Razvoj dojenčka je čudovita in zapletena pot, polna novih odkritij in dosežkov. Vsak starš nestrpno pričakuje prve nasmehe, prve zobke, prve korake in seveda tudi prvi samostojni sedeči položaj. Vendar pa je pomembno razumeti, da je vsak otrok individum zase in njegov razvoj poteka po edinstvenem časovnem načrtu. Vprašanje, kdaj lahko dojenček sedi ob opori, je le eden izmed mnogih mejnikov, ki jih starši radi primerjajo, a je ključno razumeti, da je naravno napredovanje skozi razvojne faze bistveno bolj pomembno od doseganja specifičnih časovnih okvirjev.
Razvojne faze pred samostojnim sedenjem
Pot do samostojnega sedenja ni enostavna in zahteva od dojenčka osvojitev številnih predhodnih gibalnih veščin. Te faze so kot sestavljanka, kjer vsak delček prispeva k celotni sliki. Ko otrok ni sposoben samostojno sedeti, to pomeni, da še ni prestal vseh ključnih razvojnih stopenj. Ena izmed teh ključnih stopenj je stranski sed, kjer se otrok bočno naslanja s svojo roko in se počasi usede. Skozi te pridobljene izkušnje mora otrok iti, saj je od tega odvisen naslednji korak v razvoju.
Novorojenček je popolnoma nemočen in še ni sposoben zavestnih gibov. Vendar ga lahko s pravilnimi in skrbnimi prijemi pripeljemo do različnih položajev, ki mu omogočajo dober razvoj. Vse to mu pomaga, da osvaja različne položaje telesa in ob tem razvija kontrolo glave, koordinacijo oko-roka, tip, sluh, vid, zaznavanje smeri in prostora ter gibalno zaznavanje. Brez pomoči bi se malček vrtel v začaranem krogu.
Prvi meseci in razvoj nadzora nad telesom:
V prvih mesecih po porodu dojenček spoznava svoje telo, svoje zmogljivosti ter lastne odzive na okolje. Njegovo gibanje je v začetku spontano, brez večjih posegov v prostor. Nadzor in kontrolo nad svojim telesom ter gibi pridobi v naslednjem zaporedju:
- Glava in vrat: Najprej osvoji nadzor in gibanje glave in vratu. Že pri treh mesecih naj bi otrok že dobro obvladoval glavo v vseh položajih, kar mu omogoča, da se z rokami že poseže po predmetih nad sabo.
- Ramenski obroč: Sledi razvoj ramenskega obroča, ki je ključen za oporo na rokah.
- Okončine (roke in noge): Nato sledijo okončine, kjer najprej začuti in spozna svoje roke in noge.
- Dlani, stopala in prsti: Kasneje sledijo dlani, stopala ter nazadnje prsti, kar omogoča bolj fino manipulacijo predmetov.
- Medenično-hrbtenično področje: Kot čisto zadnje, otrok začuti in osvoji gibanje v medenično-hrbteničnem področju, kar je predpogoj za samostojno sedenje in kasnejše premikanje.
Z zorenjem in razvojem senzornih in motoričnih sistemov se spreminjata način ter kvaliteta gibanja.
Položaji, ki vodijo do sedenja:
- Položaj na hrbtu: V prvih štirih mesecih je to položaj, v katerem otrok preživi največ časa. Ta položaj mu da možnost odkrivanja in raziskovanja svojega telesa. Zaradi dobre aktivnosti v trupu začne z rokami raziskovati svoja kolena in noge. Kasneje, nekje v starosti šestih mesecev, noge ponese že do ust. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu ter dobro stabilnost in je tudi prvi trening ravnotežja, katerega otrok osvaja. Okoli četrtega meseca dojenček zaradi dobre aktivnosti v trupu in posledično privzdignjene medenice v hrbtnem položaju opazi svoja kolena, svoje noge. Sčasoma se aktivnost v trupu poveča in nekje okoli petega meseca z rokami že seže do gležnjev. Kasneje, okoli šestega meseca, v hrbtnem položaju že raziskuje stopala in jih nemalokrat ponese tudi do ust in raziskovanje nadgradi še z usti. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu in tudi dobro stabilnost, da lahko toliko privzdigne medenico, da doseže kolena, gležnje in stopala.
Bočni položaj: Za dojenčkov razvoj v tem drugem obdobju je pomembno, da usvoji dobro obračanje s hrbta na trebuh in obratno. Predvsem pa je pomembno, da zna počasi zadržati tudi bočni položaj, da se torej lahko počasi zaigra tudi na boku. Pri bočnem položaju je pomembno, da dojenček tudi na boku aktivira vzravnalne reakcije. To pomeni, da glava ne visi oziroma ni položena na podlago, temveč je dvignjena bočno v prostor. Ko se dojenček obrne na bok in kasneje na trebuh, naj tega ne naredi z iztegovanjem nazaj, ekstenzijo. Pomembno je, da primerno aktivira trebušček in je na boku v sredinskem položaju z aktivacijo stranskih vzravnalnih reakcij, torej glava privzdignjena navzgor in ne nazaj ter zgornja stran telesa pokrčena, spodnja iztegnjena in roke usmerjene naprej. Tudi pri obračanju nazaj s trebuha na hrbet je pomembno, da to naredi aktivno in ne na račun iztegovanja nazaj, da ga glava ne prevaga nazaj na hrbet. Na boku mora primerno zadržati glavo, da ta ne pade v znak. Obračanje v vse smeri, torej s hrbta na trebuh in nazaj s trebuha na hrbet, naj bi dojenček usvojil nekje do šestega meseca.
Položaj na trebuhu: Pri obračanju je pomembno, da poteka v obe smeri, tako na levo kot na desno stran. Ko otroci usvojijo obračanje na trebušček, so zelo radi v tem položaju. Dojenčku, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroču, trebušni položaj ne dela težav. Trebušni položaj in opora na roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj. Predvsem moramo biti pozorni tudi na obdobja t. i. ‘plavanja’ dojenčka. Marsikdo bi znal to obdobje zamenjati za ekstenzijo oziroma za pretirano iztegovanje nazaj. Pri ekstenziji se vzorec iztegovanja nazaj težko prekine, ekstenzija kar vztraja. Pri plavanju pa se zgodi, da je dojenček določen trenutek uprt samo na trebušček, roke, noge in glava pa so privzdignjeni od podlage. Pri tem je pomembno, da glava kljub temu, da je privzdignjena, ni iztegnjena nazaj, ampak je ustrezno poravnana s trupom. Vendar to ne sme trajati predolgo, vmes mora znati to sam od sebe prekiniti, spustiti roke in noge, glavo zadržati in se opreti na roke. Med plavanjem se dojenček nauči, kako aktivirati oporo na roke, torej aktivirati ramenski obroč in trup, znati pa mora to tudi prekiniti. Plavanje, ki nastopi nekje okoli petega, šestega meseca, ni znak ekstenzije oziroma povečane patološke ekstenzije. Pojav je normalen za razvoj dojenčka. Čez določen čas mora plavanje preiti v naslednjo fazo razvoja.
Pivotiranje in odrivanje nazaj: Ko se dojenček zna sam obrniti na trebuh, je njegova naloga, da dobro osvoji oporo na roke. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašati težo z ene roke na drugo. To pomeni, da bo znal težo svojega telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali preiti v oporo drugam. Opora na roke ni več samo statična, ampak tudi dinamična. Ko dobro obvlada prenašanje teže z ene roke na drugo, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Tudi pri pivotiranju moramo biti pozorni, da se ne obrača samo na levo ali samo na desno. Ko dojenčki pivotiranje obvladajo in jim ne povzroča več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama hkrati. Pri tem ponovno krepijo oporo na roke, trup, mišice ramenskega obroča, nadzor glave. Pri odrivanju nazaj se dojenček torej že toliko opre na roke, da sta ves prsni koš in tudi trebuh že privzdignjena od podlage. In ker se sčasoma vedno bolj odriva nazaj, si zgradi že tako močno aktivnost v trupu, da iz tega odrivanja počasi privzdigne tudi medenico. Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot. Tako ga ne popravljamo in spodbujamo, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej.
Položaj na vseh štirih in kobacanje: Plazenje po trebuščku naprej ni zaželen gibalni vzorec v razvoju dojenčka. Pravilne faze v razvoju so namreč odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri in kobacanje. Ko zgradi še boljšo aktivnost v trupu in ko je opora na roke res dobra, pa se bo ob oviri oziroma ob zadostni aktivaciji trupa z rokami odrinil tako močno nazaj, da bo privzdignil tudi medenico in se na ta način, z odrivom nazaj, postavil na vse štiri. Torej na iztegnjene roke in kolena. Položaj v kolkih in kolenih mora biti devetdeset stopinj. Kolena so v širini medenice in ne bolj narazen, gležnji so iztegnjeni, dlani pa morajo biti pod rameni in odprte. Na začetku dojenček ne bo popolnoma v pravilnem položaju, ker bo še preizkušal svoje gibanje, zmožnosti, ravnotežje in stabilnost. Na vseh štirih, da uskladi svojo mišično aktivnost, se na začetku ziba naprej in nazaj.
Kako poviti dojenčka: Navodila po korakih za varno spanje
- Kobacanje in posedanje: Ko s tem uskladi svojo mišično aktivnost in prenose teže, bo slej ko prej poskusil premakniti roko, nogo in posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo skobacal po vseh štirih. Ko se otrok začne postavljati na vse štiri oziroma nekje istočasno s kobacanjem, se običajno začne tudi samostojnim posedati. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenese s sredine na eno stran in ga teža medenice potegne k podlagi na eno stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobimo stransko sedenje z oporo na roke. Pomembno je, da dojenčka sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sam od sebe usvoji ta položaj. Če posedemo prezgodaj, s tem samo otežimo razvoj dojenčka.
Kdaj je dojenček pripravljen na samostojno sedenje?
Povprečna starost dojenčka, ki začne krepiti svoje mišice in se opirati na roke in noge, je štiri mesece. V tem obdobju dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi raziskovati okolico. A morate se zavedati, da je otrok pri tej starosti še precej krhek in da nima dobrega ravnotežja, kljub temu, da se skuša že postaviti na roke. Pri starosti približno osem do devet mesecev pa se otrok poskuša že samostojno usesti. Da bi dojenček zmogel samostojno sedeti, mora najprej obvladati nadzor glave, ravno tako pa mora okrepiti trebušne in hrbtne mišice, oporo na rokah ter sposobnost zadrževanja telesa v pokončnem položaju. Za krepitev teh mišic je treba dojenčka spodbujati k igri na tleh, samostojnemu obračanju prek boka, paši kravic in drugim gibom, ki trenirajo mišice telesa. Preden je dojenček fizično sposoben sedeti, se mora obračati s hrbta na trebuh in nazaj, zadržati trebušni položaj z oporo na dlaneh, pri čemer morata biti roki iztegnjeni, po trebuhu krožiti po podlagi in se plaziti po trebuhu nazaj.
Dojenček, ki je dovolj močan in sposoben, da se lahko že samostojno usede, bo to začel kazati z različnimi znaki. Obstajata pa dva najpogostejša načina, na katera lahko dojenček poskuša usvojiti veščino sedenja:
- Skozi trebušni položaj: V tem primeru se lahko dojenček prek trebušnega položaja poskusi usesti tako, da se iz visoke opore na rokah postavi na vse štiri in se z zasukom posede v stransko sedenje.
- Preko boka: Tisti, ki so bolj močni, pa se posedejo prek boka, tako da se s spodnjo roko odrinejo v stransko sedenje.
Oboji pa pri tem uporabljajo globoke trebušne mišice, odriv in oporo na stegnjenih rokah. Na začetku posedanja dojenčki zelo hitro prehajajo med stranskim sedenjem in štirinožnim položajem ter še ne sedijo pri miru. Gibanje se jim zdi pomembnejše kot statično zadrževanje položaja. Zelo pomembno je, da otrok krepi svoje mišice z različnimi položaji.
Ne preskočite razvojnih faz: Nevarnost pasivnega sedenja
Splošno razširjena je govorica, da naj bi bil dojenček pri 6 mesecih sposoben samostojno sedeti. Z vidika razvoja pa je ta zahteva pri večini dojenčkov povsem nerealna. To mnenje ostaja še iz časov, ko so otroci navadno pasivno sedeli, z namenom treniranja hrbtnih mišic. Vendar pa se je šele z odraščanjem te generacije ugotovilo, da jih hrbet boli veliko pogosteje in prej kot druge generacije. Po iskanju vzrokov so strokovnjaki ugotovili, da je bil hrbet preobremenjen že v otroštvu, mnenje o pasivnem sedenju otrok pa se je močno spremenilo. Na žalost so v nekaterih državah še vedno v fazi pasivnega sedenja, kar lahko vodi do napačnih informacij v prevedenih knjigah.
Če otroka posedamo, preden je sam pripravljen, mu s tem lahko naredimo več škode kot koristi. Otrok bo v sedečem položaju statičen, saj iz tega položaja sam ne zna. Igra se le z igračami, ki so pred njim. Sedeč položaj ob nezadostni mišični kontroli, ki še ni sposobna kljubovati gravitaciji, vodi v razvoj nepravilnih krivin hrbtenice. Ker še nima razvitega ravnotežja v tolikšni meri, da bi položaj bil sposoben zadržati, le tega ohranja s pomočjo iztegnjenih, »fiksiranih« nog. Ne raziskuje prostora in se ne nauči globinskih razmerij med objekti. Zaradi statičnega sedečega položaja ni sposoben samostojno priti do igrače, ki je izven dosega rokic. Ne rotira okoli svoje osi in nima primerne opore na roke, ter posledično ne razvija mišične moči v ramenskem obroču. Ker je odvisen od tuje pomoči, je čustveno nestabilen, jokav in želi imeti starša v vidnem polju. Pogosto odreagira z jokom ali se cel vrže vznak.
Če otrok še ne zna samostojno sedeti, ni še pravi čas. V primeru, da si otroci na svoji poti ne zgradijo optimalno, kvalitetno gibalno osnovo, potem bodo imeli vse predpogoje, ki vodijo v slabo držo in dolgoletne težave s hrbtom. Zato je potrebno razlikovati med besedama CILJ IN POT DO CILJA.
Kaj storiti, ko otrok že samostojno sedi?
Šele ko otrok zaseda fazo sedenja suvereno in stabilno ob optimalni poravnavi hrbtenice, je to znak, da ga v sedeč položaj lahko posedamo tudi mi. V tem času lahko torej prestavimo otroka iz košare v športni del vozička. Prav tako je to čas, ko se ga lahko brezskrbno poseda v stolček za hranjenje. Ko ga posedamo v stolček moramo biti pozorni, da sta otrokovi podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, ramena sproščena. Noge morajo biti tako podprte, da ima otrok pravi kot v gležnju, kolenu in kolku. Po sedenju običajno sledi štirinožno kobacanje, prehod v klečanje ob opori, vstajanje in spuščanje ob opori, prestopanje ob opori in nato samostojna hoja.
Kdaj bi nas moralo skrbeti?
Povsem naravno je, da dojenčki dosegajo razvojne mejnike, ko so nanje pripravljeni. Vsak otrok je individum zase in razvoj vsakega poteka drugače. Če otrok do devetega meseca še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. Gibalni razvoj dojenčka lahko primerjamo s puzlami, kjer en delček spada k drugemu. V primeru, da se otrok razvija fiziološko, gre skozi vse faze tako, kot mora, in se prej ali slej samostojno usede. Samostojno sedenje je v bistvu zaključek poti, ker je otrok na njega popolnoma pripravljen.
Ko pediater na sistematskem pregledu vpraša »ŽE SEDI?« ali »ŽE STOJI?«, to vsekakor ne pomeni, da bi že moral to narediti. Pomembno je spremljati otrokov razvoj, ga spodbujati k gibanju in raziskovanju, vendar nikoli ne siliti v položaje, za katere še ni fizično pripravljen. Narava za vse poskrbi sama, ključno pa je, da starši sledimo naravnemu ritmu otrokovega razvoja in mu nudimo varno ter spodbudno okolje za rast in učenje.