- oktobra obeležujemo mednarodni dan otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Ob tej priložnosti želimo deliti predstavitev skupine mamic, ki so šle skozi podobne izkušnje izgube otroka. Začetki pri vsaki izmed nas so se začeli z nepopisno srečo in hvaležnostjo, ki jo čuti ženska, ko zagleda pozitiven nosečniški test in naznanja dejstvo, da bo postala mamica. Uničene sanje, izgubljen vsak »prvi« (nasmeh, zobek, korak, simpatija…), prazno naročje in srce razbito na milijone koščkov. Mnoge med nami smo izgubile celo več kot enega otroka. Oktober je mesec spomina na otroke, umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. V to kampanjo smo se podale z namenom, da porušimo tabuje in ljudem pojasnimo, da nam stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje »kako si?« pomeni ogromno. Zmotno je mišljenje večine ljudi, da se o svojih otrocih in o žalostnih dogodkih, ki so se nam zgodili, ne želimo pogovarjati. Ljudje se bojijo, da bi nas z vprašanji prizadeli. Četudi smo jih lahko objele, poljubile in pestovale ali pa samo nosile v svojem trebuščku le za nekaj trenutkov, bodo v naših srcih živeli za vedno. Me smo njihove mamice in oni so za vedno naši ljubljeni otroci. Zato slišite stisko staršev, ki hodijo po naši poti in vsaj za trenutek napolnite njihovo prazno naročje z iskrenim objemom ter pobožajte njihovo strto srce. Delimo tudi zgodbe mamic, ki so šle skozi izgubo otroka. Na ta način bodo mamice in bodoče mamice vedele, da niso same.
Nenadna izguba in neizrečena vprašanja
Stara 19 let in prvič noseča. Vsi so govorili, da bo nosečnost potekala brez težav, saj sem mlada in zdrava. Na ultrazvoku v 9. tednu je vse izgledalo kot mora, potem pa je prišel čas za nuhalno svetlino v 12. tednu. Že tako me je bilo strah, kako bo, če je vse v redu. Seveda, ko sva se z možem prišla v ordinacijo in se je začel pregled… Čez čas ginekolog spregovori le, da je plod čudno oblikovan, da nama več težko pove in naj grem v ponedeljek k svoji ginekologinji, saj se je to zgodilo v petek. Seveda so se ulile solze, otročička sva se zelo veselila, mož me je tolažil in pričel se je začetek mučnega vikenda. Podrl se je svet. Potem napotnica za splav in mučenje. Medtem vprašanja: zakaj jaz, zakaj je umrl ravno moj otročiček, kako bi to lahko preprečila, kakšna oseba bi postal. Takrat, ko je bilo hudo, žalostno, boleče… sem končno zagledala otročička, velikega za mojo dlan in belega kot steno. Videla sem njegove majcene rokice in nogice in zame je postal oseba, ki je ne bom nikoli poznala. Moj. Če me sedaj kdo vpraša, koliko otrok imam, odgovorim dva, kajti, če ga ostali niso videli, ne pomeni, da ni obstajal. Obljubila sem, da ne bo nikoli pozabljen in da bom kot njegova mama naredila vse za to. Še vedno se sprašujem zakaj in bolečina ne bo nikoli odšla. Od mojega zlatega otročička so mi ostali le 3 ultrazvočni posnetki, ki jih hranim na posebnem mestu, jih pogledam, pobožam, da se čutim vsaj malo bližje svojemu angelčku. Čutim, da je prav, da vsi izvedo Tvojo, oz. Našo zgodbo. Dragi moj, nikoli ne boš pozabljen. V duhu si ves čas ob svoji sestrici in v naši družini.
Dolga pot do starševstva in dvojna izguba
Moja zgodba se začne dobrih 11 let nazaj, ko sem se poročila in si zaželela otroka. S partnerjem sva se trudila, a nikakor nama ni uspelo zanositi. Imela sva 5 IVF postopkov, 8 let sva obiskovala kliniko za neplodnost. Vmes 3x zanosila v postopku, a se ni obdržalo, izgubila sem otročke okoli 6. tedna. To so bila leta, polna jeze, besa, nemoči, žalosti, solz, neuspehov. Vsak dan se spopadaš z vprašanji: Zakaj midva? Zakaj jaz? Besna si nase in svoje telo, ker ne more zanositi. Besna si, ker ne more donositi otroka. Obsojaš se, ker nisi sposobna izpolniti ene tako naravne funkcije, kot je zanositi in roditi otroka. Leta 2017 je potem sledil šok za vse nas, ko sem na testu zagledala plus, zanosila sem namreč naravno po 8 letih. Toliko veselja in sreče sva takrat občutila, da je bilo prav nerealno. In še novica, da bosta enojajčna dvojčka! Skakala sva od veselja, bila sva prepričana, da je to najina nagrada za vsa ta leta trpljenja. Hodila sem na redne preglede, vse je bilo v najlepšem redu. Izvedela sva, da bova marca 2018 dobila dva fantka. Nikoli ne bom pozabila tega dne, ko sem izvedela, da mojima fantkoma ne bijeta več srčka. »Gospa, žal mi je, srčka ne bijeta več,« sem slišala od zdravnice, kot že trikrat prej. Bil je dan pred mojim rojstnim dnevom. Dan, ko se mi je zrušil cel svet. Dan, ki me je zaznamoval. Umrla sta. Ni ju več. Odgovorov ni, so samo vprašanja. Par dni za tem, 7. 10. 2017, sem rodila najlepša fantka na tem svetu, Gabriela in Mihaela. Takrat sem postala MAMA, mama brez otrok v naročju. Takrat sem se prvič počutila kot mama. Bolečina, ki jo občutiš, ko izgubiš otroka, je nekaj, kar nobena beseda ne more opisati. Dolgo časa sem rabila, da sem predelala njuno izgubo, a obljubila sem jima, da bo svet vedel, da sta obstajala. Ne bosta pozabljena, nikoli. Dokler sem živa, bom govorila o njiju, ker sem jaz njun glas, ki sta ga izgubila ob rojstvu. Danes, ko sem bolečino predelala, sem hvaležna za to življenjsko izkušnjo, hvaležna sem, da sem ju rodila in spoznala, pa tudi če samo za par minut. Hvaležna sem tudi njima, ker sta mi letos poslala mavrično sestrico, da mi krajša dneve in me vsak dan opomni, kaj vse smo zamudili pri njima.
Težka odločitev ob diagnozi in umetna prekinitev nosečnosti
"Takrat sva bila prepričana, da sva se odločila prav. Misli mi odrinejo na konec avgusta leta 2019, ko sem imela pri ginekologinji redni pregled v nosečnosti. Ker imam sama sum na APS (antifosfolipidni sindrom), mi izda še napotnico za preventivni pregled v Ljubljani. Po prejetju te napotnice sem se najprej zjokala. Ne bom pozabila dneva, ko sem se vozila proti Ljubljani, v mislih sem imela, kaj vse jo bom vprašala. Prispem, opravim prijavo in čakam v čakalnici. Nakar me pokličejo in se najprej z zdravnico najprej pogovorimo, gremo čez vse izvide. Nato sledi še UZ. Tišina. Gledala sem v ekran, še vedno nič ne reče. Ker je bila to moja prva nosečnost, si mislim, da bo najprej naredila sama temeljit UZ. Nato pa me je kot strela iz jasnega vprašala, ali sem bila kaj mokra. Jo pogledam, meni ni bilo nič jasno. Nato pa so iz njenih ust prišle besede, katere so mi za vedno spremenile življenje. Zanimivo ji je bilo le to, da je mislila, da vidi ledvičke, ki jih po navadi pri taki diagnozi ni. Na koncu se je vendarle izkazalo, da najin fantek ni imel ledvičk. V tistem trenutku sem vedela, vedela sem, da nama te nosečnosti ne bo usojeno pripeljati do konca v dvoje. To sem začutila. Kljub temu jo vprašam, da to pa nekaj očitno ni v redu. Pogleda me in mi reče, da to je vse prej kot dobro, čeprav je takrat še vedno mislila, da vidi ledvičke. Po pravici povedano, sploh ne vem, kako sem prenesla tisti pregled. Vstanem in potem padem v jok. Ona mi razlaga nekaj dalje, še sedaj ne vem kaj, vem samo, da mi je v vsem tem povedala, da bom sprejeta na oddelek E. Grem iz ambulante, solze tečejo in tečejo. Ginekologinjo na zadnjem pregledu, ko je bilo vse črno na belem, vprašam, kaj mi ona svetuje. Pogleda me in reče, da bo za otroka najboljše UPN - umetna prekinitev nosečnosti. Začne mi razlagati, da najin fantek nima možnosti preživetja, da je manj kot 5% možnosti, da pridem do konca nosečnosti, manj kot procent pa mi dajo, da bi otrok preživel porod. Pa tudi, če bi ga, tukaj se je šele začelo najhuje. Obsojen na večne bolnišnice, večkrat tedensko, operacije, voziček, kaj šele, če bi prišlo do komplikacij. Kaj vse bi moral trpeti, pa kljub temu bi se vsega zavedal, ker so bili glava in možgani čisto v redu. Si predstavljate, kakšno trpljenje bi ga čakalo. Opomnila me je tudi, da ne smem pozabiti možnosti, da bi lahko tudi, če bi preživel porod, prej ko slej za vedno zaspal. Takrat sem se sesula in padla v jok. Takrat mi je bilo vse jasno, ni več upanja, ni več možnega čudeža. Najinega otročka ne bo med februarčki. Nikoli ne bo zajokal, nikoli nama nebo podaril nasmeha. Odšel bo, odšel tja med angele. Rodil se bo že mnogo prej, kot bi se smel. Spomnim se, da sem jo prosila, če mi naredi še zadnji UZ, da ga še zadnjič vidim in slišim njegov utrip. Sama mi je rekla, če želim, mi natisne tudi njegov srčni zapis. Njegov dragocen spomin meni. Pospremi me do sobe in mi reče, naj se s partnerjem pogovoriva in naj ji naslednji dan sporočim odločitev. Ko povem zdravnici najino odločitev, mi pove, da grem naslednji dan do sestre, katera mi bo pomagala spisati zahtevek za prekinitev in kjer bom napisala prošnjo za prekinitev. Prosim? Prošnjo? Sama pri sebi sem si mislila, če so resni ali sem jaz nora, ker se mi je zdelo to absurd. Sestra mi je začela razlagati stvari, kaj vse moramo izpolniti, kako bo potekala sama prekinitev. Dala mi je bel list in kemik, jaz pa sem jo gledala. Rekla sem jim, kaj naj sploh napišem, z milim tonom mi je odvrnila, da naj napišem, tako kot sem čutila, na kratko ali dolgo. Ko je komisija odobrila prošnjo, sva se v petek peljala proti Ljubljani. Po vsej proceduri, podpisih, mi je zdravnica rekla, da je pred nama tabletka, katero moram spiti. Zame je bila to takrat smrtna obsodba. To je tabletka, ki bo ustavila otročku srce. Spila sem jo kakor hitro sem mogla, tako so mi tudi svetovale ostale angelske mamice, ki so šle čez to. Če ne bi se sesula in tablete ne bi spravila v usta. Za konec nama je dala še list papirja, na katerem sva morala izbrati, kako se bova poslovila od otročka. V glavi se mi je kar zvrtelo, ko sem imela pred sabo list in zapisovala podatke otroka, kje bo njegov večni dom. Nato je sledila nedelja. Nikoli pozabljena. Zjutraj sva se ponovno vozila v Ljubljano na sprejem. Ura je bila nekaj čez 8. Kaj kmalu 9, na vrata je potrkala sestra in vstopila. Šla sem z njo v ambulanto, kjer me zdravnica ponovno vpraša, če odločitev še vedno velja ter ponovno razloži postopek. Pregledala me je in vaginalno vstavila 4 tablete. Boli, toda boli psihično. Nato grem v sobo, kjer sem morala ležati eno uro. Ampak to je bil šele začetek, potem pa se začnejo ure mučenja, ko se nikamor nismo prestavili. Tablet na tablet, vmes sem dobila vse možne stranske učinke. Končno se okoli 19:30 začne - popadki. Takrat sem samo upala, da bo sedaj šlo vse hitro mimo. Popadke sem imela na 2 do 4 minute, čeprav te na 4 minute so bili bolj redki. Zaradi bolečin sem ob 21:00 poklicala sestro. Pregledala me je in pove, da mi proti bolečinam ne bi dala, ker se boji, da se bo vse ustavilo, ampak kakor želim. Takrat sem protibolečinsko zavrnila. Nič proti bolečinam, nič ne bom ustavili, komaj smo prišli do tukaj, pa če še tako boli. Ob pol 11 zvečer bolečina ni bila več vzdržna. Poklicala sem sestro in sledi ponovni pregled. Končno mi pove, da sem odprta. Končno! Ostala je pri meni še 2 popadka, da bi mi pomagala, da bi se otroček rodil, vendar ni šlo. Rekla je, da manjka še čisto malo, da pa mi lahko sedaj da nekaj proti bolečina. JA PROSIM! Toda po tem pregledu, takrat so bili pa zadnji popadki ubijalski. Kmalu sem začutila hud popadek, potem pa otročka. Spustil se je po porodnem kanalu. Prišla je sestra, katera me je potem vodila dalje in pomagala, da sem rodila. Tako se je 22.9.2019 v 20t zvečer rodil najin fantek Svit. Toda ta fantek ni zajokal. Ta fantek naju ni pogledal. Babica mi ga je v njegovi tetra plenički v tišini položila na prsi. Ugasnila glavne luči. Pustila le rahlo, a prijetno svetlobo in zaprla vrata. Tisti občutek. Občutek ljubezni, ko sva ga gledala. Vedela sva, to je eden in edini dan, ko lahko gledava svojega fantka. Najinega fantka, želela sem videti vse na njem. Takrat sva zagledala! Svit je imel malo zakrivljeno nogico, ker ni imel plodovnice, da bi se lahko gibal. Takrat sva bila prepričana, da sva se odločila prav. Vse tiste diagnoze, ko so jih mana govorili zdravniki, vse bi se uresničilo. Svitovo življenje bi bilo eno samo trpljenje na tem svetu. Svit nama je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna. Sestra mi je naredila še odtis nogic in nato so ga odnesli. Za vedno. Gledala sem za njim, kako ga je odnesla čez tista vrata. Ni ga bilo več nazaj, nikoli ga ne bo. Ostala vsa sama, v podporo en drugemu. Brez pomoči partnerja ne vem, kako bi se sploh pobrala. Psihično si uničen. V službo sem se vrnila šele čez dobre tri mesece, čeprav mi je uradno pripadalo samo 22 dni bolniške. Na žalost družba ne ve, kako bi odreagirala. Saj jim ne zamerim, saj ne morejo vedeti. Nihče, ki ne stopi v naše čevlje, ne ve, kako se počutimo. Toda prosim vas, če kdaj vidite angelsko mamico, stopite do nje, jo objemite in izrecite sožalje. Drugega ni treba, če ne veste kaj. Bolje to, kot mnogo neuporabnih komentarjev.
Neplanirana nosečnost in soočanje s krvavitvijo
Splav v 11. Lansko leto novembra sem zanosila, čisto spontano in neplanirano z fantom. Vse je potekalo v redu, samo spahovanje je problem. V začetku 2020 pa sem dobila potrditev pri ginekologinji, da sem noseča 8 tednov. Smo se zmenili za naprej termine za nuhalno svetlino. Vse je potekalo v redu, dokler ni prišla nedelja, 2. 2. 2020 zvečer po 23h, ko se je začelo vse skupaj. Prvo je bilo, da sem občutila mokro na spodnjih hlačkah. To je bila kri. Potem pa se je malo umirilo. Sem bila v 11. tednu. Ravno na meji med 2. in 3. trimesečjem. Vse skupaj se je stopnjevalo do meje, da je treba iti na urgenco. Zdravnik na ginekološkem oddelku je opravil vse, kar je bilo potrebno. Dobila sem napotke, da sem teden na bolniški, brez namakanja, brez tamponov in drugih zadev. Pa naročilo za ginekologinjo čez 14 dni, če je vse ok. Pristala sem na bolniški, saj se kri ni umirila. Približno teden dni je trajalo, da se je vse uredilo. Bilo je čustveno močan teden, solz in joka je bilo ogromno. S fantom sva rekla, da je treba iti pozitivno naprej. Potem je pregled pri ginekologinji pokazal, da je vse ok. Dobila sem tudi napotnico za psihologa za porodnišnico Ljubljana, kmalu tudi datum za termin. To je zelo pomagalo pri razumevanju vsega tega stanja. Ker smo ženske in moški zelo različni v žalovanju zaradi izgube otrok med nosečnostjo. Sem dobila mlado psihologinjo za pogovor, ki je res svetovala in mi pomagala za naprej. Tako, da gremo pozitivno naprej. Pa glava gor.
Dve izgubi in neznan vzrok
Stara sem 29 let in poročena 3 leta. Takoj po poroki sem zanosila, a v 17. tednu mi je odtekla voda in nosečnosti je bilo konec. Vzrok… neznan, ginekolog pa me je "tolažil" z besedami: narava dela svoje. 4 mesece po splavu sem se prvič zaposlila in zaradi tega z možem nisva delala na otročku, dokler mi direktor ni dal jasni namig, da mi pogodbe zaradi recesije ne more podaljšati. Tako sva z možem začela ponovno načrtovati. Kmalu nama je uspelo in bila sem zelo zadovoljna, saj bi mi pogodba o zaposlitvi pretekla en mesec pred začetkom porodniške. A kaj ko se je spet vse izjalovilo in sem rodila v 22. t nosečnosti zdravega fanta, a je bil premajhen za ta svet, tako da je kmalu po rojstvu umrl. Ta isti ginekolog me je ponovno tolažil z istimi besedami, narava dela svoje, zato sem ga zamenjala. Nova ginekologinja me je dala pregledat in ugotovili so, da maternični vrat ne vzdrži pritiska. Nato sem mislila, da sem vse prebolela, saj sem se tri mesece počutila super. Nato pa je šlo samo navzdol. Sedaj je eno leto od tega dogodka, jaz pa sem… na tleh. Zanositi ne morem, zakaj ne vem. Službe nimam, jo sicer iščem, a brez uspeha. Vsaka stvar me takoj vrže iz tira. Vsako bolečino, ki jo čutim, mislim, da je kaj z mano narobe in da bom kar umrla. Pride dan, ko je vse ok, pridejo pa dnevi, ko mi gre na jok, vse mi gre na živce in včasih se počutim kot en hipohonder. Za vsako malenkost me zgrabi panika.
Potrebna je podpora in razumevanje
Izgube prebolimo le skozi proces žalovanja, ki si ga vi nekako, morda zaradi spleta okoliščin, niste dovolili. Vsi ti občutki ostajajo v vas in se še stopnjujejo zaradi strahu in negotovosti, ker trenutno ne morete ponovno zanositi. Tudi nove službe ne morete najti, kar še dodatno povečuje negotovost in občutke frustriranosti. Vsako od naštetih bremen je samo po sebi dovolj (pre)težko, vsa skupaj pa so vas pripeljala skoraj do konca moči, zato se srečujete z nekaterimi simptomi anksioznosti in depresivnosti. Vaša bolečina ob izgubah se odraža kot tesnobnost, jok, panika, pa tudi kot strah pred boleznijo in smrtjo, saj nam je včasih lažje sprejeti, da smo bolni telesno, kot pa da se srečujemo s psihičnimi bolečinami. Zdi se, kot da ste vse svoje stiske skušali odriniti, »pospravili« (…Nato sem mislila, da sem vse prebolela, saj sem se tri mesece počutila super….), a so prišle na dan, ker ne morete spet zanositi. Predlagam vam, da se najprej poskusite pogovoriti z vašim možem oziroma drugim bližnjim človekom, ki mu zaupate, o tem, kakšne stiske čutite ob teh bremenih. Povejte mu, kako vam je težko, kako ste žalostni, kako vas skrbi in česa vas je strah. Dovolite si odžalovati izgubi, ki sta vas doleteli in se posloviti od njiju, kar lahko traja tudi do dveh let. Če pa bi se vaši simptomi (razdražljivost, žalost, panika, strah pred boleznijo) stopnjevali, poiščite pomoč pri psihoterapevtu.
Pogoste težave v nosečnosti in kako si pomagati
Nosečnost je čudovito obdobje. Je obdobje pričakovanja, sprememb, priprav na novega člana, veselja, povezovanja, pozornosti, skrbi zase, pa tudi obdobje, v katerem lahko nastopijo nevšečnosti. Telo se v tem času nenehno prilagaja na razvoj ploda. Spremembe, ki nastopijo, lahko povzročijo različne (tudi neprijetne) simptome, ki pa jih ne obravnavamo kot bolezenske. Spremembe nosečnice opazijo na rodilih, obtočilih, prebavilih, sečilih, dihalih in na koži.
- Vaginalni izcedek in vaginalna vnetja: Zaradi rasti maternice se raztezajo maternične vezi, kar lahko nosečnica občuti kot bolečine v spodnjem delu trebuha. Maternica, maternični vrat in nožnica so bolje prekrvavljeni. Zaradi tega je nožničnega izcedka več in je mlečno bele barve. Spremeni se tudi pH nožnice, zato postane okolje ugodnejše za razrast glivične okužbe. Kot preventivo v tem obdobju svetujemo skrb za osebno higieno in uporabo intimnih mil, ki imajo pravšnji pH. Priporočljiva je uporaba probiotikov in mlečne kisline. Za zdravljenje vaginalnega vnetja je možna uporaba lokalnega antimikotika tudi v času nosečnosti. O primernosti in izbiri pa vam svetujemo v lekarni.
- Krčne žile, hemoroidi: V nosečnosti se volumen krvi poveča, število rdečih krvničk pa ne poraste sorazmerno. Zaradi tega so lahko nižje vrednosti hemoglobina. Prav tako lahko nastopi slabokrvnost. Poveča se tudi možnost strjevanja krvi, zaradi česar so nosečnice bolj nagnjene k nastanku krvnih strdkov. Poveča se tudi srčni utrip (približno 10-15 utripov na minuto). Prekrvavljenost sluznic in kože je večja, zato se pogosteje maši nos med spanjem, pojavljajo se lahko tudi krvavitve iz nosu, dlesni in smrčanje. V venah zastaja kri, kar nosečnice opazijo kot otekanje nog (okrog gležnjev, stopal) in krčne žile, lahko pa se pojavijo tudi hemoroidi. Ob vstajanju iz postelje ali sedečega položaja se zaradi zastajanja krvi v venah zniža krvni tlak, zaradi česar se nosečnici lahko pojavi občasna vrtoglavica. V nosečnosti se pojavlja tudi t. i. sindrom vene cave: če nosečnica leži na hrbtu, povečana maternica pritiska na veno cavo, večjo veno, ki vrne kri v srce. To lahko vodi do slabosti oz. v skrajnem primeru tudi do izgube zavesti. Da bi se temu izognili, svetujemo, da nosečnica leži na levem boku. Nefarmakološki ukrepi so vedno prva izbira za pomoč pri težavah, zlasti v nosečnosti. Za težke, boleče, otekle noge svetujemo dovolj počitka, najbolje z dvignjenimi nogami (tako da so gležnji višje od kolen). Pri daljšem sedenju naj nosečnica večkrat vstane, naredi vsaj 21 korakov in pri tem noge tudi malo razgiba. Priporočamo hlajenje nog, zlasti v vročih mesecih, uporabo kompresijskih nogavic, redno telesno dejavnost in omejen vnos soli. Utrujene, otekle in pekoče noge lahko nosečnica maže z geli, ki so temu namenjeni. Prav tako se v nosečnosti uporabljajo mazila proti hemoroidom, vendar naj po nasvet o izbiri izdelkov obišče lekarno.
- Prebavila: Prebava je v nosečnosti počasnejša, zato se hrana dlje zadržuje v želodcu in črevesju. Slabše deluje tudi mišica zapiralka požiralnika, zato se kisla želodčna vsebina lahko vrne v požiralnik, čemur pravimo zgaga. Povečana maternica pritiska na črevo, kar nosečnice občutijo kot napihnjenost in napenjanje. Za lažjo prebavo svetujemo uživanje manjših obrokov, izogibanje hrani, ki napenja ali povzroča poslabšanje težav s kislino (mastna hrana, močno začinjena ali pekoča hrana, nekatere vrste sadja in zelenjave, kava, čokolada …). Svetujemo tudi redno odvajanje blata, telesno dejavnost, hladne obkladke proti zatekanju pri hemoroidih, Keglove vaje, ki spodbujajo pretok skozi vene, spanje na levem boku, kar zmanjša pritisk na rektalne vene. Odsvetujeta se dolgotrajnejše stanje in sedenje.
- Zaprtje: Zaprtje je fiziološka sprememba v nosečnosti zaradi upočasnjene peristaltike, lahko pa nastane tudi kot posledica uživanja železa nosečnic. K zaprtju pripomore tudi zmanjšana telesna dejavnost ter pozneje v nosečnosti pritisk rastoče maternice na črevesje. V primeru zaprtja svetujemo pitje tekočine, uživanje prehrane, bogate z vlakninami, sadjem, zelenjavo, izogibanje izdelkov iz bele moke in sladkorja … Nosečnicam svetujemo tudi dodajanje magnezija. Če to ne zadostuje, izbiramo med pripravki, ki vsebujejo droge s sluzmi (npr. laneno seme, seme indijskega trpotca), osmoznimi odvajali (npr. sirupi z laktulozo), mehčalci blata (npr. glicerinske svečke). Nikakor pa naj nosečnice ne posegajo po čajnih mešanicah in rastlinskih pripravkih za odvajanje, kot so krhlika, sena, kitajska rabarbara, aloa, ter ricinusovem olju, saj se ob uporabi poveča tveganje za izgubo ploda.
- Moteno spanje zaradi refluksa: Svetujemo dvignjeno vzglavje. Zadnji obrok naj bo čim lažji. Nosečnica naj ga zaužije vsaj 3 ure pred spanjem. Za nevtralizacijo želodčne kisline so na voljo različna zdravila in medicinski pripomočki. Nekateri se lahko uporabljajo tudi v času nosečnosti.
- Slabost in bruhanje: Slabost in bruhanje se pojavita v prvem trimesečju nosečnosti. Po tem obdobju običajno izgineta. Svetujemo izogibanje težko prebavljivi hrani in hrani, ki se dolgo zadrži v želodcu. Nekaterim nosečnicam pomaga, da zjutraj že v postelji zaužijejo suhe prigrizke (prepečenec, krekerje), nekaterim pa, da se ves čas prehranjujejo, a v majhnih količinah, ter pijejo tekočino po požirkih. Večerni obrok naj bo zelo lahek. V ta namen se lahko uživa vitamin B6 (piridoksin) v odmerku 10-25 mg vsakih 8 ur. Nosečnice pogosto uporabljajo tudi alternativne metode, kot sta akupunktura ali akupresura. Zapestnice za akupresuro, ki delujejo na točko na zapestju, so na voljo tudi v lekarnah. Študije so potrdile tudi uporabo ingverja (čaj, tablete, sveži ingver). Ta naj bi lajšal težave, povezane s slabostjo.
- Vnetja sečil in odvajanje vode: Pri nosečnicah se v zgodnji nosečnosti zaradi povečane maternice, ki pritiska na sečni mehur, poveča potreba po odvajanju vode. V pozni nosečnosti plodova glavica pritiska na sečni mehur, kar prav tako vpliva na odvajanje vode. V nosečnosti se poveča nagnjenost k vnetjem sečil. Večina zdravil, dodatkov k prehrani in čajev, ki se uporabljajo v te namene, nosečnicam zaradi pomanjkanja izvedenih kliničnih študij ni priporočljiva, se pa vedno najde pomoč zanje tudi v lekarni. Zelo pomembno je, da se samozdravljenje začne ob pojavu prvih simptomov, pozneje se namreč potreba po uporabi antibiotikov poveča. Pri vnetjih sečil je zelo pomembno pitje tekočin in suha oblačila (po kopanju, telesni dejavnosti). Predel mehurja naj bo na toplem.
- Koža: Hormonske spremembe lahko v nosečnosti povzročijo močnejšo pigmentacijo kože na določenih predelih (bradavice dojk, spolovilo ter koža na licih, nosu in čelu), zato svetujemo skrbno zaščito pred sončnim sevanjem (izogibanje soncu v poznih dopoldanskih in zgodnjih popoldanskih urah, mazanje z visokim zaščitnim faktorjem, zaščita s pokrivali in oblačili). Potemni tudi linija po sredini trebuha, ki ji pravimo linea negra. Vezivna vlakna se lahko na področjih, kjer je več maščobnega tkiva, trgajo, zato tam nastanejo strije. Temu se nosečnica izogne tako, da si kožo vsakodnevno maže z olji ali mastnimi mazili, kar spodbudi krvni obtok, poveča elastičnost kože in zmanjša pojavnost strij.
- Kdaj mora nosečnica nujno obiskati zdravnika?: Nosečnica mora obvezno obiskati zdravnika, kadar se pojavi krvavitev iz nožnice, če je uriniranje pekoče in boleče, urin pa temno obarvan, v primeru pogostega obilnega bruhanja in celodnevne slabosti, močno povišane telesne temperature, mrzlice, omotičnosti, omedlevice in izgube zavesti. K zdravniku je treba tudi v primeru močnega glavobola, če zateka obraz, glava, pri poškodbah, bolečinah v prsih, pri znakih prezgodnjega poroda in občutljivem upadu plodovih gibov po 24. tednu.
Razvoj otroka v 23. tednu nosečnosti
V 23. tednu nosečnosti otrok hitro pridobiva težo. V tej fazi je njegova koža še vedno prosojna in se zdi, kot da mu je malce prevelika. To je zato, ker raste hitreje kot njegovo telo, ki jo nato s kopičenjem maščob in rastjo dohiti. Zdaj bi že morali občutiti redno gibanje svojega otroka. Otrokove okončine so zdaj v pravem sorazmerju, vaše malo bitjece pa postaja vedno bolj podobno ljubkemu dojenčku, ki ga pričakujete. V naslednjih nekaj tednih boste čutili premike teh daljših okončin, saj je otrok še naprej zelo aktiven.
Prekinitev tišine izgube nosečnosti | Tanika Dillard | TEDxGreenville
Vpliv kalcija na nosečnost
Kalcij je pomemben mineral in mora biti ključni del vaše prehrane. Odrasle ženske potrebujejo 700 mg kalcija dnevno, ne glede na to, ali so noseče ali ne, medtem ko je priporočena dnevna količina za mladostnice med 11. in 18. letom starosti večja, in sicer znaša 1000 mg. Po izsledkih ene od raziskav lahko ustrezen vnos kalcija v nosečnosti pomaga zmanjšati tveganje za preeklampsijo in prezgodnji porod.
Vir kalcija so lahko:
- Žita za zajtrk, obogatena s kalcijem
- Mlečni izdelki, vključno s pasteriziranim mlekom, jogurtom in trdim sirom, kot je čedar (ne mehki modri sir ali mehki sir z belo skorjo)
- Ribe z užitnimi kostmi (npr. sardine)
- Oreščki in semena, zlasti mandlji in sezam
- Figa ali suhe marelice
- Zelena zelenjava, kot sta kodrolistni ohrovt ali špinača
- Tofu s kalcijem obogatene alternative mleka, kot npr.
Telo kalcija ne more proizvajati, zato ga lahko pridobimo le s prehrano. Če vprašate kogar koli, za kaj je koristen kalcij, boste vedno dobili odgovor »za zobe in kosti«. Navsezadnje se 99 % kalcija v človeškem telesu uporabi prav za to. Vendar pa ne smemo zanemariti preostalega 1 %. Ta izjemni mikromineral je odgovoren tudi za pomembne funkcije, kot so krčenje mišic (vključno s srcem), izločanje nevrotransmiterjev, prebava in strjevanje krvi.
Če med nosečnostjo jemljete zdravila za nadomeščanje ščitničnih hormonov, o tem takoj obvestite zdravnika ali babico.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.