Nesreča, ki se je zgodila 24. avgusta 2011 na evropskem prvenstvu v Kikindi, je za Ireno Avbelj, našo najuspešnejšo padalko, skoraj pomenila konec kariere in življenja. Šest let in pol po tem usodnem dogodku ter štiri leta po vložitvi tožbe zoper njenega delodajalca, Republiko Slovenijo, ministrstvo za obrambo, je Irena Avbelj le dočakala sodno zadoščenje. Sodišče je potrdilo, da za nesrečo ni bila kriva sama, da gre za delovno nesrečo in da je upravičena do odškodnine.
Sodni proces in priznanje krivde
Odločitev, ki jo je sprejel Dušan Medved, sodnik delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, je predstavljala veliko olajšanje in zadoščenje za Avbljevo. "Tudi jaz moram še počakati na odločitev državnega odvetništva, a si srčno želim, da bi se zadeva enkrat za vselej zaključila. Da se ne bi v nedogled vlačili po sodiščih," je dejala Avbljeva. Poudarila je, da ne gre le za prisojeno odškodnino in mesečno rento, temveč predvsem za potrditev, da krivda za nesrečo ni bila njena. "Zelo me je bolelo, ker je ministrstvo za obrambo tako dolgo vztrajalo, da ni šlo za delovno nesrečo in da oni z njo nimajo nič. To je zdaj razčiščeno," je dodala.
Kljub temu, da Avbljeva sama ne razume povsem vseh postavk v sodbi glede višine odškodnine in prisojenih obresti, je sodišče po skrbno opravljenih obravnavah, zaslišanju vseh vpletenih ter izvedencev finančne in zdravstvene stroke, sprejelo odločitev. Avbljeva je morala večkrat, tudi v solzah, podoživljati usodni padec in si sredi sodne dvorane celo nadeti padalo, ki jo je skoraj stalo življenje. Sodišče je v večjem delu ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku zoper ministrstvo za obrambo zaradi škode, ki jo je utrpela pri skoku s padalom na tekmovanju v Kikindi.
Predsednica delovnega sodišča Ana Jaklič je pojasnila, da je sodišče najprej ugotavljalo odgovornost delodajalca. Ugotovljeno je bilo, da je Republika Slovenija (ministrstvo za obrambo) odgovorna, ker je Avbljeva prejela ukaz za udeležbo na tekmovanju, ki se je štela v delovni čas. Ministrstvo je prav tako poskrbelo za prevoz na tekmovanje in transport poškodovane nazaj v Slovenijo. Dodatno je bila podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj se padalstvo šteje za dejavnost s povečano nevarnostjo.
Medicinska in finančna ocena škode
Sodišče je glede poškodb postavilo izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da se je Avbljeva hudo poškodovala. Rehabilitacija je bila uspešna, vendar bo do konca življenja trpela posledice nesreče pri doskoku s padalom. Višino škode je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca davčne in finančne stroke. Avbljevi je bilo prisojeno dobrih 90.000 evrov odškodnine zaradi nepremoženjske škode (strah, bolečine, zmanjšanje aktivnosti) in premoženjske škode (izgubljena plača in prispevki), k čemur je treba prišteti še precej visoke obresti. Poleg tega ji je sodišče dosodilo tudi mesečno denarno rento v višini 490 evrov in mesečno plačilo prikrajšanja iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja v višini 200 evrov. Avbljeva je sicer državo tožila za 140.000 evrov in rento.
Ena od obrazložitev, ki je Avbljevo najbolj razveselila, je bila ugotovitev sodišča, da tožnica ni bila sama kriva za nesrečo, čeprav je Republika Slovenija temu ugovarjala.
Okoliščine nesreče in pretekla kariera
Pri omenjenem skoku v Kikindi je Avbljevi zatajilo padalo. Z veliko hitrostjo je zgrmela na tla, poškodbe pa so bile tako hude, da jih po 18 operacijah še vedno čuti. Avbljeva, ki je bila častnica Slovenske vojske, je bila prek svojega odvetnika Primoža Krapenca ves čas pripravljena na poravnavo z državo, vendar nasprotna stran o tem ni želela slišati.
Irena Avbelj je bila izjemna športnica in častnica Slovenske vojske. Svojo športno pot je začela s štirimi leti gimnastike, kasneje pa se je posvetila padalstvu in potapljanju z raziskovanjem morja ter podvodno orientacijo. Kot padalka je dosegla zavidljive uspehe na svetovnih in evropskih prvenstvih, osvojila je dvajset zlatih, deset srebrnih in tri bronaste kolajne. Med njenimi najpomembnejšimi dosežki so številna prva mesta na svetovnih prvenstvih v različnih disciplinah, kot so cilj, figure in skupni seštevek. Prejela je tudi Bloudkovo plaketo, najvišje državno priznanje za dosežke na področju športa.
"Čas nevarnega življenja" [2007] Documentarni film. Avtor, scenarist, in režiser: Žitnik Edvard.
Nadaljevanje postopkov in prihodnost
Z državnega odvetništva so sporočili, da še ne vedo, ali se bodo na izrečeno sodbo prvostopenjskega sodišča pritožili, saj mora ministrstvo za obrambo še preučiti sodbo. Čas za pritožbo imajo do začetka aprila. Vrhovno sodišče je sicer dopustilo revizijo, vendar jo je pred dnevi v celoti zavrnilo, s čimer je sodba postala pravnomočna. Vrhovni sodniki so nedoumno zapisali, da je bila poškodba tožnice posledica nesreče pri delu, ki se je zgodila v njenem delovnem času, in da je dejstvo, da je šlo za civilno tekmovanje, nepomembno.
Obenem pa, kot kažejo podatki, se je v javnosti pojavila tudi debata o nosečnosti in fizičnih aktivnostih, kjer je bilo omenjeno ime Irene Avbelj.
V kontekstu nekaterih forumskih razprav o tem, ali bi bilo primerno za žensko v sedmem mesecu nosečnosti obiskati Limbarsko goro, se je pojavilo vprašanje, ali bi takšna aktivnost lahko škodila. Odgovori so poudarjali individualnost vsake nosečnosti in priporočili, naj nosečnice nadaljujejo z aktivnostmi, ki so jih opravljale že pred nosečnostjo, seveda ob upoštevanju počutja in telesne pripravljenosti. V eni izmed razprav je bila omenjena tudi Irena Avbelj, ki je v nosečnosti še vedno skakala s padalom, kar je ponazorilo, da nekatere ženske kljub nosečnosti ohranjajo visoko raven fizične aktivnosti. Hkrati pa so bili poudarjeni tudi primeri rizičnih nosečnosti, kjer je počitek nujno potreben. Nasveti so se osredotočali na poslušanje lastnega telesa in posvet z zdravnikom.
Zgodba Irene Avbelj je tako zgodba o izjemni športnici, ki se je soočila s hudo nesrečo, a si je s svojo močjo, trmo in optimizmom izborila sodno pravico. Hkrati pa se, kot kaže, njeno ime pojavlja tudi v kontekstu drugih, nepovezanih tem, kar priča o njeni prepoznavnosti in vplivu.