Hipokratova prisega, starodavni etični kodeks, ki naj bi ga napisal sam oče zahodne medicine ali eden njegovih učencev okoli 400 let pr. n. št., še danes predstavlja temelj zdravniške morale. Vendar pa se sodobna medicina sooča z vedno novimi izzivi, ki postavljajo pod vprašaj njeno tradicionalno razumevanje. Besedilo, ki se začne s priklicem bogov in obljubo spoštovanja do učitelja ter znanja, je skozi stoletja doživljalo številne predelave in interpretacije, da bi se prilagodilo različnim kulturnim in družbenim vrednotam. Ne glede na to, ali je avtorstvo res Hipokratovo ali ne, njena vloga pri oblikovanju etičnih smernic in odnosa med zdravnikom in pacientom ostaja neizpodbitna.
Izvor in razvoj Hipokratove prisege
Prisega, zapisana v jonski grščini, je bila prvotno sestavni del obsežnejšega korpusa medicinskih besedil, imenovanega Corpus Hippocraticum. Čeprav je splošno prepričanje, da jo je napisal Hipokrat, nekateri strokovnjaki, kot je Ludwig Edelstein, ugibajo o njenem pitagorejskem izvoru, čeprav je ta teorija zaradi pomanjkanja dokazov o pitagorejski medicini zelo vprašljiva. V zgodovinskem in tradicionalnem kontekstu je prisega v mnogih državah služila kot obredni vstop v zdravniški poklic, čeprav se danes pogosto uporablja njena posodobljena različica.
Prvotno besedilo prisege je odražalo vrednote starogrške družbe. Zdravnik se je med drugim zavezoval, da bo svoje znanje delil z učenci, da bo svoje bolnike varoval pred škodo in da ne bo nikoli predpisal smrtonosne substance ali ponudil pomoči pri uničenju telesnega ploda. Prav tako je obljubljal molčečnost o vsem, kar vidi ali sliši v okviru svojega poklica, kar je temelj zdravniške zaupnosti.
Vendar pa so se skozi stoletja pojavili dvomi o avtentičnosti Hipokratovega avtorstva. Nekateri elementi prisege, kot je priklic bogov, ali prepoved določenih praks, ki v Hipokratovem času niso bile obsojane (na primer splav in samomor), nakazujejo na kasnejši izvor. Poleg tega je prisega obljubljala, da bo kirurške posege prepustil kirurgom, kar odraža specializacijo, ki morda ni bila tako izrazita v prvotnih Hipokratovih časih.
Kljub tem dvomom je prisega obdržala svoj pomen. Sir William Osler, ugledni kanadski zdravnik, je v začetku 20. stoletja poudaril, da njena starost ni tako pomembna kot njena vsebina. Vendar pa je v vse bolj racionalističnem in znanstveno usmerjenem vzdušju 20. stoletja prisega doživljala obdobje umika, saj se je zdela zastarela in nepomembna. Kljub temu pa je potreba po etičnih smernicah ostala, kar je privedlo do ponovnega porasta izrekanja priseg na medicinskih fakultetah. Raziskava iz leta 1993 je pokazala, da jo je izrekalo kar 98 % ameriških in kanadskih šol.
Spremembe in prilagoditve sodobne prisege
Sodobne različice Hipokratove prisege so doživele bistvene spremembe, da bi odražale sodobne vrednote in medicinsko prakso. Načelo bolnikove avtonomije, ki v starogrški medicini ni imelo vzporednice, je postalo osrednjega pomena. Prav tako se je spremenil odnos med zdravnikom in pacientom, pri čemer so načela, kot je zavestna privolitev, vse pomembnejša.
Zanimivo je, da so nekatere sodobne različice odstranile ali omilile zaobljube, ki so bile del prvotne prisege. Le 43 % priseg, izrečenih v ZDA in Kanadi leta 1993, je vsebovalo zaobljubo o odgovornosti za dejanja, medtem ko večina sodobnih različic ne vključuje kazni za kršitev določil. Še manj pogosto se danes prisežniki zavezujejo, da ne bodo opravljali evtanazije ali splava, prav tako pa je redka prošnja k božanstvu.
Te spremembe odražajo premik od absolutnih zapovedi k bolj prilagodljivim etičnim smernicam. Vendar pa to ne pomeni, da je etična vloga zdravnika postala manj pomembna. Profesor Edmund Pellegrino je v uvodu za The Medical Journal of Australia zapisal, da je "zdravniška prisega za mnoge danes morda drobec iz razbite starodavne podobe." Vprašanje, ali imajo Hipokratova prisega ali njene sodobne naslednice še vedno veljavo, ostaja predmet akademskih razprav.
Splav in etične dileme
Vprašanje splava predstavlja eno najtežjih etičnih dilem sodobne medicine, ki se neposredno dotika načel Hipokratove prisege. Medtem ko je prvotna prisega izrecno prepovedovala dajanje sredstev za uničenje plodu, so številne države, vključno s Slovenijo, splav z zakonom dovolile v določenih okoliščinah.
Dr. Trontelj, predsednik Komisije za medicinsko etiko, poudarja, da medicina splav obravnava kot "veliko zlo, ki ga nikoli ne smemo jemati lahkotno." Vendar pa priznava, da sta njegova spoštovana učitelja, profesor Franc Novak in profesorica Lidija Andolšek Jeras, iskala pomiritev vesti v razmisleku, da bi nosečnice, če bi jim zavrnili prošnjo za splav, zatekle k "mazjačkam", kar bi lahko vodilo v nepotrebne smrti. Tako sta s svojim delom morda preprečila veliko smrti zaradi kriminalnih splavov in ohranila matere družinam. Profesorica Andolšek je veliko splavov preprečila s svetovanjem in promocijo spolne vzgoje, medtem ko je profesor Novak bistveno prispeval k brezhibnemu porodništvu.
Kljub temu pa vprašanje splava ostaja zapleteno. Večina ljudi ga etično najbolj problematičnim dojema, ko gre za nezaželeno nosečnost zaradi socialnih razlogov. Vendar pa obstajajo okoliščine, ko splav etično ni sporen, na primer pri hudi okvari plodu, ki ni združljiva s preživetjem, ali pri zunajmaternični nosečnosti, ki ogroža življenje ženske. V teh primerih je medicinska indikacija jasna. Vendar pa je pogosto medicinska indikacija za splav neabsolutna, kar vodi v porast števila zdravnikov, ki uveljavljajo ugovor vesti.
Definicija zarodka je ključna v tej razpravi. Medtem ko nekateri zagovarjajo, da je oplojena jajčna celica že začetek novega človeškega življenja, drugi poudarjajo, da znanost ni sposobna določiti natančnega trenutka, ko zarodek postane človeško bitje z moralnim statusom. Filozofi menijo, da je človeškemu bitju pripisana neizbrisna vrednost, ki jo pojmujemo kot dostojanstvo in je podlaga za človekove pravice. Tudi če kupček celic morda ni povsem človeško bitje, je veliko več kot le gručica poljubnih celic.
Raziskave na embrionalnih matičnih celicah so pomemben element razvoja medicine, vendar pa številni vidijo v njih kršitev pravice do dostojanstva zarodkov, kar bi lahko vodilo v instrumentalizacijo človeških bitij in spremenilo poglede na vrednost človeškega življenja. To bi lahko povzročilo kaskado neugodnih sprememb, saj bi postalo morda legitimno uporabljati življenje in dele človeškega bitja za koristi drugega.
Evtanazija in pravica do samoodločbe
Evtanazija in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) predstavljata še eno ključno etično področje, kjer se srečujeta poslanstvo zdravniškega poklica in pravica posameznika do samoodločbe. Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) v Sloveniji je sprožil obsežno razpravo o tem, ali naj zdravniki sodelujejo pri usmrtitvi bolnikov, kar je diametralno nasprotno njihovemu tradicionalnemu poslanstvu ohranjanja življenja.
Dr. Trontelj izpostavlja, da Evropska parlamentarna skupščina Sveta Evrope, ki združuje poslance iz 47 držav, zavrača legalizacijo evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo. Kljub temu pa je mogoče in potrebno storiti veliko več za varovanje in negovanje dostojanstva umirajočih, ne pa tako, da jih ubijamo. Današnja medicina in zdravstvena služba lahko veliko storita za lajšanje trpljenja. Zanimivo je, da v Oregonu v treh letih veljavnosti zakona o samomoru z zdravnikovo pomočjo nihče ni zaprosil za takšno pomoč zaradi bolečin ali telesnega trpljenja. Raymond Tallis, upokojeni profesor geriatrične medicine, meni, da uzakonitev pomoči pri samomoru ne prinese drastičnega povečanja tovrstnih smrti, ampak zgolj deluje pomirjevalno na bolnike.
Vendar pa se nekateri zavedajo, da dobro urejena paliativna oskrba odpravlja veliko razlogov za evtanazijo. Na Nizozemskem, kjer se je paliativna medicina dolgo časa ni razvijala zaradi "ni potrebe", se po uvedbi obveznega predusmrtniškega posveta povečuje delo za to stroko, evtanazije pa zmanjšuje. Paliativna oskrba lahko včasih pomeni dajanje tako velikih odmerkov zdravil, da se umirajoči ne zaveda več samega sebe, vendar pa stroka pravi, da mora biti paliativna sedacija plitva in začasna.
Kljub temu pa ostaja vprašanje bolnikove pravice do samoodločbe. Mnogi si želijo možnost evtanazije zaradi strahu pred umiranjem v mukah in bolečinah. V Sloveniji je treba popraviti kazenski zakonik, po katerem je lahko zdravnik, ki je spoštoval bolnikovo prepoved posega, še vedno obtožen nevestnega zdravljenja. Potrebna je sprememba preveč paternalistične vloge zdravnika.
Primerjava stališč glede evtanazije:
- Nasprotniki evtanazije: Poudarjajo, da je evtanazija v nasprotju z zdravniškim poslanstvom ohranjanja življenja. Navajajo izkušnje z nacističnimi zdravniki in posledice, ki jih je imela medicina v službi nacizma. Svetovno zdravniško združenje je leta 1948 sprejelo Ženevsko deklaracijo, ki je bila prečiščena Hipokratova prisega, vendar pa že ta ni prepovedovala sodelovanja pri splavu ali samomor.
- Zagovorniki PPKŽ: Poudarjajo pravico do samoodločbe in dostojanstvenega konca življenja. Navajajo, da je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) drugačna od evtanazije, saj naj bi pacient sam končal svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine. Argumentirajo, da je v Avstriji in Švici dovoljena samo taka oblika pomoči.
Številne države še vedno zavračajo podobne zakone zaradi pomislekov o zlorabah in etičnih vprašanjih. Predlog zakona v Sloveniji nalaga zdravnikom breme izvršitve, kar je nesprejemljivo za mnoge, ki se sklicujejo na Hipokratovo prisego. Poleg tega obstajajo skrbi glede morebitnih zlorab za pridobivanje organov za transplantacijo in glede diskriminacije zdravnikov, ki uveljavljajo ugovor vesti.
Vloga zdravnika v sodobni družbi
Zdravniška stavka je ponovno osvetlila vprašanje zdravniške etike. Medtem ko so se zdravniki pogosto sklicevali na Hipokratovo prisego, so s pričetkom stavke postavili na stran njena načela in se bolj osredotočili na svoje delavske pravice. To je sprožilo vprašanje, ali je bolnikovo zdravje vedno na prvem mestu, ali pa zdravniški ugled včasih prevlada.
Vprašanje zdravniškega ugleda sega vse do izvorne Hipokratove prisege, ki je sicer starejša od Biblije. Vendar pa je treba priznati, da so poklicna združenja interesna združenja, ki skrbijo za varstvo svojih interesov. Etični red je del tega uveljavljanja interesov, ne le zato, da bi uveljavili, kar je prav, ampak tudi, da bi zdravniki zavarovali svoje dolgoročne interese, kot je zaupanje bolnikov.
Sodobni zdravstveni sistemi se soočajo s številnimi izzivi, od uvajanja elektronskih podatkovnih baz do sprememb v razumevanju zasebnosti in zaupnosti podatkov. Medtem ko nekatere spremembe prinašajo učinkovitost, kot je enostavnejši dostop do informacij o pacientovih zdravilih, druge vzbujajo skrb glede kršitve osnovnih etičnih in moralnih kodeksov.
V končni fazi, medtem ko se etični kodeksi in razumevanje zdravniškega poklica nenehno razvijajo, ostaja temeljno vprašanje, kako uravnotežiti ohranjanje življenja, pravico do samoodločbe in dostojanstvo vsakega posameznika v kompleksnem svetu sodobne medicine.
tags: #krsenje #hipokratove #zaprisege #splav