Lucija Polavder, ime, ki je v slovenskem judu zapisano z zlatimi črkami, je v svoji bogati karieri dosegla vrhunce, ki jih sanjajo mnogi. Dobitnica bronaste medalje z olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, nosilka številnih drugih medalj z evropskih in svetovnih prvenstev ter prejemnica prestižne Bloudkove nagrade, je s svojo vztrajnostjo, močjo in nepopustljivostjo navdihovala generacije. Vendar pa življenje prinaša nove izzive in radosti, ki presegajo bleščanje medalj. Po končani tekmovalni karieri je Lucija našla svoje novo poslanstvo v materinstvu in v prenosu svojega bogatega znanja na mlajše rodove.
Pot do uspeha: Vztrajnost in nepopustljivost
Lucija Polavder se je s svetom juda srečala že v osnovni šoli, ko je leta 1995 v Grižah k njim prišel njihov učitelj Marjan Fabjan in predstavil ta plemeniti borilni šport. Na začetni tečaj se je vpisalo kar 50 otrok, a le redki so vztrajali. Lucija je bila med njimi. Zavedala se je, da judo ni le fizično zahteven, ampak zahteva tudi veliko psihične moči in discipline. Njeni starši so ji pri tem nudili neprecenljivo podporo, mama jo je dvakrat na dan vozila na treninge na Lopato, zjutraj in zvečer. Ta predanost in vztrajnost sta se obrestovali.
Kljub svoji sicer drobni postavi se je Lucija v najtežji kategoriji (+78 kg) uspešno kosala s precej težjimi nasprotnicami. Njena ključna orožja sta bila predvsem hitrost, izjemna telesna pripravljenost in nepopustljivost. Svoje nasprotnice je pogosto utrudila z izjemno gibčnostjo in jo nato premagala, ko so bile te že izčrpane. Ta strategija ji je prinesla številne zmage in jo uvrstila med najboljše športnice Slovenije večkrat.
Njen največji uspeh je nedvomno bronasta medalja z olimpijskih iger v Pekingu leta 2008. Ta dosežek je bil krona njene skoraj 20-letne judoistične kariere. Poleg olimpijske medalje se Lucija ponaša z izjemno zbirko odličij: leta 2007 je bila druga na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru, leta 2010 je na Dunaju postala evropska prvakinja, leto kasneje pa je na evropskem prvenstvu v Carigradu osvojila bron. V svoji zbirki ima še pet bronastih odličij z evropskih prvenstev, zlato medaljo z evropskega prvenstva ter eno bronasto medaljo s svetovnega prvenstva.
Prekretnica: Materinstvo in novo življenje
S koncem tekmovalne kariere leta 2015 se je za Lucio začelo novo poglavje. Čeprav je v času svoje kariere živela zelo strukturirano, z natančno določenimi treningi in počitkom, je po prenehanju aktivnega treniranja sprva doživela določeno krizo. Še posebej prvi olimpijski igre, ki so minile brez nje, so jo stisnile. Vendar pa je s časom našla nove izzive in stvari, ki ji zapolnjujejo življenje.
Ena najpomembnejših prelomnic v njenem življenju je bilo materinstvo. Lucija si je dolgo želela okusiti radosti materinstva. Ko ji na tatamiju zaradi poškodovanega kolena ni šlo več tako, kot si je želela, se je odločila za to pomembno življenjsko vlogo. S partnerjem Urošem Točajem, sicer tudi dvakratnim evropskim prvakom v igranju diatonične harmonike, sta februarja dobila sina Val Luko. Za malčka pravita, da je povsem neproblematičen otrok, ki od začetka pridno spi, tako da mamica ni preveč utrujena. Lucija je priznala, da je imela na začetku materinstva krizo, še posebej, ko je spremljala tekmovanja. Vendar pa je s časom prebolela te občutke in se popolnoma posvetila svoji novi vlogi.
Prenos znanja: Navduševanje otrok nad judom
Lucija Polavder kljub materinstvu ostaja tesno povezana z judom. Tri mesece po porodu si je ponovno nadela kimono, vendar ne za trening, temveč za vadbo, kjer svoje znanje prenaša na več kot sto osnovnošolcev. Z veseljem navdušuje otroke po šolah na celjskem koncu, saj ji je judo dal toliko lepega, da bi to navdušenje rada prenesla tudi na druge.
Trenutno trenira dve skupini otrok v Rogaški Slatini in sodeluje s svojim matičnim klubom Sankaku na Lopati. Verjame, da judo otrokom prinaša številne prednosti: učenje raznih spretnosti, krepitev motorike in koordinacije v prostoru, učenje sodelovanja in dela v skupini. Kljub temu pa poudarja, da je pri delu z otroki pomembna nežna roka in da se vse učenje poteka skozi igro. Otroci si tako lažje zapomnijo in je trening zanje bolj zabaven. Vendar pa je treba v trening otrok vložiti ogromno energije, saj "mrkega obraza ne boš dosegel ničesar."
Služba in vsakdanje življenje
Po končanem študiju na Fakulteti za logistiko se je Lucija zaposlila na Pošti Slovenije, kjer dela za okencem v poštni poslovalnici na Polzeli. Nedavno je praznovala prvo obletnico dela na pošti. Ljudje jo na pošti prepoznavajo, kar je sprva, ko še ni imela tablice s svojim imenom, povzročalo precej smeha in ugibanj med strankami. Lucija nadaljuje z zgodnjim vstajanjem, kot je bila navajena iz športnih dni, saj ob 5.10 uri zjutraj vstaja za službene obveznosti, ki se začnejo ob 6. uri.
Razmišljanja o prihodnosti in preteklih dogodkih
Lucija je v svoji karieri doživela tudi manj prijetne trenutke, kot je bila kraja avtomobila s športno opremo in medaljo z evropskega prvenstva v Celju. Ta dogodek jo je močno pretresel, ne le zaradi izgube materialnih stvari, ampak predvsem zaradi občutka, da ji je nekdo morda želel škodovati.
Dotaknila so se jo tudi dogodki povezani s koronavirusom, ki so močno vplivali na športna tekmovanja in treninge. Spominja se, kako je njen nekdanji trener Marjan Fabjan odpovedal treninge, kar se v času njene tekmovalne kariere ni zgodilo. Razume, da so posledice izpada treninga za športnike lahko hude, še posebej v letu, ko so na sporedu olimpijske igre.
Kljub temu, da je s športno kariero končala leta 2015, še vedno ohranja stike z judom in s svojim nekdanjim trenerjem. Ob tem poudarja, da je hvaležna za priložnost, da je bila skoraj 14 let zaposlena v Slovenski vojski, saj ji je to omogočilo stabilnost, ki je bila ključna za njeno judoistično kariero, še posebej v časih, ko judo še ni bil tako medijsko prepoznaven. Njena diplomska naloga s področja vloge vrhunskih športnikov v Slovenski vojski priča o njeni povezanosti s to tematiko.
Lucija Polavder je dokaz, da je življenje polno presenečenj in novih priložnosti. Od vrhunske športnice, ki je osvajala medalje po vsem svetu, do ljubeče mame in navdušene pedagoginje, ki svoje znanje prenaša na mlade. Njena zgodba je navdihujoča in prikazuje, kako je mogoče uspešno preiti iz enega življenjskega obdobja v drugega, ob tem pa ohraniti strast do športa in ljubezen do tistih, ki jih imamo radi.