Spontani splav, kljub temu da je pogost, predstavlja za žensko izjemno težko in čustveno izkušnjo. Medtem ko se pogosto govori o fizičnih vidikih okrevanja, je čustveno okrevanje prav tako ključnega pomena. Zavedanje o različnih čustvih, ki se lahko pojavijo, ter razumevanje njihovih vzrokov in obvladovanje le-teh je bistveno za celostno ozdravitev.
Kaj je spontani splav?
Spontani splav je nenadna in nehotena prekinitev nosečnosti, ki se zgodi pred 20. tednom nosečnosti. V primeru, ko nastopi spontani splav, se posteljica odlušči od stene maternice, krvne žilice se pretrgajo, kar povzroči krvavitev. Nekatere statistike kažejo, da se vsaka četrta nosečnost zaključi s spontanim splavom. Odstotek je torej zelo visok, pri čemer so to zgolj podatki za nosečnosti, ki jih je bilo že mogoče potrditi z ultrazvokom. Če upoštevamo še obdobje »kemične nosečnosti«, ki jo zaznajo le hormonski testi, je odstotek spontanih splavov precej višji.
Vzroki za spontani splav
Zgodnji spontani splavi ostajajo v večini primerov nepojasnjeni (v kar 60%). Najpogostejši vzrok za spontane splave pa so kromosomske nepravilnosti. Drugi vzroki za spontani splav so še hormonske motnje, anatomske nepravilnosti maternice ali materničnega vratu, imunske motnje, okužbe in nekatere bolezni.
- Kromosomske nepravilnosti: Najpogostejši vzrok, ki vodi do propada oplojene jajčne celice. Spontani splav kot posledica kromosomskih napak navadno nastopi v prvem tromesečju, do 12. tedna. Po koncu prvega tromesečja se število splavov, ki so posledica genetskih nepravilnosti, zmanjša na manj kot 10%. Spontani splavi zaradi kromosomskih nepravilnosti so pogostejši v poznih 30-ih in po 40. letu starosti. Takrat pogosteje prihaja do t.i. procesa anevploidija, pri katerem pride do odklona števila kromosomov zarodka in posledično do propada oplojene jajčne celice. Ali je šlo za kromosomsko napako lahko pokaže analiza splavljenega tkiva.
- Hormonske motnje: Kadar so vzrok za spontani splav hormonske motnje, se ta zgodi do 10. tedna nosečnosti, po tem obdobju namreč tvorbo hormonov prevzame posteljica in morebitno pomanjkanje hormonov v materinem telesu nima večje vloge. Najpogostejša težava pri hormonskih motnjah je pomanjkanje progesterona zaradi prehitrega propada rumenega telesca. Da gre v ženskem telesu za prenizko vrednost progesterona, lahko opazimo tudi iz ciklusa in sicer preko kratkih lutealnih faz (faza je krajša od 11 dni), kapljičnih krvavitev pred menstruacijo, slabše opažene kvalitete sluzi in tudi preko močno izraženih PMS-jev. Nizka vrednost progesterona je pogosto znamenje, da nosečnost ne bi imela možnosti, da se obdrži. Sum na nezmožnost nadaljevanja nosečnosti zaradi težav s progesteronom se lahko potrdi ali ovrže s pomočjo dveh ločenih biopsij endometrija. Drugi pogost problem v povezavi s hormoni so nezdravljene težave s ščitnico.
- Anatomske nepravilnosti maternice: Neobičajna oblika maternice je lahko vzrok za nezmožnost ugnezditve zarodka. Če se zarodek ugnezdi ravno v predel stene, kjer ne bo imel možnosti za optimalen razvoj, bo najverjetneje nastopil spontani splav. Obstajajo različne stopnje pregrad in nekatere so tako majhne, da ne povzročajo nobenih težav, spet druge bistveno povečajo možnost za spontani splav. Neobičajna oblika maternice in oslabljen maternični vrat sta lahko razlog za prezgodnji porod in sicer najpogosteje v obdobju med 12 do 24 tedni. V času rasti dojenčka, mu nepravilna oblika maternice preprečuje širjenje, šibek maternični vrat pa se lahko prične odpirati, saj ne zdrži teže otroka.
- Imunske motnje: Pri antifosfolipidnem sindromu imunski sistem pomotoma proizvaja protitelesa, ki napadajo določene beljakovine v krvi in ne vsiljivce v organizmu kot so na primer virusi in bakterije in proti katerim bi morala delovati. Antinuklearna protitelesa se tvorijo pri avtoimunskem odzivu, kjer protitelesa napadajo telesu lastne celice. Obstajata dve vrsti antifosfolipidnega sindroma, in sicer primarna, ki se pojavlja samostojno, in sekundarna, ki se pojavlja kot avtoimunska motnja. Pri avtoimunskem odzivu vzrok še ni popolnoma pojasnjen. Protitelesa lahko prepoznajo očetov dedni material kot tujek, zato pride do zavrnitve zarodka. Antifosfolipidna protitelesa lahko povzročijo tudi krvne strdke v posteljici (odvisno kako veliki krvni strdki nastajajo in kam v telesu potujejo), ki ovirajo ali upočasnijo dotok krvi do ploda, kar pa povzroči smrt ploda. Zaradi protiteles spontani splav najpogosteje nastopi v prvem tromesečju. Prav pri ponavljajočih spontanih splavih v istem obdobju nosečnosti lahko posumimo, da je antifosfolipidni sindrom vzrok za splave. V tem primeru je potrebno opraviti test na protitelesa. Zdravila za antifosfolipidni sindrom zaenkrat ni, obstajajo pa številna zdravila, ki učinkovito zmanjšujejo tveganje za nastanek krvnih strdkov. Za zdravljenje sindroma zdravniki običajno predpisujejo zdravila, ki preprečujejo zgoščevanje krvi kot je na primer aspirin ali heparin.
- Okužbe: Najpogostejše okužbe, ki lahko povzročijo spontani splav, so okužbe kot posledica spolno prenosljivih bolezni (sifilis, gonoreja, klamidija …) in okužbe kot so mikroplazma, toksoplazma, listerioza, malarija in ošpice. Obstajajo bolezni, ki lahko povzročijo spontani splav ali deformacijo zarodka, če za boleznimi ženska zboli prav v času nosečnosti. Te bolezni so recimo norice, peta bolezen, hepatitis A in B. Če ne veste, ali ste jih že prebolele ali ne, se posvetujte z zdravnikom, ki vas bo poslal na testiranje. Okužbo, ki povzroči vročino nad 38 stopinjami, je treba obravnavati takoj.
- Starost: Starost je dejavnik za splav v smislu spremembe v telesu, ki so posledica staranja. Prvi in najpogostejši problem je s kromosomi. Niste vi tisti, ki imate težave, pač pa vaše jajčece ali semenčice, ki se tudi starajo. Starosti lahko prinese tudi druge težave, kot so slabo zdravje, bolezni ali hormonsko neravnovesje, zaradi česar se nosečnost težje obdrži. Te težave so bolj opazne po 40. letu starosti.
- Drugi dejavniki: Slabo počutje, prehlad, padec, udarec ali nesreča navadno niso razlog za splav, kot to ženske v strahu pogosto domnevajo. Dojenček je v svojem ovoju dobro zaščiten, obdan je s tekočino, in celo močni udarci v trebuh ga bodo verjetno le zazibali. Kadilke imajo večje tveganje za spontani splav. Uporaba in/ali zloraba nekaterih zdravil in prepovedanih drog oz. substanc (npr. kokain, alkohol, visoki odmerki kofeina) ter slabo nadzorovana kronična obolenja (npr. sladkorna bolezen, visok krvni tlak) lahko prav tako povečajo tveganje.
Vrste spontanih splavov
Spontani splav ni vedno enak in se lahko manifestira na različne načine:
- Grozeči splav (abortus imminens): Pojavi se lahko blaga krvavitev iz nožnice, ki ji lahko sledijo blažji do hudi krči maternice, bolečine v predelu medenice, slabost in bruhanje ali omotica. Vendar pa v tem primeru še obstaja možnost, da se nosečnost obdrži. Zdravljenje v tem primeru predstavlja le opazovanje. Na žalost ni dokazov, da bi strogo mirovanje, dodatna progesteronska podpora ali uporaba antispazmolitikov bistveno vplivali na izid.
- Neizogiben splav: V tem primeru je splav neizogiben, saj se maternični vrat že odpira.
- Zamujeni splav (t.i. missed abortion): V tem primeru zarodek preneha rasti in umre, vendar telo ne izloči tkiva nosečnosti. Ženska morda ne ve, da je prišlo do splava, dokler ne opravi ultrazvočnega pregleda. Sum na zamujeni splav se pojavi, če se maternica postopoma ne povečuje ali če je vrednost β-hCG nizka za gestacijsko starost (tedne nosečnosti).
- Nepopolni splav: Pri nepopolnem splavu nekaj, vendar ne vse tkivo nosečnosti, zapusti maternico. Ženska običajno čuti bolečine in krvavitve. V primeru neizogibnih, nepopolnih ali zamujenih splavov lahko zdravljenje v začetku predstavlja le čakanje na spontano izločitev vseh preostankov nosečnosti iz maternice, po potrebi pa se izvede t.i. evakuacija maternice.
- Popolni splav: To se zgodi, ko telo izloči vse tkivo nosečnosti. Bolečine in krvavitve se običajno zmanjšajo po tem dogodku.
- Splav zaradi zastoja rasti (blighted ovum): V tem primeru jajčece oplodi, vendar se zarodek ne razvije. Namesto tega se razvije le posteljica.
Diagnosticiranje in zdravljenje
Diagnosticiranje splava lahko vključuje preverjanje odprtosti materničnega vratu, ultrazvok in kvantitativno merjenje serumskega β-hCG. Z ultrazvokom in kvantitativno meritvijo serumskega β-hCG se običajno tudi izključuje zunajmaternične nosečnosti in ugotavlja odsotnost oz. prisotnost ostankov nosečnosti v maternici (kar kaže na to, da je splav nepopoln, na primer).
Evakuacija maternice običajno vključuje sesalno kiretažo pri <12. tednih, dilatacijo in evakuacijo pri 12.-23. tednih ali medicinsko indukcijo z zdravili za spodbujanje krčenja maternice pri >16. do 23. tednih (npr. Cytotec oz. Misoprostol). Kasneje kot je maternica evakuirana, večja je verjetnost za placentalno krvavitev, perforacijo maternice zaradi dolgih kosti ploda in težav pri širjenju materničnega vratu. Po spontanem splavu se spolne odnose odsvetuje za najmanj 2-3 tedne, ali dokler se krvavitve ne ustavijo popolnoma.
Če so vzrok ponavljajoči se spontani splavi, je potrebno dodatno, podrobnejše testiranje, da se ugotovi vzrok. To lahko vključuje genetske analize, hormonske preiskave, ultrazvok maternice in materničnega vratu ter preiskave na avtoimunske bolezni.
Čustveno okrevanje po splavu
Splav je eden najbolj stresnih dogodkov, ki se lahko zgodi ženski. Mnoge ženske se po splavu počutijo izgubljene, osamljene in nemočne. Morda se sprašujete, zakaj se je to zgodilo, ali krivite sebe za to. Razumeti, kaj se dogaja v vašem telesu in umu, je pomembno pri čustveni obnovi. Splav lahko povzroči hormonske spremembe v telesu, ki lahko vplivajo na vaše čustveno stanje. Poleg tega se lahko pojavijo tudi občutki žalosti, krivde in tesnobe. Pomembno je, da se zavedate, da so ta čustva normalna in da se lahko z njimi spopadete.
Vsaka ženska doživlja čustvene učinke splava drugače, vendar so nekateri občutki zelo pogosti. Nekatere ženske se počutijo izgubljene in prazne. Drugi čutijo tesnobo in strah pred prihodnostjo. Nekatere se počutijo krive za to, kar se je zgodilo, ali se sprašujejo, ali bi morda morale storiti kaj drugače. Morda boste čutili tudi jezo, žalost ali obup. Pomembno je, da se zavedate, da so ti občutki nekaj povsem naravnega, a da se boste morali z njimi soočiti in jih predelati.
Mehanizmi za obvladovanje čustev
Obvladovanje čustev po spontanem splavu je lahko težko, vendar obstaja več načinov, kako se lahko spopadete s čustvi. Prvi korak je, da se zavedate, da so vaša čustva upravičena in da niso nujno negativna. Če se počutite žalostno, si dovolite, da žalujete. Če čutite krivdo, se pogovorite s svojim partnerjem, prijateljem ali svetovalcem. Pomembno je, da ne zatirate svojih čustev, saj lahko to povzroči dodatne težave v prihodnosti.
- Sprejemanje čustev: Pomembno je sprejeti svoja čustva in se z njimi soočiti. Ne glede na to, ali se spopadate z občutki krivde, sramu, žalosti ali preprosto poskušate najti način, kako iti naprej, vam bo ta članek zagotovil podporo in smernice, ki jih potrebujete za začetek poti čustvenega okrevanja.
- Komuniciranje: Dobro se je čim več pogovarjati z bližnjimi, ki jim zaupamo. Podpora prijateljev in družine je lahko zelo pomembna pri čustveni obnovi po spontanem splavu. Če se počutite osamljeni ali nemočni, se pogovorite s svojimi najbližjimi. Lahko vam pomagajo pri predelavi čustev in vam nudijo podporo skozi ta težek čas.
- Pisanje dnevnika: Poleg pogovora s prijatelji, družino ali strokovnjaki obstaja tudi nekaj stvari, ki jih lahko storite sami za čustveno zdravljenje. Pisanje dnevnika vam lahko pomaga pri izražanju čustev in predelavi dogodkov.
- Sprostitvene tehnike: Meditacija in joga sta lahko koristni pri obvladovanju stresa in tesnobe. Spodbujanje kreativnosti, kot sta risanje ali slikanje, lahko pomaga pri sprostitvi in izražanju čustev. Pomembno je, da si vzamete čas zase in se osredotočite na svoje dobro počutje.
- Telesna aktivnost: S svojimi čustvi se lahko spopadete tudi s pomočjo telesne aktivnosti ali z ustvarjanjem.
Podporna mreža in strokovna pomoč
Poleg že omenjenih metod, obstajajo tudi skupine za samopomoč, kjer lahko spoznate druge ženske, ki so doživele podobno izkušnjo. Te skupine lahko nudijo podporo in razumevanje, ki ju morda ne najdete drugje.
Če se počutite, da se ne morete spopasti s svojimi čustvi, lahko poiščete pomoč svetovalca ali terapevta. Ti strokovnjaki vam lahko pomagajo pri soočenja s čustvi in spopadanjem s stresom in tesnobo. Poleg tega vam lahko nudijo tudi orodja za obvladovanje čustev in gradnjo samozavesti. Zdravljenje se lahko izvaja individualno ali v skupini, odvisno od vaših potreb in želja.
Iskrenost in sprejemanje
Pomembnost samosprejemanja po splavu je ključnega pomena. Po splavu je morda težko sprejeti dejstvo, da se je to zgodilo. Lahko se počutite, kot da ste nekaj narobe storili ali da ste krivi za to, kar se je zgodilo. Pomembno je, da si dovolite, da sprejmete svoja čustva in da se ne krivite za to, kar se je zgodilo. Nihče ni popoln in vsi delamo napake. Pomembno je, da se naučite odpustiti sebi, da lahko začnete s procesom zdravljenja.
Zavedanje, da niste sami in da ni pravega ali napačnega načina čustvovanja, je bistveno. S potrpežljivostjo in sočutjem do sebe je čustveno okrevanje po splavu mogoče.
Iskanje zaključka in premikanje naprej
Najti način, kako najti zaključek po spontanem splavu in se premakniti naprej, je pomembno za vašo čustveno ozdravitev. To lahko storite na različne načine, odvisno od tega, kaj vam ustreza. Nekateri ljudje najdejo zaključek v ohranjanju spomina na izgubljenega otroka. Drugi najdejo zaključek v izražanju svojih čustev skozi umetnost ali pisanje. Pomembno je, da najdete način, ki vam najbolj ustreza, da se lahko premaknete naprej s svojim življenjem.
Deljenje svoje izkušnje z drugimi lahko pomaga pri vaši čustveni ozdravitvi in ozaveščanju drugih o tej temi. Lahko obiščete skupino za samopomoč, delite svojo izkušnjo na družbenih omrežjih ali napišete blog. Deljenje svoje izkušnje lahko pomaga pri obvladovanju čustev in vam omogoči, da se povežete z drugimi, ki so doživeli podobno izkušnjo. Globoko vdihnite in začnimo.