Prvi samostojni koraki dojenčka so eden najbolj pričakovanih in čustvenih trenutkov v življenju vsakega starša. Ta mejnik ne predstavlja le fizičnega napredka, temveč simbolizira otrokov vstop v novo obdobje neodvisnosti in raziskovanja sveta. Vendar pa se s tem pričakovanjem pogosto meša tudi tesnoba, saj se starši nehote pričnejo primerjati z drugimi. Ko vidite sosedovega otroka, ki pri desetih mesecih že samostojno koraka, vaš malček pa pri trinajstih mesecih še vedno raje plazi, je naravno, da se vprašate, ali razvoj poteka pravilno. Vendar strokovnjaki poudarjajo, da se ne bi smeli obremenjevati s tem, kdaj točno otrok naredi prve korake, saj starost, pri kateri otrok naredi prve korake, nima dolgoročnega vpliva na otrokov razvoj.
Razpon normalnega razvoja hoje
V splošnem velja prepričanje, da bi moral otrok shoditi okoli prvega rojstnega dne. Čeprav je to za mnoge otroke res, to nikakor ni fiksno pravilo. Statistično gledano večina otrok naredi prve samostojne korake med 9. in 15. mesecem starosti. Vendar pa pediatri in razvojni strokovnjaki poudarjajo, da je povsem normalno, če otrok shodi tudi kasneje, vse tja do 18. meseca. Nekateri starši so prepričani, da mora otrok čim prej shoditi, da je to dokaz, da je zelo spreten, gibčen, samostojen, bister. Vendar pa so ugotovili, da otrok, ki shodi pri devetih mesecih, pozneje v življenju ni spretnejši in pametnejši od otroka, ki je začel stopicati pozneje. Prav tako to velja tudi za samostojno sedenje.
Razvoj hoje: Proces, ne dogodek
Razvoj hoje ni enkraten dogodek, temveč proces, ki se začne že veliko prej. Preden se otrok postavi na noge, mora razviti zadostno mišično moč trupa, koordinacijo in ravnotežje. Pogosto spregledan dejavnik pri tem, kdaj bo otrok shodil, je genetika. Če sta starša shodila pozno, obstaja velika verjetnost, da bo tudi otrok potreboval več časa. Poleg genetike igra ključno vlogo otrokov temperament. Nekateri otroci so po naravi bolj previdni in analitični; ti bodo morda dlje časa plazili in se opazovali, preden se bodo odločili za tveganje samostojne hoje. Fizična konstitucija prav tako vpliva na hitrost osvajanja hoje. Otroci, ki so lažji in imajo vitkejšo postavo, pogosto shodijo prej, saj imajo manj telesne mase za premagovanje gravitacije.
Nekateri pravijo, da 10 do 15 % otrok ne kobaca, da ni tega v njihovih genih, mislim pa, da je to najboljši način, kako otrok shodi. Saj je hoja težka, pomeni ravnotežje. Razpon, kdaj otroci shodijo, je velik razpon, ponavadi se zgodi med 9. in 18. mesecem, ko otrok shodi. Hoja ni edini pokazatelj, saj so individualne razlike ogromne med otroci. V nekaterih družinah bodo vsi shodili pri 9. mesecih, in če nekdo v družini ne bo sodil pri 15. mesecih, je to že znak za alarm, medtem pa pri neki drugi družini vsi shodijo med 15. in 18. mesecem in je to čisto normalno. Nekateri so gensko bolj gibalno spretni, nekateri pa so morda bolj govorno nadarjeni. Med nami so tako velike razlike, kot so v gibalni, pri jeziku, matematiki. Isti mesec v dveh družinah lahko pomeni zaostanek ali pa normalen razvoj.
Zakaj otrok noče zaspati? To je pravi razlog! Janja Urbančič
Razvojni mejniki: Pomoč, ne ocenjevanje
Razvojni mejnik naj bo samo pomoč, ne uporabljajmo ga za ocenjevanje, razvoj otroka ni tekma. Naj se ne obesimo na zmage in razne poraze, pa tudi če se nam je zdelo katastrofalno, da je naš otrok rabil toliko časa za svoj razvoj. Včasih kje zasledim, da mamice napišejo, da je otrok shodil že pri 9. mesecih. Zanima me, kdaj se reče (kdaj vi smatrate), da je otrok shodil. Ko sam naredi prve 3-4 korake, ko že naredi nekaj korakov, a samo če ga motiviraš za to, ko se sam odpravi in naredi nekaj korakov do najbližjega predmeta, ko samostojno hodi po prostoru…? Bi rekla, da pri 9. mesecih še noben otrok ne hodi samostojno naokoli po vsej hiši. Ljudje tudi pogosto sprašujejo, ali otrok že hodi (in v tem prehodnem obdobju je treba pač opisati to hojo).
Nekateri menijo, da otrok shodi, ko sam naredi prvi ovinek. Danes imamo sicer nove kriterije, vendar je pomembno razumeti, da je hoja proces. Nekatere mame malo pretiravajo, ko pravijo, da je pa "njihov" shodil pri 9 ali celo 8 mesecih. Veliko otrok sicer že pri 9 mesecih hodi ob opori ali ob hojici, toda resnično samostojno shodi kasneje. So pa tudi izjeme, ko otrok dejansko tako kmalu shodi. Za nekatere otroke hoja pomeni, da že hodijo sami po celem stanovanju ali zunaj, torej gredo kamor sami hočejo, čeprav je to bilo za nekatere šele pri 16. mesecih.
Pomembno je poudariti, da hoja ni samo prvi samostojni korak, ampak vse, kar pride pred njim. Otrok najprej razvije ravnotežje in moč, da se postavi na noge in hodi ob opori (ko se drži pohištva). Šele nato sledijo prvi samostojni koraki. V tem prehodnem obdobju otrok običajno naredi nekaj korakov in nato spet pade ali se vrne na vse štiri. To je še vedno le poskus hoje, ne prava hoja. Ponavadi večina otrok shodi do 15.-16. meseca starosti.
Raziskave in strokovna mnenja
Profesor Mitch Blair s Kraljeve univerze za pediatrijo in zdravje otrok pravi, da vsak dan srečuje starše, ki so zaskrbljeni, ker njihov otrok še ne hodi ali ker je počasnejši v razvoju od sovrstnikov. Pojasnjuje jim, da je starost, kdaj otrok shodi, pri posamezniku zelo različna, in to ne vpliva na njegov nadaljnji razvoj, prav tako ne na inteligenčni kvocient ali koordinacijo gibov. Večina otrok shodi med 9. in 18. mesecem. Vendar pa je pri tem poudarek, da začetek hoje ni edini pokazatelj gibalnega razvoja otroka. Namreč, individualne razlike med otroci so ogromne, razvojni mejnik pa je neka veščina, znanje, ki ga osvoji otrok v določenem obdobju.
V raziskavo, objavljeno v reviji Acta Paediatrica, so vključili 200 dojenčkov in jih spremljali do njihovega 18. leta. Opazovali so njihovo koordinacijo gibov in preverili njihov inteligenčni kvocient. Pregledali so jih sedemkrat v prvih dveh letih življenja, pozneje pa so jih redno testirali. Preverjali so njihovo ravnotežje, koordinacijo in inteligenco do 18. leta. Ugotovili so, da čas ne igra nobene vloge. V povprečju so otroci, stari več kot šest mesecev in pol, lahko samostojno sedeli. Vendar so nekateri otroci bili to sposobni narediti že pri štirih mesecih, drugi pa šele pri enem letu. V povprečju so otroci shodili, ko so bili stari leto dni, vendar jih je bilo veliko tudi takšnih, ki so shodili že pri starosti osem mesecev in pol, pa tudi takšnih, ki so s prvimi koraki odlašali do 20. meseca. Profesor Mitch Blair s Kraljeve akademije za pediatrijo in zdravje otrok v Angliji, je dejal: »Pogosto vidim starše, ki so zaskrbljeni, da njihov otrok še ne hodi ali pa se tega uči počasneje kot njihovi vrstniki, in so zaskrbljeni glede tega, kaj bi to lahko pomenilo za otrokov razvoj. Starost, pri kateri otrok naredi svoje prve korake, ima le majhen vpliv na dolgi rok. In otrok, ki brez pomoči že zelo zgodaj sedi pokonci, ni nujno bolj bister.«
Kdaj se obrniti na strokovnjaka?
Čeprav je razpon normalnega razvoja hoje širok, obstajajo mejniki, pri katerih je potreben posvet s pediatrom ali razvojnim fizioterapevtom. Otrok ne sme shoditi do 18. meseca starosti. Če se pojavi asimetrija pri gibanju (npr. otrok pri plazenju ali vstajanju izrazito uporablja le eno stran telesa) ali nazadovanje v razvoju (če je otrok že osvojil določene veščine, jih nato izgubi), je priporočljivo obiskati zdravnika. Občasna hoja po prstih je normalna in del eksperimentiranja.
Ko otrok končno shodi, njegova hoja še dolgo ne bo podobna hoji odraslega. Začetniška hoja je široka (noge so močno narazen za večjo stabilnost), roke so pogosto dvignjene v zrak (“visoka garda”) za ravnotežje, koraki pa so kratki in hitri. Starši pogosto opazijo tudi t.i. navznoter obrnjena stopala ali noge na “O” (varus). Do določene mere so te variacije fiziološke in se z leti ter rastjo same popravijo.
Ustvarjanje podpornega okolja
Starši lahko ustvarijo optimalno okolje za razvoj motorike, vendar otroka v hojo ne smejo siliti. Ena najboljših stvari, ki jih lahko naredite za svojega otroka, je, da mu omogočite gibanje z bosimi nogami. Otroško stopalo je kompleksen organ, poln živčnih končičev. Ko je otrok bos, prejema neposredne senzorične informacije od podlage, kar mu pomaga pri prilagajanju drže, krepitvi stopalnih lokov in razvoju gležnjev.
Stroka danes odločno odsvetuje uporabo klasičnih hojic (pripomočkov, v katere otroka posedemo in se z nogami odriva). Hojice ne pospešijo razvoja hoje; nasprotno, lahko ga celo upočasnijo. V hojici otrok uporablja napačne mišične skupine (pogosto se odriva po prstih), ne razvija ravnotežja in ne vidi svojih nog, kar je pomembno za vizualno-motorično koordinacijo.
Namesto da vodite otroka, mu pustite, da sam odloči, kdaj želi narediti korak. Tudi če otrok naredi en korak in takoj pade na zadnjo plat - ga spodbujajte! Nizko stabilno pohištvo (kavč, mizica, omarica) lahko otroku pomaga pri učenju vstajanja in hoje ob opori. Pomembno je, da na otrokov razvoj gledamo celostno. Motorika je le en del sestavljanke, ki vključuje tudi kognitivni, čustveni in socialni razvoj. Pogosto se zgodi, da otrok, ki se intenzivno ukvarja z razvojem govora, začasno “postavi na stranski tir” motorični razvoj in obratno.
Primerjanje vašega otroka z vrstniki v parku ali na družbenih omrežjih je recept za nepotrebno zaskrbljenost. Namesto da se osredotočate na koledarski datum, kdaj bo otrok shodil, opazujte kakovost njegovega gibanja. Ali napreduje? Ali postaja močnejši? Ali kaže interes za okolico? Če so odgovori pritrdilni, je verjetno vse v najlepšem redu. Ne pozabite: vsak otrok se razvija v svojem ritmu in pozna hoja še ne pomeni, da je nekaj narobe.