Ko se malček bliža drugemu rojstnemu dnevu, okolica starše vedno pogosteje opominja, da je skrajni čas za privajanje na kahlico. To vam bodo povedale mama in tašča, soseda, prijateljica, ki ima že »suhega« otroka, morda pa vam bo namignila tudi vzgojiteljica v vrtcu. Če se privajanja na kahlico lotevate prvič, ker je to vaš prvi otrok, vas bo morda pričelo skrbeti. Včasih se vam morda zdi, da se vaš otrok ne bo nikoli odvadil plenic. Do kahlice je povsem hladen, zdi se, da ga sploh ne zanima. Če pa mu jo malo bolj očitno ponujate, je noče videti. Vstaja z nje. Namesto da bi sedel mirno in čakal, se hoče igrati. Ko pa vztrajate, da mora sedeti, beži s hlačkami na gležnjih. Ali pa sede na kahlico, nato pa na njej ne strpi niti minuto, kaj šele, da bi počakal, ali »kaj bo«. Naj vas potolažimo - zdrav otrok zagotovo nima plenice ob vstopu v šolo. Vsaj podnevi ne. Tudi vaš otrok se bo naučil uporabljati kahlico in bo na njej zadovoljen, morda pa bo trajalo malo več časa, da se je privadi. Pri privajanju na kahlico se splača biti potrpežljiv in uvideven. Zato, ker na silo ni mogoče ničesar doseči. V času privajanja je zelo pomembno, da ne dovolite, da bi se otroku kdo posmehoval ali dajal neprimerne pripombe. Nekateri odrasli otroka radi »spodbujajo« tako, da mu govorijo »Tako velik, pa še s plenico!« ali da deklici povedo, da je »…grda, ker ima v plenici debelo ritko«. Takšne pripombe so povsem neprimerne. Prav tako ni na mestu, da bi se otroku kdo posmehoval, kadar mu uide. Otrok mora biti za privajanje čustveno in telesno zrel - kdaj pa to je, je vaša ocena in ne ocena sorodnikov. Nekateri ljudje trdijo, da so deklice prej suhe kot dečki, vendar to ne drži.
Zrelost: Ključni dejavnik za uspešno navajanje
Univerzalnega odgovora na vprašanje, kdaj je pravi čas za začetek navajanja na kahlico, ni, saj se vsak otrok razvija s svojo hitrostjo. Čeprav so nekateri otroci pripravljeni že pri 18. mesecih, je bolj smiselno začeti, ko je otrok star od dveh let do dveh let in pol. Pred letom in pol malčki sami od sebe ne začnejo nadzorovati odvajanja vode in blata, pred drugim letom starosti pa zelo redki dajo znak, da bi šli lulat ali kakat. Vendar pa je ključnega pomena opazovati znake pripravljenosti pri otroku, saj je praktično nemogoče prisiliti otroka, da kahlico dejansko uporabi, če tega ne želi. Otrok mora biti pripravljen na sodelovanje.
Znaki, da je malček pripravljen na kahlico, so naslednji:
- Otrok je sposoben nakazati, da se nekaj dogaja z njegovim črevesjem, morda spusti kakšen zvok ali pa počepne v kot.
- Podnevi je sposoben ostati nekaj ur suh.
- Potrebo navadno opravlja ob predvidljivem času, navadno po zajtrku.
- Pokaže zanimanje, ko greste na stranišče vi ali pa starejši bratci in sestrice.
- Zna pokazati, da želi, da mu zamenjate umazano pleničko.
- Pozna koristne besede za uriniranje in opravljanje velike potrebe.
- Je sposoben dvigniti in sleči oblačila.
- Pride do vas, ko je treba zamenjati pleničko.
- Uživa v sedenju na kahlici.
- Ponavadi sledi vašim navodilom.
- Zna postaviti vprašanja z eno besedo: tukaj? Kje? Zdaj? Kaj? Kdaj? Kako?
Če vaš otrok počne večino teh stvari, je morda pripravljen. Če ste večinoma odgovorili z ne, bi bilo morda bolje, da počakate. Čakanje ima smisel še posebej, če vaš otrok čaka na večjo spremembo, kot je selitev ali prihod novega otroka v družino.
Metod navajanja na kahlico: Postopen ali radikalen pristop
Obstaja več metod navajanja na kahlico, ki jih lahko preizkusite. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti, ključno pa je izbrati tisto, ki najbolj ustreza vašemu otroku in vaši družini.
1. Postopen pristop (mehek prehod):Ta metoda je idealna za otroke, ki potrebujejo več časa za prehod iz plenic. Začnete tako, da otroku ponudite kahlico v ključnih trenutkih dneva, na primer po prebujanju ali po obroku. Vsakič, ko ga preoblačite, ga posadite še na kahlico, da se bo nanjo navadil. Pustite jo na vidnem mestu. Lahko pa nanjo položite tudi otrokovega medvedka. Ne delajte pa prevelikega cirkusa. Na začetni stopnji je to nujno, ker sicer otrok verjetno sploh ne zmore povezati telesnega občutka tiščanja s posledico - lulanjem ali kakanjem. Na sprehodih in ponoči mu še vedno dajete pleničko. Ko se navadi na rutino, postopoma povečujte pogostost. Vsak dan ob enakem času otroku slecite pleničko in ga posadite na kahlico. Najbolje bo, če to storite zjutraj, po vsakem obroku, po opoldanskem spanju… Ne vznemirjajte se, če otrok prehitro vstane s kahlice. Prinesite mu slikanico ali igračo, pogovarjajte se z njim. Vsakič, ko lula ali kaka v kahlico, ga pohvalite, a ne pretirano, da ne bo prazne kahlice občutil kot osebni poraz. Po približno tednu ali dveh pojdite na poskusni izlet brez pleničke. Težava pri tej metodi je, da smo v svoji zahtevi do otroka preveč nejasni, s čimer otroka zmedemo.
2. Radikalen pristop (hitri prehod, "brez plenic"):Ta metoda je radikalna - ko se odločimo in snamemo pleničko, je ne nataknemo nikoli več, pa čeprav bodo zaradi tega večkrat mokre hlačke, mokra pa bo morda tudi posteljnina in sedež v avtomobilu. Mnogi starši menijo, da je boljši radikalni način, saj pravijo, da so otroka privadili na kahlico v desetih dneh. Po tem otrok ni več lulal niti ponoči, razen v izjemnih primerih. Po tej metodi s privajanjem želimo opraviti v enem zamahu, da ne bi otroka zmedli z dvojnimi sporočili - pleničko ima, pleničke nima. Vedeti je treba, da ta metoda uspe le, če je otrok res povsem pripravljen na kahlico. Za izvedbo potrebujemo dovolj časa, od enega tedna do deset dni, ki ga bomo v celoti posvetili otrokovemu privajanju na kahlico. To pa pomeni, da moramo biti z otrokom ves dan, kot smo, na primer, med počitnicami. Metoda je še zlasti primerna za starejše malčke, po drugem rojstnem dnevu. Tudi pri tej metodi je pomembno, da smo dosledni. Pomembno je, da ves čas dosledno nosi hlačke. Tudi ko gre na sprehod, mu ne dajte pleničke. Pred sprehodom ga posadite na kahlico, s seboj pa vzemite dovolj rezervnih oblačil. Čisto na začetku pa bo otrok pleničko res še potreboval čez noč. Ne pričakujte uspeha kar takoj! Na začetku boste verjetno še dokaj pogosto preoblačili mokre hlačke in žabice. Otroka za vsak uspeh pohvalite. Po enem tednu bo verjetno uspeh že velik.
Izbira prave kahlice in nastavka za stranišče
Pravilna izbira kahlice je lahko ključ do uspeha. Na trgu je na voljo veliko vrst kahlic, od klasičnih do prehodnih sedežev na stranišču. Pri izbiri je pomembno osredotočiti se na udobje in stabilnost, da se otrok počuti varno in udobno. Prav tako je pomembno, da upoštevate preference vašega otroka. Mnogi otroci so sicer prestrašeni pred preveč nizkimi kahlice ali pa tistimi, ki pojejo ali žvižgajo.
Kaj pa, če otrok kahlice sploh ne mara? V takem primeru poskusite z nastavkom za stranišče. Morda se bo otrok počutil na njem bolj varno in bolj odraslo, bolj »normalno«? Priporoča se uporaba nastavka za stranišče skupaj z majhno stopničko, da lahko otrok samostojno spleza gor. Jaz bi otroke kar direktno dajala na stranišče, sploh ne bi dajala na kahlico. V vrtcu imamo dobro priložnost, ker so stranišča majhna in ni nevarno. Seveda pa moramo na začetku biti vzgojiteljice zraven, da otrok ne pade dol, ali celo noter. Kahlico bi preskočila in kupila nastavek. In direktno otroka na stranišče. Ker neke hude razlike ni. Otrok gre in tam odvaja blato ali vodo. Isto se v stranišču vidi in se lahko otroka nagradi.
Motivacija in nagrajevanje: Ključ do uspeha
Otroci pogosto potrebujejo določen ritual ali motivacijo za privajanje na kahlico. Nekateri ga »izumijo« sami. Če ga boste privajali, uporabite njegov lastni ritual. Otroka lahko motivirate tudi s pomočjo knjig na to temo, kot je na primer »Prvič na kahlico« ali s pomočjo pravljic. V vrtcu so uporabljali tudi zanimive pristope, kot je imitacija kakanja s plastelinom, ki je otroke pritegnila k uporabi kahlice.
Vsak uspeh otroka nagradite s pohvalo in majhnimi nagradami, kot so nalepke, da bo imel pozitivno asociacijo s kahlico. Pomembno pa je, da motivacije ne zamenjujete s pritiskom. Pohvalite ga vedno, kadar mu uspe kaj ustvariti vanjo, pa tudi za manjše uspehe, ko vam na primer pove, da mora na potrebo. Ne delajte pa iz tega praznika v hiši. Bodite veseli in optimistični glede te spremembe. Otroku povejte, kako pameten in odrasel je že.
Higiena: Pomemben del učenja
Privajanje na kahlico je tudi čas, ko se otroka pričenja navajati na higieno. Otrok naj ve, da si po vsakem opravljanju potrebe obrišemo ritko, potegnemo vodo in umijemo roke. Večina otrok si želi že zelo zgodaj sami brisati ritko. Naučite otroka, kako se to naredi, koliko papirja naj odtrga in kako naj ga zloži. Pri deklici pazite, da jo boste naučili pravilne smeri brisanja, to je, od spredaj nazaj, da si ne bi zanesla klic iz blata v nožnico. Otroku povejte, da je ritka čista, ko na papirju ni več sledi. Na začetku bo otrok porabil neizmerne količine papirja, ampak to je verjetno nujna vmesna faza. Pokažite otroku tudi, kako se dobro umije roke. Za otroke je največja motivacija to, da smo sami največji zgled. Če gremo mi na stranišče, si moramo umiti roke, da bo otrok videl in isto, ko gre otrok na stranišče, pa rečemo, zdaj si pa greva še roke umit in si skupaj umijeva roke in to je to.
Ponočno navajanje: Poseben izziv
Nočno navajanje se pogosto razlikuje od dnevnega. Medtem ko nekateri otroci obvladajo nočno navajanje hkrati z dnevnim, drugi potrebujejo več časa. Otrok je najprej suh čez dan, ker so ta obdobja krajša in se lahko da otroka na stranišče na dve uri ali pa na začetku na eno uro. Nato se stopnjuje, tako da otrok spi čez dan brez plenice, potem pa še ponoči. Postopoma gredo stvari, ker je ponoči daljše obdobje, ko mora otrok zadržati vodo, da je ne spusti.
Priporoča se uporaba kahlice tik pred spanjem in zagotavljanje, da ima otrok lahko dostop do kahlice ponoči. Če je njegova plenička več juter zapored suha, mu je zvečer ne dajte več. Seveda pa je smiselno, če še nekaj časa pod rjuho namestite podlogo, saj se vsem otrokom na začetku včasih še zgodi, da se ponoči polulajo. Če pa vaš otrok še več mesecev po tem, ko je čez dan že suh, ponoči še vedno lula v pleničko, ne skrbite, saj mnogi otroci čez noč niso suhi še po dopolnjenem četrtem letu. Do vstopa v šolo bo težava izzvenela; če pa ne, poiščite pomoč pri svojem pediatru.
Ko se zgodi "nesreča": Mirnost in razumevanje
Nesreče so običajen del učnega procesa. Če se to zgodi čisto po nesreči, ko se otrok igra, ne delajte panike. Otroku povejte, da se je to zgodilo, se preoblecite otroka. Če pa opažate, da je otrok to namenoma naredil, ker hoče pozornost ali ker mu nekaj manjka, takrat so postopki lahko drugačni. Ne oštevajte otroka, ki ni uspel pravočasno priti do svoje kahlice. Raje veselo recite: »Nič hudega, ti bo pa drugič uspelo. Greva po nove hlačke.« Nikar se ne jezite zaradi nesreč, ker so neizogibne. Pomaga tudi, da otroka ne oblačite v hlače, ki se jih ne da zlahka potegniti dol.
Če malček kaže velik odpor do kahlice ali če mu ne uspeva najbolje, verjetno še ni pripravljen. Ostanita pri pleničkah in še malo počakajta. Če pa otrok tudi po dveh tednih noče in noče na kahlico, uvajanje prekinite, ker še ni prišel pravi trenutek. Načrtujte navajanje na kahlico takrat, ko lahko temu posvetite čas in energijo. To ni hiter proces.
Kdaj iskati strokovno pomoč?
Čeprav je navajanje na kahlico naraven proces, v nekaterih primerih morda le potrebujete nasvet pediatra. Če vaš otrok kljub vaši potrpežljivosti in doslednosti še vedno moči posteljo po petem letu starosti, ali če sumite na morebitne zdravstvene težave, kot so vnetje mehurja ali okužba z bakterijo, se posvetujte s svojim pediatrom. V redkih primerih je lahko vzrok tudi pomanjkanje adiuretina (Adh), hormona, ki ga organizem proizvaja ponoči, da se urin zgosti in s tem zmanjša potrebo po izločanju, ali pa mehur, ki ni dovolj zmogljiv, da bi dlje časa zadrževal urin.
Navajanje na kahlico je pomemben mejnik v otrokovem razvoju, ki zahteva potrpežljivost, razumevanje in doslednost. Če starši prepoznajo znake pripravljenosti, izberejo pravi čas in ustvarijo spodbudno okolje, lahko otroku pomagajo uspešno prebroditi to razvojno stopnjo. Ne pozabite, da je vsak otrok edinstven in postopek lahko traja nekaj časa.