Nega pasjih tačk in smrčka pri psu zahteva posebno pozornost, saj sta to občutljiva predela, ki sta pogosto izpostavljena različnim dejavnikom, ki lahko povzročijo težave. Razumevanje vzrokov in pravočasno ukrepanje sta ključna za ohranjanje zdravja in udobja vašega štirinožnega prijatelja. Pozimi se med dlako na blazinicah pogosto naberejo snežne kepe, ki jih moramo po sprehodih nujno odstraniti tako, da šapice namočimo v mlačno vodo (ne vročo), sicer lahko pride do ozeblin. Priporočam vam, da se dolgo dlako med prsti v zimskem času skrajša, saj s tem zmanjšamo nabiranje snega v teh področjih. Zaradi zaledenelih tal, ledu si psi na sprehodih lahko porežejo svoje blazinice. Prav tako so pasje blazinice izpostavljene soli, s katero so posoljene ceste, pločniki, kar lahko povzroči razdraženost, suhost in razpokanost, ki jo lahko omilimo s kvalitetnim mazilom. Poleti moramo paziti na segreta tla! Asfalt se v vročih poletnih dneh močno segreje in lahko pride do hudih opeklin, zato pse nikoli ne sprehajamo po vročini in asfaltu!
Bolezen hiperkeratoza: Zadebeljena in razpokana koža
V nadaljevanju bom opisala pogosto težavo, ki se pojavlja pri psih, tako imenovano bolezen hiperkeratoza. Zagotovo ste se kot lastnik psa že srečali kdaj z razpokanimi blazinicami na tačkah ali razpokanim smrčkom? Gre za bolezen imenovano hiperkeratoza. Pri tem stanju pride do zadebelel kože na omenjenih predelih in do pokanja le-te. Ne gre za stanje, ki zahteva nujno veterinarsko pomoč, vendar kljub temu priporočam obisk veterinarja. Kot že omenjeno gre za dokaj pogosto kožno bolezen psov, pri kateri pride do prekomerne proizvodnje keratina. Bolezen se najpogosteje pojavi na smrčku, blazinicah, ter komolcu. Zaradi odebelitve kože in njenega razpoka, so prizadeti deli idealno vdorno mesto za bakterije in sekundarne infekcije. Sicer obstajajo različni načini zdravljenja te bolezni, vendar je boljša preventiva in skrb, da do tega sploh ne pride.
Vzroki za nastanek hiperkeratoze so lahko različni:
- Dednost: Gre za prenos bolezni iz roda v rod, zlasti pri zlatih prinašalcih, labradorcih in nekaterih drugih pasmah.
- Starost: Pri nekaterih psih gre za starostni pojav, s staranjem se koža namreč debeli.
- Pomanjkanje hranil: Kot je npr. pomanjkanje cinka lahko povzroči hiperkeratozo.
S hiperkeratozo prizadeta območja so groba, suha in običajno porjavela, rjava ali črna. Običajno je prisotna tudi zunanja vidna skorja. Običajno pri teh psih pride tudi do spremembe dejavnosti. Povečano lizanje: psi se po prizadetih predelih ližejo, saj je koža razdražena in suha. Psi postanejo občutljivi, če se jih dotikamo po teh področjih. Zaradi različnih možnih vzrokov je za zdravljenje priporočljiv obisk veterinarja, ki bo psa pregledal in našel vzrok. Zdravljenje se namreč razlikuje glede na vzrok.
Ena od možnosti zdravljenja oziroma nege je uporaba naravnih mazil. Na primer, Dermoscent naravno mazilo, ki je bilo razvito posebej za suho kožo psov. Gre za 100% naravno mazilo, ki je narejeno iz organskih certificiranih sestavin. Vsebuje čebelji vosek, naravna eterična in mineralna olja. Hiperkeratoze žal ne moremo vedno preprečiti, še zlasti, če je dedna. Poskrbite, da bo pes počival in ležal na mehki in udobni postelji.
Pasji smrček: Več kot le čutilo
Smrček je ena najbolj značilnih lastnosti vsakega psa, a poleg prikupnega videza ima tudi pomembno vlogo pri njihovem zdravju in počutju. Marsikateri pasji lastnik se sprašuje, ali suh smrček pomeni, da je nekaj narobe, ali pa je vlažen smrček vedno znak dobrega zdravja. Eden najpogostejših mitov je, da je suh ali topel smrček vedno znak bolezni. V resnici je to popolnoma normalno.
- Vlažen smrček: Običajno pomaga psom pri vohanju, saj vlaga zadrži molekule vonja.
- Suh smrček: Lahko se pojavi po spanju, kadar je pes v toplem prostoru, ali zaradi izpostavljenosti soncu.
- Svetlejša barva ali depigmentacija: Pogosto povezana s staranjem ali izpostavljenostjo soncu.
- Topel smrček: Pogosto povzroča skrb lastnikov, vendar to ni vedno znak vročine. Psi lahko imajo vroč smrček po igranju, spanju ali zaradi vročega vremena.
Razpoke, kraste ali rane na smrčku psa so lahko znak različnih težav in pogosto zahtevajo posebno pozornost, saj lahko kažejo na osnovne zdravstvene težave. Razpoke na smrčku so lahko posledica dehidracije, ko telo psa nima dovolj tekočine, da bi ohranjalo njegovo kožo in tkiva hidrirane. To se lahko zgodi predvsem v vročih poletnih mesecih ali če pes ne pije dovolj vode. Sončne opekline so še en pogost vzrok za razpoke, še posebej pri psih z občutljivo, svetlo kožo ali svetlim smrčkom. V nekaterih primerih pa lahko kraste ali rane na smrčku nakazujejo glivične ali bakterijske okužbe. Te se pogosto razvijejo, če je smrček poškodovan ali če je pes v stiku z nečistimi površinami. Prav tako so lahko rane posledica avtoimunskih bolezni, kjer imunski sistem psa napada zdrava tkiva, kar povzroči poškodbe kože. Če smrček postane hrapav, poškodovan ali boleč, je pomembno, da lastnik opazi morebitne spremljajoče znake, kot so spremembe obnašanja psa, zmanjšan apetit ali letargija. V teh primerih je priporočljivo čim prej obiskati veterinarja, ki bo lahko postavil natančno diagnozo in predlagal ustrezno zdravljenje.
Smrček je pomemben pokazatelj splošnega zdravja vašega psa, vendar ni vedno popoln barometer. Kratkoročna suhost smrčka ni zaskrbljujoča, če se pes obnaša normalno in je pozoren ter energičen. Če opazimo, da je smrček psa kar naenkrat veliko pogosteje suh, pa je to lahko opozorilni znak za obisk pri veterinarju. Če ima pes suh, rdeč smrček ali se ta celo lušči, so vzrok lahko sončne opekline. Na te so zelo občutljivi psi s svetlimi in rožnatimi smrčki. V tem primeru moramo obiskati veterinarja, ki nam bo predlagal ustrezno zaščito pred soncem. Tekočina, ki vlaži pasji smrček, mora biti prozorna in čista. Če je smrček našega psa zelo izsušen, ima kraste ali rane, gre lahko za kožno bolezen.
Spremembe barve pasjega smrčka: Različni vzroki
Predani lastniki psov pogosto opazijo že najmanjše spremembe v videzu svojih ljubljenčkov. Nekatere spremembe so povsem običajne in niso zaskrbljujoče, nekatere pa so razlog za obisk veterinarja. Poglejmo si, kaj lahko takšne spremembe pomenijo:
- Starost: Eden najpogostejših razlogov za razbarvanje smrčka je starost.
- Poškodba: Telesne poškodbe smrčka, kot so praske in ureznine, lahko povzročijo, da je smrček na teh predelih videti rožnat. Ko se poškodba zaceli, se mora barva smrčka povrniti v prvotno barvo.
- Vremenske razmere (snežni smrček): Če opazite, da je s prihodom zime in padcem temperature zraka prišlo do spremembe pasjega smrčka iz temnejše v svetlejšo barvo, potem gre za nekaj, kar imenujemo snežni smrček. To je pojav, ki se mnogim psom zgodi naravno zaradi pomanjkanja sonca in vitamina D. Nekatere pasme psov so bolj dovzetne za ta pojav.
- Kontaktni dermatitis: Če pasji smrček pride v stik z nečim, na kar je alergičen, se lahko zaradi tega spremeni barva smrčka. Alergijske reakcije običajno spremljajo drugi simptomi, kot je oteklina.
- Depigmentacija smrčka: Včasih pasji smrček spremeni barvo brez očitnega razloga. To ni zaskrbljujoč pojav. Smrček lahko delno ali popolnoma izgubi barvo - do rožnate ali celo bele barve. Za mnoge pse je to začasen pojav, pri nekaterih pa se lahko barva spremeni za stalno.
- Bakterijska okužba: Kadar je vzrok za spremembo barve smrčka bakterijska okužba, so prisotni tudi drugi simptomi. Smrček je videti otekel, opazimo lahko izcedek in splošno slabše počutje psa.
- Pemfigus: Pemfigus je avtoimuna kožna bolezen. Simptomi te bolezni so mehurčki ali izbokline na in okoli smrčka. V tem primeru se morate nujno obrniti na svojega veterinarja za ustrezno zdravljenje.
- Vitiligo: Vitiligo prizadene tako ljudi kot tudi pse. Pri psih lahko vpliva na celotno telo, ne le na smrček. Če smrček začne izgubljati barvo zaradi te motnje, se bo depigmentacija hitro pojavila. Pomembno je vedeti, da to stanje ne vpliva na zdravje psa, ampak le na njegov videz. Do tega pride zaradi motnje, pri kateri začne imunski sistem psa napadati pigment v celicah.
- Diskoidni lupus: Diskoidni lupus je prav tako avtoimunska bolezen, katere simptomi se odražajo v obliki mehurčkov na in okoli smrčka vašega psa.
- Kožni rak: Kožni rak lahko povzroči spremembo barve smrčka psa.
Izcedek iz oči pri psih: Fiziološki ali patološki?
Izcedek iz oči je pogost pojav pri psih in včasih lastniki težko presodijo, kdaj morajo zaradi tega psa peljati na pregled k veterinarju. Solze potem odtečejo skozi solzni kanal, katerega odprtini se nahajata v notranjem očesnem kotu, v nos ali žrelo. Nekatere pasme imajo obilnejši izcedek iz oči, ki pa je še vedno normalen, če je voden in ga ne spremlja rdeče oko, pripiranje vek ali drgnjenje po očeh. To so predvsem brahicefalične pasme, ki imajo kratek gobec in nekoliko izbuljene oči, zato je pri njih anatomija solznih kanalov spremenjena. Pri nekaterih pasmah pa so posledice običajnega izcedka bolj vidne in lahko moteče za lastnika. Tu gre za t.i. "solzne poti", ki povzročajo obarvanje dlake pod očmi.
Pri kakršnem koli izcedku svetujemo pregled pri veterinarju, ki bo na osnovi videnega presodil, ali gre za fiziološki izcedek in seznanil lastnika zgolj s higienskimi ukrepi, ki so pri tem pomembni, ali pa je izcedek simptom bolezni. V teh primerih je najverjetneje izcedek posledica bolezni oči ali sistemske bolezni.
Keratoconjunktivitis sicca (KCS) je pogosta očesna bolezen psov, ki se običajno pojavi pri srednje starih do starih psih. Kadar pa KCS nastane kot posledica uporabe določenih zdravil, npr. sistemskih antibiotikov, ali kot posledica poškodbe, pa se seveda lahko pojavi tudi pri mlajših. Pri tej bolezni gre za zmanjšano produkcijo solz, vendar samo srednjega, vodnega sloja, medtem ko je proizvodnja lipidnega in mucinskega sloja nespremenjena. Zato se pojavi zelo tipičen, gost, vlecljiv izcedek, ki se ne nabira samo v notranjem očesnem kotu, ampak se lepi na roženico.
Seveda se izcedek iz oči lahko pojavi pri vrsti različnih bolezni, ne samo očesnih, kot so zgoraj naštete, ampak kot del sistemske bolezni (npr. pasja kuga) ali bolezni zgornjih dihal, kjer ga spremlja tudi izcedek iz nosu, kihanje, … Tudi zato je pomembno, da v primeru izcedka iz oči psa peljete na pregled. Osnovni oftalmološki pregled bo naredil vaš veterinar, ki bo tudi prepoznal, ali gre za bolezen oči ali se je izcedek pojavil v sklopu druge bolezni. Kot velja za vse bolezni, odsvetujemo samozdravljenje z zdravili, ki jih imate doma (izjema so umetne solze, z njimi ne morete narediti nobene škode), še posebej, če imate zdravila, ki ste jih dobili zase. Prav tako odsvetujemo uporabo specializiranih šamponov, kapljic in prehranskih dodatkov, ki jih lahko kupite v trgovini za male živali z namenom odstranjevanja zabarvanosti dlake pod očmi.
Prispevek je informativne narave.
Izcedek iz smrčka pri psih: Vzroki in ukrepanje
Ali ima vaš kuža izcedek iz smrčka in ob tem težko diha? Težko je sprejeti, da je našim hišnim ljubljenčkom neprijetno, zato se verjetno sprašujete, kako jim čim prej pomagati. Tako kot ljudje, lahko tudi psi v svojem okolju razvijejo alergije na različne stvari. Izcedek iz smrčka vašega psa, je lahko simptom alergij vezanih na vdihavanje, znanih tudi kot kontaktne alergije. Tipični alergeni pri vdihavanju so cvetni prah dreves, trav in plevela. Najočitnejša rešitev - odstranitev ali izogibanje alergenu - je najtežja. Vedeti morate natančen vzrok alergijske reakcije. To lahko dosežete s pomočjo obiska vašega veterinarja in krvnim testom za alergijo.
Psi vsak dan vohljajo sem ter tja. Če opazite izcedek iz ene od nosnic svojega psa, obstaja možnost, da se je v njegovem smrčku kaj zataknilo. Poskusite pogledati v smrček psa, da vidite, če je res kaj zataknjeno. Če ne vidite ničesar, poskusite z ogledalom. Psu pod nosom postavite ogledalo. Če vidite, da predmet povzroča nelagodje vašega mladička, ga poskusite odstraniti z lastnimi prsti (če je na dosegu roke). Bolj verjetno boste morali uporabiti pinceto. V primeru, da ste lastniki bolj živahnega psa, si za to opravilo zagotovite pomočnika. Tudi pri ljudeh se pojavi izcedek iz nosu in nam po navadi ne povzroča skrbi. Vsak zataknjen delček v smrčku vašega kosmatinca ne pomeni hujše bolezni ali resnega primera.
Morda boste opazili, da vašemu psu teče iz nosu - in karkoli izhaja iz njega, je lahko vodeno, tanko in bistro ali pa debelejše in vsebuje kri ali gnoj. Blagi izcedek iz nosu je majhna količina vodene snovi, s kihanjem ali brez, in je lahko le znak živčnosti pri vašem psu. Načrtujte sestanek s svojim veterinarjem v 24 urah, da bodo lahko pravilno diagnosticirali težavo vašega ljubljenčka. Mogoče bodo uporabili splošno anestezijo, da pregledajo njegove nosne poti z endoskopom, majhno kamero na koncu cevi. Je popolnoma varen, vendar je anestetik priporočljiv, da preprečite, da bi vaš pes občutil nelagodje ali kihanje zaradi cevi. Kamera bo vašemu veterinarju omogočila, da opazi karkoli čudnega v nosu vašega psa. Če se ugotovi, da je vzrok zdravje zob, se lahko opravi zobozdravstveni pregled. Rak nosu bo najresnejši vzrok za izcedek iz nosu. Raste počasi, vendar je invaziven. Upoštevajte vsa navodila svojega veterinarja, zlasti v zvezi z zdravili, in spremljajte okrevanje vašega psa. Če se izcedek ali kihanje nadaljujeta, pogosteje čistite nosne poti vašega psa tako, da jih obrišete z mehko krpo ali robčkom.
Težave s pasjim repom: Anatomija in zdravljenje
Rep pri psih je zgrajen iz vretenc, ki jih imenujemo repna vretenca, skozi vretenca pa poteka hrbtenjača. Pri različnih pasmah je rep različno dolg, enako velja tudi za mešance. Včasih so pasemski standardi dovoljevali pri različnih pasmah kupiranje oz. rezanje ali krajšanje repkov. Sedaj pa je omenjeno početje prepovedano po Zakonu o zaščiti živali in pasemski standardi so se prav tako spremenili. Kakršnakoli kirurška dejavnost pri repu je omejena samo na sanacijo morebitnih poškodb repa, oziroma krajšanje in odstranjevanje repa je možno samo v primerih, ko je rep povzročitelj bolezenskih stanj in hkrati vzrok bolečine oziroma bolečinskih stanj.
Dve pasmi imata še posebej pogosto težave zaradi repa in to sta Francoski in Angleški buldog. Predstavniki teh dveh pasem se rojevajo z različno dolgimi repi, od enega do tudi 12 vretenc. Vendar, težava ni v količini vretenc, temveč v pogosto nenormalni ukrivljenosti repa in to ukrivljenosti v levo ali desno in pogosto še zraven tega ukrivljenost navzdol. Pri razumevanju omenjenih težav si moramo anatomsko predstavljati zadnji del psa. Rep izrašča nad zadnjično odprtino in jo po navadi prekriva. Pogosto pa je pri omenjenih pasmah, kot sem že omenil zavit tudi v spiralno strukturo in uvihan navzdol. Pri tem nastane pod repom nepristopno mesto, tako imenovan žep, ki je nepristopen zaradi tega, ker pes ne pusti umikanja ali dviganja repa, kar bi bilo nujno potrebno zaradi vzdrževanja higiene na tem mestu. V takih žepih pogosto nastajajo vnetni procesi na koži, saj so pogoji za razvoj bakterij naravnost idealni. Tudi še posebej nevarne gram negativne bakterije se lahko razvijejo na takih nepristopnih mestih, kjer so pogoji brez zraka oziroma kisika.
Zanimiva je klinična slika, oziroma obnašanje živali, ki ima težave na področju repa. Že pri rahli prizadetosti omenjenega področja psi po navadi ne pustijo več dotikanja repa ne svojemu gospodarju in tudi ne veterinarju med pregledom. Dosti krat lahko žival kaže popolnoma nespecifične znake bolezni, ki jih mimogrede zamenjamo za druge bolezni, kot so blažji epileptični napadi, tik, ali podobno. Vedeti moramo, da pod takim problematičnim repom prihaja do vnetij kože, s spremljajočo simptomatiko glede na intenzivnost procesa. Žival lahko neprestano skeli oziroma boli pod repom. Buldogi so zaradi močne mišične mase precej okorni in ne pridejo s svojimi gobci in jeziki do vnetja pod repom. Lastnik lahko opazijo, da živali dostikrat vozijo kočijo po tleh, kar pomeni, da v zadnjem delu drsajo po tleh ali pa se drgnejo z zadnjim delom ob steno, podboj vrat ali v kaj drugega. Prav tako si ne najdejo miru in pogosto spreminjajo položaj in lokacijo v stanovanju. Imel sem že primere, ko je psička francoska buldogica izražala znake lažjih epileptičnih napadov. Tudi simptomatika praskanja v prazno, simptomatika, kadar kužek izrazito nakazuje srbenje ali skelenje in se praska po zraku, v prazno, omenjena simptomatika, ki je značilna za syringomyelio, bolezensko stanje, kateremu je vzrok pritisk možgan na lobanjo, zaradi anatomske premajhnosti le te. Syringomyelie se ne da dokazati s klasičnim RTG slikanjem, temveč je potrebna MR (magnetno resonančna preiskava), ki je draga in povezana s anestezijo živali. Zaradi zelo nespecifične simptomatike pri vnetnih procesih pod repom, lahko žival pristane na visokokvalitetni in dragi diagnostiki nevroloških motenj, hrbteničnih hernij, syringomyelie in podobno. Psi, z težavo v področju repa tudi ne pustijo izprazniti perianalnih vrečk, saj jim vsaka manipulacija z dvigovanjem repa povzroči bolečino. Če pa je v tem področju prisotno še vnetje, potem pa lahko živali odreagirajo neprijetno že pri tem, če jih želimo samo pobožati nekje v okolici repa. Živali zaradi konstantne bolečine in neprijetnega počutja postanejo manj vesele, se ne razigrajo, pogosto delujejo tudi prestrašeno.
Diagnoza omenjene problematike se postavlja v kombinaciji kliničnega pregleda živali, podrobno vzete anamneze lastnika in RTG slikanja zadnjega dela hrbtenice in repa. Pregled je neprijeten za živali, obolelo mesto pod repom oziroma žep je treba tudi očistiti, za to je pogosto potrebna rahla anestezija. Pri takem pregledu tudi ugotovimo stopnjo vnetja kože pod repom in intenzivnost pritiska repa navzdol. Prav ta intenzivnost pritiska repa navzdol je merilo, po katerem se odločamo o metodi zdravljenja. Zdravljenje je najpogosteje kombinacija kirurškega posega, pri katerem odstranimo del repa, ki je problematičen, oziroma vrši pritisk navzdol in medikamentoznega zdravljenja z tabletami antibiotika, zaradi saniranja vnetnega procesa v koži. Pri težjih vnetnih procesih, kjer so prizadete globlje plasti kože in gnojnih vnetjih kože (pyodermijah) lahko traja terapija z ustreznim antibiotikom tudi dalj časa, npr. 3 do 4 tedne. Velikost operativne rane je odvisna od velikosti repa, ki ga je bilo treba odstraniti, oziroma števila repnih vretenc, ki so bila odstranjena. Če je le izvedljivo, opravimo poseg na tak način, da dobesedno odstranimo iz repa moteča vretenca, tako, da se glede anatomskega videza živali ne spremeni prav ničesar. Lastnika živali podučimo o razkuževanju in toaleti operacijske rane, kar je pomembno zaradi potencialne okužbe rane s fekalnimi bakterijami. 14 dni po posegu odstranimo šive in problematika, ki je dalj časa močno obremenjevala kosmatinčka, je pozabljena. Lastniki so pogosto pozitivno presenečeni in zadovoljni po posegu, saj se marsikateri kužek karakterno spremeni, ko ni več v fazi vsakodnevne bolečine in postane resnično dobre volje in igriv. Lastniki francoskih in angleških buldogov se po navadi zelo bojijo anestezij za njihove ljubljenčke in zato dostikrat zelo pozno poiščejo pomoč. Z diagnostičnimi posegi pred operativnim posegom in modernimi anestezijskimi protokoli in opremo je anestezija povsem varna tudi za brahiocefalne pasme, to so pasme s kratkimi gobčki.