Gibalni razvoj dojenčka je fascinanten proces, ki se začne že takoj po rojstvu in se nadaljuje skozi celotno prvo leto življenja ter naprej. Je ključen za celostni razvoj otroka, saj omogoča raziskovanje okolja, komunikacijo in neodvisnost. Čeprav obstajajo splošni mejniki, je pomembno poudariti, da se vsak dojenček razvija v svojem edinstvenem ritmu. Gibalni razvoj dojenčka se razlikuje od dojenčka do dojenčka; na začetku je sicer razvoj približno enoten, a kasneje se pokažejo raznolikosti in zdrava odstopanja. Zato je opis razvoja le okviren. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen, in odstopanja so lahko povsem normalna.
Gibalni razvoj dojenčka: Prvi mesec
Prvi mesec življenja novorojenčka zaznamujejo osnovne dejavnosti, kot so hranjenje, spanje in izločanje, komunikacija pa poteka predvsem z jokom. Novorojenček nad svojimi mišicami še nima veliko nadzora, zato so njegova gibanja večinoma refleksna. Značilni so sesanje, zehanje, kihanje, jokanje in podiranje kupčkov. V tem obdobju so prisotni tudi številni primitivni refleksi, ki novorojenčku omogočajo preživetje. Mednje sodijo:
- Babinski refleks: Če po stopalu potegnemo od pete proti prstom, palec potegne navzgor, ostali prsti pa se razprejo. Izgine okoli šestega meseca.
- Prijemalni refleks: Če novorojenčku ponudimo prst, ga bo močno prijel. Ta prijem je lahko tako močan, da otrok za nekaj sekund zadrži svojo težo, če ga potegnemo v zrak. Izgine okoli petega meseca.
- Refleks hoje: Če novorojenčka dvignemo, postavimo stopala na trdno podlago in ga nagnemo naprej, bo naredil nekaj gibov, podobnih korakom. Izgine okoli četrtega meseca.
- Sesalni refleks: Ključnega pomena za preživetje, sproži ga predmet v ustih. Izgine okoli dvanajstega meseca.
- Iskalni refleks: Povezan s sesalnim refleksom, sproži ga dotik ustne votline ali lic. Dojenček obrne glavo v smer dotika in skuša predmet posrkati. Izgine okoli četrtega meseca.
- Tonični vratni refleks: Ko leži na hrbtu in obrne glavo na eno stran, se okončine na tej strani telesa iztegnejo, na drugi pa pokrčijo. Izgine okoli šestega meseca.
- Morojev refleks (reakcija zdrznjenja): Pri glasnih zvokih in nenadnih gibih (občutek padanja) dojenček roke odroči, iztegne in razpre dlani, roke nato priroči, pokrči, prstke stisne v pest in začne jokati (izgine do okoli 6. meseca).
V prvem mesecu so vratne in ramenske mišice že močnejše kot pri rojstvu, kar omogoča boljšo kontrolo glavice. Dojenček jo lahko za kratek čas zadrži v zraku, vendar jo pri nošenju še vedno potrebujemo skrbno podporo. Gibanje v tem mesecu je lahko opisano kot "vse ali nič", saj za novorojenčka niso značilni selektivni ali nadzorovani gibi. Zaradi normalno zvišanega tonusa pride do verižnih reakcij, kjer sodeluje celo telo, nepovezano in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, a mu ta takoj pade nazaj. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo, a mu še ne uspeva najbolje.
Gibalni razvoj dojenčka: Drugi mesec
V drugem mesecu se gibanje postopoma usmerja proti sredini, gibanje "vse ali nič" izginja, obseg gibov se zmanjša, nogice in rokice pa se ne vračajo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas zadrži, prav tako fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna pa bolj pokrčena - to je asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine ter leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu; v srednjem položaju lahko glavico dvigne toliko, da nos dvigne od podlage. Mišice se hitro krepijo, zato prične otrok pogosteje in za dalj časa dvigovati glavo, gibi postanejo bolj kontrolirani, koordinacija roka-oko pa se razvija.
Gibalni razvoj dojenčka: Tretji mesec
V tretjem mesecu dojenček že zadrži glavo v srednjem položaju in pogleda levo ter desno. Noge postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad boki; noge so aktivne, stopala se dotikajo in premikajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino telesa, vendar še ne posežejo v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano "drencanje", ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu so komolci za malenkost bolj naprej kot ramena, kar zagotavlja stabilen in funkcionalen položaj za dviganje in spuščanje. S nekaj vaje se bo dojenček sposoben prekotaliti s hrbta na trebuh. Proti koncu četrtega meseca bo začel raziskovati svoje telo s sesanjem prstkov in poskusom sesanja stopal.
Gibalni razvoj dojenčka: Četrti mesec
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoča dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor, pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzbuja poseganje z rokami v prostor; ko zagleda svoja kolena, se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage, a se za igro še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet. V tem času se pojavijo številne nove spremembe, saj začne dojenček odkrivati svoje telo. Mišice že zna bolj ali manj koordinirano uporabljati po svoji volji, vendar še vedno vzpostavlja kontrolo nad njimi.
Gibalni razvoj dojenčka: Peti mesec
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši; zanimajo ga stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dlje časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot razbremenjena, ki je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, imenovana "plavanje", med katero so noge popolnoma iztegnjene, roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno. Obračanje iz hrbta na trebuh in obratno je vedno pogostejše, nakazuje vedno večjo mobilnost.
Gibalni razvoj dojenčka: Šesti mesec
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani; ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Nekateri dojenčki v tem obdobju že poskušajo vstati.
Gibalni razvoj dojenčka: Sedmi mesec
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, kar pa ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno usede z zasukom na eno stran. Gibanje postane svobodnejše, z možnostmi za raziskovanje okolja. Vendar pa se vse to lahko zgodi tudi precej pozneje in je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben premikanja po vseh štirih, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in postavljati na noge.
Neverjetni nasveti za izboljšanje dojenčkovega zaskoka pri dojenju! (Beep Boop Baap)
Gibalni razvoj dojenčka: Stoja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se nauči odriva od nog in spuščanja nazaj na podlago postane postopnejše in bolj načrtovano. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Z vsako ponovitvijo pridobiva na stabilnosti in ravnotežju. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo z eno, na koncu pa stoji brez držanja. Če ga kaj posebej zanima in je previsoko, se dvigne na prste.
Gibalni razvoj dojenčka: Hoja
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na predmete. Ko za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni dovolj stabilnosti in ravnotežja, začne hoditi naprej. Prva hoja je negotova, širokobazna, z rokami visoko in komolci rahlo za linijo ramen. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in ravnotežni odzivi se izboljšajo.
V prvem letu življenja poteka razvoj dojenčka zelo hitro; v nekaj mesecih se otrok nauči obrniti, sedeti, plaziti in nato hoditi. To so pomembni mejniki.
Omejitev uporabe otroške opreme in spodbujanje razvoja
Na trgu je na voljo ogromno opreme za dojenčke, vendar starši pogosto delajo napako, ko jo kupujejo in uporabljajo v izobilju. Hojce, gugalnice, skakalnice - te stvari pomagajo staršem, ne otroku. Kadar koli je to mogoče, je bolje, da otrok leži na ravni površini. Za nekaj minut spremenite položaj dojenčka: pustite ga ležati na hrbtu, boku, nato na trebuhu. Odlična alternativa so tudi bombažne nosilke, saj spodbujajo nadzor nad glavo in vratom ter pustijo dojenčku proste roke.
Pokažite dojenčku, kako osvojiti mejnike
Dojenček sprva morda ne ve, da obstaja položaj na trebuhu. Nežno ga poskusite fizično obrniti s hrbta na trebuh in obratno, najbolje na podlagi. Enako velja za dviganje rok, da bi nekaj dosegel. Ko je otrok pripravljen na naslednji korak, mu večkrat pokažite, kako to narediti.
Bodite pozorni na simetrijo
Ko vaš dojenček doseže nov mejnik v razvoju, poskrbite, da bo vse počel na obeh straneh, levo in desno. Če opazite, da otrok nekaj ekspresivno počne le na eni strani, obstaja razlog za to. Namerno postavite igračo na nasprotno stran, da spodbudite simetričen razvoj. To je pomembno za optimalen razvoj možganov, koordinacijo, ravnotežje in stabilnost. Če se asimetrija ne izboljša v nekaj tednih, se posvetujte s fiziatrom.
Zaupajte svojemu občutku in poiščite strokovno pomoč
Če vas nekaj skrbi, čeprav vas drugi tolažijo, da bo otrok vse dosegel, ko bo pripravljen, upoštevajte svojo intuicijo. Vprašanja naslovite na pediatra, ki vam bo podal odgovore na vaše dvome in skrbi. Če se izkaže, da ni nič z razvojem vašega dojenčka, vam bo lažje, če pa se ugotovi težava, jo je bolje rešiti čim prej. Če ima dojenček pri nečem težave, ne oklevajte in prosite za pomoč in nasvet fiziatra ali fizioterapevta, delovnega terapevta, logopeda ali drugega usposobljenega strokovnjaka.
Gibalni razvoj kot temelj kognitivnega razvoja
Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki in okolje. Pri dojenčku se gibalni razvoj prične s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Razvija se hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja.
Čeprav so gibalni mejniki pogosto vir zaskrbljenosti staršev, je pomembno vedeti, da se otroci razvijajo s svojim tempom. Če vaš 6-mesečnik še ne obvlada določene spretnosti ali vaš 12-mesečnik še ne hodi, medtem ko njegov vrstnik že samostojno koraka, ni razloga za skrb. Lahko se zgodi, da bo vaš dojenček določeno spretnost usvojil veliko pred svojimi vrstniki, medtem ko bo kaj drugega obvladal nekaj tednov kasneje. Če se je otrok rodil prezgodaj, bo v gibalnem razvoju verjetno zamujal. Zakasnitev se lahko pojavi tudi, če je dojenček pogosto bolan.
Veliko časa naj bo otrok na tleh, na trdni podlagi. Njegovemu razvoju sledite in ga ne poskušajte preskočiti. Dojenčka ne posedajte, če ni sposoben sedeti, in ga ne vodite za roki, da bi shodil. Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu in se posvetujte s strokovnjakom.
Gibalni razvoj skozi mesece: Podrobnejši vpogled
- 2. do 4. mesec: Mišice se krepijo, otrok pogosteje in dlje dviguje glavo, gibi postanejo bolj kontrolirani, koordinacija roka-oko se razvija. Prekotalil se bo s hrbta na trebuh, proti koncu obdobja bo sesal prstke in stopala.
- 4. do 6. mesec: Otrok odkriva svoje telo, mišice že uporablja bolj koordinirano, čeprav še vzpostavlja kontrolo. Obračanje iz hrbta na trebuh in obratno je pogostejše. Nekateri se začnejo posedati, posamezni skušajo že vstati.
- 6. do 8. mesec: Intenzivno se plazi in kobacava. Sledi mejnik prvih samostojnih korakov. Razviti sta koordinacija in fina motorika - otrok samostojno pije iz skodelice, med palcem in kazalcem drži majhne koščke hrane, trka s predmeti.
- 8. do 10. mesec: Otrok se bo povlekel v klečeči položaj. Sledi samostojno sedenje, ki je sedaj popolnoma razvito. Plazenje je v celoti razvito.
- 10. do 11. mesec: Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Funkcija pesti je boljša, otrok postaja spreten, kockico polaga v lonček.
- 11. do 12. mesec: Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja je nekoliko širša, roke bistveno pomagajo pri ravnotežju. Otrok usklajuje gibe rok in se igra z njimi, npr. manjše predmete daje v večje. Sestavi stolp iz dveh ali treh kockic.
Po prvem letu se gibalni razvoj nadaljuje. Do dveh let bo otrok sposoben teči, se vzpenjati in spuščati po stopnicah, nenehno odkrivajoč svoje zmožnosti.
Kdaj se dojenček začne obračati?
Obračanje je pomemben mejnik, saj pomeni, da dojenček krepi svoje mišice in razvija koordinacijo. Najprej nadzoruje glavo, nato pa osvoji obrate iz trebuha na hrbet in obratno. Ta prelomni trenutek pogosto spodbudijo igrače ali želja po bližini staršev. Nekateri dojenčki se lahko iz trebuha na hrbet obračajo že pri treh mesecih. Za rotacijo iz hrbta na trebuh pa potrebujejo močnejše mišice. Večina otrok se zato iz hrbta na trebuh začne obračati med 5. in 7. mesecem starosti. Nekateri dojenčki ta mejnik celo preskočijo in se neposredno usmerijo v sedenje ali plazenje.
Kaj storiti, če opazite odstopanja?
Pomembno je spremljati simetrijo gibanja. Če otrok nekaj počne izrazito le na eni strani, je to lahko razlog za skrb. Namestitev igrače na nasprotno stran lahko spodbudi simetričen razvoj. Če se asimetrija ne izboljša v nekaj tednih, se posvetujte s fiziatrom. Zaupajte svojemu instinktu in če vas kaj skrbi, se obrnite na pediatra ali drugega usposobljenega strokovnjaka, kot je fizioterapevt. V primeru težav ne oklevajte in poiščite strokovno pomoč.
Normalni motorični razvoj otroka
Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot npr. v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi«. (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vsekakor pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri vpliva na normalni razvoj genetska informacija o razvoju človeka (npr. za razliko od normalnega razvoja ptic). Vseeno, razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj razen genetske kode, ki je že sama različna od človeka do človeka, vpliva tudi faktor okolja, ki je prav tako odgovoren za variabilnost, ki jo najdemo v razvoju.
Gibalni mejniki in njih pomen
Razvoj gre svojim tokom, pri nekaterem otroku malo prej, pri drugem malo kasneje, tako, da se v povprečju mejniki dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih. Važno je poznati razvojno zaporedje motorike otroka, da bi lahko vedeli, kdaj se nekaj lahko pričakuje v razvoju, da bi ga lažje spremljali in se skrbeli zanj. Čeprav bomo tukaj opisali motorični razvoj otroka, je potrebno poudariti, da je mentalni razvoj otroka tisto, kar »sili« motorični razvoj.
Kako razvojne veščine gradijo temeljne mejnike za branje?
Motorične funkcije dojenčka se razvijajo od zgoraj navzdol, kar pomeni, da otrok najprej začne nadzorovati glavo, kasneje pa sledi razvoj vseh ostalih gibanj. Tako so najpomembnejše veščine, ki jih otrok razvije v prvih mesecih življenja nadzor oči, nadzor glave in vratu ter integracija zaznav iz notranjega ušesa.
Oči: Oči in vrat sta prva dela telesa, ki ju otrok začne nadzorovati. Stabilizacija oči je pomembna veščina, ki se je mora otrok naučiti dokaj hitro v življenju. Vizualna percepcija, skupaj z vratom (ki drži glavo pri miru) omogoča očem, da se osredotočijo na predmet in ohranijo stabilno sliko predmeta. Če oči ne morejo slediti sliki in če vrat ne more držati ustrezno kontrolo glave, bo otrok predmete in ljudi videl megleno. Zato sta torej tako nujno potrebna ustrezna drža telesa in vizualni fokus za branje. Če pri otroku vizualno-motorične veščine niso popolnoma razvite za branje, bodo imeli otroci težave z držanjem glave pokonci ob gledanju na tablo, njihove oči pa bodo skakale, trepetale ali videle dvojno, zamegljeno sliko.
- Razvoj vizualnega fokus in sledenja pri dojenčku:
- Do konca prvega meseca: so sposobni osredotočiti se in imeti jasno sliko predmeta, oddaljenega približno 30cm od obraza.
- Do konca tretjega meseca: so sposobni osredotočiti pogled na manjše predmete in jim slediti ob premikanju.
- Razvoj vizualnega fokus in sledenja pri dojenčku:
Vrat: Vratne mišice so poleg oči eden prvih delov telesa, ki jih dojenček nauči nadzorovati. Dvig in kontrola glave navzgor je pomemben razvojni mejnik v trebušnem položaju dojenčka. In ta razvojni mejnik je ključen za branje v kasnejšem otroštvu. Močne mišice vratu so bistvene za stabilizacijo glave, kar omogoča očem, da se lahko ustrezno osredotočijo na predmet. Če otrok nima dovolj mišične moči za dvigovanje glave, lahko pride do težav pri sledenju vrsticami med branjem ali pri gledanju na tablo v učilnici.
Notranje uho (in vestibularni sistem): Globoko v otrokovem ušesu se vestibularni sistem prejema nove občutke, ki se pošiljajo v možgane in sprožajo gibanje ter kasneje tudi učenje. Notranje uho, predvsem labirint, igra ključno vlogo pri zaznavanju gibanja in gravitacije. Ta zaznava pomaga otroku pri ravnotežju in prostorski orientaciji, kar je pomembno za razvoj bralnih sposobnosti. Naš vestibularni sistem deluje kot nek notranji GPS sistem in če se ne razvije ustrezno, lahko pri otrocih zaznavamo težave s pozornostjo, vedenjem, motoričnim nemirom… Naš vestibularni sistem zaznava tudi že rahlo gibanje in gravitacijsko silo. Vsi ti občutki, ki jih dobimo pa omogočajo našim možganom integracijo senzornih informacij, kar pa otroku omogoča učenje ključnih gibanj in motoričnih vzorcev. To pa je osnova za razvoj kasnejših akademskih spretnosti.
Ti trije ključni sestavni deli dojenčkovega telesa (oči, vrat, ušesa) so bistveni za oblikovanje otrokove bralne osnove. Brez ustrezno delujočega vestibularnega sistema je otroku zelo težko sedeti za mizo v šoli in prepisovati iz table. Za učenca je lahko precej frustrirajoče, če poskuša brati vrstice v knjigi, medtem ko oči niso sposobne slediti. Še en vidik vestibularnih težav je prekomerna senzorna stimulacija - ko se otrok »izgubi«, ker ni zmožen več slediti in se osredotočiti, ker je okrog njega preveč motečih dejavnikov. V njegovih možganih tako nastane »kaos«. Zato se posledično ne more zbrati, mirno sedeti v razredu, poslušati učitelja in si zapomniti informacij. Zaradi tega otrok posledično ne zmore doseči naslednje akademske stopnje.
S terapijo senzorne integracije lahko pri otrocih izboljšamo fine in grobe motorične spretnosti, držo, vzpostavimo boljšo koordinacijo telesa ipd.