Gibalni razvoj dojenčka je fascinantna pot, polna odkritij in mejnikov, ki jih starši z navdušenjem spremljajo. Vsak dojenček je individualna oseba s svojim edinstvenim tempom razvoja, zato je pomembno poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Do približno tretjega meseca starosti naj bi normalni razvoj potekal enotno in približno enako za vsakega dojenčka. Pozneje pa se v razvoju dojenčkov pokaže raznolikost in še vedno popolnoma zdrava odstopanja od normalnega. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Zato je opis razvoja dojenčka le okviren, in ne točno določen ter za vse enak. Gibalni razvoj je eden najvidnejših kazalnikov otrokovega napredka, ki omogoča raziskovanje okolja in postopno osvajanje samostojnosti. Osredotočimo se na ključni mejnik - postavitev na vse štiri - in raziskujmo, kaj vse k temu vodi in kaj sledi.
Prvi meseci: Temelji gibanja
V prvih mesecih življenja dojenčkovo gibanje zaznamujejo predvsem refleksi. V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj za novorojenčka še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje.
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
Tretji mesec prinaša nadaljnje izboljšave. Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. V tem obdobju otrok že spoznava svoje telo in lastne odzive na okolje, preden lahko v okolje tudi aktivno poseže. Dojenček pridobi nadzor nad gibi v naslednjem zaporedju: glava, ramena, okončine (roke oz. noge, nato dlani oz. stopala, prsti in nazadnje hrbet s hrbtenico). Z zorenjem tako zaznavnih kot gibalnih sistemov se spremeni način in tudi kakovost gibanja. Trimesečnik leži na hrbtu in poskuša posegati po predmetih. Pri šestih tednih smo pozorni na kakovost in količino spontanega gibanja, pri čemer opažamo prehajanje iz zvijanja v drencanje. Drencanje pravimo prevladujočemu vzorcu spontanega gibanja, ki ga opazimo pri budnih dojenčkih v starosti od treh do petih mesecev in spominja na fine gibe trebušnih plesalk. V starosti 6 tednov je vidna orientacija dobra, saj se od 3. tedna dalje zelo izboljšuje, tako da je dojenček s pogledom že sposoben slediti v celotnem krogu in ne le v loku. Dojenček tako v svoje vidno polje zajame tudi igrače, po katerih lahko poseže z roko. Vidna ostrina in sposobnost zaznavanja globine je pri šestmesečnikih že tako dobra, da otrok zanesljivo poseže po predmetu; prav tako se spontano škiljenje ne pojavlja več. Od spoznavanja lastnega telesa, ko pri treh mesecih usvoji nadzor glave in pričenja s poseganjem po predmetih nad sabo, dojenček postopoma nadaljuje z gibanjem v prostoru. Najprej usvoji bočno obračanje oziroma kotaljenje. S prvim obratom dojenček pogosto preseneti tako sebe kot starše, saj mu to uspe čisto naključno. Navadno dojenček najprej usvoji obrat s trebuščka na hrbet, šele kasneje tudi obratno. Nekateri dojenčki se namesto kotaljenja raje premikajo tako, da se odrivajo vzvratno.
Obdobje raziskovanja: Obračanje, sedenje in priprava na gibanje
Četrti mesec prinaša večjo stabilnost in koordinacijo. Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
V petem mesecu se dvig medenice v hrbtnem položaju še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno. Med četrtim in šestim mesecem postane dojenček izjemno radoveden. Njegov svet se razširi, vid postane ostrejši in zaznavanje barv se izboljša. Ena najpomembnejših motoričnih veščin v tem obdobju je obračanje. Večina dojenčkov se najprej nauči obrniti s trebuha na hrbet, kasneje pa še s hrbta na trebuh. To pomeni, da otroka nikoli več ne smete pustiti samega na previjalni mizi ali postelji, saj se lahko v trenutku premakne. Roke postanejo njegovo glavno orodje; ne le da jih opazuje, zdaj z njimi namerno sega po igračah. Razvija se koordinacija oko-roka, kar pomeni, da bo predmet, ki ga vidi, poskušal zgrabiti in ga takoj nesti v usta. Dojenček postane glasen. Svoje zadovoljstvo ali negodovanje izraža s piskajočimi zvoki, gruljenjem in smehom.
Šesti mesec je prehodno obdobje, ko se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Pri približno šestih mesecih (oziroma po nasvetu pediatra) večina staršev začne z uvajanjem goste hrane. V tem obdobju se dojenček iz pasivnega opazovalca spremeni v aktivnega raziskovalca prostora. Večina dojenčkov se nauči samostojno sedeti brez opore med sedmim in devetim mesecem. To jim omogoča povsem nov pogled na svet in proste roke za igro. Kmalu za tem se pojavi želja po premikanju. Nekateri se začnejo plaziti po trebuhu (vojaško plazenje), drugi se takoj postavijo na vse štiri, tretji pa to fazo preskočijo in se drsajo po ritki. Pojavi se pincetni prijem, kar je velik razvojni skok. Otrok je sposoben s palcem in kazalcem pobrati majhne predmete, na primer drobtinico ali košček hrane. Na kognitivni ravni otrok dojame koncept stalnosti predmeta. Razume, da igrača (ali mama), ki je skrita pod odejo, ni izginila, ampak je le nevidna. To pogosto sovpada s pojavom ločitvene tesnobe in strahu pred tujci. Otrok, ki je bil prej nasmejan vsem, lahko nenadoma joka, ko ga v naročje vzame nekdo, ki ga ne vidi vsak dan.
Kako naučiti dojenčka plaziti | Vodnik za starše
Postavitev na vse štiri: Ključni mejnik gibalnega razvoja
Približno pri sedmih mesecih se večina dojenčkov začne premikati po vseh štirih. Vendar pa je pomembno znova poudariti: nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge. Ta faza je ključna za nadaljnji razvoj hoje. Gibanje na vseh štirih omogoča otroku, da krepi mišice trupa in okončin, razvija koordinacijo ter občutek za ravnotežje. S tem se pripravlja na bolj zapletene gibalne naloge, kot je samostojno vstajanje in kasneje hoja.
Nekateri otroci preskočijo klasično plazenje po štirih in se takoj začnejo dvigovati in hoditi. Če otrok sicer uporablja obe strani telesa enakomerno in napreduje v drugih veščinah, to običajno ni razlog za skrb. Obstajajo pa tudi drugi načini premikanja, ki jih nekateri dojenčki najdejo. Nekateri se premikajo kot medvedi, z iztegnjenimi koleni in oporo na rokah in vsaj eni nogi. To gibanje je precej zahtevno, saj podaljšuje mišice noge ter hkrati zahteva dober občutek za ravnotežje. Funkcionalno je to gibanje podobno tistemu, ko nekajmesečni dojenčki ležijo na hrbtu in dajejo stopalca v usta.
Prvi poizkusi stoje in hoje
Ko dojenček obvlada postavitev na vse štiri in se začne dvigovati ob opori, se odpre novo poglavje v njegovem gibalnem razvoju. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati.
Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji.
Varnost in spodbujanje razvoja
S kobacanjem in hojo malček usvoji prostor. Pred njim ni nič več varno, zato poskrbimo za osnovne varnostne ukrepe (ograja na stopnišču, nadzor pri uporabi stopnic, nadzor pri gibanju na prostem). Manjše poškodbe, kot so odrgnjena kolena, postanejo sicer v tem obdobju del vsakdana radovednega otroka, ki se šele uči veščin stanja in hoje.
Otroka ne naučimo hoditi, temveč shodi sam. Ko otrok začuti, da je stabilen in si upa, bo shodil. Vodenje v hojo je nesmiselno tako za tistega, ki vodi, kot za otroka, ki je voden. Vodenje za roki sili otroka v ekstenzijo in posledično hojo po prstih, nestabilnost, odsotnost prestreznih reakcij in psihično odvisnost. Ko shodi sam, ima roki pred seboj pripravljeni za morebitni padec. Na začetku je hoja širokotirna z visoko prežo rok. Dokler otrok ne shodi, naj ima mehke copatke, nogavičke z »bremzicami«, ki ne mo jo plazenja in presedanja čez stopalo. Za prve korake je potrebno kupi čevelj, ki ima raven notranji del (brez podpornikov medialnega loka) in je tako mehak, da ga z lahkoto zmečkamo v dlani. Poletu naj bo čim več bos.
Več kot premaga različnih ovir v tem obdobju, in daljša kot je faza kobacanja, vstajanja ter prestopanja (pri zdravem otroku), bolj samozavestno in stabilno bo obvladal hojo. V tem obdobju je zaželeno, da uporabljamo „ovire“ (blazine, stabilne klopce, škatle, stopnice ter nižja otroška igrala) iz okolice in mu omogočimo, da raziskuje in rešuje gibalne probleme. Strokovnjaki (pediatri in fizioterapevti) odločno odsvetujejo uporabo hojice. Hojica otroka postavi v neustrezen položaj, obremenjuje hrbtenico in kolke ter spodbuja napačen vzorec hoje (hoja po prstih).
Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjamo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.