči položaj, mu glavica zaniha nazaj. Ko ga držimo pokonci, glava za hip morda ostane vzravnana, preden omahne naprej ali nazaj. Ko je dojenček položen na trebuh, glavo obrne na stran, kar je naravni odziv za omogočanje dihanja.
Stopnje nadzora nad glavo:
- Okoli 1. meseca: Glava omahne nazaj ob vlečenju v sedeči položaj. Na trebuhu morda za hip skuša dvigniti glavo.
- Okoli 2. meseca: Če dojenčka držimo okrog prsnega koša, lahko za nekaj sekund glavo drži pokonci. Na trebuhu jo lahko dvigne do kota 45 stopinj.
- Okoli 4. meseca: Dojenček dvigne glavo in ramena, ko se opira na dlani in roke. V sedečem položaju glavo že laže nadzoruje, je pa še malce majava. Na hrbtu jo morda za hip dvigne.
- Okoli 5. meseca: V sedečem položaju ob opori glavo lepo drži pokonci in jo lahko obrača. Na trebuhu dvigne glavo in prsni koš, da gleda naravnost.
- Okoli 6. meseca: Mišice vratu so dovolj močne, da lahko dvigne glavo in pogleda stopala, ko leži na hrbtu.
Mehki deli glavice (Fontanele)
Mehki deli na glavici dojenčka, znani kot fontanele ali mečave, so mesta, kjer se lobanjske kosti še niso povsem zrasle. Glavna fontanela, imenovana tudi velika fontanela, se nahaja na vrhu glave in je običajno velika približno 2,5 x 2,5 cm. Z rastjo dojenčka se fontanele postopoma manjšajo in zraščajo. Velika fontanela se običajno zapre med 12. in 15. mesecem starosti. Zaprtje fontanel je postopen proces, ki se lahko zgodi med 18. in 24. mesecem starosti, v nekaterih primerih pa traja tudi do štirih let. Napetost fontanele je pomemben kazalnik hidracije ali pritiska v glavi. Če je izbočena, lahko kaže na povečan pritisk v glavi, če pa je vdrta, je lahko znak dehidracije.
Zaključek
Prvi pregled novorojenčka in nadaljnje spremljanje razvoja glave ter celotnega telesa sta ključnega pomena za zagotavljanje zdravega odraščanja. Razumevanje naravnih procesov, kot je razvoj glavice, ter prepoznavanje morebitnih odstopanj, kot je zaležana glava, omogoča staršem in zdravstvenim delavcem pravočasno ukrepanje ter zagotavljanje optimalnih pogojev za razvoj dojenčka. Z ustrezno skrbjo, spremljanjem in prilagajanjem lahko večino izzivov, povezanih z glavico pri dojenčku, uspešno obvladamo.