Vprašanje "Ali spite?" je ena izmed prvih, ki jih novopečeni starši pogosto slišijo. To vprašanje, ki pogosto povzroča dodatno stisko, namiguje na idealizirano predstavo o spanju dojenčkov, ki pa je redko realnost. Dragi starši, popolnoma normalno je, da vaš dojenček še kar nekaj časa ne bo prespal noči. Izraz "spim kot dojenček" je verjetno izjavil nekdo, ki nima svojih otrok. Prej, ko se boste sprijaznili, da spanje in dojenčki praviloma ne gredo skupaj, lažje bo za vas. Na dojenčka, ki noče spati, ne glejte kot na svoj osebni neuspeh. Številne raziskave so pokazale, da se dojenčki zbujajo veliko pogosteje kot odrasli, njihov cikel spanja pa v povprečju traja 50 minut. Spanje je naša osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje - tako otroka kot tudi cele družine.
Razumevanje spalne biologije dojenčka
Novorojenčki in dojenčki ne spijo kot odrasli, in tudi ni mišljeno, da bi. Njihovi spalni vzorci so bistveno drugačni zaradi še nezrelega osrednjega živčevja. Novorojenček, čigar možgani so v fazi intenzivnega razvoja, prespi približno 15-17 ur na dan. Njegova obdobja budnosti in spanja se izmenjujejo v 3- do 4-urnih ciklusih, ki so enakomerno razporejeni preko dneva in noči. Pri novorojenčku, ki še ne loči dneva in noči, tako govorimo o večfaznem oz. ultradianem ritmu budnosti in spanja. Spanje odraslih urejajo cirkadiani ritmi, ki sledijo 24-urnemu ciklu dneva in noči, na kar vpliva izpostavljenost svetlobi. Med nosečnostjo se je dojenček prilagajal fiziološkim namigom v maternici, kjer se je srce in dihanje ploda pospešilo, ko je bila mama aktivna čez dan, in upočasnilo, ko je mama spala. Po rojstvu se ta povezava prekine in novorojenčki morajo razviti lastne hormone, ki urejajo cirkadiane ritme, kar zahteva čas.
V prvih tednih življenja dojenčkovo nočno spanje pomeni le šest zaporednih ur. Ob koncu prvega leta bo večina dojenčkov spala od 10 do 12 ur na noč. V prvih dneh povprečen novorojenček spi od 16. do 18. ur na dan. Do 4. tedna se spanje novorojenčka zmanjša na povprečno 14 ur. Razpon "normalnega" spanja novorojenčka je precejšen; nekateri 4-tedne stari dojenčki spijo le 9 ur od 24. Če vaš dojenček ne ustreza povprečnemu profilu dolžine spanja, to ne pomeni, da je z njim kaj narobe. Večina dojenčkov potrebuje približno 12 tednov, da pokažejo dnevno-nočni ritem pri proizvodnji lastnega melatonina za nočno spanje. Da pa se pojavijo cirkadiane spremembe kortizola, hormona, ki pomaga uravnavati budnost, lahko traja še dlje. Na splošno lahko traja 3-5 mesecev, preden se dojenčki ponoči "ustalijo", kar pomeni, da spijo več kot 5 ur.
Regresija spanja: Kaj je to in kako jo prepoznati?
Večina mladih staršev še ni slišala za regresijo spanja oziroma jim ta izraz ni poznan. Na kratko vam lahko regresijo spanja obrazložimo kot obdobje, ko dojenček, ki je prej dobro spal, doživi začasno zmanjšanje vzorcev spanja, se zato pogosteje zbuja in težje umiri. Regresija spanja se običajno pojavi, ko dojenček dopolni 4, 9 in/ali 18 mesecev. Traja lahko od treh do šestih tednov. Pogosto sovpada z razvojnimi in/ali fizičnimi mejniki, kot sta na primer kobacanje ali izraščanje prvega zobka.
Pri dveh mesecih se spanje dojenčka začne nekoliko urejati. Dojenčki se še vedno pogosto prebujajo, vendar pa lahko opazite, da se intervali spanja nekoliko podaljšujejo. To je posledica razvoja možganov, ki povzroči, da dojenček postaja vse bolj pozoren na okolico. Pri štirih mesecih se lahko pojavi prva večja regresija spanja. Skupno v dnevu spijo 14-16 ur, en spalni cikel traja 45-60 minut, s pogostejšimi prebujanji ponoči. Podnevi dremajo 3-4 krat.
Pri starosti pol leta je spanje dojenčka lahko že veliko bolj urejeno, saj dojenčki ponoči spijo tudi 6-8 ur neprekinjeno. Vendar pa v tem času pride do novih izzivov, kot so izraščanje zob in večja želja po telesni aktivnosti. Spijo približno 14-15 ur na dan, od tega 6-8 ur neprekinjeno ponoči. Čez dan spijo 2-3 krat po približno 2 uri. Zaradi izraščanja zob in več gibanja se lahko pogosteje prebujajo.
Pri osmih mesecih veliko dojenčkov razvije ločitveno tesnobo, kar pomeni, da se bolj zavedajo, da so odvisni od staršev, in se lahko prestrašijo, ko se sredi noči zbudijo sami. Zato je pomembno, da ga že od malega navajate na samostojnost v prostoru, ohranjate ustrezno spalno rutino in mu čez dan namenite dovolj pozornosti. Skupno spanje: 13-15 ur na dan, nočni spanec: 6-8 ur, a s pogostejšimi prebujanji, dnevni spanec: 2 dremeža.
V obdobju približno 10 mesecev po rojstvu začnejo dojenčki spati dnevno le okoli 12-14 ur. Od tega je večina časa prespanih ponoči. V tem času namreč dojenčki spijo le še 1-2-krat čez dan - vedno več pa jih spi samo enkrat na dan. Ta prehod na en spanec čez dan mora biti postopen, saj lahko v nasprotnem primeru vodi v povišano utrujenost in razdražljivost, zaradi katere dojenček ne more zaspati ali pa se čez noč zbuja. Skupno spanje: 12-14 ur na dan, nočni spanec: 6-10 ur neprekinjeno, dnevni spanec: 1 ali 2 dremeža.
Otrok (zdaj ni več dojenček) pri dopolnjenem enem letu starosti lahko prespi celotno noč brez hranjenja, vendar se lahko zaradi razvoja možganov in domišljije začnejo pojavljati nočne more ter večja potreba po neodvisnosti od staršev. Nekateri otroci se v tem času začnejo tudi upirati odhodu v posteljo, saj zaradi vedno večje radovednosti in želje po raziskovanju želijo ostati budni, tudi ko so utrujeni. Skupno spanje: 11-14 ur na dan, nočni spanec: Večina otrok zdaj spi 10-12 ur neprekinjeno, dnevni spanec: Enkrat na dan - navadno opoldne, traja 2 uri. Možne motnje spanja: Nočne more, upiranje spanju, ločitvena tesnoba.
Varnost na prvem mestu: Kako zagotoviti varno okolje za spanje?
Prostor, ki je namenjen spanju, mora biti v prvi vrsti za dojenčka varen. Da bi pri dojenčku čim bolj zmanjšali tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki (t.j. problem, ki nastane zaradi dojenčkove nerazvitosti srčnega utripa, dihanja ali krvnega tlaka med spanjem), je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, ne glede na to, ali dojenček spi v svoji postelji ali v skupni postelji s starši. Pomembno je, da dojenček spi na trdi vzmetnici, pokrit le do višine pazduh. Naj ne bo obrnjen z obrazom navzdol. Noge naj ima na končnem delu postelje, da ne more zlesti pod odejo. Dojenčkova glava med spanjem nikoli ne sme biti pokrita. Temperatura v sobi naj bo med 16°C in 20°C.
Če kadite, jemljete zdravila ali pa ste preveč izčrpani, ne spite v isti postelji z vašim dojenčkom. Prav tako naj dojenček ne spi med dvema osebama. Če vaš dojenček spi na trebuhu, obstaja povečano tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki. Otrokova biološka ura je naravnana na zgodnji odhod v posteljo, in sicer med 18.30 in 19.00. Vendar pa "nekega zanesljivega recepta, ki bi veljal za vsakega otroka in vsako družino, ni," zato s svojim opazovanjem in preizkušanjem sami ugotovite, kdaj je najprimernejši čas za odhod v posteljo. Kasneje se te ure tudi držite, saj se bo nanjo otrok navadil. Bodite pozorni na znamenja utrujenosti. Če je otrok že preveč utrujen, postane razdražljiv in težje zaspi. Zato je pomembno, da otroka ob nenadni umirjenosti, odsotnosti, sitnarjenju, manjenju oči in zehanju pripravite na spanje.
Večerna rutina: Ključ do mirnega uspavanja
Ko se približuje čas za uspavanje, je prav od vas odvisno, kako uspešni boste. Otroci vas čutijo in zelo dobro znajo prepoznati ton vašega glasu. Če želite, da otrok zaspi, mora le-ta imeti občutek varnosti. Vaš miren in pomirjujoč glas bo zagotovo prispeval k temu, da se bo otrok potolažil, umiril in lažje zaspal. V kolikor ste napeti in razdraženi, bo to zagotovo začutil tudi vaš otrok. Še kako dobro se zavedamo, da slej ko prej pride trenutek v dnevu, ko enostavno ne zmorete več. In zaradi tega ni z vami čisto nič narobe. Prav vsakemu staršu se je to že zgodilo, pa čeprav se o tem največkrat ne govori na glas. Če imate le možnost, si takrat vzemite nekaj minut zase.
Zelo pomembno je, da poskusite ustvariti prijetno in pomirjujočo večerno rutino, ki se je boste dosledno držali. Otroku bo lažje, če bo lahko predvideval zaporedje dogodkov, ki se običajno začnejo po večerji. Ob vsakodnevni rutini se bo počutil veliko bolj varnega v svojem malem svetu. Ritual poskusite vzpostaviti že pri majhnemu dojenčku (npr: hranjenje, previjanje, crkljanje, poslušanje uspavanke, spanje,..). Kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, pa v večerno rutino vključite še druge aktivnosti, kot so na primer poslušanje zgodbe, ki bo aktiviralo njegova čelna režnja (višje možgane) - del, ki onemogoča motorične impulze. Pred spanjem naj otrok ne je hrane, bogate z beljakovinami, ki aktivira dopamin (možgansko poživilo), kot so ribe ali meso. Kot ste verjetno že sami ugotovili, tudi čokolada pred spanjem ni najboljša ideja. Boljša izbira je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati.
Če opazite, da se otrok nečesa boji, njegove strahove vzemite resno. Pred spanjem ga vedno pomirite. Če na primer spi pri vas, se uležite poleg njega in se osredotočite na vaše globoko dihanje. Ni vam potrebno govoriti. V kolikor spi v svoji posteljici mu ponudite ninico, ki jo bo lahko ponoči prijel in bo dišala po vas. Še posebej priporočljivo je, če dojenčku ponudite mehko blago, ki diši po vašem mleku. Vaš vonj lahko sproži v otrokovih možganih pozitivna občutja in deluje kot močno pomirjevalo. Če vas dojenček potrebuje, ga ne pustite samega.
How to Build Sleep Routines for your Newborn
Starši, ki imate že nekoliko starejše otroke, ste se zagotovo že srečali s situacijo, ko vaš triletnik nikakor ne želi zaspati, kar naprej vstaja iz postelje, hoče na stranišče ali vas prosi še za en kozarec vode. To pogosto počnejo, ker si v resnici želijo kupiti čas z vami in vam sporočiti, da so prestrašeni ali si želijo pozornosti. Pogosto se jim v teh primerih v možganih aktivira sistem za strah in ločitveno stisko.
Skupno spanje: Tradicija in sodobne raziskave
Ste vedeli, da noben drug sesalec svojega dojenčka/mladička ne uspava tako, da ga socialno izolira? Ste vedeli, da devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom? Tako je bilo že od začetka človeštva. Vprašanja o tem, kje in kako naj otrok spi, pravzaprav sprožajo burne odzive samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi je spanje v isti postelji z otrokom nekaj povsem samoumevnega in v veliki meri povezano z dejstvom, da marsikje otroka niti ni mogoče dati spati v drugo sobo. To, da dojenčki spijo sami, je v zadnjih nekaj desetletjih predvsem značilno za srednji razred na Zahodu.
Številne raziskave so pokazale, da je spanje z otrokom v isti postelji (seveda ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov), naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik (dotikanje) namreč pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo prav otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši, boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni. V odrasli dobi pa so bolj zadovoljni s svojim življenjem in imajo manj duševnih težav. Otrok več časa preživi v plitvejšem spanju, kar ga lahko varuje pred sindromom nenadne smrti v zibki. Izboljša vaše spanje, saj lahko dojenčka, ki je ob vas, hitreje pomirite, kot če morate vstajati in iti do otroka.
Nekateri starši imajo o spanju v isti postelji z otrokom pomisleke, ker se bojijo, da se bodo ulegli nanj in ga zadušili. Ameriška akademija za pediatrijo s stališča preprečevanja nenadne smrti dojenčka odsvetuje spanje v skupni postelji predvsem takrat, kadar imajo starši čezmerno telesno težo in so kadilci. Je pa pred kratkim mednarodna raziskovalna organizacija SIDS Global Task Force odkrila, da imajo prav kulture, kjer dojenčki najpogosteje spijo skupaj v postelji s starši, najmanjšo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki na svetu.
Kdaj in kako se otrok nauči samostojno zaspati?
Enotnega odgovora na to vprašanje v literaturi žal ne boste dobili. Po našem mnenju je pravi čas za to takrat, ko to ustreza izključno vaši družini. V kolikor se vi in vaš otrok dovolj naspita, s partnerjem pa imata kljub skupnemu spanju dovolj telesne intimnosti, ni nobenega razloga, da bi se temu morali odpovedati. Skrb, da otrok kasneje ne bo želel spati v svoji postelji, je odveč. Temu v prid govorijo dejstva, da otrokovi hitro razvijajoči se višji možgani začnejo moč sistema za ločitveno stisko zmanjševati in le-ta s časom zelo oslabi. Seveda pa v kolikor vam skupno spanje ne odgovarja in se ne morete naspati, je bolje, da spite vsak v svoji postelji. Če boste zaradi neprespanosti razdražljivi in preutrujeni, prav gotovo ne boste mogli biti dojenčku v veliko pomoč čez dan.
Otrok je po šestem mesecu starosti praviloma že sposoben prespati vsaj šest zaporednih ur. V tem obdobju začnejo običajno jesti gosto hrano, zato je dobrodošlo, da mu v drugi polovici prvega leta življenja daste priložnost, da poskuša spati v svoji posteljici. V kolikor želite biti pri tem uspešni, se izogibajte uspavanja v naročju, vozičku, avtosedežu ipd. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana. Da lahko sam preide iz enega ciklusa spanja v drugega, ob sebi običajno potrebuje ninico, ki mu pri tem pomaga.
Vendar pa smo si ljudje različni. In tako je tudi pri otrocih. Nekateri gredo z veseljem spat v svojo posteljo, povezujejo jo z dobrimi občutki in nanjo gledajo kot na prostor, kjer se počutijo varne. Brez da bi jih starši morali kdaj navajati na to. Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, vam resnično odsvetujemo, da se poslužujete načinov, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko/žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Dojenček se namreč sam ni sposoben spraviti v stanje notranjega miru in dobrega počutja. Če se nihče ne odzove nanj in mora zaspati po neskončnih neuslišanih klicih na pomoč, ga to lahko zaznamuje za celo življenje, saj bo razvil preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Govorimo o dolgotrajnem joku, ki ga vsak človek - občutljiv za stisko drugega človeka - prepozna kot klic na pomoč. Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati.
Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola. Raziskave so pokazale, da ponavljajoče se aktiviranje tega sistema v otroštvu povzroči anksiozne motnje kasneje v življenju.
Nespanje otroka ima zagotovo velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Upamo, da vam bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč ali pa zgolj v tolažbo, saj nikakor niste osamljen primer. Vsekakor pa bodite pozorni, če pri nespečemu otroku opazite tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost.
Če se sprašujete, kdaj lahko dojenčki samostojno zaspijo, je odgovor, da se pri večini dojenčkov sposobnost, da zaspijo brez pomoči, začne postopno razvijati med četrtim in šestim mesecem starosti. To obdobje se pogosto ujema z drugimi pomembnimi razvojnimi dosežki, med drugim z razvojem sposobnosti samopomiritve. Strokovnjaki za spanje navajajo, da je primeren čas za začetek navajanja dojenčka na samostojno spanje praviloma med 4. in 6. mesecem. Učinkoviti nasveti za navajanje na samostojno spanje vključujejo spodbujanje dojenčkove sposobnosti samopomiritve. Če ima vaš dojenček težave s prilagajanjem, poiščite nasvet pri pediatru ali strokovnjaku za spanje. Zapomnite si, da je vzpostavljanje zdravih spalnih navad dolgotrajen in postopen proces, ne kratkoročen cilj.