S strani staršev in prijateljev, pa tudi na spletu lahko najdemo veliko 'modrih' nasvetov, kako ravnati z otrokom, ko je žalosten. Med njimi ni malo takšnih, ki zagovarjajo, da se mora otrok 'izjokati'. Velja namreč miselnost, da ga s pozornostjo, ki mu jo namenimo ob joku, razvadimo - ne glede na to, ali je še dojenček ali je že mali otrok. Vendar pa sodobna znanost in izkušnje staršev vse bolj potrjujejo nasprotno: otroka s pozornostjo in ljubeznijo ne moremo razvaditi.
Jok kot sporočilo o nezadovoljenih potrebah
Otrok z jokom vedno sporoča, da se ne počuti v redu, da mu nekaj manjka ali da je nezadovoljen. Želi si, da bi starši razumeli njegov klic na pomoč in prekinili to neugodno stanje. V najzgodnejši fazi je jok edini način, s katerim to lahko staršu sporoči. Gre za jasno opozorilo na nezadovoljene potrebe: lačen sem, osamljen sem, dolgčas mi je, žejen sem, strah me je, neudobno mi je, boli me, utrujen sem … Če starši znajo v sebi najti dovolj rahločutnosti, bodo različne tipe joka tudi znali prepoznati in se nanj ustrezno odzvati. Ustrezen odziv deluje pozitivno na obeh straneh - tako pri mami kot tudi otroku. Mama, ki se bo na otroka čustveno odzivala, bo imela bolj pomirjenega otroka, bolj se bo naučila prepoznavati njegove potrebe, otrok pa bo jokal manj. Takšna mama bo veliko bolj suverena in zadovoljena v svoji vlogi.
Kako pri otroku regulirati jok?
Jok moramo v prvi vrsti regulirati pomirjeni. Če sami nismo pomirjeni, tudi otroka ne bomo pomirili, saj bo čutil našo napetost, nervozo, nestrpnost. Otroku se je potrebno toplo odzvati in uporabiti telesni stik. Otroka stisnemo k sebi, ga naslonimo na rame. Nežno mu prigovarjajmo, zapojmo in ga zazibajmo. Lahko ga tudi tesneje povijemo, da bo čutil varnost, če je še dojenček. Kasneje v obdobju malčka, je regulacija žalosti podobna. Otroku se približamo in ga sočutno vprašamo, kaj je narobe. Objamemo ga in stisnemo k sebi, da začuti, da v svoji stiski ni sam. "Vidim, da si žalosten, povej mi, kaj se je zgodilo?" S temi besedami mu damo potrditev, da smo videli in prepoznali njegovo stisko.
15-minutna vodena meditacija za lajšanje tesnobe in stresa (Tehnike sproščanja)
Kaj se zgodi, če otroka pustimo jokati?
Kot smo že prej omenili, otrok z jokom sporoča, da mu nekaj manjka. V najzgodnejši fazi je z jokom povezano tudi sproščanje stresnega hormona kortizola, ki preplavi njegov živčni sistem in onesposobi zdrav razvoj možganov. Če mati svojega otroka ignorira in ga pusti, da se 'izjoka' do onemoglosti, se bo otrok na videz pomiril. Mati bo zmotno mislila, da je otrok postal bolj priden in obvladljiv. A utihnil bo zaradi izčrpanosti in se naučil, da jok nima nobenega smisla, saj se nanj mati ne odzove. Ko so otrokove potrebe dalj časa spregledane, bo izgubil zaupanje v starše in samega sebe. Otroci, ki so jih starši namenoma utišali pri izražanju svojih potreb, se naučijo, da so sami ravno takrat, ko bi morali imeti ob sebi tolažbo, pomoč.
Nevroznanost dokazuje, da tolaženje joka prinaša večjo samostojnost, neodvisnost in odločnost v odrasli dobi. Če pa otroka tolažimo, v njegovem možganskem deblu aktiviramo vagusni živec, ki uravnava delovanje organov po vsem telesu. Ta ob učinkovitem tolaženju ponovno vzpostavi v organih ravnovesje in poskrbi za normalno delovanje prebavil, imunskega sistema, normalizirata se srčni utrip in dihanje. Zagovorniki metode 'cry it out' trdijo, da se z jokom krepi njihova osebnost. Vendar pa nevroznanost dokazuje ravno nasprotno.
Jok kot komunikacija in razvojna faza
Dojenčki z jokom komunicirajo z nami. Obstaja veliko razlogov, zakaj dojenčki jokajo, vendar lahko vsakega običajno umestimo v eno od petih glavnih kategorij: lakota, nelagodje, bolezen, bolečina, krči. Preden se lahko pogovarjajo, dojenčki komunicirajo z jokom. Če pozorno poslušate, vam vaš dojenček morda z vsakim zvokom, ki ga izda, pošilja signale o svojih potrebah. Dunstanova teorija otroškega jezika trdi, da dojenčki po vsem svetu “govorijo” isti jezik od rojstva do treh mesecev. Obstaja veliko razlogov, zakaj dojenčki jokajo, in veliko različnih vrst joka, vendar lahko vsakega običajno razdelimo v eno od petih glavnih kategorij: lakota, nelagodje, bolezen, bolečina, krči.
- Lakota: Jok lačnega dojenčka je sprva dolg, tih in ponavljajoč se, z dolgimi premori med posameznim oglašanjem. Preden se vaš dojenček preveč razburi, boste običajno opazili druge znake lakote. Čas je za nov obrok. Na splošno se poskusite odzvati na zgodnje znake lakote pri dojenčku takoj, ko jih opazite, saj je jok pogosto pozen znak lakote. Ko vaš dojenček joka, ga je težje umiriti.
- Nelagodje: Dojenčki, ki so sitni, jokajo tiho in občasno. Takšen jok se lahko pojavi, ker je otrok utrujen ali mu je neprijetno. Morda ima umazano plenico, mu je vroče ali hladno, je preveč ali premalo stimuliran. Prepričajte se, da je vaš dojenček pripravljen na spanje. Če ni še čas za počitek, preverite morebitne znake nelagodja, poskrbite, da ima otrok svežo plenico in da mu ni vroče ali mraz. Opazujte, kdaj se vaš otrok običajno razburi.
- Bolečina: Jok zaradi bolečine se ne sliši kot običajni jok vašega dojenčka. Običajno v takem primeru nič ne pomaga, ne glede na to, kaj počnete. Če se vam zdi jok vašega dojenčka neprimeren, se je vredno posvetovati z zdravnikom. Zaupajte svojemu občutku in ga brez zadržkov pokličite, če ste iz kakršnega koli razloga zaskrbljeni.
- Krči: Dojenček, ki ga boli, lahko nenadoma zakriči z dolgim, visokim jokom. Dojenčki veliko jokajo, povprečno dve uri na dan prve tri mesece. Zakaj imajo nekateri otroci krče, ni znano. Lahko je povezano z nezrelim prebavnim sistemom, prenajedanjem, podhranjenostjo ali premajhnim spahovanjem. Če menite, da ima vaš dojenček krče, ne morete storiti veliko drugega, kot da ga potolažite in počakate, da bolečina mine. Pri dojenčkih, ki so nagnjeni k napihnjenosti, po vsakem hranjenju obvezno podrite kupček.
Dojenčki nikoli in nikdar ne jokajo zato, ker bi izsiljevali, ker so razvajeni ali pač sitni ter, da bi si krepili pljuča. Odrasel človek zna svoje potrebe zadovoljiti. Lačni si priskrbimo hrano, žejni pijačo, ko nas zebe se oblečemo, če nas žuli pas, ga zrahljamo. Dojenček tega sam še ni sposoben. Evolucijsko gledano je človek med vsemi sesalci ob rojstvu najmanj razvit. Zaradi tega je zelo občutljiv, ranljiv in dovzeten za stres. Ima pa povsem razvito amigdalo, spodnji del možganov, ki deluje kot detektor za nevarnost. Iz dojenčkovega zornega kota, ki je prej devet mesecev preživel na varnem v svojem ‘vodnem balončku’, je prevelika svetloba, oddaljenost od mame, hrup gospodinjskih aparatov ipd. Dojenčki že zelo zgodaj zaznavajo čustvene znake, predvsem čutijo materina čustva. Že preko placente se lahko stresni hormon prenese na otroka in vpliva na njegovo ‘jokajočo’ naravo. Mati pod stresom zato velikokrat pomeni tudi dojenček pod stresom, kar lahko enačimo z jokajočim dojenčkom.
V primeru, da se otrok zbudi z jokom, je lahko vzrok spalna inercija. Spalna inercija je občutek omotičnosti, dezorientacije in zaspanosti, ki sledi prebujanju. Simptomi so najbolj opazni ob prebujanju in se sčasoma počasi zmanjšujejo. Pri otroku se to najbolj kaže kot jok, razdražljivost, slaba volja in simptomi so najbolj prisotni, ko se zbudimo ali se otrok zbudi po dolgotrajnem spanju ali dremežu, ki traja več kot 30 minut. Dojenčki se želijo dojiti in tako regulirajo neprijetnost, ki jo čutijo v telesu. Lahko se zgodi, da do spalne inercije pride, ko možgani še niso zmanjšali delta valov v pripravi na prebujanje ali pa se je prebujanje zgodilo med NREM fazo spanja. Adenozin, spojina nukleinske kisline, ki jo najdemo v možganih, je ključni del spanja in budnosti. Občutek visoke ravni adenozina je staršem zelo poznan občutek. Gre za tisti telesni občutek, ko bi samo spal in v tistem trenutku hrepeniš po kavi. Pri neuspelem dnevnem spanju ali neprespani noči pa raven adenozina ostaja visoka in včasih se otrok zbudi iz dnevnega ali nočnega spanja, ker bi še spal. Rad bi zaspal nazaj, ne zmore zaspati nazaj in to izraža z jokom. Zmanjšanje pretoka krvi po prebujanju lahko povzroči simptome spalne inercije. Otrok se zbudi z jokom, je disreguliran in potrebuje nekaj časa, da pride k sebi.
Vloga očeta in izzivi navezanosti
V eni izmed objav se mati sprašuje, zakaj je njen 2,8 letni sin tako navezan nanjo, da ne more niti na stranišče sama. Vse mora mamica: dati piti, jesti, ga obleči, ga dati spat, lulat, kakati, roke umiti. Čeprav je samostojen in priden, jo to izredno obremenjuje. Sin ima rad oba starša, a ko je mama doma, je samo "mami". Zjutraj se je drl tako, da je mama jokala celo pot v službo, ne zato, ker bi se otrok jokal, ampak ker jo je imel dobesedno privezanega nase. Vprašanje je, kje je napaka, če sploh je. Mama daje kazen, če si jo otrok zasluži, in vztraja pri njej. Vse to jo najeda, žre, samo "mami in mami". Zjutraj gre v službo, nato v vrtec, celo popoldne je z otrokom, zraven jo čakajo še vsakodnevna opravila. Po eni strani ji manjka družbe, po drugi bi rada s svojim otrokom kam šla, da bi bila vsaj malo sama, da bi se njen ustaljeni ritem malo spremenil, pa otrok noče nikamor, samo "otrok in otrok". Ne sme ga nikamor dati, ne k staršem, ne k njegovim staršem, niti za eno urco, ker je njen mož nenormalno ljubosumen. Če ga že da, je vse narobe in se mož ne pogovarja. Potem mu očita, da je zato otrok takšen, potem se mulita in ne menita. Mož je tudi jezen, če ga otrok ignorira in samo "mami, mami". Čeprav ni vedno tako, je večino časa. Vprašanje je, kako je pri drugih s tako starimi otroci, ali je to samo obdobje. Mama obema neizmerno rad in nič jima ne manjka, ne želi pa, da bi jo otrok dojemal kot breme ali da ga noče, da ga ne mara. Ustvarila sta ga z ljubeznijo in tako ga tudi vzgajata. Mož gre povsod, samo da so vsi trije skupaj. Ve, da jih ima neskončno rad, imajo polno vsega, živijo lepo, ampak sam pa noče, ne da mu z njo ni fino, ampak zato, ker, kdo bo pa na otroka pazil? Če so njegovi starši, je še kar v redu, če pa so njeni starši, bi imela cel večer pokvarjen, ali pa najverjetneje sploh ne bi šla. Zato pa je tako. Dedec je ljubosumen. Zakaj? Daj otroka malo babicam in dedkom brez slabe vesti.
V eni izmed odgovorov je poudarjeno, da je napaka že v tem, da mož ne gre po otroka in ne opravlja vsakodnevnih opravil. Če je tako v redu mož, potem bo že. Vendar pa je pojasnjeno, da mož gre velikokrat po otroka in bi vse dal, da bi se mali njega tako držal kot mame, sploh ni slab oče. On je slabe volje, če ga mali ignorira. Ko je ati na vrsti, se mu posveti 100%, da tu ne bo pomote. Je zelo dober oče. Tudi veliko pomaga pri hišnih opravilih, od pomivanja do likanja, ampak seveda takrat, ko se njemu da. Poudarjeno je, da je problem obnašanje otroka, ne pa mož. Glede otroka se ne more nič pomagati, to tako je. Pri njih je tudi tako. Lahko pomaga očka in to tako, da jo razbremeni. Da bo manj živčna, ker ne bo imela poleg opravil, ki jih mora narediti, še otroka ves čas na sebi, in se bodo lepo imeli. Ne pa da se potem še mulita zraven, ona pa počne vse, od posvečanja otroku do opravljanja vsega potrebnega za vsakdanje življenje. Vsaj naj dela nekaj. Če je trenutna situacija taka, da ima otrok "mama fazo", naj pač on ostori tisto ostalo. Če bo, potem bo ta faza prej minila, po njenem mnenju. Če pa ne bo, bodo pa zamere čedalje večje, živčnost bo čedalje večja, potem se pa vse to zreducira tudi na otroka in ta vse bolj visi na mami.
Na drugem mestu je svetovano, da bi na njeno mesto otroka čim večkrat dala babicam in dedkom, da se malo navadi biti drugje, saj je že dovolj velik. Moža bo pa tudi treba v red spravit. Najbrž je to še večji problem. Nekateri ne morejo potolažiti, ker je pri njih isto. Komaj odprejo oči, se že dere "MAMI!!!!". Za sekundo jo izgubi izpred oči - gre npr. v klet pa spet "MAMI!!!". Tudi njim že preseda in gre čez ušesa, pa tega ne morejo spremeniti. Bolj jim dopovedujejo, naj neha skoz vreščat, slabše je. Otrok je star že 3,5 leta. Upajo, da enkrat mine.
V drugem primeru imajo podobno situacijo z njihovim "fantkom", starim 2,5 leta. On pa je full navezan na očeta, in ko je oče doma, je on "car", vse je: "tata bo, ne mama". Res pa je, da je njihov malček full prilagodljiv in kar ubogljiv, pa ga na "politiko" pretehtajo oz. mu pojasnijo, da tata sedaj ne more ali pa da bi mama raje, ker…. še sami ne vedo kaj vse si izmislijo. Očka je pa tudi boljši ker ni tako strog, dovoli mu sto neumnosti, ki jih jaz ne toleriram… in normalno gre malček po liniji manjšega odpora… drugače pa ima rad oba, ampak "tata je boljši". Kar se pa tiče nje in partnerja, so v super odnosih in tudi privoščijo si vsake toliko 2-3 urice samo za njiju, grejo na večerjo ali pa na kakšen žur… in ga brez problema pustijo pri babicah. Tako da konkretnega nasveta ne vedo povedati, po njihovem je to faza in vem, da ni prijetna. Njih pa kar paše, ko mali reče: "tata bo", ampak ni pa jim vseeno, ko pridejo domov iz službe in bi jih malo stisnili in poljubili, on pa se drži očeta kot klop… Upajo, da čimprej mine. In svetujejo, naj si vzamejo čas samo za sebe s partnerjem, ker če sta vidva zadovoljna, bo malček še bolj.
Nekdo drug je napisal, da bo to počasi minilo. Njihova pupa ima sedaj 4,5 let in do sedaj ni bilo nikoli problema biti v varstvu pri babici tudi za cel dan ali za prespat, sedaj pa je en mesec katastrofa. Samo mama, mama in še enkrat mama. Tolažijo se s tem, da jo bo minilo, je pa res, da če rabijo, jo pustijo v varstvu tudi če tuli, pa brez slabe vesti so, ker vedo, da ji ni slabo in je to samo neke vrste trma, faza,… Svetujejo, da bi na njeno mesto dali otroka večkrat v varstvo, na začetku za urco do dve, nato pa malo daljše obdobje, celo popoldne, ker verjamejo, da tudi ona potrebuje kakšno urco miru, sodijo po sebi. Z možem nimajo problemov, veseli so, da imajo tako dodatno dejavnost, da pride vsaj kakšna večerja na leto, ko gresta ven, da gredo malo med ljudi ker to paše, pa še baterije si napolnijo za nekaj časa. To je faza pri otrocih, tudi pri njunih dveh. Čeprav sta stari že 5 in 7 let, je še vedno isto. Počasi so se navadili, da jima povejo, da je tudi ati doma in da jima je na voljo. Tudi pri njih je mulc kuhal, ker sta tamali dve hoteli le k mami, oz. je morala ona vse z njima. En dan pa jima je preprosto rekel in vztrajal, da jima tudi on lahko pripravi zajtrk in gre z njima ven,… Počasi in vztrajaj pa bo. Glede varstva otrok, se pa morajo sami odločiti kako in kaj. Sedejo s svojim in se do dna pogovorijo, kaj in kako se jima to zdi. Otroci so zelo prilagodljivi in niti ne porajtajo, da te ni, ko enkrat greš-seveda. Njihovi dve se sedaj že sami zmenita, da gresta spat k eni ali drugi noni. Ona pa na kavču…..ampak to je že druga zgodba.
Nekdo drug je mnenja, da z otrokom ni nič narobe (faza pač, ki mine kot vse ostale), pač pa je nekaj resno narobe s "tvojim dedcem". To se je tudi njemu zdelo.
Nekdo drug je povedal, da je tudi pri njihovi frkljici bilo podobno. Je od nekdaj nenormalno navezana nanj, stara je 16m. Od 4m dalje jo ni smel nihče niti pogledati, pa že jok, probleme z varstvom imajo pa še zdaj, ker je jok in stok, ko mama zapusti prostor. Ko je bila manjša je niti z atijem ni smela pustiti sama, ker ko je šla, je ves čas jokala. To so rešili tako, da jo je nekaj časa vsak dan, brezkompromisno puščala samo z atijem vsaj en uro na dan. Mama je šla npr. v trgovino, na kavico…samo toliko, da se je navadila. Tako je bilo nekaj dni joka, potem pa se je bilo v redu. In atija tudi drugače vključuje v njene dejavnosti, ko so vsi skupaj jo on hrani, sodeluje pri kopanju, previje, preobleče… Tako je zdaj on njej že skoraj "number one" in se zna obrniti na oba in ne samo nanj. Kar se tiče varstva drugje, pri babici so imeli velike težave. Namreč babice sploh ni hotela pogledati, kako hitro so vstopili k njej, se jo je oklenila in jokala kot dež. Nato pa jo je en dan enostavno pustila tam…ful ji je bilo hudo, ko je slišala, kako joka…in drugi dan, in tretji dan…četrti dan so bili že prijatelji…Zdaj se je ponovno malo odvadila, ker je dolgo niso dali v varstvo, tako, da bo naslednjič spet treba postopek ponoviti, vendar je zdaj več ne skrbi, ker je končno dojelo, da z jokom samo izsiljuje. Eni otroci so pač bolj cartljivi, mamini… Kar je po eni strani lepo, po drugi pa grozno naporno. Valda, da na silo ne trgaš otroka stran od mame, sploh manjšega, pride pa čas, ko mora malček spoznati, da se lahko obrne tudi na druge ljudi… Upajo, da je pomagala in vso srečo!
Nekdo drug ima otroka starega 5 mesecev in ga že skoz po malem navaja na druge ljudi. Vsak dan ga babi (tašča) odnese na "počitnice" v spodnji štuk za kakšne pol ure, mož pa tudi sodeluje pri vsakem opravilu (kopanje, hranjenje, previjanje). Nikoli tudi ne komplicirajo, če ga hoče kdo v roke prijet in ga malo pocrkljat. Upajo, da jim ne bodo imeli takih problemov. Se pa s tem ubada moževa sestrična. Ima dvojčke, pa si predstavljaj kako je, če dva jokata pred vrati, ko greš lulat. Obup. Svetujejo, naj poskusi tako, kot je svetovala "ThinkPink". Veliko sreče!
Nekdo drug je brez skrbi. Je samo faza, ki jo ima skoraj vsak otrok. Je stara 2 leti in 9/12. Ona imata pa malo drugače in sicer ima določena opravila, ki jih mora mama, druga pa on. Npr. na WC jo moram vedno jaz peljati, pa če sva doma ali zunaj. Za spanje je mamica. Oblačenje jaz. Pomoč pri kosilu mamica, v vrtec vozim jaz… itd. Le redko odstopa od ustaljenih poti, je pa res, da nikoli ni trmarila, če enega ni bilo v bližini…
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov… Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom… Čim prej še enega pa bo tale mali preusmeril pozornost. Tako je bilo oz je pri njih. Mala je bila prej vse "mami mami", da se jim je že mešalo na trenutke, odkar pa je dojenček tu pa se je malo prerazporedilo - končno je "očiiiiii", "očiiiii" (ravno včeraj jim je dragi možek pojamral, da je obupal nad gledanjem smučanja ). Malega pa res dati tudi kdaj v varstvo, brez slabe vesti. Jokal bo, ko boš odhajala, ampak le da vidi, če boš popustila, potem mu ne bo hudega. Ti si pa le privošči malo časa zase. Bi pa njih tudi bolj skrbelo obnašanje tvojega…
Nekdo drug je potrdil, da je "Čim prej še enega pa bo tale mali preusmeril pozornost." Imeli so še druge načrte, naslednjega planirajo čez kaki 2 leti. Njihov "dragi dec" pa jih vsak dan bolj žalosti, oz. razočara, tako da če bo šlo tako, ne bo nič tistega drugega, ampak bo samo prvi, "mami mami". "Bi pa mene tudi bolj skrbelo obnašanje tvojega…" Danes je bil mali zjutraj tako priden, brez problema jim je dal lubčka, rekel adijo, vglavnem super in je takoj tekel k ateku, sta gledala albume s slikami, ko je bil še manjši. Za deca pa so brez besed. Niti najmanj nimajo posluha, da jim mogoče kaj manjka, on ima takšno službo, da je venomer v družbi in ko pride domov je srečen, da se lahko samo uleže in da ima mir. Ona si želi pa njegove bližine, njegove družbe, dve uri biti sama z njim. Pogovor pri njem ne pali, niti malo ne odpre ust, ne zine NIČ. Pol jim pa kupi kakšno cotko, pa jih stiska, pa … in ona, koza, budala, ma vse kar je možno, vedno popusti. Mah, kako so lahko tako nore, res ne vedo. Čeprav vedo, da jih ima neizmerno rad, tudi ona njega, ampak resnično jim vse najeda živce. Mah samo malo so dali ven iz sebe, sej ni treba brat. Vglavnem če so oni dobre volje, je tudi njihov sonček srečen. Tako da sedaj začnejo delati nekaj na sebi, za svojo dušo.
Nekdo drug je povedal, da vem kako je… Ne vem kako pa bi pomagala… Njihova je stara 15 mesecev in niti na WC ne morejo. Skoz je za njimi, če že nehote priprte vrata je vik in krik. Zjutraj ko vstane jih že kliče, skozi ves dan pa ne slišijo nič druga kot mama, mama, mama… Upajo, da jo kmalu mine. Tudi drugim želijo, da se čimprej uredi.
Nihče ni nikoli razumel takšnega načrtovanja… (razen v hudih finančnih stiskah). Že pri treh letih bo preveč navajen biti sam in samo on, kaj šele pri petih. Pa če je očka tako ljubosumen… No ja, glede deca pa ne bi vedeli svetovati, razen tega, da se postavi zase in svoje želje brez podkupovanja. Nimajo sicer nobenega pametnega nasveta, lahko povejo samo svojo izkušnjo. Njihov je star 16 mesecev in je tudi že od začetka zelo navezan nanje. Ko je šla v službo in je šel v varstvo k babici, je bilo malo bolje, ker je bil tudi njihov mož več sam z njim. Ampak ko je zaspan, utrujen, žalosten, ga kaj boli, so pa vedno sami dobri. Zdej ko so doma med prazniki in so skoz skupaj, se je spet ful navezal nanje, tako, da je cel dan samo mama, mama. Njihov mož se mora na vse pretege matrati, da ga zamoti, da jih malo pozabi. Včasih vidi, da je kar malo žalosten, ker mali hoče, da vse ona dela z njim: mama sankat, mama nosit, mama igrat … Kaj hočejo, je pač mamin sinček. Saj je zelo lepo, samo včasih zanje tudi naporno, ko bi radi še kakšno stvar naredili, pa jim je hudo za njihovega moža, ker se ful trudi. Saj ga ima mali ful rad, mama je pa le mama. Mah mislijo, da ga bo enkrat že minilo.
V enem izmed prispevkov je citirana misel: "Če otroka ne potolažimo, bo na koncu enkrat že nehal jokati, tudi, če se ne bo nihče odzval nanj. Vendar pa mora za to plačati ceno." M.
Na vadbi Baby Moves - ples z dojenčki - se med mamicami velikokrat pojavi ta tema - jok. Zato temo predstavijo. Kako jok razumeti in kako ga tolažiti, se nanj odzvati. Predstavljen je pristop umirjanja v treh korakih, ki je staršem v veliko pomoč. Predstavijo in izvajajo masažo dojenčka, interakcijo z dojenčkom preko plesa in glasbe, ki starša (predvsem mamo) poduči o neverbalni komunikaciji njihovega dojenčka, kako se nanj odzvati in pripomore k zelo močni čustveni vezi, ki je trden temelj za zdrav čustveni, telesni, kognitivni in psihični razvoj otroka. Tehnike umirjanja dojenčka so predstavljene že v uvodnih urah.
Vsak človek je zase celota. Je nekaj posebnega in specifičnega. Prav tako je vsak dojenček nekaj posebnega, neprimerljiv z ostalimi. Nekateri dojenčki jokajo več, glasneje, drugi manj, tišje, tretji sploh ne. Na različne situacije se odzivajo različno. Jokajo zaradi tega, ker so lačni, ker potrebujejo dotik, bližino svoje mame, ker so zaspani, a ne zmorejo zaspati… Morda enostavno potrebujejo svoj mir, ker so od prevelike stimulacije okolja pod stresom. Jok dojenčka je nekaj naravnega, je klic staršem, mamici, da se nanj odzove in poteši njegove fizične ali psihične potrebe.
Vpliv starševske depresije na otrokov jok
Depresija je ena od velikih težav sodobne družbe. Na začetku so verjeli, da na dojenčka vpliva le mamina depresija, sedaj pa so na Nizozemskem odkrili, da to ne drži. Tudi zaradi depresivnih očetov dojenčki pogosteje pretirano jokajo. Upajo, da bo to odkritje „mlade očete spodbudilo, da si poiščejo pomoč,“ je za Reuters Health povedal dr. Mijke P. Van den Berg iz zdravstvenega centra Erasmus v Rotterdamu. Van den Berg je s sodelavci preverjal bolezenske znake depresije pri nekaj tisoč bodočih starših, ko so bile nosečnice v 20. tednu nosečnosti. Že takrat so depresijo opazili pri približno 12 odstotkih mater in odstotek manj očetov. Ti bodoči starši so pritrdilno odgovorili na vprašanja raziskovalcev, ali se čutijo osamljene, žalostne, so izgubili upanje … Med drugim so vprašani povedali tudi, da so izgubili zanimanje za vse in celo razmišljajo o samomoru. Ko so bili dojenčki depresivnih staršev stari dva meseca, so raziskovalci zopet preverili, kaj se je v tem času spremenilo. 4,1 odstotka depresivnih očetov in 0,7 odstotka več mater v depresiji je povedalo, da njihovi dojenčki jokajo vsaj tri ure dnevno. Pri očetih in materah, ki sami niso trpeli za to boleznijo, je bil odstotek jokajočih dojenčkov enak - 2,2 odstotka. Dojenčki pretirano jokajo ob depresivnih starših ne glede na starost staršev, stopnjo izobrazbe, narodnost, spol, število otrok ali dejstvo, da je kdo od njiju kadilec. Tudi če se je eden od staršev odločil za zdravljenje, to na dojenčkov jok ni vplivalo. Običajno se raziskave in klinični preizkusi osredotočajo na mater in kakšen vpliv ima njeno počutje na dojenčka med nosečnostjo in po porodu. Ta študija kaže, da bi morali upoštevati tudi duševno stanje očeta.
Pomen čustvene povezanosti in samostojnosti
V enem izmed forumov je mati izrazila globoko žalost, ker se njena 7-mesečna hčerka ob prihodu očeta vedno odmakne od nje in želi k njemu. Občutek ima, da je nekje zgrešila, da je hčerka ne mara. Stanje je hujše iz dneva v dan. Gleda ga kot boga. Ko sta sama, je super, ko pa ga zagleda, kot da mame več ni. Čeprav se večini to zdi posrečeno, njo neznansko boli. Partner ji pravi, da bo vesela nje, ko bo prišla domov iz službe, ampak ona dvomi. Zadnje dni jo je to čisto razžalostilo, ne ve, kaj naj storijo, to je vendar njena hčerka. Prosi za nasvet, kaj naj spremeni. Dodala je, da je tudi ona celo življenje kovala očeta v zvezde in ga še, mama je bila vedno nekje v ozadju. Se je pa tudi on zelo veliko ukvarjal z njo, tako kot njen partner z njuno hčerko. Morda predlog za kakšno knjigo, kako se naj bolj zbliža z otrokom.
Prvi odziv je bil, da mamici očitno muči poporodna depresija in jo lepo prosi, da si poišče strokovno pomoč. To, da je dojenčica zelo rada z očetom, naj vzame kot možnost, da si vzame kako urco zase, gre ven, teka, kolesari ali pa samo na sprehod, da si sprosti telo in um. In ko se bo vrnila tako prerojena, tudi dete ne bo več jokavo - verjame, da še kako čutijo in so dovzetni na takšna nihanja. Svetuje, naj se ne zapira med štiri stene, naj se druži, pokliče kakšno kolegico, prijateljico… pogovor je včasih edino zdravilo za žalostne misli. Drži pesti, da ji uspe iz začaranega kroga.
Drugi odziv je bil, da mora najprej vedeti, da je zelo dobra mamica, da se trudi biti najboljša mama… a pozablja nase. Najprej se mora ona počutiti v redu, zadovoljno, veselo, potem bo tudi okolica čutila njeno pozitivno energijo. Zagotovo hči že od prvih dni čuti njeno napetost, nervozo, občasno žalost in morda je tudi zato bolj jokava… ker drugače ne zna povedati. Vse mamice in atiji prvega otroka smatramo kot nekaj božanskega… pozabimo nase, partnerja drug na drugega… vse se vrti le okoli otroka… totalna napaka… otrok je ves čas v središči pozornosti, vse se mora vrteti okoli njega, vsi ga morajo zabavati… narobe… ker tak otrok se ne bo znal sam zamotiti, sam igrati, vseskozi bo rabil nekoga, da se bo ukvarjal z njim. Kaj pa, če bosta slučajno kdaj imela še enega otročka.. Premisli ter se s partnerjem dogovorita za spremembo, ki misli, da jih bosta kar potrebovala… pa nič hudega, če otrok kdaj zajoka… saj v življenju ne bo vedno vse po njegovem, pa tudi ne bo mogel kar z jokom reševati stvari… so pa tile malčki zelo brihtni in naštudirajo starše v nulo.
Tretji odziv je bil, da upa, da si je uspela v tem času poiskati strokovno pomoč, saj je tudi on mnenja, da jo muči poporodna depresija. Verjetno ima veliko za predelati - kakšna so bila njena pričakovanja o otroku pred rojstvom, potem pa je dobila otroka, ki je bil drugačen od predstave in je veliko jokal. Tudi njemu je bilo naporno, saj je brez družine in prijateljev, partner pa veliko službeno odsoten. Svojega otroka je veliko prenosil, dolgo časa je kot dojenček podnevi spal na trebuhu, saj je le tako imel malo miru. Drugače se je v sekundi zbudil. Tudi on je imel veliko za predelati - rizična nosečnost, grozen stres v službi, ubijajoča osamljenost v trenutkih, ko je najbolj potreboval koga. In po njegovem mnenju je to njegov otrok že pred rojstvom čutil. Zelo sta povezana še zdaj. Vsega ga mora on porihtati in zvečer ga s partnerjem komaj prepričata, da ga preobleče in stušira on. Pa je partnerja veliko rinila skupaj z otrokom, da bi sama imela 5 min miru. A žal je on super očka za (manjše) otroke in nekako se ni znal povezati z dojenčkom, tako da imata sedaj malo posledic. V glavnem. Kot je že ena napisala. Izkoristi čas, ko je lahko njen partner z otrokom in naredi nekaj zase. Za svojo dušo. Videla bo, da se bo vračala k otroku spočita in neobremenjena in tudi otrok bo to čutil in spremenil odnos do nje. Nikakor pa ne govori partnerju, da naj se manj igra z otrokom. To je zelo krivično do njiju. Nikjer ne piše, da mora imeti otrok mamo raje od očeta! Ljubezni se ne meri. Kako pa bi bilo njej, če bi imela 2 otroka in bi ji eden očital, da ima drugega raje, pa bi ju ona seveda oba do neskončnosti rada? Bodi ponosna, da ima njena deklica tako rada svojega očka! Ona ji samo stoji ob strani v težkih trenutkih in ima z njo druge aktivnosti. Ne moreta imeti oba iste vezi z njo, v čemer je tudi čar. Želi ji vse dobro in naj ne dvomi v hčerkino ljubezen, ki je do nje in do njenega partnerja najmočnejša od vsega!
Kasneje je mati sporočila, da se je stanje vmes malo izboljšalo, sedaj pa je spet kriza. Ne verjame, da je v poporodni depresiji. Misli, da bi vsako mamo zabolelo, da se z otrokom dobro ujameta, ko pride mimo oče, pa jok in k njemu… Ve, da jo ima hčerka rada, ampak preprosto vedno izbere njega. Ne lasti si je, ampak res ne ve, kaj naj še storijo, da se čustveno bolj povežeta? Prav težko ji je, ko je "peto kolo", kadar je zraven on. Pred drugimi ljudmi pa v tem momentu občuti tudi sram. Poskusi misliti pozitivno in se tolaži, da bo minilo, ampak res zelo boli…
Nekdo drug je povedal, da je pri njih pa tako.. večinoma se jaz ukvarjam z njo, se zabava z mano, ko pa pride mama pa je prišel ” Bog ” Boginja in njena ziza, kmalu pozabi na ataja 🙂 . Ampak jaz tega ne zamerim , verjamem pa da ti kot mama, matere imate posebno vez z dojenčkom, gledaš bolj občutljivo na to…jaz ne bi rekel da si depresivna, ampak utrujena , mi smo tudi in utrujen si bolj občutljiv 🙁 .
Knjige in viri za podporo
Vila McClure, (2017). Infant Massage. New York: Bantam Books.Margot Sunderland (2009). Znanost o vzgoji.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.
Viri:• Vimala McClure, (2017). Infant Massage. New York: Bantam Books.• Margot Sunderland (2009). Znanost o vzgoji. / Objavljeno dne 8. 4.• Burke, T. M., Scheer, F., Ronda, J. M., Czeisler, C. A., & Wright Jr., K. P. (2015). Sleep inertia, sleep homeostatic and circadian influences on higher-order cognitive functions.• Hilditch, C. J., & McHill, A. W. (2019). Sleep inertia: Current insights.• Dahl, R. E. (2007). Sleep and the developing brain.• Marzano, C., Ferrara, M., Moroni, F., & De Gennaro, L. (2011). Electroencephalographic sleep inertia of the awakening brain.• Bernardi, G., Betta, M., Ricciardi, E., Pietrini, P., Tononi, G., & Siclari, F. (2019). Regional delta waves in human rapid eye movement sleep.• Davis, C. J., Clinton, J. M., Jewett, K. A., Zielinski, M. R., & Krueger, J. M. (2011). Delta wave power: An independent sleep phenotype or epiphenomenon?• Cappelletti, S., Piacentino, D., Sani, G., & Aromatario, M. (2015). Caffeine: Cognitive and physical performance enhancer or psychoactive drug?• Hajak, G., Klingelhöfer, J., Schulz-Varszegi, M., Matzander, G., Sander, D., Conrad, B., & Rüther, E. (1994). Relationship between cerebral blood flow velocities and cerebral electrical activity in sleep.• Yoshiuchi, K., Farkas, J., & Natelson, B. H. (2006). Patients with chronic fatigue syndrome have reduced absolute cortical blood flow.• Balkin, T. J. (2002). The process of awakening: a PET study of regional brain activity patterns mediating the re-establishment of alertness and consciousness.• Fujii, H., Fukuda, S., Narumi, D., Ihara, T., & Watanabe, Y. (2015). Fatigue and sleep under large summer temperature differences.• Ruggerio, J. S., & Redeker, N. S. (2014). Effects of napping on sleepiness and sleep-related performance deficits in night-shift workers: A systematic review.• Hilditch, C. J., Centofanti, S. A., Dorrian, J., & Banks, S. (2016). A 30-minute, but not a 10-minute nighttime nap is associated with sleep inertia.• Vallat, R., Meunier, D., Nicolas, A., & Ruby, P. (2018). Hard to wake up? The cerebral correlates of sleep inertia assessed using combined behavioral, EEG and fMRI measures.• Ohayon, M. M., Priest, R. G., Zulley, J., & Smirne, S. (2000). The place of confusional arousals in sleep and mental disorders: Findings in a general population sample of 13,057 subjects.