V dobi visokotehnoloških materialov in športnih oblik se v razkošnih kočijah posebne vrste vozijo bolj ali manj le še potomci kraljevih družin in družbene smetane. Toda marsikaj zanimivega ima povedati tudi sleherni v zbirki Maje Belak, ki je začela nastajati pred letom dni. Vsem vozičkom v njeni zbirki je skupno predvsem to, da so jih njihovi lastniki hranili desetletja, preden so se jih odločili prodati, zamenjati ali podariti. Najmlajši vozički v zbirki segajo v 60. in 70. leta prejšnjega stoletja, najstarejši pa na prelom iz 19. v 20. stoletje. Eden izmed teh najstarejših primerkov je zamenjal lastnika v nasprotju z voljo naslednice; mama ga je želela prodati, hči pa ne, in ko te ni bilo doma, je starejša izkoristila priložnost za kupčijo s preprodajalcem starin.
Poti do zbirateljske strasti
Majo k zbiranju starih vozičkov ni spodbudil najstarejši primerek v zbirki, temveč mnogo mlajši in precej slabo ohranjen voziček s pleteno košaro in kromiranim podnožjem, ki ga je našla na bolšjem sejmu v Gradcu in ga kupila za svojega drugorojenca. Starine so ji na splošno zelo všeč, poudarja. Zbira tudi staro pohištvo, zlasti kmečko iz obdobja bidermajerja in v staronemškem slogu. Zbirateljsko strast pa je pri njej spodbudil brat, ki je starega Volkswagnovega hrošča z originalno prikolico obnovil sam. »Vedno sem mu zavidala, da ga ima. Tudi sama sem si želela imeti kaj, česar drugi nimajo.«
Vsak voziček s sabo nosi zgodbo, neko toplino, saj se je v njem prevozilo ponavadi veliko otrok. »Poleg tega so ti vozički veliko lepši od sodobnih. To me je gnalo, da sem začela za starimi vozički brskati tudi po spletnem portalu Bolha,« pripoveduje Maja. Tistega iz rjavega žameta, ki se lahko sestavi v sedečega, je prav tako kupila na graškem bolšjem sejmu. Svetlo zelenega, znane italijanske znamke Peg Perego, je našla na Bolhi. K hiši je prišel kot zamenjava modelčka Harley-Davidsona. Prodajalec vozička ji je povedal, da ga je dobil od neke starejše znanke iz Italije, v njem pa je vozil svoje otroke. Ko so zrasli, je bil le v napoto, zato je iskal primeren predmet, s katerim bi ga zamenjal. Temnozelen voziček, ki ga je Maja šla iskat v Ljubljano, je nizozemskega porekla. »Prodala mi ga je gospa, katere starši so ga kupili za njenega brata, potem pa ga je sama dolgo hranila za svojega otroka,« razkriva Maja, kar je izvedela od prodajalke.
Bel voziček, ki je videti najbolj zloščen, ni tak po naključju. Kot ji je povedal lastnik, znani gospod iz Ljubljane, ga je kupil od sorodnikov, izdelali pa so ga menda v ameriški tovarni avtomobilov Cadillac. »Ta voziček je naročila slovenska družina iz ZDA v 50. letih, a se je na poti izgubil, tako da ga je dojenček, ki mu je bil namenjen, medtem že prerasel, zato se v njem ni nikoli nihče vozil. Ko ga je načela rja, ga je dal gospod na novo pokromirati, potem pa se je odločil, da ga proda. Ta voziček je poleg najstarejšega gotovo najbolj izjemen v zbirki, čeprav mi je najbolj pri srcu prvi, ki sem ga kupila. Navdušil me je, da sem dobila zagon za zbirko, ki bo gotovo tudi v uporabi. Le časa za restavriranje primanjkuje,« dodaja Maja.
Izzivi restavriranja in zgodovina vozičkov
Potem pa je Maja pokazala, kaj vse je treba postoriti samo pri prvem vozičku, ki ga je kupila. Ogrodje iz vezane plošče bo treba na novo tapecirati, nekatere stvari bo morala zaupati tudi v izdelavo obrtnikom. Veliko je še treba popraviti, tudi kromirati, vse to pa je zelo drago. Rjo na podvozju je pogosto mogoče odstraniti že z ustreznimi sredstvi, medtem ko kromiranje stane okoli tristo evrov. »Najtežje je kupiti spodnje dele, saj so zviti, polomljeni in jim manjkajo kolesa. Tukaj je sedem vozičkov, pa je vsak drugačen. Če zgornji del še lahko rekonstruiraš, spodnjega zelo težko, poleg tega so gume pri večini že preperele,« pokaže Maja na razstavljen "vozni" park pred hišo.
Otroški voziček je v vsesplošno uporabo prešel konec 19. stoletja, ko se je dvignilo zavedanje o pomenu svežega zraka in higiene. To je bil tudi čas, ko sta industrializacija in z njo velike količine blaga prinesli potrošništvo in ko so kot obetavno tržno nišo odkrili otroke. Dotlej so se v pomanjšanih kočijah na kolescih po razkošnih zasebnih vrtovih vozili le potomci kraljevih družin in plemstva. Kot pravi dr. Maja Lozar Štamcar, kustodinja iz Narodnega muzeja Slovenije, so otroške vozičke že v sredini 19. stoletja začeli izdelovati v Angliji in deželah srednje Evrope. Pri nas je tovarna dvokoles in vozičkov Franca Batjela začela delovati leta 1905 v Gorici. Ko pa je ta po prvi svetovni vojni prešla pod Italijo, je proizvodnjo pod imenom Tribuna preselil na ljubljanske Prule (nasproti predora pod gradom, kjer se danes kažejo temelji istoimenskega stanovanjskega kompleksa). »Otroške vozičke so prodajali tudi drugi v Ljubljani, denimo, trgovec s pohištvom Dogan. Leta 1908 je prodajal pletene vozičke, podobne, kot ga ima zbiralka in ga imamo tudi v naši muzejski zbirki, le da je bil nekoliko nižji,« dodaja dr. Lozar Štamcar.
Poleg tako imenovanih globokih vozičkov, ki so bili namenjeni spečim dojenčkom v prvih mesecih življenja, so se že pred več kot stoletjem pojavili tudi tako imenovani športni vozički za sedeče malčke. Te so najpogosteje izdelovali mizarji in stolarji, med njimi sta bili tudi znana avstrijska tovarna pohištva iz krivljenega lesa Thonet in stolarna Bavcon z ljubljanskih Prul, zato so bili iz lesa oziroma lesenih paličic. Še bolj zanimivo pa je, da je razvoj vozičkov potekal vzporedno z razvojem (dvo)koles in nato avtomobilske industrije. Poleg vozičkov za prave dojenčke pa so vselej nastajale tudi njihove pomanjšane različice, v katerih so majhne deklice vozile svoje punčke.
Vozički skozi obdobja: od kočij do pomanjšanih avtomobilov
Otroški vozički, ki so bili še v obdobju secesije razkošni primerki z velikimi kolesi in zložljivimi strešicami, s kakršnimi so se ponašale prave kočije, so že v 20. letih 20. stoletja zaradi ekspanzije avtomobilske industrije, odkritja aerodinamične oblike in pomembnosti hitrosti povsem spremenili obliko. Lupine za prevažanje dojenčkov so bile namesto iz vrbovega šibja ali trstičnih viter izdelane iz tankega lesa ali vezane plošče. Spuščene so bile na majhna, polna kolesca, tudi z blatniki, njihova oblika pa je spominjala na pomanjšane avtomobilčke z okenci in togimi strešicami, ki jih ni bilo mogoče zložiti. Z vstavitvijo hrbtnega naslona so se lahko spremenili tudi v športne vozičke, nekateri pa so imeli že tudi zavore. Ker se je tedaj razcvetela kemična industrija, so bili tudi vozički pogosto prepleskani z nežnimi pastelnimi oljnimi barvami, kot denimo kuhinjsko pohištvo tistega časa, ali pa tapecirani kot takrat modne garderobne stene.
Po drugi svetovni vojni, ko se je povečala motorizacija prebivalstva in so bili dojenčki in malčki, ki so se vozili v nizkih vozičkih, vse bolj izpostavljeni avtomobilskim izpuhom, so jih znova dvignili na višja podvozja. »Takrat so mamice pri nas dojenčke zibale v vozičkih, ki so na naš trg prihajali iz Vzhodne Nemčije in Češke, redkeje v italijanskih. V ospredje so vse bolj prihajali tudi plastični materiali, ki so se dobro obnesli tudi v slabšem vremenu. V 60. in 70. letih so se košare nekoliko zmanjšale, podvozja pa je bilo mogoče zložiti, da so bili primerni tudi za v avtomobile. Ker so bili vozički vselej odsev časa, odkritij in trendov tudi na drugih področjih, so lupine v skladu s prevladujočimi oblikovalskimi smernicami pri pohištvu postale bolj oglate,« spomni umetnostna zgodovinarka dr. Maja Lozar Štamcar. Medtem ko so Italijani tudi v otroško opremo, podobno kot v pohištveno industrijo, vnesli barve, so bili nemški in češki proizvajalci vozičkov v tem pogledu bolj zadržani. Ena večjih inovacij, ki se je pojavila v 80. letih, pa je bilo zlaganje športnih vozičkov po principu dežnika.
»Nekoč so bili nekakšen statusni simbol, s katerim so se ponašali predvsem meščani, ki so imeli tudi prosti čas za sprehajanje po parkih. Dojenčki revnejših prebivalcev so v tem zgodnjem starostnem obdobju ostajali bolj ali manj doma, ven so jih mame nosile v košarah, ki so kvečjemu premogle doma narejeno podvozje iz lesa in lesenih kolesc. Take je videti na fotografijah iz obdobja med obema vojnama. Drugače pa je bil nakup otroškega vozička podobno velik finančni zalogaj kot nakup kolesa, zato so z njimi vselej skrbno ravnali in jih tudi dedovali,« je besede nekdanjih lastnikov vozičkov iz zdajšnje zbirke Maje Belak potrdila dr. Maja Lozar Štamcar.