V preteklosti je slovensko javnost močno zaznamovalo rigorozno postopanje državnega uslužbenca, državnega okrožnega tožilca Primoža Horvata iz Murske Sobote, v primeru novinarja Prava.si Luke Perša. Pod sodbo se je podpisal sedanji predsednik Okrožnega sodišča v Murski Soboti Stanislav Žižek. Po vloženem ugovoru se je primer preselil v sodno dvorano. Vendar pa se je v našem uredništvu pojavil nov primer, ki nakazuje, da bi moral nekdo iz Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti enako rigorozno postopati proti poslancu Gibanja Svoboda Dejanu Süču.
Poslanec Süč in njegove dvojne vloge
Dejan Süč, poslanec Gibanja Svoboda iz okolice Lendave, je bil v našem mediju že večkrat omenjen. Predvsem smo razkrili njegove dodatne mesečne zaslužke v višini 4000 evrov pri Pomurski madžarski samoupravni narodni skupnosti. V članku z naslovom "Dejan Süč, Tomaž Vesel Golobove vlade! V popoldanskem šihtu zasluži vsak mesec štiri tisoč evrov! Za kmetijstvo se mu FUČKA!! ter Madžari jezni na Dejana Süča! Kdaj bo ukrepala Irena Šinko in Süču ZABIČALA, da se naj NEHA ZAJEBAVATI S PRIVATNIMI BIZNISI!" smo podrobno opisali to situacijo.
Letos smo razkrili še en incident, ki ga je Süč, po pričevanju zaposlenih, zakuhal v gostinskem delu lendavske turistične atrakcije Vinarium. O tem smo pisali v članku "Poslanec Gibanja Svobode Dejan Süč naredil incident v lokalu Vinariuma!? Vpil na zaposlene 'A veš kdo sem jaz?'".
Sum krivega pričanja in dvom v pravno državo
V naše uredništvo je prišla dokumentacija, ki vsaj nakazuje naznanilo suma kaznivega dejanja poslanca Süča. Sodeč po tem, kar smo videli, bi moral poslanec po nekaterih členih kazenskega zakonika odgovarjati za naznanilo suma krivega pričanja. V enem izmed dogodkov znotraj Lendavske turistične zveze lahko zelo verjetno domnevamo, da se je zgodil sum krivega pričanja Süča kot priče v enem izmed postopkov na sodiščih v Pomurju. Pozabil je, da je na eni izmed skupščin leta 2023 glasoval za sklep, da ena izmed predstavljenih kandidatk zasede eno izmed višjih funkcij znotraj te zveze. Pa še sam jo je predlagal in oblikoval svet, o katerem so glasovali vsi prisotni!
Na sodišču je kot priča gladko povedal, da o tem sklepu ni glasoval in da se ni strinjal s tem, da ta kandidatka v prihodnje zasede eno izmed višjih funkcij znotraj zveze. Po njegovem mnenju je glasoval, da omenjena kandidatka zasede funkcijo vršilke dolžnosti brez pooblastil. Vendar smo v uredništvo pridobili tako zvočno kot pisno dokumentacijo, kjer je jasno vidno, da lahko - vsaj sodeč po zbranem gradivu - domnevamo naznanilo suma kaznivega dejanja Dejana Süča zaradi krivega pričanja.
Bomo videli, ali bodo državni uslužbenci, ki naj bi predstavljali "kraljico postopkov" v Murski Soboti, enako rigorozni pri ukrepanju proti poslancu Gibanja Svoboda Dejanu Süču, kot so bili proti novinarju Prava.si?
Zaskrbljenost glede pravne države ob prevzemu predsedovanja Slovenije EU
Ali bo pravna država enkrat dokazala, da "nedotakljiva elita" po 35 letih samostojnosti naše države več ne obstaja? Tukaj je preizkus za pravno državo. Ali bomo navadni državljani, kritiki katerekoli oblasti ter še preostali misleči v naši družbi ves čas deležni postopkov, ker se nam je zgodila človeška napaka - in smo zaradi te napake plačali kazni ali celo končali v zaporu? Zdaj vas zmerjajo, da ste kriminalci! Jebiga - jaz sem v življenju odgovarjal za tisoč napak in še danes jih delam. Sem taka osebnost. Za svoje napake sem vedno prevzel odgovornost in jih priznal. Tudi odločitve pravne države sem sprejel ter svoje kazni odslužil. Upam, da sem se iz tega tudi kaj naučil. Realno imam mir, a sem se vseeno znašel v sodni farsi v režiji enega izmed bratov znane podjetniške družine z Dolenjske. Ampak če je sedanji ključni izzivalec aktualnega premierja preživel že na stotine takih primerov in izkusil, kaj pomeni pravna država v naši družbi, bom tudi jaz. In še marsikateri slovenski novinar preživlja isto usodo v sodnih dvoranah zaradi svojih razkritij. Ampak #ellocosi - ne predamo se. To je moja prednost. Zato si tudi upamo zapisati več kot drugi slovenski mediji. Tako se med sabo dopolnjujemo. Potem je treba vse te informacije samo postaviti v pravi kontekst. To je vsa umetnost. Pri analizi politike so me izučili brata Lukšič, profesorji Balažic, Pikalo, Vrhovnik in Prunk. Od vsakega sem nekaj pobral.
Zato je čas, da prihajajoče parlamentarne stranke v naslednji sestavi Državnega zbora prevzamejo skupno državljansko dolžnost in podpišejo jasno izjavo: DOVOLJ JE. Da se zavežejo, da ne bodo ubogale ukazov tistih, ki na volitvah sploh ne nastopajo kot politični kandidati ali pa nikoli niso. Spoštovani prihodnji poslanci hrama slovenske demokracije - odgovornost je na vas. Tukaj ne gre za ideologijo. Potem pa se sprašujete, zakaj vas zaradi benignosti preganja "kraljica postopkov" - tožilstvo - v slovenskih sodnih dvoranah. To traja 5, 10, 15, 20 let! HALO!!! A se vam to zdi normalno za 4 do 10 tisoč evrov neto mesečno za štiri leta mandata????? Dobro - potem pa ste res poceni!
Aja - tukaj si lahko ogledate celotno dokumentacijo primera poslanca Gibanja Svoboda Dejana Süča.
Afera pri Vračanju Slovencev iz Bližnjega vzhoda
V času zaostrovanja razmer po vojaškem napadu na Iran, ki je bil že v preteklem mesecu mogoč slutiti, se pojavlja vprašanje odgovornosti tistih, ki so se kljub opozorilom Ministrstva za zunanje in evropske zadeve odločili za potovanje na ta območja. Toda pri nas se še tako plemenita akcija hitro znajde pod sumom netransparentnega ravnanja z javnim denarjem. Med vidnejšimi imeni v diplomaciji je že dlje časa Mojca Seliškar Toš. Po poročanju medijev naj bi si prav ona pripisala zasluge za varno vrnitev več sto Slovencev iz ogroženih držav na Bližnjem vzhodu.
Mojca Seliškar Toš je od junija 2025 zaposlena v kabinetu predsednika vlade dr. Roberta Goloba kot svetovalka za humanitarne katastrofe. Ključno vprašanje pa ostaja: ali je bila humanitarna akcija preplačana? Javnost je presenetila predvsem navedena cena poleta. Po razpoložljivih informacijah naj bi država za dva leta iz Omana plačala kar 1,5 milijona evrov. Težko je verjeti, da so bile razmere primerljive s časom pandemije, ko so bile cene letalskih prevozov zaradi izrednih okoliščin bistveno višje.
Na nas se je obrnil poznavalec letalske industrije, ki poslovno deluje v zalivskih državah. Po njegovih ocenah stane čarterski let z letalom tipa B737 med 18 in 21 tisoč dolarjev na uro. V primeru širokotrupnega letala, kot sta B777 ali A330, bi cena znašala največ 30 tisoč dolarjev na uro. Temu je treba prišteti še letališke pristojbine in časovne slote, kar običajno ne presega desetih odstotkov celotne cene. Let iz Slovenije v Oman traja približno šest ur, povratni let približno sedem ur. Če upoštevamo najvišjo ocenjeno ceno 30 tisoč dolarjev na uro, bi enosmerni let stal okoli 180 tisoč dolarjev, povratni pa približno 210 tisoč dolarjev, ob dodatku pristojbin. Skupni strošek povratnega leta bi tako po teh ocenah znašal približno 430 tisoč dolarjev. Če to pomnožimo z dvema letoma, pridemo do približno 860 tisoč dolarjev, kar pomeni okoli 740 tisoč evrov. Ob teh izračunih se poraja vprašanje: kako upravičiti razliko do zneska 1,5 milijona evrov?
Primer Bojana Petana in očitki pravosodnemu sistemu
Nekdanji trikratni predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša, nekdanji nadzorniki Luke Koper iz časa prve Janševe vlade in vplivni gospodarstvenik Bojan Petan, ki spada v krog gospodarsko-obveščevalnega kraka rdeče aristokracije, imajo skupno to, da so se do konca življenja zamerili banksterskemu omrežju Boruta Jamnika in pravosodnemu omrežju, ki izvira iz sedaj likvidirane Splošne plovbe Portorož. To omrežje že dlje časa obvladujeta odvetniški dvojec Velkaverh - Starman s svojimi podaniki v vrstah dela tožilstva (Specializirano državno tožilstvo - SDT), policije (gospodarski oddelki policije, SKP Koper) in sodstva (Okrožno in višje sodišče v Kopru, Vrhovno sodišče).
Ena ključnih institucij za pregon organiziranega kriminala predstavlja Specializirano državno tožilstvo. Vendar težava nastane, ko se sama institucija prične obnašati kot politična policija v slogu nekdanje Službe državne varnosti. Zato nas ne morejo čuditi primeri v preteklih desetih, petnajstih ali dvajsetih letih, ko so kot domine padali nekateri razvpiti primeri v državi predvsem na višjih sodnih inštancah v Evropi. Dokler plačuješ, si svoboden. Ko se plačevanje dote preneha, se hitro znajdeš pred roko pravice.
Zdaj se je v isti zanki znašel Bojan Petan v zadevi Marina Portorož- Terme Čatež. Vendar kdor si je zelo pozorno prebral ZAKON O FINANČNIH KONGLOMERATIH bo hitro ugotovil, da v tej zadevi niso naredili popolnoma nič nezakonitega. Le finančna sredstva so se razporejala znotraj holdinga. Ker je Petanov holding Državna založba Slovenija razporejal z več 100-milijonskimi sredstvi za upravljanje holdinga, je tudi znotraj družb v njihovi lasti prihajalo do tega, da so si posamezne družbe med sabo nakazovale tudi 30 milijonov evrov, da so lahko katero izmed družb, kjer so bili prej le delni lastniki, postali večinski lastniki.
Petan ni delal nič drugače kot to počnejo holdingi v lasti najbogatejšega Slovenca Dareta Južne ali pa njegova nekdanja soseda iz njegove vasi, družina Polanič. Vendar če nisi "naš", boš dobil "PEKEL"! To se je v preteklosti zgodilo tako z imperiji Staneta Valanta, Janeza Bohoriča, Igorja Bavčarja ali pa podjetnika iz Celja s priimkom Zupanc. V kateri skupini bo pristal Petan? O tem primeru bomo v našem mediju pisali enkrat v prihodnje, kjer se bo razkrila vsa "ugrabljenost" slovenskega bančnega in pravnega sistema.
Ali se spet ponavlja stara zgodba? V našem mediju smo že večkrat opozarjali na delovanje Specializiranega državnega tožilstva, ki velja za samostojno in neodvisno enoto tožilstva znotraj Vrhovnega državnega tožilstva. Kar bi naj izgledalo kot neodvisen boj in preganjanja vseh tistih, ki so zagrešili kaznivo dejanje se je spremenilo dobesedno v "državo v državo" znotraj tožilske veje oblasti.
Kaj smo že opozarjali v našem zapisanem članku z naslovom "Zakaj je primer MILOVIČ ŠOLSKI PRIMER IZVAJANJE SELEKCIJE NA TRGU S STRANI KRALJICE POSTOPKOV-TOŽILSTVA GROBARJEV SLOVENIJE?" z dne 19. april 2024: »Primer Milović le dokazuje, da kraljica postopkov-tožilstvo po naročilu naročnikov, ki spominjajo na organizirano kriminalno združbo akterjev grobarjev slovenskega gospodarstva in politike VSEH IDEOLOŠKIH BARV izvaja selekcijo na trgu. »Verjetno so to na sebi najbolj občutili nekdanji nadzorniki Luke Koper, ki veljajo za prve obsojene nadzornike v Sloveniji. Vendar za zadevo, kjer so popolnoma NEDOLŽNI!«
Lahko pa bi kraljica postopkov-tožilstvo malce pogledala delovanje posameznih članov Združenje nadzornikov Slovenije, kjer je predsednik Gorazd Podbevšek, višji član uprave Slovenskih železnic in dolgoletni kader banksterskega omrežja Boruta Jamnika. Seveda ne bo, ker je tudi iz njihove strani "UGRABLJENA"!
Verjetno je to na sebi občutil tudi trikratni predsednik vlade in dolgoletni predsednik stranke Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Kar nekaj procesov je doživel na svoji koži v času samostojne Slovenije. Patria, Trenta in prestitutka. Zakaj je bil v dveh primerih obsojen, v enem primeru pa je šele Ustavno sodišče razveljavilo sodbo si lahko odgovorite sami.
Mi smo že v članku z naslovom "Zadeva Trenta: Ali bo večnim scenaristom "ki jih ni v sodni dvorani" spet uspelo? Kdaj se bo to prenehalo!!! OPROSTITEV!!!" zapisali sledeče: »Kdaj bo slovensko pravosodje nehalo slediti pripravljenim sodnim procesom "spakiranih na USB-ključkih" za proti tistim, ki jih smrtno sovražijo zaradi njihovih političnih idej ali pa proti posameznikom, ki so svoj kapital vložili v "napačen projekt". Bojan Petan doživlja isto usodo kot Janez Janša! Oba sta se do smrti zamerila banksterskemu omrežju Boruta Jamnika in neformalni usihajoči skupini KOMANDOS, ki je ugrabila ključne zvode pravosodja s kadri SPLOŠNE PLOVBE PORTOROŽ! PIKA. DOKONČNA PIKA!«
Kako je Bojan Petan bil dolgoletni varovanec obeh OBALNIH VPLIVNIH OMREŽJIH? Kdo je napisal ovadbo? Enes Lojo je še eden izmed posameznikov, ki je bil zvest ideji neformalne skupine Komandos, na katere je opozoril nekdanji direktor Splošne plovbe Viljem Volk.
Ali bo Bojan Petan spoznal resnico slovenskega pravosodja? Kot kaže, se trenutek resnice nezadržno približuje. O Bojanu Petanu je bila realno v zadnjih dveh letih skoraj popolna tišina, razen ko se je pisalo o njegovih obalnih poslih (teniška igrišča v Portorožu, Žusterna). Petan, ki je dlje časa mislil, da je zavarovan pred obema kriminalnima združbama, bo, kot kaže, spoznal bridko resnico. Kriv pa si je popolnoma sam - kaj pa uboga oranžna »zares« ultra svetovalca z Dolenjske, ki se igrata kmete na Obali. Velik imperij Petana se mu je sesedel tisti trenutek, ko je struja modrega dečka in njegovega samooklicanega rejnika iz LUKE KOPER s svojimi kadri prevzela tisti krak oziroma linijo razpufitega luksemburškega sklada York, ki je upravljal s skritimi milijoni slovenskega kapitala v tem skladu. Poslovna smrt Petana se je začela tisti trenutek, ko mu je njegova trojka Vukovič-Cirman-Modic pobegnila na državni Siol. Ne pozabite, vsak postopek se prične z ovadbo. Ovadba je scenarij, po kateri kraljica postopkov-tožilstvo trpinči žrtev deset, petnajst ali dvajset let. To v primerih, ki se rešijo petih minutah. Trenta in Zreče so šolski primer! Petan je korak za korakom, kljub svojemu bogastvu, spoznaval, da ga čaka težka bitka za preživetje v poslovnem svetu. Dlje časa je bil miren, saj je vedel, da ima ključne strukture v vrhu pravosodja, ki imajo odločilen vpliv na del tožilstva - Specializirano državno tožilstvo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije - pokrite. Z drugimi besedami, govorimo o poslovnem omrežju neformalne skupine Komandos, ki izvira iz poslovnega miljeja še vedno nelikvidirane družbe Splošna plovba Portorož. Bojan Petan je še eden zadnjih preživelih gospodarstvenikov, ki izvirajo iz starega JLA-obveščevalnega kroga rdeče aristokracije. V javnosti sta se večkrat omenjala tudi Sebastjan Selan in Sandi Bonaca. O tem je leta 2016 kot novinar Reporterja Nenad Glucks pisal tudi v članku z naslovom Vsi obveščevalci Bojana Petana: agenti Sove v tajkunovi službi. Razkrivamo enega KLJUČNIH GREHOV zaradi katerega je doživel Petan sodno kalvarijo kot so jo pred njim doživljali Janša, n…
"Čiščenje" institucij in ideološki obračuni
Predsednik vlade Robert Golob je 25. oktobra letos (2023) na Odmevih nacionalne televizije ter nato še na POP TV v oddaji 24ur zvečer jasno povedal, da je pred oblikovanjem vlade maja lani (2022) imel pogovor s Tatjano Bobnar, kandidatko za ministrico za notranje zadeve, in z Boštjanom Lindavom, kandidatom za generalnega direktorja Policije. Povedal je, da je bil edini pogovor z njima o njunem skupnem cilju, da »Slovenijo očistimo janšistov«. Oziroma kot je pojasnil za POP TV: »očistiti policijo janšizma«. »To smo obljubili volivcem pred volitvami ne le za Policijo, tudi za RTVS in druge institucije in za to so nam volivci na volitvah podelili mandat.« Slovenci imamo izkušnje, kaj pomeni »očistiti«. Zmetati na cesto vse zaposlene ljudi, ki so dejansko ali domnevno simpatizerji določene politične ali ideološke usmeritve, ki ni po volji nove avtokratske oblasti. No, teh »janšistov« za zdaj še ne bodo pobijali niti zapirali na Goli otok, a ta ukaz ministrici in direktorju Policije je na las podoben depeši Edvarda Kardelja, ki jo je 25. avgusta 1945 poslal Borisu Kidriču: »Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.« Taka »čiščenja« so vedno bila glavna značilnost najbolj pokvarjenih diktatorjev. V ne tako davni preteklosti so komunisti desetine tisočev Slovencev razglasili za »kolaborante« in pohiteli s »čiščenjem«, danes pa jih razglasijo za »janšiste« in histerija »čiščenja« se lahko prične. Gre za železno logiko psihopatov, in če se okoliščine primerno zaostrijo, lahko čiščenje pomeni ne le izgubo zaposlitve, ampak tudi izgubo življenja.
Kadrovski bazen oblasti in ponavljanje zgodovine
Tudi na drugih področjih se zgodovina ponavlja. Golobova vlada ustanavlja Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, pri čemer bo poulična modrost določala, kaj je sovražni govor in komu je treba preprečiti medijski dostop do javnosti. Uzakonja državno službo »pocestnih« aktivistov, ki bodo nadzirali kmete in oblastno posredovali v primerih, ko se jim bo zdelo ravnanje z živalmi neustrezno. No, saj bodo izobraženi in izkušeni. Opravili naj bi enotedenski tečaj, da bodo kot »kvalificirani prijavitelji« ali po domače »ovaduhi« že na kraju samem ocenili kmetovo ravnanje. Nastopajo torej časi, ki jih poznamo iz ne tako daljne preteklosti. Avgusta 1945 je Začasna Ljudska skupščina v Beogradu postavila sodstvu naslednje smernice: »Sodniki so lahko tudi pravniki, vendar samo pod pogojem, da so ‚brezmejno vdani‘. Zato je treba v primeru, če je potrebno izbirati med neukimi, a vdanimi laiki in učenimi pravniki, ki niso vdani, dati absolutno prednost laikom. Temeljna naloga sodstva mora biti likvidacija političnih nasprotnikov in sovražnikov, ne pa reševanje nastalih sporov z uporabo zakona. Zato je razumljivo gledanje na sodišča kot na odvisne in borbene oblastvene organe, kot na ‚trdnjavo, iz katere bo ljudstvo obračunalo s svojimi sovražniki‘.« (Lovro Šturm, Temna stran meseca, ur. Drago Jančar, str. 79). In Golobova vlada ima med svojimi demonstranti dovolj »neukih, a vdanih laikov«, ki lahko prevzamejo funkcijo organov pregona. Ne gre toliko za pregon sovražnega govora kot mnogo bolj za pregon drugačnega govora. In ne gre toliko za zaščito živali kot mnogo bolj za primitivno ustrahovanje kmetov in odvzem zaščite njihove samostojnosti.
Razcvet protidružinske politike in uničevanje tradicionalnih vrednot
Stare dolgoletne sanje komunistov, uničiti tradicionalno družino, so krenile na pot uresničevanja. Čeprav je bil v slovenskem parlamentu pred skoraj dvajsetimi leti sprejet »zakon o istospolni partnerski skupnosti«, ki tej skupnosti zagotavlja vse pravice in vse pogoje za skupno srečno življenje, so se takoj po nastopu Golobove oblasti lotili Družinskega zakonika in »zakonsko zvezo moškega in ženske« preimenovali v »zvezo dveh oseb«. Status »istospolne partnerske skupnosti« se s tem v ničemer ne spreminja, spreminja - oziroma izničuje - pa se tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in odpirajo šolska vrata za vse mogoče deviantne teorije o spolnosti in družini. Komunizem je že od vsega začetka mnogo pozornosti in energije posvetil razvrednotenju in zasmehovanju tradicionalnih družinskih vrednot, ta vlada pa stopa korak naprej in snuje celo finančno sankcioniranje tistih družin, ki premorejo ljubezen za več otrok. Že vrtec za drugega otroka ne bo več brezplačen, kar z drugimi obremenitvami pomeni, da bo povprečna mlada družina z dvema otrokoma obremenjena z dva tisoč evri več kot doslej. S tem bo kaznovana, ker z lastnimi žulji pomaga državi preprečevati demografski zaton. Protidružinska politika je spet ena glavnih agend nove oblasti. Slovenski družini z dvema otrokoma jemlje dva tisoč evrov letne pomoči, za vsakega tujega migranta pa brez pomislekov potroši dva tisoč evrov na mesec. Ne moremo se znebiti vtisa, da gre res za načrtno zamenjavo avtohtonega prebivalstva s tujimi priseljenci.
Kultura življenja proti kulturi smrti: Splav in evtanazija
Pod Golobovo vlado so se razmahnile javne razprave o splavu in evtanaziji. Gibanje za življenje, ki povezuje tudi mlajše generacije, želi s svojimi mirnimi in kulturnimi pohodi opozoriti, da splavitev otroka ni nekaj skrajno lahkotnega in neproblematičnega, kot bi plosknil muho, ki ti nagaja. Ob tem pa se prebujajo glasne in agresivne protidemonstracije, na katerih slišimo kričanje deklet in žena, da počno s svojimi telesi, kar hočejo. Gre za spopad dveh svetov, dveh kultur, kulture življenja in kulture smrti. Otrok, spočet v ženskem telesu, je namreč samostojno bitje, ne del materinega telesa. Tudi ni otrok kriv, da se je pojavil v njeni maternici. Ubiti ga, je tako, kot če bi vas sosed povabil v svoje stanovanje na kavico, nato pa bi vas, ker ga motite, ubil, ker je pač on lastnik stanovanja.
Pred letošnjim Pohodom za življenje so njegovi organizatorji v parku zataknili zastavice, pri čemer je ena zastavica predstavljala en razred slovenskih otrok, splavljenih na leto. Pretresljivo veliko jih je bilo. A nekaj ur za tem se je pojavila druga skupina deklet, ki jih je jezno razmetavala in odstranjevala. To pravzaprav ni nič posebnega. Posebno je to, da so jih nestrpno odstranjevala dekleta, mlade ženske. In človek se upravičeno sprašuje, ali se te ženske v otroštvu nikoli niso igrale s punčkami. Kam je šla njihova ženska narava? Njihov materinski nagon, varovati otroka? Saj splaviti otroka ni kar tako! Smo res že generacija, ki hoče ohranjati zeleno naravo in vsakega metuljčka na Barju, človeško naravo pa tako ponižuje in uničuje?! Najbolj jih pa moti, če ob ginekološki kliniki, kjer se izvajajo splavi, stoji skupina mladih in tiho moli. Nikogar ne ovirajo, nikogar ne napadajo, samo tiho molijo. In že to je za sedanjo oblast tako moteče, da bi to najraje prepovedala kot sovražni govor. Tudi v času revolucionarne oblasti se ni smelo govoriti o množičnih pobojih ali prižigati svečke ob kraškem breznu. Lahko si vedel, morda celo bral, a govoriti nisi smel. Ker je tako moteče za tiste, ki so pri teh pobojih sodelovali. Očitno gre za poskus oblastnega utišanja človekove nemirne vesti. Včasih smo zdravniški pripravniki šli tudi skouro ginekološko kliniko in tudi čakalnico, kjer so mlade mamice čakale na splav. Vse so molčale, vsaka je gledala v svoj kot, v zraku pa je bilo čutiti duševno stisko. Včasih je katera nenadoma pograbila svojo torbico in dobesedno pobegnila, preden bi prišla na vrsto. »Človekovo življenje je nedotakljivo,« pravi Ustava RS, 17. člen. »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva …,« pravi Pogodba o Ustavi za Evropo, I-2. člen, in: »Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo,« II-61. člen. Kdor priznava nedotakljivost človeškega življenja, ki je v jedru zahodne krščanske kulture, ne more upravičevati nobenega suženjstva, nobenega mučenja niti pobijanja. Podobne probleme sproža sedanja oblast tudi ob nameri uzakonitve evtanazije oziroma pomoči pri samomoru. Tudi to je skregano z načelom spoštovanja človeškega življenja, ki mora biti osrednje načelo zdravniške etike. Vesel sem, da slovenski zdravniki v tako presenetljivi večini odločno nasprotujejo uzakonitvi evtanazije. Vmes se seveda najde tudi tak, ki je pred leti ukinjal gerontologijo, v okviru katere bi se morala razviti tudi paliativna medicina, danes pa starostnikom ponuja le uzakonitev evtanazije.
Uničevanje spolne identitete in vpliv ideologij
Spoštovanje človekovega dostojanstva pomeni tudi spoštovanje njegove genetsko utemeljene spolnosti, ki je ali moška ali ženska. Trditi, da je spolov več in da si ga lahko človek sam izbira, je izraz največje norosti 21. stoletja. Je zaničevanje in izkrivljanje človekove najgloblje narave, ki je ena najpomembnejših dimenzij njegove identitete. Poigravanje z njo je poigravanje s človekom. Tako destruktiven odnos do človekove najgloblje narave je začela komunistična revolucija že v Leninovem času. Gradili so stanovanjske bloke s skupno kuhinjo, skupnimi sanitarijami, skupnimi jaslimi, skupno vzgojo otrok, ženske pa so hoteli v celoti vključiti v »izgradnjo socializma«. Že dvajset ali trideset let kasneje je bilo v Rusiji težko najti tradicionalno zakonsko zvezo oziroma družino, ni pa bilo težko najti ženske, ki je opravila več kot deset splavov, in moškega, ki je bil petnajstkrat poročen. Število prebivalcev je padlo za nekaj deset milijonov. O taki napredni družbi sanjajo tudi ideologi sedanje slovenske oblasti. Že komunistična država je namreč načrtovala, kako staršem odvzeti otroke in jim razgraditi identiteto, ki jim jo je dajala tudi tradicionalna družina. Ta se je v veliki meri že razgradila. Tudi identiteta narodnosti izginja. Na vrsti je razgradnja najgloblje, biološko določene identitete. Gre za agresivno razgradnjo tradicionalnega pojmovanja spola in spolnosti, ki spoštuje človekovo naravo in naraven pubertetni razvoj ter s tem tudi vso erotično poezijo življenja. Več kot sto pediatričnih klinik v ZDA se že skoraj trideset let ukvarja s hormonsko in kirurško spremembo spola zdravih otrok in mladostnikov. Posamezna klinika obdela tudi po tisoč primerov na leto. Z obsežnimi kirurškimi posegi želijo spremeniti videz spremenjene spolne identitete, s hormonsko preplavitvijo telesa pa počutje spremenjenega videza. Pri tem namerno zanemarjajo stranske učinke hormonske terapije z zaviralci pubertete in hormoni nasprotnega spola, kot so osteoporoza, terapije motnje razpoloženja, epileptični napadi, neplodnost, kognitivne motnje, poslabšanje psihiatričnih simptomov itd. Dovolj časa se že dogajajo te stvari, da se jasno kaže zvišana pogostnost srčnega infarkta, možganske kapi, sladkorne bolezni, tromboze in raka. Industrija spremembe spola te stranske učinke skriva, zdravniki, ki to počno, pa zavestno kršijo Hipokratovo zaprisego, ki med drugim pravi: »Primum non nocere!« (»Najprej ne škodovati!«) Deset- ali petnajstletne izkušnje pa tudi kažejo, da so s tem te - po sebi normalne in zdrave otroke - spolno dobesedno pohabili. Sedaj se ti odrasli nesrečneži v vse večjem številu vračajo in za svojo invalidnost tožijo kliniko. Marsikatera je zato že zaprla vrata in šla v stečaj. A pohabljenosti žal ni možno odpraviti.
Okultne kvazielite in uničevanje družine
Ameriški kulturolog Michael Jones v knjigi Libido Dominandi: Sexual Liberation and Political Control trdi, da so okultne kvazielite začele uničevati družino že v času francoske revolucije in da ta proces traja še danes. Meni, da je to storjeno zato, ker je družina zadnja obramba navadnega človeka pred totalitarnim nadzorom države, ki so jo tako rekoč prevzeli globalistični akterji. Politizacija in izmaličenje instituta zakonske zveze je bil eden glavnih ciljev že francoskih revolucionarjev, pospešek pa je vse skupaj dobilo v komunizmu, predvsem v sodobnem kulturnem marksizmu, ki ga zato nekateri imenujejo »kvir komunizem«. V taki družbi državljani prakticirajo nestabilne, dinamične, fleksibilne, neosebne spolne prakse. Niti s pomočjo erotike človek ni več sposoben najti svoje identitete in ustvariti ter ohranjati trajne zveze. Človek postaja izgubljen osamljen list sredi deroče reke. In prav takega si želita svetovni globalizem in sodobna totalitarna oblast. Tradicionalna družina, opredeljena kot zakonska zveza ženske in moškega ter odprta za novo življenje, razumljivo predstavlja največjo oviro pri uresničevanju tovrstnih prizadevanj. Urejena družina namreč pomeni človeku dom in svet svobode ter osebne izpopolnitve. S takim človekom politika težko manipulira. Zato je tudi sedanjemu kvir komunizmu družina sovražnik št. 1.
Življenje v laži in zablodi
Včasih je v civiliziranem etičnem novinarstvu veljalo načelo, da je treba javnosti posredovati nepotvorjena dejstva, bralcu pa pustiti, da sam oblikuje svojo presojo, svoj svetovni nazor. Danes pa velja taktika, da se bralca zasuje z že oblikovanim mnenjem, nazorom in vrednostno oceno, potem pa se v podporo tega išče dejstva, namige ali celo laži, ki naj bi potrjevali to oceno. Včasih je kakšna medijska hiša še bila sposobna posredovati objektivno podobo dejstev, da si je bralec lahko na njeni osnovi oblikoval objektivno presojo. Danes pa si je pravo podobo sveta možno oblikovati le ob spremljanju različnih medijskih hiš. To pa tudi pomeni, da je s preganjanjem in preprečevanjem konkurenčnih medijev možno doseči ideološko enoumje, ki omogoča vzpostavitev trde diktature. Svetovni nazor, ki temelji na izmišljotinah in znanstvenih lažeh o človeku, povzroča tako posamezniku kot celotni družbi veliko nepopravljivo škodo. Ta zblojena modrost o prosti izbiri spola v Slovenijo šele prihaja, a Golobova vlada jo bo hitro vključila v šolski kurikulum. Tudi slovenski volivci, slovenska javnost, slovenska država bomo verjetno kar nekaj let potrebovali in kar nekaj sto ali tisoč otrok bomo pohabili, preden bomo na lastni koži čutili, da smo totalno nori. izmišljotine. Ob tem si svobodno izbira »napredno« oblast, ki posmehljivo To je žal usoda družbe, ki lahkotno sprejema znanstvene zavrača večna dejstva človekove narave in si v svoji zmedeni domišljiji riše čudno podobo človeka in družbe. S to podobo pregnete vso zakonodajo, vse nacionalne medije in ves šolski sistem. S tem je zmota vgrajena in nadaljnja pot v brezno zakoličena. Predvsem, če vodstvo države prevzame neizkušen, kratkoviden diktator, ki smrtno resno sledi agendi o »čiščenju«.
Novinarska etika in odgovornost v času polarizacije
V času, ko se novinarska etika in objektivnost pogosto znajdeta pod drobnogledom, je pomembno poudariti vlogo medijev pri oblikovanju javnega mnenja. Vendar pa se je v zadnjem času pojavilo vprašanje, ali nekateri mediji sledijo principom nepristranskega poročanja ali pa se podrejajo političnim ali drugim interesom. V času polarizacije in ideoloških bojev je odgovornost novinarjev še toliko večja.
Primer Sergeja Moharja: Nasilje in pravosodje
V kontekstu obravnave pravosodnega sistema in družinskega nasilja se je pojavil primer Sergeja Moharja. Mohar je javnosti znan od decembra 2010, ko je skupaj z bratom Gregorjem vlomil v hišo, nato pa pretepel, okradel in na koncu še ubil 72-letnega upokojenca iz Črnomlja Franca Kobetiča. Ob izreku pogojne obsodbe mu je sodnica Alja Kratovac Prokopović pojasnila: "Morali se boste naučiti, da ljudje težave rešujemo z besedami, ne s pestmi." Sergej se je namreč ponovno znašel na sodišču, tokrat zaradi nasilja nad nosečo ženo Jasno Mohar. Poleg 18-letne pravnomočne kazni je zdaj dobil še deset mesecev pogojne s preizkusno dobo treh let, a ta bo začela teči šele, ko bo prišel iz zapora. Torej tam nekje leta 2029…
Sojenje nekdanjemu kandidatu za župana Semiča in propadlemu podjetniku Sergeju Moharju zaradi brutalnega nasilja nad ženo je bilo bliskovito, saj ni pričala nobena izmed povabljenih prič. Obtoženi je že na začetku priznal dejanje in tako sodišču sporočil, da bo v primeru občutljivega družinskega nasilja stoično sprejel naloženo kazen. Tudi sicer se v postopku verjetno ne bi zagovarjal, saj je njegov zagovornik David Sluga sodnici jasno sporočil, da tega ni najbolj sposoben, saj se psihiatrično zdravi tako na Dobu kot v ljubljanskem Polju. Sergeja so na sodišče vklenjenega pripeljali in z njega odpeljali policisti, saj prestaja 18-letno zaporno kazen zaradi ropa in povzročitve hudih telesnih poškodb, ki so se končale s smrtjo upokojenca iz Črnomlja. Tokrat so mu sodili zaradi nasilja nad ženo med letoma 2008 in 2010, se pravi tudi v obdobju, ko je bila noseča in zato še bolj občutljiva. Obtožnica mu očita, da je Jasni Mohar omejeval svobodo gibanja in sčasoma stopnjeval nasilje; ne samo da jo je ljubosumno nadziral in preprečeval stike s prijatelji, nenehno ji je brskal tudi po telefonu in ji grozil, da ji bo kar sam opravil splav. Pri ustrahovanju pa se ni ustavil, saj se je nanjo večkrat spravil tudi s fizično silo.
Obtožnica mu očita kopico napadov na partnerico. Ko je bila Jasna noseča, ji je najprej v trebuh vrgel ključe, nato jo je porinil v steno, zatem jo je vrgel po tleh, da je obležala nezavestna in je morala poiskati zdravniško pomoč. Ko je prišla v bolnišnico, je bruhala. Obtožnica mu še očita, da jo je žalil, zagrabil za vrat in jo davil … Po dolgem trpljenju se je Moharjeva vendarle zatekla po pomoč na center za socialno delo in proti visokoraslemu ter močnemu partnerju sprožila uradni postopek. Ta se je zdaj končal s pogojno obsodbo. Sodnica je Moharju na koncu pojasnila, da se bo moral še pred iztekom kazni spoprijeti s svojo nasilno naravo in poiskati ustrezno pomoč. Neuravnovešeni nasilnež: Da gre za psihično neuravnovešenega nasilneža, nam je posredno potrdil tudi njegov zagovornik Sluga, ki napoveduje predlog za obnovo postopka v primeru umora 72-letnega Franca Kobetiča, za kar je Sergej prejel 18-letno zaporno kazen, saj ga takrat ni pregledal psihiater. »Glede na naravo mojega klienta težko verjamem, da ni vzbudil dvoma prištevnosti, kajti že na prvi pogled ne deluje duševno zdrav. In ob tako drastični kazni je skrajno nenavadno, da se ne preveri tudi ta pomembna plat kazenske odgovornosti, to je njegova prištevnost, kajti brez tega ni kaznivega dejanja. Zunaj postopka smo pridobili izvedensko mnenje, ki kaže na to, da bi moral izvedenec psihiatrične stroke ugotoviti, da obstaja dvom o njegovi prištevnosti.« Gre za primer, ki je dodobra razburil Dolenjce: Sergej je skupaj z bratom Gregorjem 13. decembra 2010 med 17.30 in 19. uro oprezal pri domovanju Kobetiča v Črnomlju nasproti Petrolovega bencinskega servisa. Upokojenec je prej služboval v Nemčiji, zato je veljal za premožnega. Sergej je s svojim podjetjem že prej pri njem opravljal hišna dela in si hišo dobro ogledal. Brata iz Semiča sta onesposobila varnostne kamere in alarmni sistem, razbila okno ter se splazila v hišo. Sergej je sodnici pozneje sicer zatrdil, da ga je brat čakal v avtu, in tako prevzel vso krivdo nase, čeprav marsikdo dvomi o tem. Kot je zatrjeval, je mislil, da upokojenca ni doma. Sergej je moškega zvezal z lepilnim trakom in ga z obteženimi rokavicami silovito pretepal. Od nebogljenega Kobetiča je zahteval skriti denar, a mu je ta odvrnil, da je na banki. Za brata je ostalo truplo, nekaj stvari sta ukradla, odnesla sta signalno pištolo, zlato verižico, ki jo je imel Franc okoli vratu, zapestnico, ki sta mu jo snela z roke, ter nekaj denarja iz denarnice. Odpeljala sta se z njegovim mercedesom, audija pa sta pustila v garaži. Obdukcija je pokazala, da je Kobetič zaradi hudih ran in zlomov, odpovedi srca, možganskega edema, vdihovanja krvi, poškodbenega šoka, zelo hudih bolečin ter hude psihične travme zaradi strahu in groze umrl sam na tleh v naslednjih urah. Kmalu po brutalnem umoru so jima policisti prišli na sled, saj so odkrili ukraden avto brez registrskih tablic, pokritega s ponjavo v garaži na Jamovi cesti, brata sta namreč ukradeno robo in krvava oblačila spravila pri ljubljanskem prijatelju Aleksandru Arsenijeviću. Kot se je izkazalo, sta se okrutnega dejanja lotila zaradi finančne stiske. Sergej je hotel sodišče pozneje celo prepričati, da je to storil zaradi groženj Romov, češ da mu bodo ugrabili otroka, zaradi česar naj bi jim že plačal 40.000 evrov in vzel hipoteko na hišo.
Povezava med literaturo, družbo in pravnim sistemom
V sodobni literaturi se pogosto prepletajo teme, ki odražajo družbene pojave in izzive. Romani, kot so "Pošast" z vzporednicami s korejskim filmom "Bratje v vojni", kjer splet okoliščin premaga glavne junake, ali "Klara", ki jo pripoveduje robotka, raziskujeta človeško naravo in njene odzive na skrajne situacije. "Mož z imenom Ove" predstavlja zgodbo o soočanju s smrtjo in ljubeznijo, medtem ko "Otok psov" kritično obravnava policijo in družbo.
Primeri romanov, kot so "Ajaccio", ki se dotika osebnih in skupnih odmevov tragedije, ali "Težka voda", ki raziskuje posledice zamolčane preteklosti, kažejo na pomembnost razumevanja zgodovine in njenih vplivov na posameznika in družbo. Tudi "Bitka za štirimi stenami" odpira vprašanja družinske dinamike in iskanja sozvočja z naravo.
Vse te teme, od pravnih postopkov in političnih obračunov do družinskega nasilja in razkrivanja družbenih anomalij, se prepletajo v kompleksno sliko sodobne družbe. Prav tako se je v besedilu pojavila omemba pravice do ugovora vesti v zdravstvu, kar dodatno poudarja napetosti med posameznikovimi prepričanji in zakonskimi obveznostmi. Vse te teme ustvarjajo mozaik, ki ga je treba razumeti v širšem kontekstu.