V medijih se pogosto srečujemo z zgodbami o ukradenih otrocih, posnetimi so bili pretresljivi filmi, napisanih je bilo nešteto člankov. Vendar pa se za vsako zgodbo skriva neizrečena bolečina in neizbrisan spomin na izgubo. Te zgodbe, ki segajo v povojna leta in celo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, razkrivajo temno plat zgodovine, kjer so bili otroci, žrtve okoliščin, iztrgani iz naročja svojih družin. Po trditvah različnih skupin naj bi bilo na območju nekdanje Jugoslavije prodanih več kot 20.000 novorojencev. Skupna točka teh zgodb je, da so otroci po porodu nenadoma umrli, starši pa jih niso mogli pokopati. Tudi zgodbe, ki so jih pripovedovale ženske, ki so rojevale doma, pa so jim babice rekle, da otrok poroda ni preživel, da ga bodo "kar same pokopale", niso bile redke. So morda prekupčevali z otroki zaradi denarja?
Skriti obrazi zgodovine: Od "obvezne oddaje" do ponemčenih otrok
Petra Greiner, ustanoviteljica Zavoda 13, mama treh otrok in fizioterapevtka, je ena izmed tistih, ki se je posvetila razkrivanju teh zgodb. Njena prepoznavna rdeča šminka in lak za nohte sta le zunanji znak njene močne osebnosti, ki se ne pusti omejevati zgolj na vlogo matere. "Jasno kažem, da nisem samo mama in nisem samo Sofijina mama," poudarja Petra, "iz dela in vsega, kar me zanima, se vidi, da nimam samo ene vloge." Fizioterapevtka pa po njenih besedah ni več, to je bilo v prejšnjem življenju.
Nekega dne se je pred sliko Jožeta Peternelja Mavsarja z naslovom "obvezna oddaja" zgodila zanimiva anekdota. Slika je prikazovala prizore iz povojnih časov, ko je oblast kmetom pobrala vse, česar niso skrili pred njo. Moški, ki si je ogledoval sliko, se je pridušal, da oddaja ni bila obvezna, ampak "prostovoljna". Podobno se je zgodilo na literarnem večeru, ko je Petra predstavila zgodbe o ukradenih otrocih iz zbirke "Ogenj, rit in kače niso za igrače". O Milanu, ki je bil prav tako ukraden otrok, je napisala tudi samostojno knjigo. Starejši gospod iz občinstva je tedaj "čisto znorel", češ da se to po vojni ni dogajalo in da so bili takrat vsi zelo pošteni.
Zgodbe o ukradenih otrocih niso omejene le na povojna leta. Tudi v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so obstajale prakse, kjer so otroke brez milosti iztrgali iz materinih rok z opravičilom, da je otrok potreben "zdravljenja". Petra je naletela na zgodbo o ženski, ki so ji v ljubljanski porodnišnici odvzeli sina, ga ni videla več kot tri mesece, z obrazložitvijo, da ga bodo zdravili zaradi zlatenice. Ta zgodba še ni bila objavljena.
Pomislite, da bi vas pri dobrih sedemdesetih letih prizemljila novica, da ženska, ki ste ji rekli mama, sploh ni bila vaša mama, ampak vaša teta. Da je bila vaša prava mama tista, ki ste ji rekli teta. V enem od primerov je prava mama iz strahu pred družbeno sramoto (otrok je bil spočet s svakom) hčerko prepustila sestri.
Pretresljiva je zgodba o mladi, komaj trinajstletni mamici, ki je z nekim partizanskim oficirjem zanosila in mu tik pred osvoboditvijo rodila sina. Jeseni istega leta jo je možakar poiskal in ji obrazložil, da bo on, kot pomemben član KP, bolje skrbel za otroka kot preprosta in neuka mama. V solzah in bolečini mi je malo pred smrtjo pripovedovala, kako je na skrivaj hodila gledat svojega otroka, ko je prihajal v šolo.
Anton T. je zapisal: »Ob novicah o ukradenih otrocih ne morem kaj, da ne bi pomislil: je tudi moja sestrica Majda še živa? Moja mama jo je rodila točno dve leti prej kot mene (na isti datum) … In so ji samo povedali, da je umrla … ne da bi ji jo vsaj pokazali ali povedali, kdaj in kam so jo pokopali …«
Nada P. je povedala: »Tudi moji babici so ukradli zdravega sina. V Ljubljano, v bolnišnico, je odšla, ker se je zbodla z leseno trsko in se ji je rana zastrupila. S seboj je vzela zdravega sina, ki ga je dojila.«
Jana K. je delila svojo izkušnjo: »Bila sem stara sedemnajst let, ko sem zanosila. Nekoč je prišla k mami njena daljna sorodnica ter ji rekla, da lahko skrbi zame. Mama ji je bila hvaležna, saj smo bili velika družina, moj trebuh pa je hkrati kvarno vplival na dva mlajša brata in tri sestre. Rodila sem konec maja. Hčerke sem se neizmerno razveselila. Čez dobre tri mesece so mi našli delo. Ko sem se z nekega rojstnega dne vrnila domov šele proti jutru, mi je gospa dejala, da so mojo punčko odpeljali zaradi laringitisa v bolnišnico. Čez dva dni so mi povedali, da je otroček ponoči umrl, ker ga je v spanju zadušilo. Otroka so 'pokopali' oni, ker jaz nisem imela denarja.«
Neimenovana oseba je povedala: »Moja babica je imela tri otroke. Četrti pa je bojda v porodnišnici takoj umrl. Na zahtevo, da želita z dedkom videti otroka, so jima rekli, da to ni možno, da so ga dali že zraven ene ženske, pripravljene na pokop, in jima tako prišparali denar za pogreb ter da se naj ne sekirata, ker že itak imata tri otroke.«
Ogenj, rit in kače niso za igrače: Dokumentiranje izgube
Maja je posnela film z naslovom "Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci". Pripoveduje o otrocih, ki jih je iz Slovenije v času druge svetovne vojne odpeljala nemška vojska in jih potem po rasnih kriterijih premestila v različna taborišča po vsem rajhu, dali pa so jih tudi v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda je bila zapečatena s ponemčenjem in prevzgojo v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled.
Med delom na TV oddaji "Pomagajmo si" je Petra naletela na Dragičino zgodbo. Njena mama je izhajala iz verne družine, oče pa je bil sin vidnega predstavnika KP na Primorskem. V nerazumljivi potrebi, da bi otroka odtujil "neprimerni" vzgoji, je Dragičin tast na sodišču v Novi Gorici dosegel, da so otroka odvzeli materi, ki ni smela hčerke niti ogovoriti, čeprav sta živeli le streljaj narazen.
Druga, zelo kruta usoda, je povezana z družino, ki je imela hčerko edinko. Kot gimnazijka je zanosila s politično neprimernim fantom. Ker ni pristala na to, da bi jo starši peljali na splav v Zagreb, kasneje pa je odklonila, da bi dala otroka v posvojitev, so se ji starši odrekli. Na pokopališču so postavili spomenik in nanj napisali, da tam počiva njihova hčerka. Po tem dogodku je mladi par zbežal čez mejo, v domovino se nista več vrnila.
Neočekivane poti življenja: Hana in Tadej Marenk
Na Bukovem Vrhu nad Poljansko dolino se je uradno začela skupna pot zakoncev Hane in Tadeja Marenk. Hana, danes 20-letnica, je že kot gimnazijka, ki bi morala pisati zadnji test iz matematike pred maturo, izvedela, da mora namesto v šolo v porodno sobo. "Pred testom iz matematike sem imela še pregled. Ampak je bila neka komplikacija, imela sem preklampsijo in me je ginekologinja poslala naravnost v porodnišnico. Tako da nisem šla na ta test, ampak so mi sprožili porod. Tadeja sem klicala na fakulteto ravno sredi predavanja: 'Ej, mogoče pa ne bomo rodili maja, ampak kar aprila.' 19. aprila je tako prišla Gloria," se v smehu spominja.
Ko se pogovarjata o tem, kako je pred dobrim letom noseča uspešno končala četrti letnik gimnazije in nato z novorojenko več kot uspešno maturirala, se čudita sama sebi, da je vse tako lepo uspelo. A taka sta pač zakonca Marenk, ne sekirata se na zalogo, ne delata črnih scenarijev. "Ko nastane težava, si rečeva: 'Aha, v redu.' Ne komplicirava, ne delava panike. Zgolj pozdraviva težavo in se je lotiva," za svojih 24 let presenetljivo zrelo pove Tadej.
Tako sta se soočila tudi z nepričakovano nosečnostjo. Nepričakovano, a zaželeno. "Ko sva izvedela, da sem noseča, sem bila povsem na začetku četrtega letnika, sveža maturantka. Rok sem imela maja, takrat je matura. Ampak z velikim šokom in presenečenjem je prišla tudi velika sreča. Nič nisva razmišljala, kaj naj narediva, za naju je obstajala ena sama pot," pripoveduje Hana. S to mislijo v glavah sta se odpravila povedat staršem. "Naredila sva podroben načrt, dobesedno razdelila sva si, kaj bo kdo povedal. Kakšne stavke, kdaj bo kdo na vrsti, vse je bilo do potankosti zrežirano. Da ko se usedeva, prižgeva računalnik, pokaževa še slike ultrazvoka. To je bil sestavljen načrt za tri četrt ure, pol ure. Sporočiti sva jim želela, da je najina odločitev zrela in dokončna - otroka bova obdržala z njihovo pomočjo ali pa brez nje," pojasnjuje Tadej. Strah je bil odveč - domači so bili nad novico navdušeni. Šele takrat sta mlada bodoča starša prvič zaživela skupaj, dom sta si uredila v hiši njene babice.
Finančna plat življenja z dojenčkom ju nikoli ni skrbela. Že na začetku sta naredila seznam svojih virov dohodkov in ugotovila, da se bo izšlo. "Prihodki so bili iz Tadejeve kadrovske štipendije, iz počitniškega dela, dobro nama je steklo tudi poročno petje, jaz sem poučevala kitaro, tako da je tudi to nekaj naneslo. Sicer pa res nisva potrebovala veliko, le prioritete sva si morala postaviti in je šlo," našteva Hana. Pomembno se jima je zdelo, da se pred rojstvom prvorojenke poročita. Bil je civilni obred sredi zimske idile, cerkvena poroka bo prihodnje poletje doma, v Gorenji vasi. Nenazadnje je petje na poročnih obredih nekaj, kar počneta že odkar sta skupaj. "Po moje se na vsaki poroki, na kateri pojeva, še malo bolj zaljubiva drug v drugega," pravita.
Dva tedna po Gloriinem rojstvu se je začela matura in vsi trije so, kot so bili prepričani, do potankosti opremljeni sedli v avto in se odpeljali proti Škofji Loki. "Prej sem imela še odvzem krvi v laboratoriju, komaj so dobili zadosten vzorec, od živčnosti kri sploh ni tekla. Potem sem jo še v avtu podojila in se mi je tako pokakala na hlače, da je vse prišlo skozi blago. Nič nisem imela za preobleči, ampak sem šla pač pisat, onadva pa sta šla domov zamenjat oblačila in nato nazaj pome," se Hana spominja v smehu. Zavidljivo visoke ocene na maturi so ji že v prvem roku, čeprav bi kot mlada mama lahko poskusila še jeseni, odprle vrata na tako želeni študij logopedije in surdopedagogike. In čeprav bi si zaradi otroka za prvi letnik lahko vzela dve leti časa, ima pod streho že dve tretjini izpitov. "Ne vem, ali zato, ker sem Gorenjka, ampak meni je tako škoda časa. In razmišljam, da če se že moram učiti in ta čas nisem s Tadejem in Glorio, potem moram ta čas res izkoristiti," pojasnjuje svoj recept za uspeh. Novembra bo njuna Gloria dobila bratca ali sestrico. Spol poznata, a ga ne razkrivata, sta pa prihod drugorojenca načrtovala. On bo do takrat diplomiral na gradbeni fakulteti, služba ga že čaka, saj je kot vesten študent prejemal kadrovsko štipendijo. Ona pa bo dokončala še preostale izpite in se nato v drugi letnik vpisala zgolj eno leto za svojo generacijo. "Ne bom pa šla dva tedna po porodu ničesar pisat. Si bom kar vzela nekaj mesecev," se še pošali.
Handling - Pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka med 0 - 3. meseca
Pravna država v času krize: Odloki, prekrški in človekove pravice
Obdobje od pomladi 2020 do poletja 2022 je bilo težko obdobje ne le za Slovenijo, ampak za cel svet. Pandemija covida-19 je pustila vpliv na vseh družbenih ravneh, vključno s sistemom pravne države, ki je bil v tem času na težki preizkušnji glede posegov v temeljne človekove pravice in svoboščine. Vlada Republike Slovenije, ki je svojo funkcijo nastopila na začetku pandemije, je morala delovati na način, da je kar se da najbolje skušala zaščititi ljudi pred novim virusom, hkrati pa skrbeti, da se družbeni podsistemi ne bi porušili.
Ukazi oblasti so v pretežnem delu temeljili na podzakonskih aktih, teh pa je bilo v času od marca 2020 do konca maja 2022 sprejetih preko 500. Večina odlokov je bila sprejetih na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, za katerega se je naknadno izkazalo, da ni bil v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Kršeno je bilo namreč načelo zakonitosti, eno temeljnih načel našega ustavnega reda, saj so bila pooblastila za izdajanje odlokov v zakonu določena preohlapno. Ustavno sodišče je odločilo, da bianco pooblastilo izvršilni oblasti brez vsebinskih kriterijev pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, kar ni v skladu z ustavnim redom Republike Slovenije. Odloki so se sprejemali dejansko čez noč, kar je povzročilo, da se ljudje z novimi pravili niso mogli pravočasno oziroma ustrezno seznaniti. Pravna predvidljivost kot del temeljnih načel pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije v tem času ni bilo.
Na Ministrstvu za pravosodje menijo, da prekrškovno pravo, ki je po svoji naravi strogo in togo, s številnimi previdnostnimi ukrepi in varovalkami, namenjenimi za varovanje posameznika pred prekomernimi posegi države, ne bi smelo imeti ključne vloge pri obvladovanju kriznih razmer. Žal pa je v času od marca 2020 do konca maja 2022 prekrškovno pravo igralo pomembno vlogo pri obvladovanju kriznih razmer s strani prejšnje Vlade in s tem pri obvladovanju celotne družbe. To je povzročilo po eni strani, da ljudje niso sprejemali in ponotranjili ukrepov, ker bi bili pravilni, kot potrebni ali koristni, ampak so te ukrepe dojemali le kot obliko represije in se temu skušali zoperstaviti tudi s protesti, kar je pripeljalo do novih eskalacij ter konflikta med izvršilno vejo oblasti in civilno družbo.
Da je bila prekrškovna represija v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja covida-19 pretirana, kažejo tudi statistični podatki: obravnavanih je bilo preko 62 tisoč prekrškovnih zadev, izrečenih za približno 5,7 milijona evrov glob, pri čemer je dobre tri četrtine zadev obravnavala policija, slabo petino zadev pa zdravstveni inšpektorat. Prevelik pomen je bil namenjen uporabi prekrškovnega prava, kar je privedlo do izvotlitve načela pravne države, kot ga določa 2. člen Ustave.
Pred Državnim zborom je bil predlog zakona, s katerim se določa ureditev nekaterih vprašanj v zvezi z omejenim krogom prekrškov, ki so bili storjeni v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni covid-19. Predlog zakona je določal pravno podlago, po kateri bodo tekoči prekrškovni postopki ustavljeni. Za odpravo posledic pretirane prekrškovne represije v spornem obdobju, predlog zakona določa izplačilo zneska globe, stroškov postopka o prekršku in drugih stroškov ter izplačilo oziroma vračilo vzete premoženjske koristi.
Stališča poslanskih skupin
Poslanska skupina Nova Slovenija - krščanski demokrati je imela jasno stališče. V skladu z njihovim pravnim redom ima kršitelj vedno, ko je prekršek izrečen v nasprotju s predpisi, možnost, da prekršek po vnaprej predvideni poti izpodbije. Sprejem posebnega zakona, s katerim bi posegli zgolj v nekatere odprte prekrške ali celo sodne postopke, je po njihovem mnenju neustrezen ter lahko odpre plaz novih tovrstnih zakonodajnih zahtev. Nova Slovenija se drži načela, da zakonodajna oblast ne posega v odprte sodne postopke, v prekrškovne postopke ali kakršnekoli posamezne konkretne postopke. Poleg tega so se spraševali, ali ne bi podpora takemu predlogu zakona pomenila negativen signal pri zavzemanju družbe za spoštovanje ukrepov ali pa kako bodo odreagirali, če se ponovno zgodijo izredne razmere, epidemija. Iz navedenih razlogov Nova Slovenija zakonu nasprotuje oziroma ga ne bo podprla.
Poslanska skupina Socialnih demokratov (SD) je poudarila, da je bila epidemija covida-19 brez dvoma eno zahtevnejših poglavij sodobne zgodovine. Kriza je hitro prebila okvire zdravstvenega izziva. Medtem ko so nekateri trpeli nečloveške napore, da bi rešili človeška življenja, so nekateri drugi na nesrečah ljudi kovali dobičke. Epidemija je pokazala dva obraza človeštva: na eni strani brezmejnost, srčnost, solidarnost, predanost so človeku, na drugi strani pa sebičnost in pohlep. Socialni demokrati so ob izbruhu krize napovedali konstruktivno sodelovanje s prejšnjo vlado, vendar ne za vsako ceno in ne pod vsakršnimi pogoji. Poudarili so, da nihče ni verjel, da je kdorkoli v tej državi sposoben tako zahtevno zdravstveno krizo uporabiti kot orodje za napad na temeljne ustavne vrednote in vladavino prava. Zaradi izrekanja glob dijakom, prekarnim delavcem, družinam z rogljički na sprehodu, ljudem, ki so hiteli na delo, ali protestnikom, ki so na Trgu republike brali Ustave, je bilo nujno ta ravnanja države popraviti. Namen zakona je bil odpraviti krivice, ki so posledica pretirane kazensko pravne represije, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala med marcem 2020 in majem 2022. Socialni demokrati so predlog zakona podprli.
Poslanska skupina Levica je kot enega glavnih očitkov prejšnji vladi izpostavila uzurpacijo oblasti v času razglašene epidemije. Medtem ko je vlada sprejemala odloke čez noč, večkrat na dan in jih spreminjala brez vsakršne razlage ciljev in namenov, se je ista vlada podajala v sumljive posle, ki so imeli le en namen: okoriščanje vidnih vladnih predstavnikov ali njihovih znancev. Levica je izpostavila primere, kot je bila udeležba ministrice za izobraževanje na slavnostnih večerijah brez upoštevanja odlokov, medtem ko je uvajala in zahtevala nošnjo maske sedemletnim otrokom. Spomnili so se poskusa prehoda državne meje notranjega ministra ob absurdnem opravičevanju, da je kontroliral delo hrvaških organov, medtem ko so bili državljani zaprti znotraj občin. Na vsa dejanja in stisko ljudi je takratna vlada znala odreagirati samo na en način - s silo. Na podlagi odlokov, ki jih je Ustavno sodišče po vrsti razveljavljalo, so ljudje prejemali vrtoglave položnice. Z zakonom, ki so ga obravnavali, se vzpostavlja pravna podlaga, da se te krivice popravi, da se ljudem, čeprav sta minili že 2 leti, vrne dostojanstvo in prizna, da niso počeli nič narobe. Ustavljene bodo prisilne izterjave, delo v splošno korist, nadomestni zapor ter izvrševanje nekaterih vzgojnih ukrepov, vrnjeni bodo zneski plačanih glob, stroški prekrškovnih postopkov, odvzete premoženjske koristi ter stroški prisilnih izterjav. Ta koalicija in ta Vlada sta se zavezali, da bosta delali drugače kot prejšnja.
Skrb za dojenčka: Vodič za previjanje
Kako varno in pravilno previjati dojenčka? Da preprečite plenični izpuščaj, morate dojenčkom redno menjavati pleničke. Najbolje je previjati na previjalni mizi, ob kateri imate voziček ali omarico z vsemi potrebnimi stvarmi. Nikoli pa dojenčka ne pustite samega na njej!
Marsikatera nosečnica, ki bo prvič postala mamica, se sprašuje, ali bo sploh znala previjati dojenčka. Čeprav se s tem seznani v šoli za starše, v njej ostane dvom. V porodnišnici ji na začetku pomagajo babice in razložijo, kako je treba obrniti plenico, kako se obriše umazana ritka in da jo je treba na koncu tudi namazati. Pediatrinja Kate M. Cronan je podrobno opisala postopek previjanja.
Kdaj?Vedite, da je novorojenčke treba previti tudi do 10-krat dnevno. "Kako pa naj vem, da mu moram zamenjati plenico?" Ne zanašajte se samo na vonj, plenico lahko s strani tudi večkrat odprete in preverite, ali je dovolj suha in čista. Mokre plenice so težke in zagotovo boste zavohali urin, vonj pokakane pa vas bo brez skrbi že od daleč zbodel v nos. Takrat je pravi čas, da svojega otročka previjete. Pred dopoldanskim in popoldanskim spanjem vedno preverite, ali ima dojenček na sebi suho pleničko, prav tako po spanju. Zvečer po umivanju ali kopanju pa mu tudi dajte svežo pleničko.
Kaj potrebujem?Preden začnete previjati, preverite, ali imate zalogo plenic v bližini previjalne mize. Poleg čiste pleničke si pripravite: tetra plenico, ki jo pogrnete po previjalni mizi, umivalno bombažno krpico in posodo s toplo vodo ali čistilne vlažilne robčke, rezervna oblačila in hladilno mazilo za ritko. Zraven naj bo še posoda ali koš za umazano plenico.
Dojenčka položite na bombažno tetra plenico na mesto, kjer ga boste previjali, lahko je to previjalna miza, ki mora imeti s strani zaščito, sedežna, zakonska postelja ali tla. Imejte ga vedno na očeh, kajti v sekundi se lahko dojenček z višine prekucne na tla, še posebej v obdobju, ko začne odkrivati okolico okrog sebe, začne dvigati glavo, se obračati s trebuha na hrbet in obratno, plaziti …
PostopekKo odstranite umazano plenico, dojenčku obrišite ritko od spredaj nazaj z mokro krpico in suho ali vlažilnim robčkom. Nikoli ne brišite od ritke proti splovilu, še posebej pri deklicah, da ne razširite bakterij. Da dosežete vso pokakano in polulano površino, ga obrnite na bok in obrišite. Preden dojenčku ritko pokrijete s plenico, preverite, da je popolnoma suha (priporočljivo je, da je koža približno pet minut na zraku) in jo namažite s hladilnim mazilom, ki preprečuje plenični izpuščaj. Če uporabljate pleničke za enkratno uporabo, jo najprej odprite in jo nežno potisnite pod dojenčka tako, da mu malo privzdignete noge. Na sprednji strani plenic je ponavadi slika. Ker dojenčki hitro rastejo, preverite, če ima dovolj veliko plenico, zapeti jo morate v bližini popka. Nato s sprednjim delom plenice pokrijte spolovilo in ga združite oz. spnite z zadnjim delom s pomočjo stranskih lepljivih ali na ježka trakov. Če imate fantka, mu lulčka usmerite navzdol, da preprečite puščanje pleničke pri vrhu. Pri spenjanju sprednjega in zadnjega dela plenice bodite pozorni, da ne zategnete premočno in da zraven ne zalepite dojenčkove kože. Dojenčku nato oblecite in zapnite bodi ter oblecite hlače. Položite ga na igralno podlogo ali v ležalnik ter si temeljito umijte roke.
tags: #leonisce #stara #porodnisnica