Splav, ali umetna prekinitev nosečnosti (UPN), je tema, ki v slovenski družbi še vedno nosi pridih tabuja, čeprav je zakonsko urejena in dostopna. Gre za eno najtežjih odločitev, s katerimi se lahko sooči posameznica, odločitev, ki lahko pusti dolgotrajne telesne, čustvene in psihološke posledice. Članek bo podrobno raziskal različne vidike splava, od metod izvedbe, zakonske ureditve, do posledic za žensko in družbo, pri čemer bo izhajal iz dejstev in ponudil vpogled v kompleksnost te tematike.
Metode umetne prekinitve nosečnosti
V Sloveniji sta na voljo dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti: medikamentozni splav (s pomočjo zdravil) in kirurški splav. Izbira metode je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti, obe tehniki zgodnje prekinitve nosečnosti pa sta v osnovi preprosti in varni.
Medikamentozni splav (splav z zdravili)
Medikamentozni splav je najpogosteje uporabljena metoda za prekinitev nosečnosti v zgodnjem in poznem stadiju. Danes za ta namen uporabljamo učinkovini mifepriston in mizoprostol. Postopek poteka v dveh fazah in običajno zahteva tri obiske pri zdravniku.
Prvi obisk in zaužitje mifepristona: Na prvem obisku vas pregleda ginekologinja. Nato prejmete tabletko mifepristona, ki jo zaužijete v ambulanti ali doma, odvisno od navodil. Ta tableta začne proces prekinitve nosečnosti tako, da prekine delovanje posteljice. Po zaužitju tabletke lahko greste domov.
Drugi obisk in izločitev plodovega jajca: Drugi del prekinitve nosečnosti se opravi v bolnišnici ali doma, odvisno od trajanja nosečnosti in dogovora z zdravnikom, običajno dva dni po zaužitju tabletke mifepristona (v roku 36-48 ur). Zdravstveno osebje vam lahko v nožnico vstavi tableti mizoprostola ali pa jih zaužijete. Nato ste lahko nekaj ur pod opazovanjem v bolnišnici ali doma, odvisno od protokola. Zdravila sprožijo krče maternice in krvavitev, ki povzročijo izločitev zarodka. Morebitne bolečine blažijo s protibolečinskimi zdravili. Med štiriurnim opazovanjem ali v naslednjih urah po obisku bolnišnice splavi večina nosečnic.
Tretji pregled: Na tretjem pregledu se preveri, ali je postopek splava zaključen in ali so se pojavili kakšni zapleti.
Stranski učinki medikamentoznega splava so redki in lahko vključujejo slabost, zaprtje, bruhanje, drisko, občutek napihnjenosti ali izpuščaj na koži. Krvavitve, ki se pojavijo, so običajno podobne menstrualnim, v približno petih odstotkih pa so lahko močnejše. Po posegu lahko še sedem dni pričakujete menstruaciji podobno krvavitev, nato pa še približno pet dni rjavega izcedka. Zdravniki po posegu v povprečju priporočajo do pet dni bolniškega dopusta in počitka.
Kirurški splav (vakuumska aspiracija)
Kirurški splav je metoda, ki se običajno uporablja do 14. tedna nosečnosti po zadnji menstruaciji, v zgodnjem obdobju nosečnosti (pred 7. tednom) pa se lahko uporabi tudi metoda vakuumske aspiracije, pri kateri ni potrebna splošna anestezija.
Postopek: Kirurški splav opravi ginekologinja v bolnišnici. Postopek vključuje razširitev materničnega vratu in nato posesanje vsebine maternične votline z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno odstranjevanje, ginekologinja to opravi s posebnim instrumentom (kireto), običajno v kratkotrajni splošni anesteziji. Med posegom ne čutite bolečine.
Poseg je hiter, traja približno 15 minut, in je varen. Vendar pa kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali materničnega vratu ter okužbe. Če poseg poteka brez zapletov, lahko bolnišnico zapustite že nekaj ur po posegu. Ob odpustu vas bo ginekologinja seznanila s potekom posega in vam dala ustrezna navodila.
Krvavitev po kirurškem posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga in jo lahko lajšate z običajnimi protibolečinskimi sredstvi. Priporoča se kontrolni pregled pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne. V redkih primerih, ko umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.
Feticid (po 22. tednu nosečnosti)
Feticid je uboj nerojenega otroka z vbrizganjem kalijevega klorida v otrokovo srce, ki povzroči odpoved srca. Izvaja se pri prekinitvah nosečnosti iz medicinskih razlogov, ko nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje ali zdravje ženske ali ko gre za nepravilnosti ploda, nezdružljive z življenjem. Postopku feticida ponavadi sledi sprožitev poroda.
Abortivna kontracepcija
Umetno prekinitev nosečnosti lahko povzročimo tudi z abortivno kontracepcijo. Maternični vložek (spirala, Mirena) in hormonska kontracepcijska zaščita (kontracepcijske tabletke, vaginalni obročki, obliži in injekcije) lahko v določenem odstotku povzročijo splave, saj tanjšajo maternično steno in s tem preprečujejo ugnezditev zarodka, čeprav navadno menimo, da le preprečujejo oploditev jajčeca. Tudi t. i. jutranja tabletka ali postkoitalna kontracepcija (kontracepcija po spolnem odnosu) je namenjena izjemnim priložnostim in se ne sme uporabljati kot redna metoda kontracepcije. Če pričakovana menstruacija zaostaja, je treba narediti nosečniški test.
Zakonska ureditev in postopek v Sloveniji
V Sloveniji je splav legaliziran z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda iz leta 1952. Na zahtevo ženske je splav dovoljen do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti (10 tednov 0 dni od prvega dne zadnje menstruacije). Za nosečnice, ki so nerazsodne, zahtevo lahko podajo starši ali skrbnik.
Po 10. tednu nosečnosti mora nosečnica podati zahtevo za prekinitev nosečnosti na Komisijo prve stopnje, ki deluje v vseh regijskih bolnišnicah v Sloveniji. Komisija odobri prekinitev nosečnosti na osnovi medicinskih vzrokov (če nadaljevanje nosečnosti ogroža življenje oz. zdravje ženske, ali če gre za nepravilnosti ploda, nezdružljive z življenjem) in socialnih dejavnikov. Če komisija prve stopnje zavrne zahtevo, lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. V primeru, da komisija odobri prekinitev nosečnosti, napoti nosečnico v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Do 16. tedna nosečnosti komisija upošteva poleg medicinske indikacije tudi socialno. Pogosto zavrnjene prošnje za prekinitev nosečnosti po 16. tednu so običajno brez medicinske indikacije.
Postopek UPN v Sloveniji:
- Naročilo na pregled: Če ugotovite, da ste noseči, pa je nosečnost neželena, se čim prej naročite na pregled pri izbrani ginekologinji ali v najbližji ginekološki ambulanti.
- Potrditev nosečnosti in napotitev: Zdravstveno osebje vam bo potrdilo nosečnost z ultrazvočnim pregledom, se z vami pogovorilo o možnostih in vam izdalo napotnico za umetno prekinitev nosečnosti. Prav tako vam bodo določili krvno skupino, če je še nimate, in po potrebi opravili dodatne teste.
- Naročilo na postopek: Z napotnico se nato naročite na postopek v katerikoli regijski bolnišnici.
- Izvedba postopka: Postopek se izvede v skladu z zakonskimi roki in izbrano metodo (medikamentozni ali kirurški splav).
V primeru RhD negativne krvne skupine vam bo po posegu priporočena ali potrebna aplikacija anti-D imunoglobulina, da se prepreči morebitna imunizacija.
Posledice splava na žensko
Umetna prekinitev nosečnosti ali splav (kemični ali kirurški) ima lahko neželene telesne učinke, med drugim: bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, krvavitve, poškodbe organov (materničnega vratu, brazgotine na maternični sluznici …), sepso in celo neplodnost.
Bolj kot neželene telesne učinke pa pušča splav čustvene posledice, ki jih s skupno besedo imenujemo postabortivni stres. Postabortivni stres je sestavljen iz telesnih, psiholoških in duhovnih posledic splava, saj gre za nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom. Starši, s katerimi so se srečevali strokovnjaki, so največkrat omenjali depresijo, anksioznost, panične napade, nizko samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje prehranjevanja, težave z medsebojnimi odnosi, krivdo in sram, razhod s partnerjem, čustveno otopelost.
Nekatere mame po umetnem splavu nočejo več zanositi, ker menijo, da si naslednjega otroka ne zaslužijo, spet druge si želijo čim prej zanositi, da bi “nadomestile” splavljenega otroka. Vsekakor pa je pred naslednjo nosečnostjo tako za mamo kot za otroka najboljše, da se mama s svojimi čustvi iskreno sooči, saj jih s tem najlažje predela in je tako naslednja nosečnost psihično precej lažja. Enako velja tudi za mame, ki so doživele spontani splav. V nosečnosti se namreč prebudijo tudi tista čustva, ki so bila prej zanikana in lahko na nosečnico delujejo precej moreče in vzbujajo strahove ter negotovost.
STRES može ostaviti trajne posledice! Kako stres utiče na naše zdravlje?
Odločitev za splav: Prisila ali svobodna izbira?
Večina žensk si splava ne želi in kot same povedo, so se v ta postopek počutile prisiljene s strani partnerja, staršev, delodajalca ali medicinskega osebja (v primeru najstniške nosečnosti ali zdravstvenih zapletov pri otroku) ali finančnih okoliščin. Imele so občutek, da nimajo druge izbire. Nekatere kot odločitev za splav navajajo občutke osamljenosti ali zapuščenosti v nosečnosti, npr. ko se partner čustveno umakne in odločitev ter odgovornost popolnoma prepusti njej. Mnoge pa povedo, da kljub vsem informacijam, ki so na voljo, niso resnično razumele, v kaj se podajajo in kaj bodo s tem dejanjem naredile - tako sebi kot otroku.
V trenutku, ko mama izve za nosečnost, ki je ni načrtovala, življenje morda res deluje brezupno, a otrok, ki raste v njej, nosi novo upanje. Partner v odnosu igra pomembno vlogo pri načrtovanju prihodnosti. Pri načrtovanju družine morata enakopravno sodelovati oba partnerja. Če ne želita več otrok, je odgovornost obeh, da imata kot par ustrezno zaščito. V večini primerov to nalogo prevzame ženska. Težava nastopi, ko gre za nenačrtovano nosečnost. Ta je včasih posledica neučinkovitosti zaščite, večinoma pa gre za pomanjkanje le-te.
Čeprav je v Sloveniji splav legaliziran, ostaja tabu tema. Ljudje se redko javno izpostavljajo s svojimi težavami, predvsem zaradi strahu pred obsojanjem. V javnosti o splavu največkrat govorijo zdravstveni delavci z namenom izobraževanja. Njihova povprečna starost je 31 let. Delež žensk, ki so ob splavu starejše od 30 let, je okvirno 53 %. Mladostnice do vključno 18. leta predstavljajo le 4,6 % vseh.
Spodbudna statistika in izzivi
Statistika dovoljenih splavov v Sloveniji je spodbudna, saj njihovo število upada. Razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok je med letoma 2012 in 2021 upadlo za 17 odstotkov, kar je manj od evropskega povprečja. Število dovoljenih splavov je v zadnjem desetletju upadlo pri ženskah vseh starosti, še posebej med mlajšimi ženskami, kjer ima Slovenija najnižji delež splavov v Evropi. Ta uspeh pripisujejo razvitosti družbe, učinkoviti spolni vzgoji, dostopnosti do ginekologov in brezplačni kontracepciji.
Kljub temu pa večja težava ostajajo splavi pri ženskah, ki so že rodile otroka. Največ dovoljenih splavov naredijo ženske med 35. in 39. letom, ki pogosto že imajo otroke. Včasih je razvoj nosečnosti nepravilen, včasih pa je razvoj nosečnosti pravilen, a v popolnoma nepravilnem kontekstu za žensko - v nepravem času, z nepravim partnerjem, v nepravem socialnem, psihološkem ali ekonomskem stanju.
Prekinitev nosečnosti je izjemno stresna izkušnja, tako za žensko kot za njene bližnje, pa tudi za zdravstvene delavce. Kljub temu, da si vsi želijo, da bi bilo takšnih situacij čim manj, se zavedajo, da je realnost drugačna in da je njihova dolžnost pomagati ženskam v stiski.
Vpliv na ponovno zanositev in prihodnost
Splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti in ne vpliva na splošno zdravje. Prav tako ne poveča tveganja za raka dojke in ne povzroča depresije ali drugih duševnih težav, niti ne povzroča neplodnosti.
Pomembno je poudariti, da je odločitev za splav globoko osebna in da je pravica ženske, da odloča o svojem telesu. V primeru neželene nosečnosti je ključnega pomena iskreno soočenje s svojimi čustvi in iskanje podpore tako pri partnerju, družini, prijateljih kot tudi pri strokovnjakih. Le tako je možno predelati izkušnjo in se pripraviti na prihodnost, ne glede na to, ali bo ta vključevala novo nosečnost ali ne.
